Novoletni sonet (Srečko Kosovel)
- Za druga istoimenska dela glej Novoletni sonet.
← Ravnodušje | Novoletni sonet (Srečko Kosovel) Pesmi Srečko Kosovel |
V kavarni → |
|
Mislim nate, prijatelj, mogoče sediš
v malomestni kavari sam pred sebe strmiš;
po ulici gre prižigalec in prižiga luči,
tiho vžge se vsaka in tiho gori ...
Natakar skoro spi. I ti molčiš,
mogoče premišljaš, zakaj živiš, goriš;
pred okni (ni kot odprto oko?) gore luči.
Misel se ustavi. Koliko jih je: Ena, dve, tri ...?
In že gre misel drugam: Kaj, zakaj, kako,
ni li vseeno, če so tri ali sto?
Po stolih, po mizah, na biljard lega temà;
ni li vseeno, če nas je sto ali dva?
He, natakar, ne vidiš, kavarna temni!
Vzdramil se je i on (kot iz daljnih mrtvih sanj) in prižgal je luči ...