Burka o kavani
Matevž Frelih
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sred našega mesta
kavana stojí,
kavana prijetna,
da dalječ sloví.

Naš Tone tam kuha
za svoje možé,
za enega „kavo“
za druz'ga „kafè“.

Sred sobe prostorne
je zêlen biljar,
mladenči tam naši
keglajo za dnar.

Od spredej prot' trgu
sta okenca dva
pred oknama mizi
z lesen'ga lesá.

Krog mize okrogle
igravci čepé,
postavljajo kamne,
koščene, se vé!

Poté so zidarji,
le to je „kurjos“:
Kar eden sozida,
podere mu sos!

Pri mizici sledni
igra jih le pet,
tako ukazuje
Mečesnov več let!

Možiček priteče,
po svoje čenčá,
jo kroži in kroži,
ker bolj'ga ne zná.

Zdaj „druka“ zdaj „retta“,
Strnadek vesel,
kaj koga „umbringa“,
Kočevar je cel!

Tik njega pa kroka
Gorenski Anton,
in „foksne“ uganja, –
Lesjak ni zastonj.

Strgula – četrti,
za mizo sedí:
„Die ganze Front weiter!“
To ga veselí.

Med njimi je peti –
županski pisar,
Lisjaček ga draži,
pa nič mu ni mar!

Pri mizi nasproti
„Lep Korel“ – molčí,
od kraja se smeja.
Na konec dobí.

Matiček je tiček,
se kar ne podá,
ker zmirom nazadnje
blanš – enklo imá!

Železni naš Peter,
naš ljubljeni brat,
donaša k veselju
dvojačino rad!

Črepelko zaviha
si moško rokó:
„Zdaj kar se podajte,
le ribčeva bo!“

Planinski dolinar
je peti igravc,
med kamnje se sili,
saj kraški je slavc!

Pri mizici tretji
zabavlja naš „stric“:
„Die Laibacher sagt es“ –
ni ves njegov „Witz“!

Še Martin se včasi
med kamnje zgubí:
„Da bi ga nabasal!“
zidarjem pretí.

Naš Jaka med njimi
marsktero pové,
na zobe razglasi,
kar drugi tajé.

Če Brezar prisede
in skale valí,
pod Golovcom bliska
se iz jasnih očí!

Bernard prisopiha
in ščene za njim
ki škornjo prijemlja,
da se ga bojim!

Še Dragotin pride,
in tretji in ta, –
svet Štefan pred vsemi
bi bežal z nebá!

Sred sobe so mize
za naše možé,
ki iskreno naših
pravic se držé!

Dva Janeza, Miha,
in bojni Andri
pretresajo z drugim
domače rečí!

Pri mizici temni
kvartavci sedé,
pagateljna, monda,
pa flike lové,

do sedme, do osme,
po tem pa drugam –
nekterega spremlje
še lunica dam!

Domače je gnezdo
veselo je vse,
debelo, okroglo,
Matevže le ne.

Kavana je naša,
domači smo mi!
Če stopim čez vrata –
po zelju diší!