Domóv

Domóv Ivan Cankar

Izdano pod psevdonimom Ivan Grádar.

Izdano:	Slovenec, letnik 26, številka 11, 15. januvarija 1898.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Stopil sem na veliko umazano dvorišče, kjer so se navadno ustavljali vozovi iz Dovja. Nad hlevnimi vrati je stal hlapec in kričal s pijanim, hripavim glasom nad nekom, ki mu je samo časih zaspano odgovarjal iz hleva. Imel je visoke škornje, čez in čez pokrite z mokrim in strjenim blatom, dolgo suknjo iz sivega, debelega blaga, in ravno tako siva, debela in razpraskana je bila koža na njegovem obrazu.

»Ali je tu kakšen voz iz Dovja?«

»Ne, nobenega ni več.«

Vtaknil je roke v suknjo in stopal počasi z dvorišča, ne da bi se dalje zmenil zame.

»Čegav pa je ta tukaj?«

»Kaplanov. Ž njim sc ne bote mogli peljati; ima svojo sestro seboj.«

Zapel sem si plašč, privihal ovratnik in napravil se peš na pot. Dovje je bilo kake štiri ure oddaljeno od mesta.

Z nizkega belega neba so padale ledenomrzle, deževne kaplje, pomešane z velikimi raztrganimi trudnimi snežinkami. Bilo jo že precej pozno popoludne, sredi decembra. Nebo je postajalo umazano-sivo in nagibalo se je vedno nižje na zemljo — in snežinke so postale trdne in gosteje.

Z blatom pomešan razhojen in razvožen sneg je segal do gležnjev. Noga je zastajala vsak trenotek v mastni plasti in debele, rujave kaplje so škropile do pasu. Ob potu je stala tu pa tam nizka hiša med visokim drevjem z golimi črnimi vejami; suh pes z dolgimi, prozornimi ušesi je sedel na gnojnem kupu in cvilil od dolzega časa; iz hiše pa so se čuli kričoči kmečki glasovi.

Pred mano se je pomikal velik voz s platneno streho; spredaj je sedel istersk čič v rujavih hlačah do kolen in kratki rujavi jopi; naslanjal je glavo v dlani in dremal; znotraj je ležala med sodihi kisa neka ženska, ki je izpregovorila zdaj pa zdaj kakšno besedo z zategnjenim, jokajočim glasom. Nasproti mi je prišel popotnik v raztrganih čevljih in ohlapni poletni obleki; njegov obraz je bil zabuhel in brezizrazen; male, vodene oči so pogledale za trenotek kvišku, ali takoj so se zopet obrnile k tlom, kakor bi tam brez prestanka nečesa iskale…

Stemnilo se je. Nebo in polje in cesta, vse se jo spojilo v sivo mrzlo meglo; samo časih se je dvignilo iz nje nekaj velikega, črnega, — kakšno poslopje ali drevo, — ki pa se je polagoma potapljalo vanjo nazaj.

Premišljeval nisem o tem, kaj delam. Samó odpočiti se, odpočiti. Odpočiti se med prijaznimi, davnoznanimi obrazi, — v gorkem, tihem domačem zraku, rožne svetlobe polnem in svetega božičnega duha…

Vse razmere, v katerih sem moral živeti zadnja leta, pristudile so se mi do dna. Ljudi, s katerimi sem občeval dan za dnem, spoznal sem do najmanjše gube. In zrak, ki sem ga dihal, tlak na znanih ulicah, visoka, ječam podobna poslopja in zaprašeni vrti, vsi glasovi, ki so mi prihajali na uho, in obrazi mojih znancev s prisiljeno sladkim smehljajem in mežikujočimi očmi, — vse mi je bilo zoperno, vse, kakor da je dišalo po blatu in ilovici. In vzrok vsemu temu je bil v meni samem. Čutil sem se tujega in zdelo se mi je, kakor da me gleda vsakdo kot tujca, katerega ni treba ljubiti.

Nekega večera sem šel mimo razsvetljenega okna. Znotraj je igral nekdo na klavirju neko staro narodno pesem. In iz teh zvokov se je dvignilo v moji duši hipoma krasno, polpozabljeno življenje. Ravno te melanholične, kakor iz daljne daljave prihajajoče glasove sem poslušal nekdaj o najlepšem večeru svojega življenja. Dvoje velikih, boječih, sentimentalnih očij je gledalo na-mé z zaupanjem in ljubeznijo. Dale zunaj na vasi pa so peli kmečki fantje melanholične ljubavne pesmi.

Ovladalo me je globoko domotežje in sanjal sem vso no o tihi, idilični vasi, o beli gostilni kraj velike ceste in o onih velikih, boječih, sentimentalnih očeh…

Premočen sem bil popolnoma. Zdaj pa zdaj mi je kanila mrzla kaplja za tilnik in zdrhnila počasi po hrbtu, da me je zazeblo po vsem telesu. Bilo je čisto tema, a snežilo je še vedno; na obraz in čelo so mi padale velike, mokre snežinke. Utrujenosti nisem čutil nikake; samo lena gorkota mi je legla na ude in trepalnice so postale težke in zaspane.

Gostilniška okna so bila razsvetljena in iz nje so se čuli veseli, razposajeni glasovi. Pred vrati sta stala dva moža in hlapec je ravno napregal. Ko sem vstopil, zagledal sem same znane obraze. Komí iz vaške prodajalnice si je oblačil suknjo, smejal se na ves glas in kazal pri tem vrsto svetlih, belih zob. Videlo se je, da je pripovedoval nekaj zanimivega, kar je nedavno sam doživel in pri čemur je igral kakoršnokoli posebno ulogo. Njegov prijatelj, urar, je slonel ob mizi in stiskal brado v ovratnik, da se je videl samó veliki, ploščati nos. Njegove majhne, uljudne oči so se zadovoljno smehljale, kakor bi hotele vsak hip pritrjevati:

»Da, ti si pravi, to se mora reči!«

V sobi je bilo še par drugih ljudij iz vasi, vsi že napravljeni na odhod, in dvoje deklet, — natakarici ali dekli; stopili sta gotovo še nedavno v službo, ker ju nisem poznal. Med vsemi temi ljudmi pa je ostala ona, ki sem jo nekdaj poljuboval; smejala se je in poslušala komijevo anekdoto; kakor se je videlo, obračal se je tudi on v prvi vrsti nanjo.

»Ah, glej! Vas pa dolgo časa ni bilo tukaj! Kako so Vam godi?«

Nekaj zopernega, mrzlega je leglo na moje srce. To je bil tisti čut odtujenja in osamljenosti, ki mi je dušil tam zunaj v mestu ves dolgi čas. Videl sem na njenem obrazu in na njenih očeh in slišal iz njenega glasu:

»Midva nimava ničesar skupnega, midva sva si tuja in neznana; to je samo uljudnost, — ne išči tu ničesar…«

Ničesar nisem imel iskati, ne pri nji in ne pri vseh teh drugih.

»Če hočete, peljite se z nami, prostora je dovolj in pot je precej slaba; do Dovja je še celo uro.«

Prisedel sem h komiju. Blebetal je vso pot.

»Da, vidite… ali si morete predstavljati lepše oči? Imenitna punica… Pa to so skrivnosti…«

Urar je polglasno haljal za ovratnikom.

»Da, ti si pravi; to se mora reči!«

In jaz sem mislil na svoj dom, na svoj oddaljeni, oddaljeni dom.

Med temi ljudmi sem bil tujec, »katerega ni treba ljubiti,« katerega se nagovori samo tako mimogredé.

Spoznal sem, da jaz nisem imel nikakega doma več.

Spoznal sem z grozo ta dom, o katerem sem sanjal in po komur sem hrepenel, ta dom je bila preteklost. In izginjal je vedno dalje v daljavo in vsak trenotek je postajal lepši in jasnejši.