Osem križev nosi moja rama,
snegom obelila se je glava,
vabi me k počitku černa jama,
dan večerni v dolgo večno plava.
Solnce na zahodu zatonuje,
luč umira kalnega očesa,
velo moje lice obleduje –
čas vertí naprej, naprej kolesa.
Zatonile so otročje nade,
ko pred svitlim solncem zlata zarja
čas razgnal je cvetje dobe mlade,
ko cveteči roži moč viharja.
Vroče serce v persih več ne bije,
merzla krí po žilah se pretaka;
vse tovarše černa zemlja krije,
mene čaka vsak dan pot enaka.
Sanjarija se je razdanila,
zvezde praznih upov uternile,
luč resnice mi je zasvetíla,
steze prave sreče se odkrile.
Toraj poslušajte me, sinovi!
Dober nauk dal bom vam, otroci!
Višje cene, ko zlatá gradovi,
in svitleji kakor žesle v roci:
Čas je pervi dar iz božje roke,
posodílo, ne lastnina naša;
tirjal On obresti bo visoke,
ki na vago dél bo dela vaša!
Izročujte zemlji zdravo setev,
da se krepi domovina, národ,
da ob času, ko bo prišla žetev,
se ponašal bode z vami zarod!
Eden Oče vlada vse narode,
bratje so na sveti vsi rodovi:
Mir, ljubezen naj med vami bode,
Bog z vami, národa sinovi!