Lastavici slovo
← Vse mine | Lastavici slovo Val. Orožnovi spisi Valentin Orožen |
Jutrnica → |
D 1852
|
Mrzli veter tebe žene,
Ljuba lastovka, od nas,
Ki znad lipice zelene
Si mi pela kratek čas.
Vsako jutro, tička moja,
Rano si prepevala,
Vsako noč je pesen tvoja
Sladko me zazibala.
Kadarkoli si zletela
V svoje malo gnjezdice,
Vsakokrat si mi zapela
Milo pesem v srčice.
Zdaj pa iz zvonika line
Zadnjo pesem žvrgoliš,
Ker črez hribe in doline
V tople kraje si želiš.
Tja, kjer toplo solnce sije,
Kder nobene zime ni,
Tja naj veter te zavije,
Tam prijatel moj živi.
O povéj mu, da ga ljubim,
Ljubim svoje kot okó,
In zvestobo mu obljubim,
Dokler srce živo bo.
Zleti tudi, ljubezniva,
V ono malo mestice,
Mile solze kder preliva,
Srce moje sestrice;
O povej ji, ljubka mila,
Da vse dobro ji želim,
Da ljubezen ni minila,
In ne bo, doklér živim.
Blizo mesta griček zali,
Išči griček ograjen,
Ondi najdeš grobec mali
Z rožicami obsajen.
V črnej zemlji tam počiva
Bratec ljubi, bratec moj –
Tička moja ljubezniva,
Lepo milo tam zapoj.
Tak' pozdravljaj v ptujem svetu,
Moj'ga srca ljubčike,
In o prvem mladem cvetu
Zopet k meni vrni se!
O da b' cvetje mlad'ga leta,
Skoraj se prikazalo! –
Oh, znabit' pa bodeš vjeta,
Videti te več ne bo. –
Zdaj boš zapustila mene,
Oj kak' srce me boli –
Mrzli veter proč te žene,
Pojdi, ker te veseli! –
Oh, da ni mi perje dano!
Rad, o rad bi spremljal te;
Pa v ledovje zakovano
Moje revno je srce.