Kakó pustimu Krasu vesélo prihodnost vstanoviti

Kakó pustimu Krasu vesélo prihodnost vstanoviti
Jožef Koller
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 40 (2.10.1850), 41 (9.10.1850), 42 (16.10.1850)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ker so nam „Novíce“ v 32. listu veselo prihodnost Krasa oznanile in serčno priporočile, de naj bi se ta imenitna reč od več straní pogovorila in posvetovala, vam naznanim tudi jez svoje misli. Razglasite jih blagovoljno po naših „Novícah“ brez odloga; kar je v mojim svetu morebiti pomanjkljiviga, bodo drugi popravili in pristavili, in tako se bo s druženo pomočjó imenitno delo pričelo.

Zdi se res, kakor de bi Kras reven starčik bil, ker, kakor ste že rekli, toliko lét le kamnitne kostí na suhih rebrih kaže. Ali gotovo je, de še ni prestar, de se je le pred časam in prezgodej starati začel, zavolj človeške nenasitljive lakomnosti – in nadjamo se, de se bo spet obrasel, in za vselej pomladil, ako bo le visoko ministerstvo s pomočjó ondašnjih posestnikov in prebivavcov svojo lepo besedo spolniti zamoglo.

Pomlajeni Kras bo svoje lastne prebivavce in še veliko več druzih v svojih okrajnah ubožtva in revšine rešel, njim potrebniga kruha naklonil, in jih sčasama morebiti clo obogatel. To je gotovo nar veči korist za Krašovce, pa vunder še ni vse, česar se sme od pomlajeniga Krasa pričakovati. Mnogi drugi kraji naše mile domovine in clo našiga prostorniga cesarstva v enakih ali še hujših stiskah zapopadeni, se bojo zgledovali nad njim, to je, nad tem, kar se bo na Krasu delalo, in z delam in trudam doseglo. Kras zna veličansk izgled postati kmetovanju sploh! Pripomagajmo tedaj z vso svojo močjó goli Kras pomladiti, de se bo enkrat obilni sad našiga prizadevanja veselo vžival.

V tem smo gotovo vsi edinih misel. Ali vi ste nas tudi prijazno povabili, svoj svèt zastran prihodnjiga obdelovanja Krasa v „Novícah“ razodeti, in v tem bi se znalo primeriti, de ne bomo vsi enih misel. – Pa to ni nič hudiga, ampak še boljši bo; iz mnogoterih misel se bo prava in naj bolji ložej in hitrej zvedila, kakor iz enakih in enostranskih. Le Krasu moramo vedno zvesti ostati, to je, le na-nj misliti, le za-nj prizadevati si; ne pa sami za se, ali za druge človeške slabosti, posebno za to, de bi le naša terma obveljala.

Svoje misli v kratkim razodeti, poskusimo tedaj, kakor sledí:

Pervič. Kras je gorska rovan, na kteri se sèmterkjè najdejo samitni hribi; pa tudi cele verste hribov, in med tistimi vzdignjeni napeti prostori, poglavitniši med dolinami (berdi), majnši med kotli (griči).

Ti hribi (samci in verste) in te poglavitniši berda se morajo nar prej pogojzditi, – vse drugo, kar bo treba, se bo po tem lahko, in skor vse brez našiga prizadevanja storilo; pred pa bi nemogoče ali saj veliko težej bilo; zakaj še le potem, kader bodo hribi in berda z gojzdi obrašeni, se bo pomanjšala sila in moč vetrov, ki popišejo vsako mervico rodovitne perstí preč, – gojzdi bojo mègle in oblake na-se vlekli, zaderževali, in tako dež in prijetno roso, to je, vse česar k rodovitnosti Krasu zdaj manjkajo, pomnožili.

Drugič. Ti hribi in berda so na več krajih tako zlo kamnitni, de bi se zdelo skorej nemogoče, na njih drevje zrediti. Ako bi se na takih krajih drevesno séme sejalo, bi to gotovo malo izdalo in zastonj bi bilo; ako pa se med pečí ali skalovje, kjer je kaj zemlje, ali kamor se potrebna zemlja nanesti da, drevesca vsadijo, se bodo prijele, vsako léto bolj ukoreninile in rastle. Če zraven tega pomislimo, de setev tudi draga pride, ker se na več prostorih, kakor pri posadišu, zemlja obdelati mora, ino de na nar slabeji zemlji, kjer je nar bolj drevja potreba, bojo sémena nar manj gnale, takó spoznamo ino za terdno mislimo, de bo na Krasu sajenje drevesc boljši, hitrejši ino gotoviši, pa tudi z manjšimi stroškimi združeno, kakor sejanje drevesniga sémena. Vse je nad tem ležeče, de se bo pravo drevje sadilo, ino de posajene drevesca bodo rastne, ne medle, z obilnimi, ne poškodvanimi korenincami previdene.

Tretjič. Zato bo treba drevesnih sadíš (Pflanzschulen) napraviti, in v njih, bore, smreke, hraste, orehe, kostanje, jesene in breste izrediti, pri kterim delu vam G. Buttlarjevo vižo za sadiše priporočimo, od ktere, ako bi bravci „Novíc“ želeli,1 bi znali mi drugikrat kaj obširniši govoriti. Za zdaj samo to še rečemo, de v sadiših naj se bòr (Kiefer) v slabši, hrast (Eiche) in brést (Ulme) v boljši zemljo seje; – de naj se drevesca, že dve, tri ali nar več štiri léta stare, vùn iz sadiša na hribe in berda presajajo, – de tedej prostor sadiša bo mogel tudi, dva- tri- ali štirikrat tako velik biti, kakor tajisti, kteriga bo potreba za izréjo toliko drevesc, kolikor se jih bo vsako léto za presadíše potrebovalo.

Četertič. V vsaki županíi naj bi se po tem, kar je v 1. oddelku rečeno bilo, odločili vsi hribi in berda, kteri se tamkej najdejo, in kteri so potrebni, pogojzdeni biti. Njih prostor se bo iz katasterskih (davkinih) obrisov vzel, in po tem se bo prevdarilo: v koliko létih se bodo vsi ti prostori znali z drevesi obsaditi; potem pa se bo določil prostor vsakolétniga presadiša. Sadiša, od kterih smo v 3. oddelku govorili, naj bi se, ako je le mogoče, v enim imenovanih presadiš napravili, ali pa v drugih bolj priložnih in zastran zemlje enakih krajih. –

Petič. Te sadiša naj se skušenimu možu ali borštnarju izročijo, de jih bo napravil, obsejal, v njih drevesca za presajo redil, in ob svojim času tudi njih presajanje v presadiše na hribih in berdih poskerbel in izpeljal. Vse dela v sadiših, in v presadiših naj se z dobro vajenimi delavci tedaj vselej le s tacimi opravljajo, de bo delo boljši od rok šlo in de bo dobro storjeno.

Šestič. Prostori za vsakoletno presadiše naj se takole odločijo:

Vsak hrib ali berdo in vsaka versta hribov naj se misli gosto obrašena s starimi drevesi; in naj se prevdari in razsodi, kako bi se vsak tak boršt po redu sekati mogel, to je: kje bi se moglo sekanje začeti, kakošen reden prostor sečnam dati, v kteri versti eno za drugo posekati. Ravno te sečne naj se za presadiše vzamajo, število teh presadiš pa naj bo edino z léti, v kterih se bodo vsi hribi in berda posaditi mógli, kakor smo že v 4. odstavku rekli.

Sedmič. Pervih 10 presadiš naj se odloči, in v njih naj se paša živine, in vse sekanje derv, ali tudi germov čisto opustí, po potrebi prepové in odverne; vsako léto pa naj se prepovedanim presadišem bližno presadiše v pravi versti in v enakim prostoru pridruži. Kolikor se bo tajisto léto posadilo, kader bodo enkrat posajene drevesca toliko zrastle, de jih živina ne bo objedati mogla – se bo vsako tako odrašeno presadiše, eno za drugim, v enaki versti, kakor je posajeno bilo, paši odperlo, in živina se bo v njih veselo pasla, ker bo boljši in več trave, in tudi senco tam najdla. Do tistiga časa se bo pa trava, v posajenih presadiših, samo s serpam, varno žeti znala.

Ako bi se s tem delam koj začelo, sadiša se že prihodno jesen napravile, potem spomladi obsejale, bi se naš slavni g. Vertovc, brez podaljšanja življenja, že z nami novo oživljeniga Krasa lahko veselil. –

V Gorici na dan 15. septembra 1850.

Jožef Koller.


1) Častitiga g. dopisnika prav lepo za to prosimo. Vred.