Rožmarin (Rudolf Maister)

Rožmarin
Rudolf Maister
Spisano: 1904
Viri: Poezije (Ljubljana: Kleinmayr in Babmberg) dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Cvete dekletu rožmarin,
oj, rožmarin zelen.
Ne našel bi v deželah treh
fant goršega noben.
Oj, cveti, cveti, rožmarin,
in dehti skozi vas.

Pod okno pride fantič zal:
«Zdaj moram v boj krvav.
Daj rožmarina lepega
še šopek mi v pozdrav.
Ko puške bodo pokale,
naté mi bo spomin.»

In dekle v oknu skloni se,
vršič utrga mlad,
pa solzna vsa ga fantiču
pripne za gumbič zlat.
«Ná rožmarinček, fantič moj,
ker ljubim te srčnó …»

Pa slanca mrzla pala je
na širno, širno plan
in v jutru bil je rožmarin
na oknu ves požgan.
Oj, plakaj, plakaj, dekle ti!
Oj, z Bogom, rožmarin!

Ko bil je rožmarin požgan,
zadele krogle tri
v srcé so fanta in vršič
mu pal je v črno kri.
Oj, sijaj, zlato solnce ti,
na mrtvi rožmarin!