(Po šegi narodne pesmi.)
Oj stoji, stoji Ljubljana.
oj je z drugo spremenjana.
Ni z ozidjem ograjena,
ni ne z vrati zatvorjena;
na široko je sprosterta,
in na vse straní odperta;
množice se tare cesta,
ktera koli gré do mesta;
vre iz vsakih ulic truma,
tergi vsi so polni hruma.
Ali vojska je priderla,
ptujn sila vse poterla?
Ni ne vojska sem priderla,
ptuja sila nič ni sterla;
pa sprejema Krajna zvesta
v sredi velikega mesta
svoj'ga svetlega vladarja,
Franca Jožefa cesarja,
njega preblago družico,
Lizabeto cesarico.
Hočeta za čas ostati,
blagovoljna se skazati
v sredi svojih zvestih Krajncev,
v sredi skušenih Ljubljancov.
Kaj si voli cesarica,
previsoka vladarica?
Pride še svoj god veseli
praznovat v Ljubljani beli.
V tem raduje se Ljubljana,
oj je z drugo spremenjana.
Gojzd posoja tanke mlaje,
hrib in dol zelenje daje;
je cvetlic jesen bogata
ravno kot spomlad košata;
venec v vencom pot oprega,
venec z vencom zid obsega;
lep škerlat, tančica dala
sta neštete pregrinjala:
mnogopisane bandera
vihajo se na jezera.
Solnce jasno z neba sije
se zvečer nerado skrije;
kaj? če solnce le se umakne,
pa svetloba z njim ne mrakne.
Lučic mnogo mnogoterih,
kakor zvezd z nebes stoterih,
se povsod po mestu vterne,
da svetlo se vse razgerne;
solnce drugo še prisije,
in 'z za hriba svet razlije.
Ljud vesel se krog sprehaja,
kakor bil bi v sredi raja;
glasen krik se vmes vzdiguje,
mesto celo napolnuje:
Živi, svetli cesar! živi!
svetla cesarica, živi!