Neodposlano pismo, Junaku – partizanu Mihi Čopu v spomin
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albrechtova, Neodposlano pismo, Junaku – partizanu Mihi Čopu v spomin, Slovenski poročevalec, 1.7.1945, št.62, str. 6.
Dovoljenje: Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



NEODPOSLANO PISMO
Junaku – partizanu Mihi Čopu
v spomin

Enkrat na mesec smem pisati pismo
in to je borih le petnajst vrstic.
Me tukaj v Ravensbrücku srečne nismo,
drugače tu posebnih ni novic.

Povejte mu, če kdaj se v vas prikaže,
da ga v pregnanstvu pozabila nisem,
da mu pošiljati ne morem pisem,
teh par vrstic naj mu vas kdo pokaže.

»Vse k tebi, sinko moj, pošiljam želje,
kako je tebi, ali še živiš?
Ti si edino moje še veselje,
potem z lahkoto nosim še ta križ.

Vem, da doma so hišo nam požgali,
očeta pomorili, brata ni,
v gozdove tebe, sinko, so pognali,
ko k nam prišle peklenske so zveri.

Kako pri vas? Ste zdravi in veseli,
vas okrog mize še sedi devet?
Vse, še ime domače so mi vzeli. celo ime so vzeli.
Zdaj sem številka le, tri sto deset.«