Nedolžna sem
| Nedolžna sem! A. M. Bašič |
| |||||||||||
I. uredi
»Kdor čuje in molči, dva poduči,« je odgovorila lepa deklica, Karmelina hči, in ob nje lahnem nasmehu sta se pokazali dve gosti vrsti kakor biseri belih zob med lepo rdečimi ustnicami.
»Sedaj pa, drage moje, se moramo ločiti. Jaz grem na desno, vidve pa na levo stran. Do svidenja!«
»Kdaj pridete k nam, gospa grofica?« zakliče Marija.
».laz, draga moja, še moram urediti dom ... A vidve bi mogli priti k meni, ker pri vas je vse v redu.«
»Dobro, prideva pa midve kak dan,« odvrne Marijina mati.
»Tako, jako prijetno mi bo, a sedaj na voz. Poljub in zbogom!«
Pozdravile so se in ločile. Grofica Anka se je v lepo oličeni kočiji napotila proti Imbersagu, mati in hčerka pa sta krenili v Cascino.
Sredi Cascine, ki je je bilo vsega samo nekaj hiš, je bil lep letni dvorec s parkom in šumico, last milanskega veletrgovca Josipa Tolmasa. Tolmaso sam je jako malo bival v tej svoji vili, ker so ga mnogi posli zadržavali v glavnem mestu Lombardije; njegova žena pa je s hčerko včasi ostajala tu do prvega snega. Karmelo in Marijo so ljudje v tem kraju jako radi imeli zavoljo dobrotljivosti in velikodušnosti. Ljudstvo jih je imelo samo za »dobre gospe« in pod tem imenom jih je poznal vsak otrok. Pa tudi res ni bilo v okolici tega dvorca reveža, ki mu ne bi bili pomagali ti dve ženski, bodisi z živežem, s kosom obleke ali z denarjem. Poleg čitanja in ročnega dela je bila dobrodelnost njun edini opravek in užitek. Karmeli je bilo takrat pet in štirideset let, lepi Mariji pa kakih osemnajst let.
Ko sta se po slovesu z grofico Amati obe vračali domov, sta nenadoma začuli peketanje konja, ki je hitel za njima. Pojavil se je v smeri iz Imbersaga jezdec, lepo opravljen mlad moški. Bil je arhitekt Italo Marzucchi, ki so ga bili poklicali v tisti kraj zavoljo, velike zgradbe.
Marija je rahlo potegnila mater k robu steze, da bi imel vranec prosto pot, in se je obenem obrnila, da bi videla, kdo prihaja. Dekle je bilo obdarjeno z neko posebno mikavnostjo in njena lepota je bila čisto posebne vrste. Njeno podolgovato lice je bilo v dovršenem razmerju in temnikasto polt njenega obraza je krasila neka čudna mehka rdečica, da se je kras in čar kar prelival po tem ljubkem licu. Sanjave temne oči, ki so včasi mamljivo zažarele, so bile v okviru dolgih trepalnic, nad njimi pa so se lahno bočile črne, gosto in ne preširoke obrvi. Usteca kakor korale, zobje pa lepi beli biseri. Lasje so bili črni tako, da so se na modro svetlikali in prečka se jo začela že na čelu, da sta padali dve močni kiti globoko po hrbtu mladenke. Njen srednjeveliki stas je kazal neko odločnost, ki jo je blažila prirojena čednostna skromnost in vidna milina osebe.
Italu se je zazdelo, da je že nekje videl to dekle. Ni se pa takoj mogel spomniti prvega pogleda na njo; le tega se je zavedal, da je moralo biti nekje v množici, kjer zavoljo trenutnih razmer ni mogel ničesar storiti, da bi se bil dalje bavil z njo. O, ni bil Italo človek, ki bi mu bilo zanimanje za tako stvar takoj zamrlo! Zato so jo sedaj tembolj zavzel in razvnel. Ker je mislil, da se Marija še kaj obrne, je zadrževal konja in nekaj časa jezdil v korak. Ko pa je videl, da se mladenka ne zmeni ne za njega ne za bodrega konja njegovega, je dal živali čutiti ostrogo, da je skočila in ga v lepem, lahnem plesu zanesla mimo obeh dam. Seveda ni opustil priložnosti, da ne bi ves čas gledal na njuno stran ter z nekako zmešano vzhičenimi očmi lovil njenega pogleda, še ko je konj bil precej mimo, se je on oziral po njej in iskal, da bi srečal njene oči. Ko pa je videl, da ga Marija tako rekoč niti opazila ni, se je užaljen okrenil in zopet vzpodbodel konja, razmišljajoč, kje se mu je to dekle vzelo, in kako to, da se ravno ono za njega nič ne zmeni. Za njega, ki take malomarnosti ni vajen.
Italo je med tistimi mladimi ljudmi, ki mislijo, da se mora vsaka mladenka, ki jo oni počastijo s svojim pogledom, ali ji celo privoščijo kako laskavo besedo, takoj za nje zanimati, in da na svetu sploh ni žensk, ki bi jim bili taki domišljavi možki lanski sneg. Taki si pač mislijo, da je njih pojav neodoljiv in da si mora vsaka šteti poznanstvo z njimi za srečo. To se da tolmačiti z dejstvom, da so sami primerno prazni in puhli, imeli doslej vrsto uspešnih srečanj s sebi podobnimi, deloma pa nam tolmači to njihova želja in volja, vse sebi nakloniti ter tako služiti svoji malenkostni ničemurnosti.
Jako čudno se je zdelo Italu, ko je jahal proti kolodvoru Cernusco-Merate, da more biti na svetu tudi ženska, ki ji je on kakor prah ali plin, torej nič. Bil Je užaljen, nesrečen, poražen. Ko bi bilo samo takrat — sedaj se je spomnil, kje jo je bil prvikrat opazil in gledal — ko ga ona niti videla ni, naj bi že bilo. Ali danes, ko ga je morala pogledati in občudovati, že zavoljo konja samega! Razpletal in razvijal je misli ter zapletal lepo podobo v mrežo svojih nakan. Na vsak način jo mora na povratku zopet videti. Trdno se je odločil tako, a sreča mu ni bila mila.
Tistega večera je zgodaj legel, a zaspati ni mogel. Njeno lepo lice mu ni dalo, da bi zatisnil oko. Ko mu je pa nazadnje proti jutru le prišel spanec, so prišle z njim tudi mučne sanje. Bila je to noč nespečnosti in medlih prividov, ki jih bo treba raztolmačiti in dognati.
Ko se je zbudil, mu je bila prva misel, kje najti to dekle in pa čigava je. To ni bilo težko dognati, ker je bila ravno nedelja. Po pozni uri srečanja je presodil, da morata ženski stanovati kje blizu, recimo v San Marcelinu ali v Sartirani, nikakor pa ne v Meratu ali Sabbion cellu. In tako je Italo šel za to neznano podobo, ki se mu je bila pozimi nekoč prvič prikazala na dobrodelni prireditvi v Milanu. Da, tam je bilo in ona je bila po svoji vlogi nekaj časa celo v središču splošnega zanimanja ter seveda ni imela časa za njegove vsiljive poglede. Prišel je kar na slepo srečo v mali kraj Sartirano, kjer pa ni dobil nikakega pravega pojasnila. Že je hotel kreniti proti San Marcellinu, ko se je usulo ljudstvo iz sartiranske cerkve sv. Petra. Ker mu je množica tam zastavila pot, je zadržal svojega vranca. Moral ga je krotiti z uzdo, dokler se tok ljudstva ni razlil in razredčil. V trenutku pa, ko se je nekoliko obrnil, da bi zopet zajahal, je opazil pri cerkvenih vratih — Marijo in Karmeto. Itala je čudno stisnilo pri srcu, a Marija, ki ga je zagledala in pogledala, je zardela, povesila oči ter se krčevito oklenila matere pod roko. Obe sta z naglimi koraki ubrali pot k svojemu dvorcu. Itala ni zmotila mladenkina rdečica, niti njen nagli odhod. Sledil je proti Marcellinu hčerko in mater z očmi ter ju lovil in požiral vse do vhoda v dvorec. Za danes mu je dovolj. Sedaj ve, kje najde lepo podobo svojih novih sanj.
Mladega moža se Je lotila neka bolestnost. Dasi ni bilo pravega vzroka in povoda, si je zatrjeval, da je za smrt zaljubljen v ono prikazen, ki jo je do sedaj videl vsega trikrat. V ponedeljek in torek je zapored pred mrakom zajahal proti domu obeh Tomasovih, ampak sreča se mu ni nasmehnila. Predmeta svojih misli ni mogel videti. Šele tretji dan je zatekel Marijo in jo videi, kako čita v vrtu knjigo, pozdraviti je pa ni mogel, ker so mu jo zakrivala gosta stebla in jo ljubosumno čuvale nizko viseče veje. Tako ni mogel obrniti njene pozornosti nase. Prišel je še večkrat ter jo je včasi za trenutek videl, včasi pa še tega ne. In čudno, kakor je bil Italo drugače odločen in vsiljiv, tu si ni znal pomagati. Hotel se je z neznanko seznaniti, ni pa mu prišel na pamet nobeden izmed tistih tisoč načinov, ki so mogoči, dasi mnogi niso ravno dobri ali lepi. Po dolgem razmišljanju je sklenil, da ne bo pošiljal kot iskren tih častilec rož in šopkov, da bi vzbudil zanimanje za neznanega kavalirja, odklonil je tudi možnost, da bi svoj ideal zasul z množico nepodpisanih razglednic iz raznih krajev, ki bi povzročile radovednost, da, in to je čudno pri njem, ni se tudi ne potrudil, da bi našel kakršen koli poved, da bi se pojavil pred njo, se predstavil in jo potegnil v prvi razgovor, po katerem so potem drugi mogoči in naravni. In vendar bi bil mogel on, Italo, marsikaj iz trte izviti.
Tako se je gospod arhitekt odločil za pismo. Že samo izmišljevanje vsebine in sestavljanje pisma mu je vzelo pol dneva. Ne smemo namreč pozabiti, da so v tistih časih ljudje pismu posvečali več pozornosti kakor se to danes godi. On pa je sestavek prebral in ga uničil, pa na novo spisal in zopet raztrgal. Moral se je dvojno potruditi, saj njegove črke niso bile izliv pristnega čustvovanja; vse je bilo le bolj preračunjeno lisičenje, ki ni šlo iz globine srca, dasi se on menda sam ni vsega tako zavedal. Naposled pa je vendar skoval svoje sporočilo, ga krasno prepisal na prelepo pisan dišeč papir, da je že samo to moralo omamiti čitateljico, in ga predal pošti.
Bil je neznansko vesel, da je uredil zadevo tako dobro, in kar je glavno, hitro. Kaj bi tiste rože in stroški, pa kolovratenje vseokoli zavoljo tistih bedastih dopisnici! Bums, kar naravnost, pa bo. Pomel si je zadovoljno roke, si pomežiknil v ogledalu na steni, malomarno je zazehal in zaključil: To mora vžgati. Radoveden sem na odgovor jutri ali pojutrišnjem.
Italo je bil razvajen človek, ki so ga v krogih površnih veseljakov poznali za precej vihravega in v nekih ozirih celo brezvestnega lahkoživca; vendar se pa ne da tajiti, da je Marija napravila nanj silen vtis, tem močnejši, ker je on videl, da ji on nič ne pomeni. Saj ga še pogledala ni prav. In ravno to je tako podžgalo njegovo samoljubje, da se je odločil, da spravi zadevo v tir. Kdo ve, kako bi se bila zadeva uredila in v kako strujo bi bilo zaplavalo življenje Itala in Marije, ko bi se bila po naključju usode našla na skupni poti.
»Ne, ne, hčerkica, saj ni zakaj. Zmerom si bila pridna in blaga, ali veš, jaz ne bi rada, da bi me ti kdaj preklinjala.«
»Preklinjala, mama, tebe? ...«
»Kolikokrat je že bilo, da te je otrok, sin ali hči, brez privoljenja staršev v naglici in mladi neumnosti združil s osebo, ki mu je bila potem samo neznosno breme, ali pa je bil on njej nerazumljiva uganka, ki je ni mogoče rešiti. Mnogokrat, a vendar bolj poredko, so tudi samolju- bni in brezbrižni starši krivi nesrečnih zvez med mladimi, vendar pa so v očeh prevaranih otrok vedno le oni vsega gorja krivi, ker si mladina ne da dopovedati, da je vsakdo sam kovač svoje sreče. In tako otroci potem kolnejo svoje starše ter jim očitajo, da so jim slabo ali narobe svetovali, ali jih naravnost silili v nepravo smer.«
»Draga mamica, jaz bom delala po tvoji želji, ali vsaj proti tvoji volji ne. Saj vem, da me imaš ti najrajši.«
»Ne, ko bo čas za to, boš sama izbirala. Ali jaz zahtevam, da poslušaš moj nasvet, ker vem, da ne boš slabo vozila. Sladka bo moja zavest, da sem dobro opravila svojo materinsko dolžnost.«
»Oh, bom poslušala, bom. Saj vem, da mi hočeš dobro.«
»Torej tako: Ti mu seveda ne odgovoriš, Marija. Pač pa bomo za gospodom poizvedovali. Morda celo grofica ve o njem. Vse kaže, da bo gospod Italo še pisal, četudi ne bo dobil sedaj odgovora. In če ne piše, prava reč. Potem je to trden dokaz, da je vse tako, kakor sem ravnokar rekla. Sicer pa se moram z očetom pomeniti.«
»Hvala ti lepa, mamica. Vse je tako v redu, vse.«
Po tem razgovoru je Marija zopet poskušala na vrtu čitati, ali bila je jako raztresena. Pred očmi se ji je vrtel na poskočnem konju tisti jezdec s pota od svetišča Gospe del Bosco, kakor vkopan se je postavil pred njo oni drugi pri sartiranski cerkvi, a tistega salonskega leva z milanske prireditve ni bilo nikjer, ker ga ona takrat, obkoljena in povsod zavzeta, sploh ni bila videla. Z mislimi je prebirala ono lično, z izrazi velikega občudovanja in izjavami močnega čustvovanja naphano pismo, in priznala si je, da ji je pri srcu nekako čudno. Lotila se je je lahna opojnost, vendar se je pa s krepko voljo odtegnila čaru, da je dogodek ni povsem spravil v svojo oblast. Za mlado dekle, ki sveta in ljudi ni še prav nič spoznalo, bi bila prehuda usoda, če bi, ne čuteč zla, prhnila mimo plamena kakor metulj, ki se tako osmodi, da ni več sposoben za nikak polet.
Neznana oseba ltalova ni mogla očarati Marijine duše. Lepota sladkih, umirjenih potez na licu, splošen pojav zdravega, močnega telesa ter živahne in odločne kretnje možkega, to vse je za mladenko Marijinega kova zanimivo šele, čim ona vidi, da je v človeku tudi ono, čemur se splošno na kratko pravi značaj. Za to pa je treba človeka poznati. A Italo ji je bil tujec, ki se ni mogel dotakniti njenega srca. Vendar pa je slutila, kakor da se ji od tiste strani približuje neznana sreča. Obšla jo je rahla, prijetna zmedenost ter je šla zopet čitat pismo, ki ji je obetala neko čudno blagovest. Silvio Pellico, njen najljubši pisatelj, pa je vso noč osamljen čakal ni klopci v vrtu. Tako po pozabljamo na najboljše prijatelje, kadar prisluhnemo priliznjenemu neznancu …
Prešla sta dva dneva. Mati in hči sta se odločili po obedu obiskati grofico v Imbersagu, že zato, ker je bila beseda taka in pa, da bi čule kaj o Italu. Ali grofica ju je prehitela. Ko je namreč Marija še čakala ob vratih iz vrta na svojo mater, je začula drdranje voza, in takoj tudi opazila grofico Anko Amati. Vsa vesela je zaklicala materi:
»Mati, mamica, glej jo, gospo grofico!« In skočila ji je naproti, da bi ji pomagala na tla.
»Aha, sedaj se pa tu-le vidimo,« pravi grofica šaljivo. »In jaz sem vaju ves včerajšnji dan čakala. Pa nič in nič.«
»Oprostite, grofica, ravno sedaj sva se spravljali k vam. Mama, pridi no!«
»Sem že tu!« se oglasi Karmela z okna. »Kje pa si, Anka, da te ne vidim? A, tam. Vidiš, ravno si po-sajam klobuk za k tebi. Pa si naju prehitela. Ti si pa res žlahtna.«
»Ne snemaj klobuka; pojdeva v Merate, kamor sem se namenila. Ali prej ti moram nekaj povedati, tako na štiri oči. Stopim k tebi, ti Marija, pa tukaj počakaj.«
Ne da bi se dalje menila za Marijo, gre k prijateljici Karmeli. Po pozdravu je začela z nekako naglico.
»Nekaj bi ti povedala. Gre za tvojo hčerko. Ne jemlji mi za zlo, da se mešam v tvoje reči.«
»Ali, draga Anka, kako govoriš danes? Vem, da si iskrena in da si mi prijateljica. In povem ti, da sem tudi jaz sedaj hotela k tebi — zavoljo Marije.« »O, tem bolje,« je nadaljevala gospa. »Amati, potem sva pa že pri zadevi. Čula sem v Imbersagu, saj veš kako je v takih gnezdih, da se neki arhitekt ponuja tvoji hčerki. Že veš kaj o tem?«
Nato ji je Karmela vse povedala in tudi pismo obrazložila.
»Dobro, draga Karmela ali Bog vas obvaruj pred njim. Tvoja hčerka je dobra nedolžna dušica, on pa je pravi pustolovec, in vsi v Imbersagu vedo, da ima razen mnogih drugih nepriporočljivih lastnosti še dve nevarni: On pije in karta, a to tako, da ga je često sonce našlo tam, kjer ga je bilo pustilo. Pazi, Karmela. Izognite se prikriti pasti!«
»O hvala Bogu! Ravno danes sem nameravala s teboj o tej reči govoriti. No, in sedaj vem dovolj; še preveč.«
»Seveda, to ostani med nami. Razume se, da smeš o tem govoriti z Marijo, ali tudi ona naj molči. Sedaj pa pojdiva; Marija bo nepotrpežljiva na cesti.«
Posedle so v kočijo in krenile v Merate.
»Dali so mi vedeti, da imam na pošti priporočeno pismo. Grem pogledat; mislim, da je od moža.«
»A, od Evgena. Pride kaj sem letovat?« vpraša Karmela.
»Seveda, letos pride tudi Egon.«
»Egon tudi? Oh, kdaj sem ga bila videla! Šest let bo že.«
»In ti, Marija, poznaš ti Egona?« vpraša grofica.
»Skoraj nič, redko sem ga videla. Bil je vedno v zavodu, potem je bil na vseučilišču v Padovi, v počitnicah pa vedno na kakem dolgem potovanju. Kje neki ga naj potem spoznam? Zdi se mi, da je bil zadnjič nekaj časa pri nas, ko mu je bilo kakih devet ali deset let. Toliko se ga spominjam. Že skoraj ne vem, kakšen je.«
»Ga boš videla, je priden dečko. Sedaj je že doktor prava. Bil Je vedno odličen in vzoren dijak. Samo da je srečno prešel to burno pot; sedaj nisem več v skrbeh zanj. Bolj mirna sem.« V takih in podobnih razgovorih so prišle v Merate in postale pri pošti. Postrežljivi poštni nameščenec vljudno pozdravi grofico ter ji preda pismo in brzojavko, ki je bila ravnokar prišla.
»Glej ju, prideta!« pravi grofica in pomoli prijateljici Karmeli razvito brzojavko, ali čudno je, da mož ne sporoča da-li pride z njima tudi tvoj Josip. Kako da prihaja on brez njega?«
»Oprostite, gospa grofica, po vaših besedah sklepam, da je to gospa Karmela Tomaso. Tudi zanjo imam tale brzojav, ki ga še nisem utegnil zalepiti.«
»Hvala Bogu!« vzklikneta obe — mati in hči.
Karmela prečita in pravi grofici:
»Tudi Josip pride z njima!«
»Naj pogledam, mamica!«
In dekle čita veselo in z važnim poudarkom: »Pripravite sobo, pridem jutri.«
»Oh, očka pride, dobri očka! To bo prijetno. A pridejo vsi trije skupaj?«
»Kaj ne bi! Taki nerazdružljivi prijatelji,« pritegne grofica.
Na povratku so samo o tem razpravljale, kako bi sprejele svoje drage, in ko so prišle v San Marcellino, sta se mati in hči Tomaso poslovili od grofice, ki je nadaljevala pot v Imbersago.
Nista še bili prav v veži, pa ju je že čakala sobarica Lucija s pismom v roki.
»Malo prej mi je dal pismonoša tole za gospodično.«
»Hvala!« pravi gospa. V sobi je mati snela klobuk, odprla pismo, ga prebrala, spravila zopet v omot ter se obrnila k hčerki:
»Saj sem ti rekla, da bo gospod Italo še pisal; in nisem se zmotila. Čisto na kratko ti povem vsebino: Prosi te, da bi se izrazila o svojih čustvih napram njemu in da bi mu povedala, ali je mogoče, da dobi tvojo roko, ko bi zaprosil zate pri nama z očetom. To je jedro pisanja. Sedaj pa poslušaj: grofica je čula, da v Imbersagu že govorijo o njegovi ljubezni do tebe. Tu torej ni nekaj v redu, in zato me je danes prišla o tem obvestit.«
Potem je mati hčeri opisala nekaj posameznosti iz razgovora z grofico, tako da je sicer neizkušena mladenka zagledala jasno sliko, v resnici vso temno in nelepo, in prišla takoj do spoznanja, da bi življenje s tako osebo pomenilo za njo nesrečo.
»Hvala ti, mamica, jaz sem rešena! Kaj bi bilo z menoj, če ne bi bila odkrita napram tebi in če bi bila pismo zatajila? Srečo sem imela. Sedaj pa mi ne sme nihče več niti ziniti o njem.«
»Moja dolžnost je bila rešiti te pogube. Mar misliš, da bi te Italo trajno ljubil, kakor ti sedaj govori? Pri takih ljudeh ljubezen ne traja dolgo. Je kakor ogenj v kopici slame. Njegova ljubezen je samo za tvojo lepoto. S čarom lepote bi šla tudi ona. Njegove slabe lastnosti so močnejše kakor njegova nagla ljubezen. Nesrečna tista ženska, ki jo on zmoti, da bi šla za njim. Ali dovolj o tem. Sedaj se pomeniva, kaj odgovoriti na obe pismi. Nocoj pride oče in bolje je, da to takoj urediva.«
»Le ti mu odgovori, jaz že ne rečem nič ...«
Nato vzame mati papir, primakne sedež k mizi, pomisli na kratko — saj je že itak mnogo razmišljata in imela sklep — le runapiše tele vrste:
»Spoštovani gospodi S svojim pismom, ki z njim izražate željo, da bi si izprosili roko naše hčerke, ste nam izkazali veliko čast. Žal nam je, meni namreč in mojemu soprogu, da o tem sedaj ne moremo govoriti, ker Marija je še prav mlada in se seveda nikakor ne želi vezati z zakonom. Izvolite sprejeti izraz našega spoštovanja. — Vdana Karmela Tormaso.«
Tisti večer je slo pismo na pošto in dan na to je že bilo na cilju.
Ne mati ne hčerka nista mislili na Itala, obe sta bili zaposleni s pripravami za sprejem svojega najmilejšega človeka. Zlasti hčerka je očeta jako ljubila in mu je na vse mogoče načine urejevala sobo. Imelo je dete zlato angelsko srce.
Te noči Marija ni mirno prespala, kajti takoj ko je zadremala, je v sanjah zagledala človeka, ki je bil podoben Italu, kolikor je pač sploh bila mogla kdaj zajeti arhitektovo zunanjost. Ta pojav človeka se je potem prelil v pravo podobo grdobe in zlobe, a ko se je v hudem strahu zopet zbudila in je znova zadremala, je bila pred njo pristna pošast, ki hoče s silo vdreti skozi vrata v vrt pred hišo. Vsa izmučena je nekam pozno vendar zaspala in bi se bila gotovo spočiIa, da je ni zbudil močen grom. Zvečer je bilo nebo še vedro in čisto, a ponoči se je prevleklo. Nastala je letna nevihta s strelo in ploho. Grmeti je sicer skoraj nehalo, ali ploha se je spremenila v vztrajen močen dež, ki je tako osvežil zrak, da je proti zori Marija ob velikem olajšanju živcev zaspala.
Ko je pozno vstala, nevihte že davno ni več bilo, ali dež je lil še kar naprej. Pogled skozi okno na cesto jo je napolnil z žalostjo. Kajti cesta je bila polna blatne brozge in v jarkih ob cesti se je valila grda, žolta kalna voda. Ob takem vremenu bi sedaj potoval oče!
Bilo je že okoli pol enajstih, pa je še vedno deževalo. Marija, ki je sedela z materjo za mizo, skoči s stola k oknu in vzklikne:
»Čuj, voz! Saj to bo oče? Vlak odpelje iz Milana v Cernusco-Merate ob poldeselih. Grem dol, da vidim, kaj je.«
Kakor bi jo veter nosil je izginila po stopnicah in se ustavila pod strešico pri vratih iz vrta. Komaj je stopila pod njo, da bi vedrila in počakala kočijo, se je že tudi ustavil pred vrati voz.
»Dobro jutro, ljubček! ... Kje je pa mama?« vzklikne oče. »Dobrodošel, očka!« reče Marija in mu plane okoli vratu. »Mama pride vsak čas. Mama, hitro sem!« vpije proti oknom dvorca.
Josip pozdravlja z roko in veselim pogledom ženo, ki se je pokazala ob oknu, ter se obrne k sopotnikoma, ki sta že ostala v zaprti kočiji:
»Izstopita še vidva, da se nekoliko okrepčam, potem pa pojdita v božjem imenu.«
»Ne, nikakor,« se oglasi nekdo od znotraj. «Ne moremo so prav nič ustavljati. Saj smo vsi mokri in blatni, ko pa ta stari meh povsod pušča. Res je, da bi nama bila mogla Anka Poslali naš voz, ali kar je, je. Do svidenja torej jutri v jutru in zbogom!«
Iz notranjosti kočije sta pozdravila dva klobuka, a vsi Tomasovi so vrnili pozdrav grofu Evgenu, zanimivemu, visokemu, dobrih petdeset let staremu možu, ter mlademu grofu Egonu, res lepemu mladeniču, ki bi jih znal imeti štiri in dvajset.
V San Marcellinu, ali bolje, v Cascini je bil pravcat praznik. Vsi so bili srečni. Na Marijinem licu je sijalo veliko veselje; skakala je okoli očeta kakor otrok, spraševala ga o raznih ljudeh v Milanu, pa o trgovskih poslih, zabavah, konjskih dirkah v San Siru, in to vse tako, da je skoraj izčrpala vso očetovsko potrpežljivost, Pa tudi Karmela je imela mnogo vprašanj, ali kaj hočeš, ko se je pa sedaj lotila hčerka očeta. Treba bo počakati, da se dekle sama utrudi in da došlecu priložnosti za kako resnejšo besedo.
Veselje, ki je zavoljo svidenja ta dan in še zvečer polnilo dom, ni dalo, da bi srečna rodbina videla, da se je zunaj zopet razbesnila burja. Ogromni črni oblaki so pokrili in v temo zavili vso krajino Brianzo. Bliskalo se je venomer, grom se je prelival v grom, da je bilo slišati samo nepre-stano strašno bobnenje, dokler se ni, zdajci, čisto blizu jarko zasvetilo in se začul oglušujoč tresk. Udarilo je nekje prav blizu zaselka s tako ogromno silo, da so vsi v dvorcu skoraj onemeli od strahu.
Kdo bi se bil odločil iti ob takem vremenu od hiše! ... In vendar se je nekdo bližal selišču, kjer je živela naša dobra Marija. Plazil se je po nepredorni temi kakor demon, ki sili iz svojega mraka k žarki luči. Stoječ ob ogradi dvorca je buljil v svetlo okno ter je ravno zaškripal z zobmi in stisnil grozečo pest, da bi siknil proti neznanim ljudem ljuto grožnjo. Hotel je zavpiti v besu razočaranja: »Maščujem se, ker me preziraš!«, ali nov strašen blisk s silnim gromom ga je zaslepil in preglasil. Blazno se je zagrohotal in opotekeI.
Bil je Halo Marzucchi. Zdi se, da zopet pijan.
II. uredi
Prijateljstvo rodbin Amali in Tomaso je bilo že staro, prav staro. Amati in Tomaso sta si bila dobra že v šolskih klopeh doma, z leti pa se je njuno prijateljstvo še okrepilo, da sta si bila kakor brata. To prijateljstvo je prešlo tudi na obe rodbini, dasi je bila ta ljudska, ona pa plemiška. Zalo se nam ne bo čudno zdelo, če vidimo takoj ob začetku, ko sta se nekoliko bolj spoznala Marija in Egon, neko posebno vzajemno simpatijo, ki je kazala, da se hoče še razviti in poglobiti prek okvira med mladimi ljudmi navadnega prijateljstva.
Mariji se je v rodbinskem občevanju zazdelo, da ima sedaj v Egonu brata, njemu pa, da ima sestro, kar sta oba do sedaj pogrešala. Bila sta si oba silno privržena in kar izmišljala sta si, kako bi mogla drug drugemu storili kakršno koli uslugo. Taka vzajemna naklonjenost seveda ni ušla pozornim pogledom staršev. Oni so na tihem vsak zase mislili na bodočnost svojih otrok in so sanjali, kako bi vezi med obema rodbinama še tesneje pritegnili. Jasno je, da je to šlo na edini naravni način zakona, ali niso hoteli usmerjati usode in so prepuščali razvoj dogodkov slepemu slučaju.
Grof Evgen in Josip sta kot poslovna človeka odločila, da ostaneta samo kakih štirinajst dni na oddihu. Toliko odmora bi jima bilo dovolj, sta mislila. Že je šel drugi leden hkoncu, pa sta sklenila prebiti še kak dan, in sicer ves dan, nekje na izletu. Ali kje?
»Jaz bi predlagala Pontido, znamenito zavoljo ,lombardske zveze' proti Frideriku Rdečebradcu,« pravi Karmela.
»Najbolje bi bilo iti v Bergamo,« se oglasi Josip. Tam je krasno, je več starin, a kar je na izletu najvažnejše, tam dobimo jesti.
»Ohoho, ti si pa prozaičen!« ... mu zabije Evgen. »Meni ni za tja, ker sem itak često tam in se ne bi zabaval. Izbrati si moramo lep kraj, zgodovinski in pa da ne bo mnogo ljudi tam. No, kaj pa misliš ti, doktorček? Pa Marija? Vidva sta mlada in zlasti za vaju dva so izleti.«
»Jaz bi bil za to, kar bo menda vsem prav,« izjavi Egon. »Vsi smo čitali ,i promessi sposi' Manzonija, vsi poznamo sloviti roman, ali jaz še nisem videl krajev na Somaski, kjer se večidel dogaja pripovedovanje milanskega pisatelja.«
»Tako je; jaz sem tudi za to!« vzklikne navdušeno Marija. »Tudi jaz hočem videti, kje so se gibali Innominato, Don Rodrigo, Don Abbondio, Renzo, Lucija in vsi drugi.«
Ko so stari videli veselje svojih mladih, so kar molče pristali na Egonov predlog.
Težko je kdo srečnejši, kakor je bila Marija ob misli na ta izlet, ki bo takoj jutri. Veselila se je kakor dete in govorila samo o tem, ko je pripravljala reči za izlet. Napolnila je kovčeg z jestvinami, pripravila ogrinjala in dežnike, če bi se hotelo vreme skujati, pa kukala in razni drugi drobiž, da bi bilo vse pri roki. Zvečer je hlastno prelistala roman, da bi si priklicala v spomin vse, kar bo mogla jutri videti, in ni pozabila priporočiti se Mariji za lepo vreme. Obljubila je, da ob prvi priložnosti prisloni iz hvaležnosti svoj lepi dežnik h kapeli tam ob cesti, z dobrim namenom, da ga vzame, komur ga je treba ...
In prošnja je bila uslišana. Dan ni mogel biti lepši. Potovanje z vlakom iz Olgiate-Molgora do Vercuraga, bivanje v Somaski, obisk posvečenih krajev, kjer je živel in umrl oče siromakov in sirot sv. Jeronim Eniiliani, pa pregled krajev, ki jih v svojem mojstrskem delu opisuje lombardski pisec, z eno besedo, vse je zadovoljilo in zanimalo obe rodbini. Vsa lica so s svojim veselim izrazom trdila tako. Je-li treba posebej povedati, da je to bil za Egona in Marijo največji užitek? Vsaka stvarca je bila dobra za kako opazko in šalo, da so se tudi starši veselo smejali. Ko je prišel čas obeda, so zavili v hotel »della Malanokte«, kjer je bila za Innominata krčma pod istim imenom. Tja so zahajali na čašo vina »bravi«, pristni rokovnjači, preden so zagrešili kak zločin, ki jim ga je naročil zloglasni gospodar. (Ta hotel še ob času, ko so ga obiskali gornji naši znanci, ni zaslužil hotelskega imena.)
Po obedu, ki Je šel vsem v slast, so se vzpeli do čudodelnega izvirka, a Marija in Egon sta šla še nekaj minut dalje do grajskih razvalin na bregu. Molče sta razgledovala razpadlo zidovje.
Nenadoma se je Mariji lepo lice zresnilo.
»Kaj ti Je, Marija?« vpraša Egon v skrbeh, ker je zapazil na Mariji žalost.
»Nič mi ni, Egon. Spomnila sem se, da menda že jutri greste.«
Te besede so spravile Egona čisto v slabo voljo; saj je tudi njemu bil odhod težak. Ko pa je Marija videla, da je ona kriva, ker ga je spomnila na slovo, se mu je nasmehnila z vprašanjem:
»Pa mi boš kdaj pisal iz Milana?«
»I, seveda; kako se ne bi rad spominjal ljudi, ki so mi bili tako dobri in mi izkazali toliko prijateljstva!«
»Dobro. Ti mi boš sporočal novice iz Milana, jaz pa tebi ves drobiž iz San Marcellina. Oh, ko bi me mama kdaj vzela s seboj v Milan! Ali ...«
Tu jo je na ves glas prekinila mati, ki ju je že čakala. Bila je namreč stopila za njima:
»Pojdimo, otroci, da ne zakasnimo. Kaj se ti zdi, Egon? Niso li lepi ti kraji naokrog?«
»Krasno je tu vse, gospa. Svojim prijateljem v Milanu povem, da sem hodil v krajih, kjer so nekoč brodili Innominato, kardinal Boromejski in Lucija.«
»Poglej, Egon,« pravi Marijina mati, Misli kraj tam-le, kamor smo bili prišli davi z vlakom, je Vercurago. Manzoni ga ne imenuje, ali to je kraj, kjer je Lucija pri krojaču pojedla kokošjo perot, ko se je bila naposled svobodna vrnila iz dvorca Innominata.«
»Uboga Lucija!« vzdihne Egon.
»Uboga tudi jaz!« se oglasi Marija, ki je zamišljena čula zadnji Egonovi dve besedi.
»Pa zakaj?« vpraša mati.
»Egon pojde z očetom in materjo v Milan, midve pa ostaneva sami.«
»Kaj nisva bili sami tudi prej?«
»Že res, ampak prej nisem poznala ...« in z rdečico oblita je umolknila, ker se je zavedla, da se Je zablebetala. Materi pa, ki je vedno pazila na vsak dih svoje dragice, se je posvetilo: to je že več kakor sama sestrska ljubezen, dasi mala menda sama tega ne ve.
»No, glejta, tam doli so naši. Kako nas čakajo,« je začenjala priganjati mati, da bi spravila pogovor na drug tir.
Prišedši v Vercurago so imeli še pol ure do vlaka, pa so se nekoliko sprehodili po kraju. Postali so pred zlatarjevo izložbo in Marijino oko se je paslo na zlati verižici s privešenim draguljem. Egon je to zapazil in ko so bili že malo proč, je zašepetal gospe Karmeli nekaj na uho; ona pa se je nasmehnila in je nalahno prikimala. Ko so se ob drugem voglu zopet ustavili, se je Marija zaplela v razgovor z očetom in grofom Evgenom, Egon pa, ki je že zaostajal, se je izmuznil in je degnil k zlatarju.
Meni nič tebi nič je zopet pristopil k družbi, tako da Marija še niti prav opazila ni, da je bil izginil. Nekako raztreseno je potegnil iz žepa droben omotič ter ga je začel igraje se premešavati iz dlani v dlan.
»Kaj pa imaš v roki, Egon?« se zavzame Marija.
»Igračko.«
»Daj, da vidim.«
»Da, če jo vzameš, ti jo pokažem.« »Pa daj!«
»Na ti je! Bodi ti spomin na današnji dan.«
Marija razvija vsa radovedna papir in vidi majhno škatlico ter pogleda svojega prijatelja prav v oči, da bi videla, ali se ne šali z njo. Egon in Karmela pa se smehljata. Dekle, to vidi in vzklikne:
»Vi se norčujete!«
»Poglej prej, potem pa govori!« jo rahlo zavrne mati.
(se nadaljuje)