Stran:Glasi domorodni.djvu/97

Stran je bila lektorirana


Slave ptujcu za podlago,
Vstvaril ni za zlo in spon.

Ni je ni! on oče mili,
Revčikov zavetje splòh,
Jo braniti hoče v sili
Odrešiti ptujih plòh“!

Tak prešerno mati poje,
In navdaja dete svoje.

***

Stojí, stojí tam hišica,
Pred hišico je množica,
Med množico je mamica,
Zročí ji sina hrabriga.

Pripraše bojno haljico,
Mu čez da svitlo sablico,
Čez ramo dene pušico,
In v roko seže z desnico;

In zraven milo tak zapoje:

„Oj serčno ljubo dete moje,
Hrabri sinko, drago dete,
Serca mojga žlahtni kras!
Čuj besede moje svete,
Morebiti zadnji glas.