De svetvali bi dobro vama k dobrim.
Kje serce bi za vaj imeti mogli, -
Za vsiljen rod, za tujce, ki čez njih
Pooblastili so se gospodarstva,
Prerinuli iz lastne jih nasledbe?
Verujte mi! Slobodno vsak živeti
Po svoje hoče, po zakonu lastnim,
Nerad, uklanja se zunajni sili.
Le vajna moč, le strah primora jih
Udati se nevoljno jarmu tujim.
Spoznajte rod lažnivi, ta nesrečni!
Zla radost je, s katero se mašuje
Nad veličanstvam in nad srečo vajno.
Vladarjev pad, visocih glav pogin,
Sta mu ugod, sta petja mu predmet,
Ki se glasi posledniga do vnuka,
De krati mu večere dolge zimske,
— O sina moja! Vražen je ta svet,
In djanja zvit! Le sebe ljubi vsak,
Premenljive, ohlapne negotove
So vse vezi golume, lahke sveče, —
Kar zdetje združi, zdetje loči, — le
Natora je pravedna! Samo ona
Stoji na večnim sidrovišu krepko,
Življenja ko v slapovju divjimu
Nestalno vse se miče — Nagnenje
Prijatla dá, tovarša dá korist,
Pa blagor temu, v dar ki brata ima!
Pristvarjen, prirojen mu je prijatel,
In proti svetu polnim golufije,
Zvijač in svad je dvojno oborožen.
- Kor. (Kajetan.)
Misli vladarke so dične in knežke,
Moram jih čislati v sercu zares,
Ona namembe in djanja človeške
Mirno presodi bistrih očes.
Mi pa se tiramo blodniga mnenja
Slepo in trápasto v borbi življenja.
- Izabela(Cezaru.)
Ti, ki nastavljaš bratu svômu meč,
Ozri se v tem kardelu krog in krog,
Kdo zalši je od brata tvôga v njemu?
(Manvelu.)
Kdo tih, ki za prijatle jih imáš,
Primerjati se more bratu tvojim?
