Silvestrov bazar. Slika.
Ivan Lah
Izdano: Slovenski narod 31. december 1909 (42/300)
Viri: dLib 300
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gospa Melanija se je še enkrat ozrla in je še enkrat skrivaj pogledala na moža, ki ga je bila zagledala med množico. Sedaj ni dvomila več. Bil je on. Spoznala ga je po očeh. Obšlo jo je ono čudno čustvo, ki naenkrat oslabi telesne sile, razburi kri in za trenutek popolnoma prevlada nad človekom. Taka čustva so jo obhajala v onih mladih časih, ko sta se prvič bližala drug drugemu, ko sta se še kot neznanca vsak dan srečavala na mestnih ulicah, v parkih in na sprehajališčih. Toda od takrat je že dolgo in med tem se je že mnogo izpremenilo.

Po bazarju je šumela pisana množica, gospodje v cilindrih, elegantne dame, toplo zavite gospodične, mladi gospodje, vmes pa so hodili postreščeki, dekle, služabniki in služabnice, otroci, dijaki, tujci in domačini. Bazar je bil jasno razsvetljen z velikimi obločnicami, krog in krog so stale velikanske izložbe raznih igrač, konjičev, vozičkov, železnic, avtomobilov, bobnov, trobent, punčk, žog, oblek, kapic, mufov, kožuščkov in drugih darov. Mnogo teh stvari je ležalo vse križem po predalih in po stolih, po tleh je bilo nastlano s papirjem, povsod se je videla zmešnjava; bil je že zadnji večer. Še danes do desetih zvečer in potem je končano.

Množica se je valila neprestano med polnimi izložbami; zdelo se je kakor da danes ne bo konca.

Gospa Melanija je za trenutek obstala, pritisnila se je k steni in se ozrla. Bil je še vedno mlad in krasen. Njegova visoka postava je stala nepremično med množico, zdajpazdaj je pogladil lepo črno brado, ki mu je tako dobro pristojala ter mu dajala oni odločni izraz, ki ga v svoji mladosti ni imel. Gledal je proti onemu kotu, kjer so se zbirali otroci. Pri tem so se nekako radostno svetile njegove temne oči. Da, bil je tak, kakor si ga je predstavljala. To je bil oni ljubljeni mož, ki ga je tako ljubila v svoji mladosti, ki sta z njim skupaj preživela najkrasnejše čase prve ljubezni; edini, ki ga je res ljubila. Dasi ga je videla le dvakrat od onega časa, odkar sta se razšla — in temu je že dolga vrsta let — čutila je, da ji vsa dolga leta, družinske skrbi, ljubezen do otrok in resnost življenja niso mogli uničiti v srcu onih mladih sanj, ki jih je prinesla ljubezen mladosti. Mislila je pogosto nanj in je premišljala kod hodi, kaj dela ... Ni si mogla misliti, kako bi bilo, ko bi se sešla. Zdelo se ji je, da bi moglo biti zelo lepo, toda ob enem je čutila pred takim sestankom čuden strah. In vendar si je pogosto tako želela, da bi ga videla. Na ulicah, v parkih, na sprehajališčih se ji je včasih nenadoma zazdelo, da gre tam med ljudmi. Toda varala se je; bil je kdo drugi; in vendar je čutila takoj ono razburjenost in oslabelost, kakor jo je začutila v tem trenutku, ko ga je res zagledala med množico. Pomislila je, kako je to čuden slučaj, da je prišla danes v bazar, ko je že vse doma nakupljeno, spomnila se je, kako jo je čudna sila vabila sem, kakor da jo čaka nekaj posebnega, in sedaj je vedela, zakaj jo je obšla čudna slutnja, ko je stopila v bazar. Danes je skoraj cel dan mislila nanj, in ugibala, kje bo obhajal Silvestrov večer. Zganil se je, kakor da je začutil na sebi njen pogled. Obšel jo je nejasen strah, hotela je izginiti med množico in oditi ven. Toda on jo je že zagledal. Zapazila je to takoj in je vsa zatrepetala. Odšel je z mesta, kjer je dolgo tako nepremično stal, in si je delal pot med valečo se množico. Ona se je obrnila na drugo stran in je začela izbirati igrače na kupu.

»Pobegnila bi, še je čas,« je pomislila in zdela se je sama sebi zelo otročja.

»Dober večer, milostljiva,« jo je pozdravil, ko se ji je približal.

Obrnila se je proti njemu ter mu podala tresočo roko.

»Kakšen slučaj, gospod doktor,« je rekla in je čutila, kako se trese na vsem životu. V tem trenutku je bila tako mlada in nežna, kakor v onih prvih mladih časih in videlo se je, kako je to uplivalo na njegovo mirnost.

»Vi še kupujete?« je vprašal in ji pogledal v oči, ki so se naenkrat porosile s solzami. Ljubil je nekdaj zelo te oči in ta sladki obraz.

»Da, par igrač sem še hotela ...«

»Sedaj je že pozno ...«

»Da, no, glavna stvar je že pripravljena. In vi?«

»Jaz? Jaz gledam bazar. Kupovati nimam niti kaj, niti komu ...«

Zadnji stavek mu je ušel nehote. Sklenil je, da ne bo govoril ničesar, kar bi moglo izdati njegovo notranjo zapuščenost in bolest. Ona je čutila takoj, kam so merile te besede. Zadele so jo globoko.

»Ali me nečete nekoliko spremiti po bazarju?« je rekla po kratkem molku.

»Prosim.«

Odšla je pred njim in on je s tiho radostjo gledal njeno lepo postavo. Pomikala sta se počasi med množico; zdajpazdaj sta se morala ustaviti, ker nista mogla dalje in brezobzirna množica je pritiskala od vseh stranij tako, da sta se pogosto nehote pritisnila drug k drugemu. Ona je vedno zagledala kaj posebnega v izložbah in mu je kazala s primernimi opombami... »Glejte, to je nekaj srčkanega. To se mi dopade. Ali vam ne ugaja?« On je bil z njo skoraj vedno istega mnenja in tudi, če mu ni ugajalo, ni ugovarjal. Nazadnje je obstala pri mešani izložbi in je kupila par brezpomembnih igrač za otroke. On je vzel zavitek in rekel:

»Dovolite, da vam nesem!«

»Prosim,« je rekla ona in si mislila:

»On je še vedno dober, tako dober ...«

»Kaka gnječa je to,« je nadaljevala potem, ko sta odšla dalje.

»Se pač vsak veseli,« je pripomnil on.

Prišla sta v kot in sta obstala drug ob drugem. On je z velikim zanimanjem opazoval otročje obraze in se zdajpazdaj nasmehnil naivnim vsklikom, ki so prihajali iz navdušenih mladih src, polnih radovednosti in občudovanja.

»To je nekaj krasnega za otroke,« je rekla ona čez čas in se je ozrla nanj. Zdelo se ji je, da gledajo nekam daleč v daljavo njegove zamišljene oči. Uganila je njegove misli.

»Pojdiva,« je rekla, »naj se otroci razvesele,« in je nehote prijela njegovo roko.

»To je res otroško veselje,« je rekel on in ji sledil. Spomnil se je pri tem na verz iz Fausta: Starost nas ne pootroči, kot se pravi, ampak najde v nas šele prave otroke... »In zdi se mi, da so samo otroci srečni,« je pristavil na glas. Ona si je molče delala pot med gnječo in se je ozirala po zrakoplovih, ki so viseli na obeh straneh; njemu pa je bilo žal, da je zopet govoril o sreči, ker ni hotel z nobeno besedo izdati to, kar je čutil. Sama nista vedela, kdaj sta prišla na ulico. Ona se je ozrla na uro in rekla: »Je že pet. Kako je to hitro prešlo! Človeku se zdi, kakor da je zašel v deželo bajk. Doma se bodo čudili, zakaj mama tako dolgo ne pride.«

Stala sta drug proti drugemu kakor da se hočeta posloviti.

»Dovolite, da vas spremim?« je vprašal on čez čas.

»Prosim.«

Odšla sta navzgor po živih ulicah. Trg pred bazarjem je bil poln ljudstva nekateri so stali pred izložbami, drugi so se ustavljali mimogrede, vmes se je vrstila dolga promenada, ki so jo danes s svojim krikom in ropotom motili izvoščeki in razni avtomobili, med njimi pa so kričali različni prodajalci cenega blaga in ljudje z reklamnimi tablami. Ulice so bile žive, prodajalne so bile polne, vse se je pripravljalo na praznike, po mestu je že ležal večer, razsvetljen od tisočerih luči, nekoliko pobeljen in snežen, mehak in vabeč, kakor da se zaveda svojega poslanja, kakor da kliče k sebi vse, srečne in nesrečne in jih hoče združiti v veliki ljubezni.

Oba sta čutila silo tega večera ...

On je videl okoli sebe te kipeče in drveče množice, pomislil je na vsa različna čustva, ki se danes bude v človeških srcih, pomislil je na srečo in razkošje, ki vlada za visokimi razsvetljenimi okni bogatih palač in na bedo in mraz, ki polni podzemske prostore onih tisočev, ki le od daleč čutijo srečo tega večera. In med njimi se mu je zdelo, da vidi ljudi, ki hodijo po zemlji brez ljubezni, brez sreče in radosti in nimajo ljubeče duše, kjer bi praznovali Silvestrov večer. Med njimi je videl samega sebe. Ona pa ta trenutek ni videla nič drugega, nego njega poleg sebe in ni mislila na nič drugega, nego na njegovo usodo. Ta jo je zanimala. Čutila je, da ostaneta le še par trenutkov skupaj, zato je hotela govoriti z njim o tem, kar si je že zdavnaj želela vedeti.

»In kako sicer živite?« ga je vprašala.

»Kako?« je ponovil on počasi in zamišljeno.

»Živim, kakor človek, ki ljubi estetiko življenja.«

»Vi filozofirate,« je rekla ona vidno nezadovoljna z njegovim odgovorom.

»Ne, milostljiva, ne filozofiram, ampak res živim. Včasih sem filozofiral, vem, in to je postalo za me usodepolno, ali bolje rečeno, odločilno. Dokler človek veruje v ženo, navadno filozofira, pozneje samo živi.

Ona je ugibala, kaj se skriva za temi besedami, in je rekla:

»To je prav, da se veselite življenja. Vam je to mogoče, možu je svet odprt. Zahajate mnogo v družbo?«

»Mnogo.«

»Ste gotovo mnogo vabljeni.«

»Kako to mislite?«

»No, mislim, da je vam odprta pot v najkrasnejši in najbolj razkošni svet, v salone, na soareje in drugam ...« Ta drugam je bil izgovorjen tako, da se ni moglo dvomiti, kaj je hotela s tem reči.

»Da, to je res,« je pritrdil.

»In kam ste povabljeni danes?« je vprašala ona z nemirnim glasom.

»Danes? Danes sem sam.«

»Vi bodete sam?«

»Ne bom sam; z menoj bodo vsi oni, ki ... «

»Niste bil nikamor povabljen?«

»Bil sem, ampak na Silvestrov večer je vsak najrajše med svojimi.«

»Gotovo, torej bi morali iti.«

»Seveda, jaz pojdem, ampak ne tja, kjer me vabijo.«

»Ampak ...«

»Pojdem med svoje.«

»Vi še danes odhajate domov?« je vprašala ona začudeno.

»Ne, milostiva, vi veste, da sem na lastnem domu tujec, da tam nisem med svojimi.«

»Ah, razumem ...« je rekla ona.

»Želim mnogo sreče.«

» K čemu?« je vprašal on.

»Mislim si, da pojdete k svoji ...«

Zadnje besede ni mogla izgovoriti. Njemu se je pomračil obraz in neprijetno čustvo mu je za trenutek napolnilo srce; toda zmagal se je in je nadaljeval z mirnim glasom:

»Ve žene živite vedno bolj v domišljiji, nego v resnici, zato sodite druge napačno in vas je teško prav presoditi.«

»Gospod doktor ...« prekinila ga je ona.

»Vidite,« je nadaljeval mirno, »mene veseli, da je danes lepa noč; veseli me to zato, ker si tisoči žele, da je lepa. Vam more biti to vseeno, kajti, kaj je vam mar zunaj noč, ko imate doma tople sobe, polne svojega življenja. Imate doma vse in kaj bi iskali zunaj v noči. Jaz pa sam ne morem sedeti doma, moja sreča je zunaj, kajti tja pridejo vsi, ki ne morejo biti sami doma. Sedaj razumete. Ena misel druži v tej noči ljudi, in to je edino res nekaj mogočnega in velikega, kar je v njej. Danes je to misel, recimo, da nekoč postane dejanje, toda danes še ni.« Pri tem se je tako razvnel, da se je ustavil in položil svojo roko na njen muf.

»Vidite tam doli pobrežje reke,« je rekel, »tja pridejo vsi oni, ki so z menoj enaki. Nebo nad nami, mesto okoli nas, reka pod nami, to je, kar je naše. Tja pridejo oni, ki so brez doma, brez ljubezni, brez sreče. Z obrazov jim lahko berete njih povesti, verjemite, da je v njih še mnogo zanimivega. Človek se čuti kakor enak med enakimi in se otrese one sentimentalnosti in melanholije, ki polni srca onih, ki sede kakor zamrznjeni v skritih kotih, sanjajo o mladosti, ljubezni in sreči, ter gledajo v visoka razsvetljena okna, kjer se ljudje vesele življenja. Človek mora premagati vse to: ljubezen, sanje, hrepenenje, potem obvlada svet.« Tu je naenkrat obstal. Nekaj časa sta šla molče naprej.

»Ne govoriva o tem,« ga je prosila ona, ki se je bala teh besedi. Njen trepetajoči glas je povedal več nego njene besede.

»Res, vidite, boljše je: pozabila sva, da morava obhajati Silvestrov večer,« je rekel on z mehkim glasom in ji ponudil roko v oporo, kajti ulica je šla navzgor. Ona se ga je oprijela. Iz celega pogovora je dobro čutila, da jo še ljubi. Videla je, da je ostal zvest svoji ljubezni. In niti enkrat ni ta ljubljeni mož iskal prilike, da bi se sešel z njo od onega časa, odkar sta se ločila. Niti ene besede, niti pisma ni bilo. Ta ponos ji je ugajal; ta neupogljivost in zvestoba sta mogli prihajati samo iz velike ljubezni. Zato ga je v tem trenutku tako neskončno ljubila ... Kakor da je izginilo mesto, ulica, luči, ljudje. Tako sta hodila naprej po ulicah. Na zadnje sta prišla na vrh, kjer se je razprostiral park.

»Stanujete vi tu?« ga je vprašala, ko sta zavila po ozki stezi skozi park.

»Takoj na drugi strani parka,« je odgovoril on. Pot je postala temna, ker so se dvigale na obeh straneh visoke smreke.

»To mi ugaja,« je rekla ona in se je ustavila; ugajale so ji temne smreke, pokrite z ledenim snegom. Pritisnila se je k njemu in ga prijela za roke. On jo stal pred njo tako močan in visok.

»Hotela bi z vami obhajati ta večer,« je vzdihnila šepetaje, da je čutil nje gorki dih. Slonela je na njegovih prsih.

»Da, to bi bilo zelo lepo,« je rekel on mirno, »ampak tu imate še igrače za otroke.«

»Res, pozno je,« je rekla ona, kakor da se je prebudila iz globokih sanj.

Odšla sta naprej čez park. Na drugi strani se je dvigala visoka hiša, njen dom. Prišla sta molče prav do vrat.

»Bil je to krasen večer, jaz sem srečen,« je šepnil on, ko ji je poljubil roko. Ona je stala molče; kakor brez sil je pustila svojo roko v njegovi.

»Lahko noč, milostiva.« Priklonil se je in odšel.

V pozni noči se je svetila luč iz njegove sobe. Stal je pri oknu ter gledal v noč. Premišljal je o življenju in svetu, o ljudeh na pobrežju reke, o sreči in ljubezni in je primerjal misli z resnico; zdelo se mu je, da niti enkrat na leto, — ni svet odkrit in resničen, — ampak vedno enako sebičen in hinavski. Ledeno hladno je bilo danes na pobrežju in tuj se je zdel sam sebi in vsi ljudje so mu bili tujci. Vsi oni bedni, zapuščeni, nesrečni, ki ji m je bil posvetil svoje življenje, so se mu zdeli danes nehvaležni in nevredni ljubezni. »Počem živeti drugim in ne sebi?« se je vpraševal. Toda videl je dobro, od kod prihaja to vprašanje. Človek mora premagati ljubezen, sanje in hrepenenje, da obvlada svet ...

In zdelo se mu je čudno samotno danes v njegovi sobi. Zasanjal se je v noč. Videl je, kakor da se dviga sanji podobna ženska postava od zemlje do nebes. To je ona velika ljubezen, ki objemlje svet ... Prišla je in, kamor pride, gine beda in sreča cvete povsod ... Naenkrat je spoznal nje obraz. Bila je ona. Bližala se je bolj in bolj, postajala je manjša in manjša, naenkrat se mu je zdelo, da jo vidi — v naročju dete ob strani mož.

»Sem tujec,« si je odgovoril, vsedel se je na naslonjač in se zamislil. Spomnil se je na bazar in pot domov. »Edino, kar ni bilo tuje,« si je ponavljal, »to je edina pot in vrnitev k oni veliki sreči in ljubezni, ki sama obvlada svet.«

Gospa Melanija je sedela na zofi. Dve hčeri sta stali pred njo. Mož je sedel zamišljeno pri mizi in gledal na ženo in otroka. Nje misli so bile daleč od tu in so iskale njega; videla ga je, kako gre po ulicah med množico, kako hodi na bregu reke, kako se tam shajajo ljudje brez doma, brez ljubezni, brez sreče ... In on stoji med njimi, velik in močan, gleda zamišljeno, kakor da rešuje veliko vprašanje in nič ne moti njegovih doslednih misli ... Naenkrat se ji je zazdelo tuje tu v sobi, kjer je preživela že toliko let.

»On je med svojimi, in jaz sem med tujimi,« si je mislila, soba se ji je naenkrat zdela majhna in teška, kakor da jo hoče zadušiti. Odprla je vrata in zbežala na balkon.

»Melanija,« je vzkliknil nje mož, ki je opazoval že cel večer njeno nemirno vedenje, ter je hitel za njo.

»Pusti me,« je rekla, »tako mi ugaja ta noč, tako velika, visoka.« 

Zdelo se ji je, kakor da vidi tisočere množice, ki se zbirajo okoli visoke moške postave in jasno je slišala njegov glas: »Pridite, tu je domovina tujcev. Ker smo tujci vsi, smo svoji. Od nebes do zemlje, vse je naše; mi, ki živimo brez sreče, radosti in ljubezni ...« In šli so vsak s svojo povestjo, kakor zaljubljeni so tavali z negotovimi koraki. In on je stal nepremično, močan in visok. Niti besedice tožbe ni imel za vse, kar mu je storila. Ledeno mrzla je bila ta jasna noč, ledeno mrzla, kakor njegov ponos, ki ga je ona tako ljubila. Vrnila se je v sobo, vsedla se je na zofo, poklicala je k sebi hčerki ter jima je pripovedovala povest. Zraven pa je mislila na Silvestrov bazar.