Božična črtica

Božična črtica France Bevk

Izdano:	Slovenec, letnik 47, štev. 249, v Ljubljani, v četrtek, dne 25. decembra 1919.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Torej božično črtico naj Vam napišem?« se je nasmehnil pisatelj in segel z roko po vezani knjigi, ki je ležala na mizi, očividno nekoliko nervozen. Njegovi lasje so padali na senci, krog ust je igral komaj viden smešek, oči so gorele kot v vročici.

»Da, moj dragi!« je pritrdil žurnalist, ko se je zleknil v fotelj in prižgal ponudeno mu cigareto. »Božično črtico.« Nato je poškilil skozi polzaprte obrvi in puhnil dim v ozkem stolpiču pod strop, kot bi pomislil. »Toda, oprosti; jaz bi rad črtico, ki bi ne bila božična črtica. To se pravi, ki bi ne opisovala tako, kot pišete navadno ob takih prilikah že od Gutenbergovih časov sem…«

»Ti torej sploh noče š božične črtice, ampak črtico sploh,« je dejal pisatelj.

»Ne, prijatelj,« je stresnil z glavo žurnalist in znova zbiral misli. »O Božiču mora biti pisano v nji. To ljudje radi bero; časopis, ki jim tega ne prinese, sploh ni časopis. Toda prosim te, ne piši o bedi, o lakoti, o raztrganih otrocih, o vsem…«

»Toda, dragi moj…«

»Ne, pusti, da izgovorim. To je postalo ž e osladno. Morda je res, da ljudje radi bero, ker nimajo drugega, ali ker so že tako vzgojeni, kot o Vseh Svetih radi gledajo »Mlinarja in njegovo hčer« , ali pomisli, da se človeku že gabi. Tiste večne histerije o bednem otroku, ki blodi sam in raztrgan po mrzlih ulicah. Sneg naletava. On prodaja, sam vrag vedi kaj. Domov ne sme, dokler ne proda vsega, sicer je tepen. Mati je v bedi, oč e je pijanec. Nihče ne kupi od njega; sani žvenkljajo mimo njega, gospoda v kožuhih se nervozno stresa, ko sliši njegov tenki glas in tako brez konca. Nazadnje zmrzne o b oknu, ko gleda v gosposko hišo, ali pa se ga usmili kak ubožček in ga nese v izbo… Torej vidiš, samo kaj takega ne. Sicer pa si pisatelj in boš že storil, da bo prav. V tvojem interesu je, da ne boš oral starih, izvoženih poti, moj dragi.«

Žurnalist se je smejal, da bi ohranil pisateljevo dobro voljo. Ta se je v resnici smejal in dejal.

»Tega dečka ne bi opisal nikoli ne, ker se mi gabi kakor tebi, dasi še vedno hodijo p o ulicah in prodajajo, če ne drugega, časopise. Vendar se mi zdi, da tvoja mržnja ni napertena v prvi vrsti proti dečku, ampak proti bedi. Ta je očividna, dan za dnevom hujša in popolnoma dosleden si, da ne pustiš, da bi jo pomiloval ta, ki jo je zakrivil…«

»O prosim,« se je zavzel žurnalist in otrnil cigareto.

»Ne nameravam žaliti,« je nadaljeval pisatelj. »Vprašaj se samo, odkodi izvira beda. Ali nisi huiskal ljudi na vojno, silil jih, da so dali svoj kapital, vse kar so imeli. In komu? Ali ne zlorabljaš še danes moči v to, da izrabljaš zaupanje ljudi do časopisja in kuješ s svojo nenasitno pohlepnostjo in veliko kratkovidnostjo novo nesrečo? V kolikor vzgajaš ljudi, jih vzgajaš v bedo, ko si tako malo samostojen, kot je tvoj bralec malo samostojen in si samo hlapec velikih naklepov, ki jim služiš, ter se niti ne zavedaš tega. Beda je vnukinja velike denarne vrečo, zaznamovane z ogromnimi številkami.«

Pisatelj je govoril lahko, povdarjaje vsako besedo, z lahkim smehom na ustnah; žurnalist si je dal opraviti s cigareto in se je tudi smehljal. Slednji je rekel:

»Ne bil bi pisatelj, če ne bi govoril tako. Vendar pa je stvar nekoliko drugačna. Ne zdi se mi namre potrebno, da bi bedo obešali na veliki zvon, ko že obstoja in povečevali nezadovoljnost ljudi ter jih na ta način vzgajali v upornike.«

»Priznaš tedaj,« se je smehljal pisatelj vljudno, skoraj zmagoslavno. »Bede ni mogoče tajiti. Toda opisuj proletarcu bedo ali sijajno življenje bogatinov, v obeh slučajih bo učinek isti. Jaz si izvolim raje bedo, ker je bolj plastična, globlja in snov hvaležnejša. Ubožci vedo, da žive na svetu bogatini, a bogatini ne vedo za bedne.«

Oba sta molčala za hip.

»Vidiš,« je nadaljeval pisatelj, »da se ravno o Božiču tako radi spominjamo bede ali veselja, za to imamo svoj poseben vzrok, ki ne izvira iz naše zastarelosti. O Božiču občuti vsakdo svojo bedo ali svojo radost v najvišji stopnji. Uboštvo in bogastvo sedita v skodelicah na tehtnici, vse kar premore kdo, vrže nanje; med obema se reži usoda. Če bi mogel, bi ti opisal najvišjo stopnjo bede — toda tvoj časopis itak bero sami nepokvarjeni ljudje, pokvarjeni ne bero ničesar…«

»Opiši, karkoli hočeš,« je dejal žurnalist in zagnal ogorek cigarete v pepelnik. Njegov obraz je postal resen.

»Tudi dečka, ki je zmrznil?«

»Ne prosim te, samo tega ne.« Zdaj se je žurnalist zopet nasmehnil. »Izumi tipično podobo in jo vrzi med svet, da jo bodo ponavljali za teboj tisoč let. Če te izvohajo literarni zgodovinarji, še slaven postaneš.«

»Ne; čakaj. Opisal ti bo m invalida, ki kolportira tvoj list in ki je v nevarnosti, da ne pogine?…«

»Pusti ga! Stvari, ki so z listom v zvezi, pusti!«

»Ali skupino slepcev, ki berejo v Braillovi pisavi o urejenem družabnem redu in to verjamejo, kot verjameš ti?«

»Ti so revčki! « je dejal žurnalist in segel p o drugi cigareti. »Ti so ubožčki!«

»Menda ne zato, ker ne morejo brati svojega lista?«

Žurnalist je pisatelja pogledal z dolgim pogledom.

»Ali naj ti opišem ženico, ki je služila in hranila skozi dolgih štirideset let svoje borne krajcarje, ki jih ji ie vojna vzela, da je na stare dni beračica? Če bi bila mlada, bi postala vlačuga. Toda tu je snov že za novo črtico.«

»Dragi prijatelj, ali si žc pri koncu? Jaz res že ne dvomim ve o bogastvu tvojih snovi,« je dejal žurnalist še vedno zelo vljudno, dasi i lahko nervoznostjo.

»Pri koncu še davno nisem. Mislil sem tudi na uradnika, ki že nad četrt stoletja opravlja vestno svojo službo, a na božični večer ne bo ne drevesca in ne belega kruha v njegovi hiši… Dalje…«

»Pusti, pusti! Saj vem vse! Piši o bedi, piši karkoli hočeš, tudi o dečku, jaz itak ne bom bral.«

»Da, o otroku, ki se je premrazil, ko je čakal v vrsti na kruh in potem umrl… Ali, če hočeš, ti opišem bogatina, ki je…«

Žurnalist je vstal, »Hvala lepa! Piši o čemurkoli, ali o vsem, razen o meni. Z Bogom!«

Poslovil se je naglo in odšel. Ko je stopil na cesto, mu ie sneg udaril v obraz; pred pekarijo je stala dolga vrsta otrok in žená.