Nesrečna tura
Fran Studenko
Izdano: Slovenski narod 4. september 1912 (45/202)
Viri: 202
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Moj prijatelj Štefan je bil hribolazec prve vrste. Ni hodil samo na Sv. Katarino preganjat dolgčas in gledat ljubljansko meglo na Šmarno goro, ampak bila sta tudi z očetom Triglavom stara znanca. Dasiravno Štefan ni bil prav urnih nog, je bil pa zato zanesljivejši. Nikdar ni hodil v nevarnost, samo popolnoma varna pota je ljubil, pa ta je ubiral počasi in s premislekom razumnega človeka. Njegova hoja je bila zato tudi zanesljiva kot kraškega osla, in da li so Štefanu odpovedale noge, tega si ne dovoljujem kot njegov prijatelj niti misliti. Dokaz imam že v tem, da Štefana zaradi premočnih nog niso hoteli potrditi k vojakom, dasiravno dandanes ne izbirajo več, ampak je dobra vsaka krevlja. Po obči sodbi pa to ni bila Štefanova napaka, ampak posebna odličnost njegovega telesa. Kajti moškemu se sploh ne poda, če ima nožice kot palčice, proti katerim je život tak kot krompir proti tankima bilčicama.

Priporočil sem se tedaj svojemu prijatelju Štefanu, da bi šel z njim na kako višjo goro. To sem pa storil iz sledečih namenov: Prvič je bil Štefan bolj pameten kot one vrste ljudje, ki hodijo v gore poskušat svoje talente za zrakoplovstvo, kajti o Štefanu se je vedelo, da se ni nikdar frčal čez kake skale, kot delajo to nekateri turisti, ki menda mislijo, da je naša majka zemlja že izgubila svojo privlačno silo, ali se pa zanašajo na vpliv lune. Drugič je bil Štefan trden v nogah, tako, da bi morda poleg svojih kosti vlekel še moje, če bi imel ostati v kakem jarku, kar se lahko zgodi turistu-rekrutu. To so bili poglavitni vzroki, zakaj sem si ravno Štefana izbral za vodnika na težko pot turistike.

Ko sem Štefanu razodel svojo namero, je bil prav zadovoljen z menoj. Opomnil je samo, da bova za začetek naredila kako prav lahko turo, npr. na Šmarno goro, s čemer se pa nisem strinjal, kajti na njej sem bil že dovoljkrat. Predložil mi je tedaj drugi načrt: Vrhnika, čez hribe, tja gori v Škofjo Loko. S tem sem bil že zadovoljen. Ko sem se pa spomnil, da imam v bližini Vrhnike neko sestrično, s katero nisem bil niti osebno znan, sem se namenil za to pot, da bi se oglasil pri svojih sorodnikih. To sem povedal tudi Štefanu in glej ga zlomka, Štefan je poznal mojo sestrično, ker se je večkrat ustavil v dotični hiši. Njen oče, moj stric, je imel namreč gostilno, in ker je bil on vdovec, mu je hči Klotilda gospodinjila. Štefan je namreč po končanih turah zelo ljubil miren kotiček v gostilni, odkoder se ni izlepa ganil. Na tak način se je seznanil tudi z mojo sestrično Klotildo, o kateri je omenil, da je prav inteligentna gospodična, ker je bila precej dolgo časa v Škofji Loki v samostanu. To je bilo sicer tudi meni vse znano, in ker sem videl, da je Štefan vse ravno tako povedal, sem mu veroval, da jo v resnici pozna.

Odpravila sva se tedaj na pot. Štefan je vzel svoj nahrbtnik in ga založil še zame, kajti meni, novincu, ni še zaupal takega bremena. Kedaj sva se ravno pripeljala na Vrhniko, se ne more natančno določiti, ker ta vlak ne upošteva predpisanega časa. A bilo je že precej pozno zvečer, kajti odločila sva se, da greva iz Vrhnike zgodaj zjutraj, da bova hodila po hladu in da ne bo treba preveč hiteti do določenega cilja.

S postaje sva šla naravnost k moji sestrični. Medpotoma sem rekel Štefanu:

»Prijatelj, pa me ne smeš takoj predstaviti. Reci samo, da si me videl pred kratkim v Ljubljani, bomo videli, če bo vedela o meni kaj povedati. Kajti sestrične so včasih do skrajnosti odkritosrčne in naštejejo vse vrline in hibe svojih bratrancev in sestričen, čeravno jih morda komaj poznajo. Klotilda mene osebno ne pozna, le drugi so ji gotovo kaj povedali o meni, ker zahajajo mnogi mojih znancev v to gostilno.«

»Dobro,« je rekel Štetan, »bom že tako vse speljal, da se bomo nazadnje še smejali. Ampak držati se moraš prav resno.«

V tem sva prišla do gostilne. Štefan vstopi naprej, jaz za njim. Sedla sva za mizo in prišla je kmalu Klotilda. S Štefanom sta se prav prijazno pozdravila in vprašala ga je celo, če je namenjen na dolgo pot.

»Ne daleč, gospodična! Samo do Škofje Loke za enkrat, ker ta gospod še ni vajen turistovskega življenja. Hočeva začeti z malim.«

»Ali je gospod tudi iz Ljubljane?« je vprašala Klotilda.

»Tudi. Imam čast – moj prijatelj Rudolf Vrhunc,« se je izmislil v hitrici Štefan. S tem, da me je predstavil pod napačnim imenom, je bil ustreljen prvi kozel. Dobro je bilo, da me sestrična ni poznala, ker bi bila sicer to malo prevelika blamaža.

Nato sva naročila vina in ko je prišlo to na mizo, je prisedla tudi gospodična Klotilda k nama; na Štefanovo povabilo seveda.

»Včeraj, gospodična, sem srečal v Ljubljani vašega bratranca. Ali pride kedaj k vam?«

»K nam? Še nikdar ga ni bilo. Premislite vendar, vsak obišče svoje sorodnike kadarkoli more, ampak to je pa tak kmetavz, da se ne približa hiši.

Seveda, morda se boji, da bi mu krona padla z glave, če bi se ponižal tako daleč in prišel iz mesta na deželo obiskat sorodnike. Misli, da je bogve kaj, če je prilezel do bornega uradnička, ki v sredi meseca še kufra nima več v žepu. Slišala sem tudi, da je do ušes zadolžen. Neka natakarica, ki je prišla iz Ljubljane k nam, je pravila, da je v gostilni, kjer je služila ona, dolgoval na hrani kar pol leta. In tak siromak si še misli, da je kaj! Ni vredno, da bi govorila o njem, ampak kar je res, je pa res!« 

Meni se je zdelo, da so mi pri teh besedah zrastla ušesa še za toliko, kot je normalna mera, s takim začudenjem sem to poslušal. Mislil sem si, da je gospodična Klotilda zamenjala mojo osebnost s kom drugim. Tega dvoma me je rešil Štefan, ki je rekel:

»Ošaben je res malo, ampak da bi tako dolgove delal, o tem mi pa ni bilo znano.«

»Ošaben, ošaben, pa še kako,« povzame hitro Klotilda ter doda zaupno: »Ampak so še druge zadeve, pa je boljši, da se molči.«

»Prav hvaležen bi vam bil, gospodična, če bi ga mi še malo bolj opisali, jaz bi ga rad poznal bolj temeljito, tudi meni se zdi, da je bolj zaprt človek in da se kaže na vnanje drugačnega, kot je v resnici.«

»Drugačnega se kaže, drugačnega. Ampak, prosim, ne govorite nikjer o tem. Dotična natakarica je pravila, da je grozen babjek. Menda vse z ženskami zalumpa. Vsak dan ima drugo. Pa kaj bi vam pravila. Opazujte ga, jaz vem le, kar so mi drugi povedali.

»A, pustimo to,« je rekel Štefan, videč tudi mene, da sem bil že v zadregi.

Klotilda je morala med tem k drugi mizi k gostom.

»Štefan, sedaj bova pa šla,« opomnim jaz.

»Meni je prav, samo jezen ne bodi,« pravi Štetan. Nato sva plačala in se odpravila. Klotilda je podala Štefanu roko, za tem pa meni. »Zbogom, gospodična,« sem rekel in dostavil: »Hvala vam tudi lepa za besede, ki ste jih govorili o meni, svojemu bratrancu – Jožefu Ravniku.«

»Oh!«

Samo ta vzklik sem se slišal iz njenih ust, kajti v tem hipu sem zaprl vrata za seboj.

»Kaj si storil, Joško!« me prime zunaj Štefan, držeč se za glavo. »Zakaj si ji povedal, kdo si. Oh, s takimi ljudmi hoditi na ture! Joj, joj, zdaj sem pa še jaz notri!«

Štefana je utolažila šele postelja v gostilni, kjer sva dobila prenočišče. Jaz pa niti spati nisem mogel. Vse mogoče mi je rojilo po glavi.

Drugo jutro je bilo solnce visoko na nebu, ko sva se vzbudila. Štefan je pogledal na uro. Bila je že devet.

»Za najino pot je prepozno,« reče Štefan.

»Dobro,« mu odvrnem, »pa se vrniva, sicer se nama lahko pripeti še večja nezgoda kot sinoči.«

To je obveljalo. Vrnila sva se po isti poti nazaj.

Jaz sem pa sklenil, da takih tur ne bom več delal.