Drugi breg
Miran Jarc
Izdano: Dom in svet 35/9–10 (1922), 373–374
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

DANIJEL: Ti! —

EDVIN: Ti! — — Visoko stanuješ. Moje noge so se privadile ruskih step.

DANIJEL: Visoko, da. Med mojim telesom in ulico so štiri nadstropja. Med mojo dušo in množico pa štirikrat štiri.

EDVIN: Opazuješ dim svoje cigarete?!

DANIJEL: Zavojnice svojih misli vzporejam z vijugastimi nitkami dima. Prijetno delo ...

EDVIN: Hm ... prijetno brezdelje!

DANIJEL: Brezdelje? Kaj je delo? Ali ne delam tudi jaz kot vsi oni, ko izvabljam strunam vijoline carstva visokih kraljic: gospe Bovaryjeve, Marie Grubbe, Renée Mauperinove?

EDVIN: — Ne slišiš ničesar?!

DANIJEL: Okno imam zaprto; vse poulično življenje dojemam v obliki šumenja — in še to me vznemirja; redkokdaj se zavihti do mene kak krik ... da padem v omotico.

EDVIN: — — Ti! Torej sem ti v nadlego?! Danijel!

DANIJEL: Ni bilo prav, da si tako neposredno izrazil mojo šele vstajajočo slutnjo ...

EDVIN: Tam smo se navadili govoriti le neposredno! Zakaj si umolknil ... prebledel si ...

DANIJEL: O, slutil sem, slutil! Ah, tudi vrata bi moral imeti zaklenjena!

EDVIN: Danijel!

DANIJEL: Kaj?

EDVIN: Kako se preživljaš?

DANIJEL: Čemu vprašuješ?

EDVIN: V teh sedmih letih sem se navadil tako vpraševati.

DANIJEL: Nikoli nisem mislil na to. Preživljaš? Hm ...

EDVIN: Si že prosil kruha?

DANIJEL: Ne! Nočem.

EDVIN: Ti je že delo okrvavilo roke in možgane, da si mogel zemlji iztrgati prgišče drobtinic?

DANIJEL: Ne. Čudno je tvoje vprašanje. —

EDVIN: Danijel! Razumem te! Odhajam. Nočem biti krik, ki te vrže v ostudno omotico. Toda, kadar se ti bo zvrtelo od groze lastnega krika: »Kruha! Kruha!« — takrat te poiščem in spet si bova brata. Tedaj boš imel okna in vrata odprta nastežaj in razdalja iz četrtega nadstropja do ulice bo le en sam korak. Tam je drugi breg — — — Zbogom!

Danijel seže po loku in vijolini, toda iz strun izvablja le hreščanje. Čuti se omotičnega in omahne na zofo (»O, Edvin, nekdanji moj sopotnik, tudi ti, tudi ti ...«). Pa spet vstane in gre po sobi gori in doli.

Hipoma se ozre okrog sebe: o, čudo — vsa soba je kot izpremenjena; če se mu je do danes dozdevala podobna vazi najomamnejših rož, so te rože zdaj puste in mrtve kot iz — papirja ... lažejo. On sam je podoba papirnatega droga.

V teh par minutah se je njegovo življenje preklalo na dvoje. Tam je drugi breg — — —

Začne se čuditi kot otrok, ki se je začel zavedati svoje okolice.