Sonce pomladno ogreva ljudi,
novo življenje iz zemlje kipi,
pesem veselja razlega se v svet,
zanj pa ni smeha, zaprt je v klet,
mračno čez dan, tesno čez noč,
vlažno in strašno, ko stokajoč
gleda v stene, strmi v strop
in premišljuje svoj lastni pokop.
V kotu na postelji stari leži
in pokašljuje, iz pljuč bruha kri.
Ko pa pojenjajo težki napadi,
mu gredo misli ko ponavadi
v leta otroška in tisto mladost,
ki mu ni bila sama radost,
vendar je takrat še zdravje imel
in se od svojega dela živel.
Trdo je delal do zadnjih dni,
pri delu je pustil vse svoje moči,
zdaj od garanja zlomljen in strt
čaka v podzemlju prezgodnjo smrt,
nade rešilne ne najde nobene,
skrbi ga usoda ljubljene žene,
skrbijo ga pota dragih otrok
v svetu krivice in večnih nadlog.