Slivnica pri Cerknici (1115 m)

Slivnica pri Cerknici (1115 m)
Leopold Turšič
Izdano: Planinski vestnik september 1901, l. 7, št. 9, str. 135-137
Viri: dLib9
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ako te pripelje bela cesta slučajno kdaj v prijazno Cerknico, zagledaš že od daleč pred seboj po prostrani ravnini razlito čudno Cerkniško jezero, ki baje nima sebi enakega na vesoljnem svetu. Na desni strani zelenega jezera se dviguje črni Javornik, iz katerega podzemskih votlin bobni šumna voda vanje, na levi pa moli ponosna Slivnica svojo zeleno glavo proti oblakom. Slivnica, kakor razločuje priprosti Cerkničan, ima tri vrhove: Gradišče (860 m), Pri mrzli dolini ali Mala Slivnica (952 m) in pravi, najvišji vrh (1115 m), kjer stoji na skladu trdega kamenja trigonometrijska točka.

Kadar sem se vračal na počitnice v mili domači kraj, v prijazni Lož, vselej se mi je oko ozrlo tudi tja na zeleno Slivnico, in vsakokrat se mi je vzbudila v srcu prijetna želja, da bi polezel nanjo. Izpolnila se mi je že davno gojena želja lansko leto v avgustu.

Domenila sva se neki večer s prijateljem, da prihodnje jutro odrineva. Predno sva pa legla k počitku, sva pripravila za drugi dan vse potrebno. To potrebno ni bilo nič drugega kakor par surovih pristnih klobas in za cela „dva groša" rženega kruha. Tisto pa, ki je za tako imenitne ture tako „silno potrebno", ki tako gladko teče doli po suhem grlu, sva sklenila kupiti nič prej, predno ne bodeva na polovico najinega ne baš dolgega pota.

Celo noč ne bi bil skoraj zatisnil očesa; vedno mi je bila v mislih naša Slivnica; le malo sem zaspal. A tedaj mi je splaval v sanjah moj duh na Slivnico in v njeno brezdanjo jamo, o kateri ti prijazni Cerkničan pripoveduje marsikako pripovedko. Lahko bi jih tukaj navedel cel venec, a bojim se, da ne bi dolgočasil potrpežljivega hribolazca.

Vstal sem . . . Zvezde so že pobledevale, in luna se je bila že skrila za naše griče, tam s ceste pa so odmevali veseli glasovi ranih koscev ... Šel sem klicat prijatelja, ki je še prav junaško smrčal, ko sem stopil v sobo. No, skoro se je zavedel, kar mi je bil na predvečer obljubil. Po izredno zgodnjem zajtrku sva odrinila.

V desetih minutah sva dospela črez kamenit griček v sosednjo vas Podlož. Pred nama se dviguje Križna gora (857 m) z znamenito, lepo cerkvijo na vrhu. Pri zadnji hiši v vasi, ki ima komaj kakih 30 številk, se pot zavije ter se polagoma v ovinkih vzpenja proti vrhu. Bila sva v dobri četrti ure že pri Sv. Ani. Majhno selo je to s tremi hišami in z majhno cerkvico v sredi. Krasen razgled se nama odpre tukaj na vso Loško dolino. Obkrožena je od vseh strani s precej visokimi gorami. Proti jugu kipi v nebo mogočni Snežnik (1796 m) in njegovi porasli sosedje, na vzhodu spodaj gola, a proti vrhu zelena Racna gora (1140 m) in kameniti Petelinji vrh (1202 m), na zapadu se dviga ravno omenjena Križna gora, a proti severu s temnim smrekovjem in zelenim bukovjem porasli hribje. Po dolini so pa raztresene bele vasice s svojimi ponižnimi cerkvicami. Res, prijazna slika, ki razveseli na prvi pogled oko in srce!

Od sedla Sv. Ane jo udariva po gladkem potu navzdol skoz hladen gozd. Vitke bukve stoje na desni in levi, iz srede gozda pa odmeva glas brezsrčne sekire. Kmalu sva pri Sv. Štefanu. Zopet krasen pogled! Pred nama leži cela Cerkniška ravnina s prostranim svojim jezerom. Ali tedaj ni bilo jezero razlito črez zeleno ravan, ampak kosci so veselo sekali visoko travo. V ospredju nad cesto se pa strmo vzpenja zelena Slivnica. Pot naju pripelje po travnikih in njivah kmalu v prijazno vas Žirovnico. Tukaj se malo pokrepčava v priljubljeni gostilnici, a potem kreneva po novi cesti v vas Grahovo. No, nekaj bi bil pa kmalu pozabil povedati. V Žirovnici sva kupila tisto „prepotrebno kapljico", ki v planinah tako dobro služi, ne vem, ali prvi ali drugi polovici našega telesa.

Sredi Grahovega se cesta cepi: ena (iz Loža) pelje dalje skozi Cerknico na Rakek, druga pa črez Bloke v Velike Lašče. Midva jo mahneva po zadnji. Komaj pa prideva iz vasi na prosto, se že odcepi od ceste vozna pot, ki pelje k cerkvici sv. Miklavža. Kreneva. Svet se polagoma zvišuje. Na levo in desno se razprostirajo zeleni travniki in plodonosna polja. Brhke žanjice so naju pozdravljale od obeh strani. Kmalu pa naju sprejme temni gozd v svoje okrilje. Debele stoletne bukve stojijo ob potu, ki se vedno bolj in bolj strmo vzpenja proti vrhu.

Malo pod Sv. Miklavžem curlja izpod skale hladen virček. Ustavila sva se tukaj ter se napila čiste vodice. Oj, kako dobro nama je vendar dela! — Se en ovinek, in pred nama je stala mala cerkvica. Nekak notranji čut naju je objel, ko sva stala pred njo. Rada bi bila stopila v svetišče, a vrata so bila zaklenjena. Žal nama je bilo, da si nisva mogla ogledati notranjščine te primitivne gorske cerkvice.

Kmalu sva bila na prostranih senožetih 930 m nad morjem. Na desno stoji vrh Medvedica (1012 m), na levo pa Slivnica s svojim tako krasnim vrhom. Že tukaj se nama je odprl veličasten razgled na bližnjo okolico in na Savinske planine, ki seveda stoje precej daleč od tam. Pot pelje sicer naprej, a se kmalu konča. Neprestopni prepadi zijajo pred teboj, pod njimi pa se belijo raztresene vasice Begunjske dolinice.

Midva pa sva zavila na levo s pota navkreber po gladkih senožetih. Pridni kosci so veselo mahali s smrtonosnimi kosami, in zelena trava je s pisanimi cvetkami vred padala, prepuščena neznosni solnčni vročini. Za pičlo uro sva že stala na kamenitem vrhu Slivnice ter se naslajala s krasnim razgledom, ki nama ga je nudila bližnja in daljna okolica. Prijazne vasi in vasice se belijo med prijaznimi zelenimi grički proti severu. Vrhovi Sražišče (957 m) in Vini vrh (984 m) in drugi se ti zde tako blizu, da bi skoro zletel nanje, čeravno nimaš peroti. Dalje proti severu uzreš s črnim gozdom porasli gori Krim (1106 m) in Mokric (1056 m), a v sinji daljavi ti zablešče nasproti beli vrhovi mogočnih Savinskih planin in Karavank. Velik del Notranjske ti preplava strmeče oko; tam pod sivim Nanosom zagledaš belo Postojino, dalje od nje proti severu Unec, Planino in Logatec. Proti severozahodu pa zagledaš v nedosežni daljavi tam za Idrijskim Javornikom (1242 m) „snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja", mogočni Triglav, in njegove sosede. Proti vzhodu vidiš pod seboj bele vasice tja do Velikih Lašč in Krvavih peči, Bloško dolino in Loški potok, dalje pa vse dolenjsko hribovje in brdje tja do temnih Gorjancev.

Sedaj se ozrimo pa še proti jugu! Prav tebi nasproti se razteza črni Javornik (1272 m) ter se vleče prav do Snežnika; pod njim pa se razprostira prijazna cerkniška ravnina s svojim imenitnim jezerom. Dalje ti zre oko na prej imenovano Križno goro in na Loško dolino, v ozadju té pa kipi v nebo ponosni Snežnik. Proti jugovzhodu se razprostira črni Kočevski gozd s svojimi poraslimi vrhovi.

Še nekaj mi sili na jezik, in ne morem si kaj, da ne bi povedal. Ko sva se bila nasladila s prijaznim razgledom, sva zakurila majhen, ogenj ter pristavila k njemu najin samovar; hotela sva si skuhati malo čaja, katerega sva bila prinesla s seboj. Veselo je plapolal plamenček, in voda v samovaru je začela že vreti; meni pa so se, da govorim odkrito, cedile že sline po slastnem čaju. Ravno sem hotel v krop vsuti nekoliko peresec, ko se zgodi velikanska nesreča. Bodisi, da samovar na kamenitih tleh ni imel obstanka, bodisi, da se je hotela kaka slivniška čarovnica razveseljevati nad najino nesrečo — samovar se je prevrnil, in vroči krop je pogasil nežni plamenček . . . Kaj sva hotela? Potrpeti sva morala in se zadovoljiti s suhim kruhom in z ostanki izborne slivovke.

Od Snežnika sem so se jele poditi goste megle. Stopila sva torej, sluteč nevihto, doli v Cerknico, kjer sva se v prijateljski družbi zabavala skoro do večera. Dobre volje sva se vrnila domov.