Krajnski misijonar Ignaci Knoblehar

Krajnski misijonar Ignaci Knoblehar
P. H.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 4, št. 34 (26.8.1846)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Od téga našiga rojáka so Novice v 15. in 16. listu lanskiga léta že več povedale; in v letašnjim 21. listu je bilo rečeno, de bi bil že v notranjo Afriko med Zamorce odšel, kar se ima pa še le proti jeséni zgoditi. ‒ Ljubljanski Ilirski list, ki nam je v tekočim leti že veliko znamivih domorodnlh novic na znanje dal, je poslednje dni novo pismo gosp. Ignacja Knobleherja pernesel z nekterimi perstavki, od koder naslédnje vzamemo za svoje bravce.

Gosp. I. Knobleher je že v manjših šolah veliko nagnjenje občutil, keršansko vero oznanovati kdaj v krajih, kamor dobrotIjivi žarki njene luči še niso ségli, pred drugimi v iztočni Indii.

Ker je pozneje v leti 1841, spodbuden od tedajniga papežoviga poslaniga na Dunaji in zdajniga kardinala čast. gospoda in kneza Altierita, do kteriga se je bil s pisanjem obernil, in bolj poterjen v svojim naménu od svojiga domačiga gosp. fajmoštra J. Zalokarja, v Rim peršel z upanjem, v propagando, to je, učiliše za misijonarje, stopiti: je bila stanovitnost v njegovim sklépu dolgo in mnogo skušana. To je bilo pervo, kér ni mogel precej biti vzet v propagando; vunder dovoljeno mu je bilo zavoljo uka obiskati rimsko zborniše (Collegium romanam). Huji skèrb je bila, kakó v Rimu preživeti se, dokler se mu pot po njegovih željah ne odprè. Pa božja previdnost mu je tudi tukej podpornike dala. Naš rnilostljivi škof in knez gospod Anton Alojzi so večkrat z obilnimi darmí mu perstopili. Pozneje je peršel za učitelja k nekimu blagorodnimu gospodu iz Danskiga, kteriga je tudi skoz italijanske in nemške dežele do Kopenhagna spremil. Ko se poverne nazáj v Rim, ga tukej v nar veči potrébi čaka dar več duhovnih gospodov, posébno iz gorenske krajnske straní, ki so mu 200 gold. poslali, s kterimi si je pripomogel, dokler je v leti 1843 v propagando stopil. Zdaj je z veseljem in v miru se za svoj poklic perpravljal, in lansko leto pred Velikonočjo je bil mašnik posvečèn.

Kakó ga je zdaj po eni strani morebiti nar terji skušnja varila, se vidi ravno iz pisma do gosp. Jožefa Partelna od 10. Prosenca tega leta, ki se najde v ilirskim listi. Dolgo časa namreč ni bilo do gotoviga razločeno, kam de bo poslán, ali kaj bo njegova služba; kér zdaj se je tù zdaj tam potréba pokazala, kjer bi zamôgla njegova gorečnost in umetnost katolški cerkvi koristiti. In takó se mu je bilo zdaj za te in te nevarnosti in težave v duhu perpravljati, zdaj za obilniši spoznanje jezika in življenja tega in tega ljudstva si perzadévati.

Nar popréd je bil odločen za izhodnjo Indijo, kakor je bila že njegova nekdanja želja. Kér je bilo treba za Švedsko misijonarja, v tevtonskih narečjih znajdeniga, in ké zató ni bil kdo drugi znan, je bilo gospodu Knobleherju rečêno, se perpraviti. Čudno se mu je storilo, de bo zdaj mu iti v deželo, ki jo je pred kratkim iz Danskiga čez vosko cesto morja glédal, in kamor si vunder ni mislil kterikrat priti. Med tem se je néki mašnik iz Bavarskiga za ta misijón ponudil, in naš domorodec zopet ni védil, kam bo z njim. Drugo upanje se pokaže za novo Holandijo in spet za Indijo, to de zastónj. Zdaj mu je bilo rečeno, se perpraviti za Perzijo; že se uči ondašnjiga jezika po slovnici, ki mu jo je kardinal Mezzofanti dal, in si pustí brado rasti.

Tukej raztrése njegove misli nekoliko misijon, na kteriga je šel s svojim vodjam P. Rillo, in več učenci propagande, v Sabinske hribe blizo Rima k perprostimu in pobožnjimu ljudstvu. Ko pride nazaj, najde pismo od svojiga prijatla iz Krajnskiga in zraven nekaj krajnskih pesem z napévi (vižami). Té so, kakor sam piše, dopadle njegovim tovaršam, posebno nekimu Kitajcu, Ming po iménu, takó, de so jih večkrat poskušali péti. Ta čas se mu je odperla pot, po kteri bi bil za svoj rod, namreč za slavijanskiga, imél kaj več délati. Kar se je bil namreč soznanil z rajnkim gosp. Kopitarjem, ki je bil poklican v Rim, tamkej učilištvo za slavijansko pismenstvo osnovati: se je začél tudi z iztočno-slavijanskim, posebno s staroslovenskim narečjem pečati; in zdaj je bil on odločen to učilištvo prevzéti. Čeravno močna je bila njegova želja za daljne misijone, se je podal povelju svojih viših, vzel v roke Cirilovo s. pismo, Nestorjev letopis in druge bukve, ki jih je bil ruski Car Nikolaj poslal propagandi. Med tém je prejél še več krajnskih bukev, zlasti Potočnikove pesmi po gosp. Andreji Skopcu; in še ga novi misijon v Nemi, kraj z jezeram, ki je podobin Blejskimu, v duhu prestavi v slovenske straní.

Med tem pa so se njegovi viši zopet ozerli na njegov vedni namen za vunanje misijone, zavoljo kteriga je on svoj dom bil zapustil, in dovolili so mu odhòd v Indijo. Kér pa so rajnki Papež Gregor XVI. sklenili, nov apostoljski vikarjat (namestništvo) v notranji Afriki med Zamorci osnovati: sta bila pater Rillo in gosp. Knobleher namenjena, apostoljskim namestnikam za misijonarja iti. Gosp. Knobleherju bo iti čez otok Malto, kjer najde svojiga noviga prednika, do zdaj ondi korarja, potém, kakor stojé v poslednjim pismu od 18. Rožnicvela, v Sirijo, de se soznani popréd z izhodnimi vredbami, in daljna pot bo šla čez Egipt v kraje, kjer nar huji sonce peče ‒ zraven paganska tema še z vso močjo kraljuje, in k temu mahomedanska vraža napotje dela.

Kér je k temu težkimu poklicu veliko serčnosti in stanovitnosti potréba, se on perporočí molitvam svojih rojakov.

P. H.