Rihard brez bojezni.
I.
Je vitez bil nekdajnih dob,
Pokazal grozi vsi je zob.
Presodil je do jedra vsako,
Mnogtero tak preplašil spako.
Kar je začel, to v red je djal,
Nikake groze ni poznal;
Ker mu je v noči mnoga stekla,
Je vsaka živa duša rekla,
De v tmini vidi bolji vse,
Ko kaki druj ob soncu ne.
Imel je pa navade take,
Ko prišel je do cerkve kake,
Je stopil koj pobožno not,
Al zunej zbral molitvi kot.
Nekdaj zazrè doline v sredi
Kapelico ob luni bledi;
On blizo vrat se vstavi zdej,
Pustí de družba gre naprej,
Priveže konja h kluki v zidi,
Gre v cerkev, not merliča vidi.
On stopa dalej, čisto sam,
Poklekne pred oltarjem tam,
Na pruko dene rokovice,
V oltar oberne k Bogu lice,
In moli vnet pobožnih vad.
Nakrat šumenje čuje zad,
Se zdi de truga se odpira,
De rajni več ne najde mira.
Doní iz odra zdih in joj,
Grof se ozrè, ukaže: „Stoj! —
In — bodi dobri, bodi hudi —
Potuhni se, se več ne zbudi!"
Potem molitvico končá,
Zlo dolga, mislim, ni bilá,
Potegne meč, se htje pobrati,
Nakrat pošast on vidi vstati,
Groziti krutno mu nasprot,
Krivivši rame v pust obod,
Ko de bi hotla ga vloviti,
In ne iz cerkve več pustiti.
Grozitba knezu zagrení,
Razkolje jo na dve platí;
