Stricu v Ameriko
| Stricu v Ameriko Janko Kersnik |
| |||||||||||||
I. uredi
Preljubi moj striček! Torej poročila si želite, poročila, ki naj bode špecialno Vam namenjeno in naj obsega v kratkih potezah, tako rekoč s kredo in ogljem risane imenitnejše dogodjaje v Slovencih. Dobro! Tako, kakor sva nekdaj, preden ste šli tja v Minnesoto ali Missouri, Bog ga vedi kam, obravnavala pri kupjei vina »res slovenieas«, tako od zgoraj doli s košate veje v mravljišče gledajoč, ako Vam hočem tudi zdaj semtertja o tem in onem poročati, in vem, da Vam bode dobrodošlo, naj skačem v slovstvu od Matice do Haderlapa, v politiki od Zarnika in Kluna do Tafféja in krojača Železnikarja. Število listkarjev med Slovenci se je v zadnjem času izdatno pomnožilo, in ako ravno toži v »Ljubljanskem Zvonu« (ta baje tudi v nekoliko eksemplarjih v Ameriko bodi). »Negoda z Golovca,« da nimamo pravega feljtona, imamo vendar takih dovolj, ki poizkušajo in nameravajo biti feljtonisti. Kdo mi bode torej zameril, da se še jaz vrinem v njihove vrste, zakaj potrebo čutim, da dam kaj pisanega od sebe, in ker ravno tako malo znam, kakor. Lipe Haderlap, kdo da ima ključe do slovenskega Parnasa, (če ne, bi ga v kompaniji z Lipetom za kakim plotom počakal), za to se za zdaj še ne silim v vezano besedo, nogo v tem obziru le bolj zadaj hodim; v nevezani prozi pa rad kaj rečem.
Da da, proza, preljubi moj striček, – ta je zdaj redka rastlina v Slovencih, ljudje so poetični postali – ali da rabim premenjeno Kastelarjevo primero, naš čas je spet poetičen postal, to se pravi: vezana beseda velja!
Pa kakor tam v ukrajinski stepi za rojem kobilic hodijo lačne kajne, škorci in druge tice, tako za našimi novimi pesniki lazijo gladni – kritiki; lačni so vsi, ločijo se pa, kakor one tiče, po perji, ali po – peresih. In tudi po vkusu, po slasti se ločijo. Nekateri korakajo mirno drug poleg drugega in zobljejo, ne da bi izbirali, ubogo žival, nevoščljivi si niso. Nekateri se pa sprimejo in tepo za eden in isti grižljaj. Tu Vam je nekov črn, jezičen škorec, ki je hlastno, marno požvečil lepo koblico, zdaj se pa zmuzne za kljunastega žerjava ter pravi: ti si jo snedel, ali je bila dobra? Ta ga pa debelo gleda, požira silne ter si misli: Saj sem menda res nekaj storil! – O, to so vam tički, ljubi striček, ti jezični škorci! Oni ljubijo le dobro, imenitno pičo!
Med kobilicami tam v Ukrajini pod letečim rojem pa lasijo ona uboga, bolne in nedorasle revice, ki nimajo peruti, bodisi, da so jih izgubile po poti, bodisi, da so se jim po lenobi ali drugače pokvarile: te pa krilnati trop brez izjeme muri in pobira brez »manire« ali pa z »maniro«!
Za notranjo vsebino, za jedro te jedi se ne brigajo tu ti požrešni tiči, oblika jim je glavna stvar, in kakor hitro taka reva kobilica nima celih perut ali pravilnih nog, požro jo slastno, in tem rajši, če se ji koči na zadnjem bedru drži kaka tuja smet, ki se je je prijela na potu po rasnih tu jih njivah in vrtovih.
Striček, jaz mislim, da se razumeva; ds Vam bode pa stvar le bolj jasna, hočem Vem podati koncem danšnjega pisma tudi malo svojo poetično poizkušnjo. Dejal sem že zgoraj, da na Parnas le bolj zadaj hodimo in ker je že Stritar dejal, da »stežka že dohaja Haderlapa«, se tudi jaz nisem dalje upal in sem ostal za Lipetom, posebno, ker je ta sam dejal, da vsi »Zvonovi« pesniki niso vstanu »narediti« take pesmi, kakor je njegova »oj srečne so ribice«. Te Vam je znana iz Haderlapovih »ljubimskih pesmi« in evo jaz sem poizkusil v naslednjem za njim zapeti; čeravno nisem »Zvonov« pesnik, držal sem se strogo Haderlapovih pravil glede vsebine in oblike:
Oh srečne so mušice,
ki nad štalo letajo,
veseli so pubeljni,
ki po mlaki plavajo.
Na onokraj Išce,
tam lepši je poljé,
na onokraj Iške
tam moje je deklé.
Bom mavtarja klical:
Oj mavtar Štefé!
Mi šrango bo vzdignil,
da naprej se moré.
Oj Štéfe, oj Štéfe!
En tolarček imam,
čez šrango me pusti
in celega ti dam.
Glej trdo sem ga služil
okrogli ta denar,
da vidim svojo ljubo,
mi ni za njega mar.
Saj jo bom zadnjič videl,
saj grem le pu slovo,
oj, jutri pa na ajzenpon
mi odmarširamo.
Partifirar že kliče
in fantje vriskajo,
po praznih svojih sršetih
pa roke stisksjo.
Kaj ljuba podarila
mi za spomin boš ti?
»Klobaso t' bom zavila
in zraven regle tri.«
Kaj nuca mi klobasa,
in zraven reglje tri!
Saj vendar ne prežene
iz srca žalosti!
Kako Vam ugaja ta pesem? Kaj ne, da znam dobro za Haderlapom korake pobirati, če tudi daleč za njim zaostajam. Ali ni polna modernega tealizma, prav Haderlapovega, in v Ameriki bodete gotovo veseli, da Slovenci zdaj tudi v tem oziru napredujejo. Ako pa pesem v Haderlapovem zmislu ni še dovršena, pomislite, da g. Lipe uči, da mora slovenski pesnik maziljen biti »z demokratičnim oljem«. Jaz sem tega »demokratičnega olja za pesnike slovenske« iskal po vseh štacunah ljubljanskih, a ne pri Lazniku, ne pri Venclju, ne pri Plavcu, ne pri »plavi kuglji« ga niso imeli. Naposled sem šel k prvemu špecialistu ljubljanskemu g. Fortunu. In tam mi je povedal majhni, a gibčni Hugon Turek, da pesnike in pisatelje slovenske bi bilo najbolje maziliti z – dobrimi honorarji, da ne bodo za sušico umirali, kakor se je lani pripetilo Jurčiču in Erženu, letos pa Hlavku in Tonejcu; pri nas v Evropi mazilijo zdaj samo demokrate z – leskovim oljem. Tistega, je rekel g. Turek, pa prodajata g. Jože Umek in g. Pakiž za vodo. Tja pojdite ponj. Ker pa ne vem, če bi pri Ribničanu ali pa pri izdelovalcu gajželjnikov dobil pravo »demokratično olje za slovenskew pesnike,« in ker vem, da imate v Ameriki obilo demokratizma in še več olja (če tudi »smrdljivca«), se obračam do Vas, striček moj ljubi, pišite mi, če ste morebiti tam v Minnesoti ali Pennsilvaniji našli kakšen tak poetični studenec demokratičnega olja, oglasite se in kmalu se zopet vidiva tukaj – pod črto. Na svidenje tedaj! Vaš
Bolhober
II. uredi
Stric, še vedno tičim v poeziji! Ne hudujte se nikar, Vi praktični poamerikanjeni Slovenec, ne metajte lista iz rok! Tudi jaz bi raje govoril o celjski pravdi in o drugih enakih – amerikansko-realističnih stvareh. »Nad željami vladajo potrebe!« poje jako filozofsko naš Lipe, in ta »lez«, ki je sicer ravno tako brezimna kakor osa kranjskega »jour fiza«, ta »lez« nas tare z železno silo! In ena taka »potreba« me je odvrnila od omenjenega predmeta, zakaj podala mi je boljšega, hvaležnejšega – in sicer, kar mi je posebno po volji, zopet – poetičnega.
Vi v Ameriki imate svoj križ z Mormoni, mi v Sloveniji pa s – fakirji! Vidim Vas v duhu, kako se Vam pri tej besedi Vaš amerikansko realistični obraz nabira v dobrovoljne slovenske gube, češ, odkod naj bi bili v moje rimsko-krščanske Slovence zašli fakirji? Pa jih vendar res imamo! »Ex oriente tax!« dragi striček! Rodil se nam je pesnik, pravi indijski Buddha in takoj za njim se je po prašni cesti v kolo po rokah, glavi in nogah privrtil pravi »fakir«, kakršnega dozdaj v nas Slovencih še nismo poznali.
A vidim, da moram bolj realistično govoriti, zakaj Amerikanci niste prijatelji predolgih parabol.
Ako ste tam v praktični Ameriki že pozabili, kaj je poezija, priporočam vam zadnjo »Kresovo« številko, in v njej Pajkovo oceno Gregorčičevih pesmi. Tam stoji črno na belem: »poezija je človeško javljanje dotike subjekta z objektom, ali izraževanje naših utisov, katere občutimo pri svojem zadevanju ob svet.« Ta definicija, kakor sami veste ni vzrastla na Pajkovem vrtu, in ako bi bila, Vi bi se je tudi ne veselili, ker midva nisva bila nikdar prijatelja filozofskih definicij, a ker je že ta, oglediva jo malo po – svoje!
... »Izraževanje utisov, katere občutimo pri svojem zadevanju ob svet!« Stric, od tega trenotka ne dvojim več, da je Lipe – velik poet; zakaj jaz sem ga videl enkrat – bleda luna je sijala na cesto, ki pelje iz Šiške v Ljubljano, kako je »zadeval ob svet« in kako je »izraževal utise«, katere je »občutil pri tem zadevanju«. Profesor Pajk priporoča, da se mora takemu poetu, kakor je Gregorčič ali, kakor on meni, naš slovenski Buddha – pregledati in pretipati »obliko tega zadevanja«. Akoravno jaz tedaj tega pravila nisem znal, spominjam se vendar prav živo, da je bila »oblika zadevanja« krepka, jako krepka, na nekaterih mestih, kjer je bil »svet« malo bolj kamenit, celo nekako trda. Pa kaj čemo? Velikim poetom je tudi tuitam »trda« oblika dovoljena. In tudi »glave in srca« se spominjam. Glejte, v tem oziru je popolnoma opravičeval Pajkovo sodbo o slovenskih pesnikih, – to je bilo v istini popolnoma »buddhaistično nagledovanje sveta«, ki se je izraževalo v njegovem počenjanju: »neka mehkobnost, neko koprnenje, neko hrepenenje po „Nirvani“, osvobojenje od vsega čutenja in predstavljanje, popolno uničenje vsega mišljenja.« – O, dragi stric v daljni Ameriki, odkrijte si svojo častitljivo glavo, – Lipe je velik »narodno-slovensk« poet in Pajk je še večji filozof in kritik! ...
In vendar – kako krivična je človeška ali boje pesniška usoda: Gregorčič je našel svojega Pajka. – Lipe ga pa še do današnjega dne nima! In kako lehko bi ga že imel! Pomislite le: Gregorčič poje: »Vzore pokopali so ....« in Pajk vpraša: »kdo?« – potem pa zopet pravi Gregorčič: »Na grobu tam plesali so ...« in Pajk zopet ves sam iz sebe zaradi te nesramnosti vpraša ter kliče: »kdo je kaj takega storil!«
Lipe pa poje na 80. strani svojih »Pesmi ljubezni«:
»Smo vjeli pri tatvini poštenjake,
Apostelj je postal že renegat,
Bežati videli smo že junake,
Zapustil je že pobratima brat,«
in tu se še državnopravdniški g. Pajk ni oglasil, da bi vprašal: »Kdo je ta hudodelec? Kje je? Primite ga! Držite ga!«
Ali je to »pravica«, da ga dopušča tako natolcevanje? No – stric, jaz mislim, da je državnopravdniški g. Pajk umel, kje je ta »hudodelski subjekt« in zato ni stavil onih vprašanj; profesorski Pajk pa nima toliko juridične prakse, da bi zločinca takoj ujel in zato pa povprašuje tako silno. Pustimo ga torej, da mu pride do živega Hvaležen ga torej, da mu pride do živega! Hvaležen mu mora biti ves narod slovenski!
Dvomljivo se mi zdi, da bi bilo pomanjkanje juridične prakse samo zakrivilo obtožbe Pajkove, da nekaterih Gregorčičevih pesmi ne moremo umeti, da mu niso dovolj jasne. Odkritosrčnost je sicer redek dar, a očividno je gospod profesor obilo oblažen ž njo. Želeti je, da se mu bode tudi je nejasnosti sčasoma zjasnile. A izpovedati moramo, da se me je čitajočega naslove kritike »nejasnih« pesmi, velik strah lotil; zakaj, ko sem videl, da on po svoji izpovedbi ne ume, kakov je »pesnikov črni plašč,« kakov je »pesnikov črni plašč,« kakov je »vbrani kruh« (blagor mu, – namreč Pajku!), in da misli, da ima tiček same »brate« in nobene »sestrice,« zbal sem se, da mož tudi ne umeje pesmi »izgubljeni cvet«, o kateri je »Slovenčev« kritik trdil, da se preveč umeje. A motil sem se, on jo vendar umeje!
Vi jo poznate, stric, to pesemco, – tragedija v petih verzih je, – in da jo more peti pesnik tako, ne treba mu »buddhaističnega nagledovanja sveta«; – treba mu je pesniškega ingenija in srca, v katerem se steka še nekaj gorke krvi! Nagledovanje sveta naj bode že tako ali inako – moralno mora biti, in tako se znači tudi tukaj.
»Slovenčev« kritik pa je narobe trdil, namreč da ta pesem ni nravstvena, in tu se me je polastila želja, da tudi temu kritiku pokažem, kako je pesem z malimi besedami tako popravljena, da jo lahko date najnedolžnejšemu pastirčku v roke, – in da bode izraževala lepo, koristno misel in sicer prav tako, kakor pravi pesniki hočejo: da jo namreč bralec šele ugane. Ustrezala bode »Slovencu« in gospodu profesorju Pajku: ker glede prvega ne bo ravnala po načelih Prešernovega »Pisarja«, glede drugega pa, to bode vsak isprevidel, se ne bo ponašala z nikakim »buddhaističnim nagledovanjem«, Pesem je v prvih štirih kiticah enakoglasna z originalom, – zadnja kitica pa preustrojena za naše kritike. Da čujemo!
Sinoči je pela
ko slavček ljubo,
zakaj pa je danes
rosno nje oko?
Sinoči cvetoča,
rdeča ko kri,
zakaj pa ji danes
obrazek bledi?
Imela je vrtec,
oj vrtec krasan,
ko davi je vstala,
bil cvet je obran.
Oh, cvetje je rahlo,
čez noč se ospe:
a žal je še meni
po njem, o dekle!
Sosedov kozliček
prišel je na vrt;
zakaj pa tam v kotu
bil plot je podrt!
In morala te pesmi? Popravljajte plotove, zapirajte vrata, nemarni ne bodite, kmetovavci! Ta kozliček pa bi v prvi vrsti ugajal »Slovenčevemu« kritiku.
Stric, še nekaj;; profesor Pajkovo modrovanje o »Nirvani« in buddhaizmu stoji ad verbum, seveda nemški tiskano v Mayerjevem »Konversationleksikonu« III. natisk stran 942. Če Vam torej »Kres« še ni zadostil, pa tja poglejte! Tam bodete morda nekoliko več našli; za zdaj pa vendar hvaležni bodimo, da je naš prerok vsaj Buddha, gorje, ako ocenjajoč kakega prihodnjega pesnika naš profesor izjavi ter na podlagi Mayerjevega leksikona dokaže, da je nap učitelj – Konfucius!
III. uredi
Striček moj dragi v daljni Ameriki! Da sem še vedno pri gospodu Haderlapu, ne smete se mi čuditi. Saj veste, da naš Lipe je veleum, ki je v slovenski svoji ponižnosti le predolgo pod mernikom tičal, a ž njegovim »Ljudskim Glasom« je začela luč njegove modrosti sijati po vsej Sloveniji. In tak mož, striček moj, da ne bi zaslužil, da ga do dobrega spoznate tudi vi, kar vas je rojakov naših zavednih tam v pšenicorodni Minnesoti? Kaj pa, da zasluži! Saj je naš Lipe, kakor sam pripoveduje, edini z demokratičnim oljem maziljeni pesnik slovenski. Saj on edini, kakor nam spet pripoveduje, hrani ključe do Parnasa slovenskega. Pa kaj, ko bi samo on ključe hranil! A tja pred zaprti vhod na Parnas slovenski je postavil gospoda davkarskega kontrolorja Suhodobnika, ki kakor svetopisemski angelj našim praroditeljem v paradiž z ognjenim mečem in krvavim pogledom slovenskim pesnikom brani stopiti na Parnas slovenski. In zdaj ti ubogi pesniki slovenski, naši Gregorčiči in Stritarji, naši Gorazdi in Krijani, naši X-i in Y-ni v polnočni tmini tavajo po »Kresu« in »Ljubljanskem Zvonu« kakor tiste nesrečne duše, ki so nekdaj v predpeklu čakale Kristove smrti in svojega odrešenja. Haderlap pa po »Ljudskem Glasu« le rožlja s svojimi parnaškimi ključi in Suhodobnik le suče svoj ognjeni meč, da iskre lete od njega na vse strani in da se hlače in srce tresejo vsem pesnikom slovenskim. Prav se jim godi? Zakaj se pa nečejo maziliti z demokratičnim oljem; zakaj pa ti nesrečniki prepevajo raje po »Kresu« in »Ljubljanskem Zvonu«, nego po Suhodobnikovem in Lipetovem »Ljudskem Glasu«?
Striček moj ljubi, a ne samo pesnikov, tudi slovničarje slovenske je prijel obaltni in grozoviti naš Lipe v – strah. In pa še kako! Pravi, da pri nas nihče pravilno ne piše in nihče – pravilno jezika našega ne izgovarja. Da bi ga mogli pravilno pisati, trdi naš Haderlap moramo imeti vsaj še devet novih vokalov, med ktere prišteva exempli causa tudi lj in nj!
Stric, ali ni fina glava naš Lipe? Kadar on zvrši reformacijo naše abecede, bomo prekosili Slovenci ž njo vse narode; zakaj imeli bomo v svojem alfabetu vse vokale kakor oni in vrhutega še dva čisto nova, čisto apertna slovenska: lj in nj!
To, striček med učene gre lingviste
in priče od jezike lepotije.
Slovenci bode brali bukve čiste,
ves svet posnemal kranjske bo puriste.
A kaj pisava, striček moj, izgovor, ta je prvi! Grdo ste se pregrešili zoper Metelka II. slovnica, ako ste se kdaj spakovali govoreč: »videl sem brata«; »udaril sem psa«. Po Haderlapovo je edino prav izgovarjati vidu in udaru!
Kadar tedaj, stric v Ameriki, tja v jeseni prodate v Chicagu svojo minnesotsko rumeno plenico in v Cinecinnatiju svoje debele prašiče ter se z rejeno mošnjo in amerikansko-realističnim veselim obrazom ob Mississipiju povrnete zopet v prijazno Wabasho pod streho domačo, takrat vem, da boste v dolgih zimskih večerih segli časi na polico po Prešerna. Takrat se Vam bode domisliti abecedne reformacije Metelka II. in Prešerna Vam bo odslej brati tako:
Strune, mivo se gvasite,
mivo, pesmica žavuj!
In ako se bodete drugi dan hoteli s svojo čilo kobilico peljati v St. Paul, vprašati Vam bo svojega gorenjskega hlapca tako:
»Uka, a je že piva kobiva?«
In Vaš hlapec Luka Vam bo odgovoril:
»Mav je požvampava, poj po je z gvavo zmajava pa je šva!«
Striček v Ameriki, ali ni to divna slovenščina? Vidite, kako so pravo pogodili tisti odborniki Matice Slovenske, ki se do danes niti slovenske diktande niso pravilno pisati naučili! Najbrž se jim je že zdelo, da svoje dni vstane veliki jezikoslovni Mesija Haderlap in še večji prerok njegov Suhodobnik! Od njiju se nam je učiti, zakaj le:
Poslušaj ga, kako jo on zavije,
jezika sol, lepota, da le zine
in pravo ti vezanje se odkrije!
Samo enega moža, gospod stric v Ameriki, Haderlapove trofeje, pridobljene na literarnem, osobito jezikoslovnem polju, ne puste in ne puste spati. In ta je gospod brnski profesor. Kakor je zdaj naš Lipe prvak v slovenski abecedi, tako hoče on zvonec nositi v slovenskem kritikovanju. Videli ste zadnjič, kako silno je Gregorčiču bil na pete, ker ni mogel poizvedeti ali je »pravico v grob devala« Doberloteva »Enterprise des pompes fumebres« ali svetonikolajska »Pietas«. In tako silno ga je mučil pesnikov »črni plašč«, ker ni mogel dognati, ali je iz brnskega ali angleškega sukna ter ali je podložen z rdečo svilo ali samo s sivo volno. Ker je mož tako silno radoveden, hočeva mu danes, striček moj, tudi narediti nekoliko zabave ter mu poslati v Brno kratko pesmico:
P A J E K.
Literarna basen.
Nek pajek je mrežo razpel,
da kako mušico bi vjel,
po zmoti pa zgrabi čebelo,
ki ima med in pa – želo.
Gorje, če čebela ga vniči,
da v veke bo spal med mrliči ...
Čebela pa vsmili se pajka;
da stara ne bode mu plakala majka,
sirota pa dalje živi,
po stari navadi naj mreže si spleta,
po zračnik vrveh glumač naj leta;
vendar pa čebele naj v miru pusti,
po svoji naj šegi mušice lovi!
V tem, gospod striček, ko bo gospod profesor v tej basni s svojim kritičnim vatlom iskal »najvišjega ideala«, tipal ji glavo in obisti, študiral! nje dikcijo, ugibal zakon njenega rimovanja ter naposled prišel do spoznanja, da je nje pesnik ves poln buddhaističnega nagledovanja in nirvanskega naziranja sveta; v tem, gospod striček, podajam Vam roko čez hribe in doline, čez to zeleno polje in to široko morje ter Vas blagrujem tam v daljni srečni Ameriki, kjer sejete rumeno pšenico in redite debele prašiče ter si polnite žele z zvenečimi dolarji; a mi v Sloveniji moramo poslušati »krive preroke«, abecedne reformatorje in buddhaistično-fakirske kritike. O blagor si ga Vam bodi, striček moj dragi, v daljni, srečni Ameriki!
IV. uredi
Striček moj zlati v pšenicorodni Minnesoti!
Letošnje leto bi se smela v slovenski književnosti pravo kritično leto imenovati. Še nikoli niso toliko kritikovali in tako kritikovali o književnih proizvodih slovenskih, kakor kritikujejo letos. Kakor se pri vas v Wabashi letos čudovito dobro rede prašiči in je izredno bogata pšenica, tako se letos pri nas zdržema po rajajo kritike. Vidi se, da je letošnje leto v vsakem oziru rodovitno leto! In neka posebna špecialiteta, ki se je letos prvič pokazala v Slovencih, zdi se mi ta, da se o kritikah zopet pišejo kritike.
Ker tedaj vsak kritikuje, tudi če se ni še naučil slovenske diktande pravilno pisati, zakaj bi midva, striček moj dragi, tudi nekoliko ne pokritikovala, mi dva, ki sva oba doma iz gorenjske fare, kjer pogumni fantje ruševčeve krivce »na šnajt« obrnjene nosijo na svojih klobukih; midva ki znava oba slovensko diktando pravilno pisati, pa so nama vendar še zaprta in zapekana vrata v odpor »Matice Slovenske«!
Rekel sem, stric v Ameriki, da letos pri nas – vsak kritikuje. Le pomislite, koliko kritikov po priliki se je spravilo samo na našega Gregorčiča: profesorji in ljudski učitelji, kateheti in vpokojeni fajmoštri, katoliški fanatiki in buddhaistiški fakirji so se ga lotili, da se jih je pesnik komaj ubranil v svoji »Obrambi«. In kakor se v silnih in krvavih vojnah zbirajo radovoljniki, ki napadeni državi priteko drage volje na pomoč, tako je tudi naš pesnik v svojem boju našel takega radovoljnika v podobi ljubljanskega Janka Pajka, kateri v svoji zeleni brošuri podaja odgovor in pouk »Gregorčičevim kritikom.«
Meni bi ta brošura, striček moj, jako ugajala, da nima v sebi dveh velikih napak.
Na 16. strani te knjižice se veseli »Slovenčev« antieritieus, da Jeranova »Danica« molči o Gregorčičevih pesmih, češ, da ima v to gotovo »vrlo pametne in hvale vredne razloge,« katerih Jeričev »Slovenec« ni hotel slušati, ko mu jih je našteval prof. Marn.
Stric, kaj ne, midva poznava gospoda Jerana še iz tistih časov, ko ni bil še »monsignore in abito paonazzo«, ko je v Trnovem kaplan bil, po »Danici« pa vse pesnike naše, ki o tistem neslanem »objemčkanju in poljubčkanju popevčkajo« na ražnju nasajene in effigie v pekel metal, vrhutega pa mlade črnožolte Nubijance vzrejal, ki so potem po ljubljanskih gostilnah nože žrli, po vrvi plesali in ogenj iz sebe bljuvali, namesto da bi bili šli nazaj učit svojih rojakov v Nubijo, kamor jih je bil g. Jeran namenil.
In da bi se bil o slovenskem pesništvu izneveril? Credas Judaeus! Stric amerikanski, midva tega ne verjameva! Latet anguis in herba! ...
Drugo napako v Pajkovi zeleni brošuri sem našel na 25. strani, kjer stoji zapisano, da je zloženo rimo prvi v Slovencih začel rabiti Prešeren. Midva, striček moj, ki dobro poznava pesnike slovenske, midva dobro veva, da je že Vodnik vsaj trideset let pred Prešernom rabil to rimo, ko je o Knoblovih pesmih zapel:
Bukve iz Kranja
polhne d .....
Nikar ne deli ga,
pusti nam celiga!
Glejte, in tega preznamenitega književnozgodovinskega dogodka niti brnski niti ljubljanski Pajk ni vedel, a znava ga midva, Vi v daljni amerikanski Minnesoti in jaz v kritični Sloveniji! Suum vuique!
A med kritiko in kritiko je razloček, kakor v politikovanju med Regalijem in Riegerjem in v jezikoslovanju med Haderlapom in Miklošičem. Kako se kritika o pesniških proizvodih ne sme pisati, ako se pisavec neče samega sebe osmešiti, to nam je bistro v »Kresu« dokazal brnski g. Pajk, a kako se mora pisati korenita, dobra kritika, o tem nas je poučil tudi v »Kresu« g. profesor Krek.
Zatorej mi je osobito žal, da se je tudi temu vse časti vrednemu gospodu profesorju v njegovi kritiki primerila trojna nesreča. Prva je ta, da dozdanji odbor »Matice« naše naziva z amerikansko-pompoznim imenom: »znanstveni areopag ljubljanski«. Midva, striček moj, ki sva bolj na prozaično in retalno stran ustvarjena, midva znava dobro, da je to imenovanje velikanska hiperbola, ki je ne veruje nobeden razumnik slovenski, kakor bi na pr. Vam nihče ne veroval, ako bi po kablu poslali »Slovenskemu Narodu« izvirni telegram, da je amerikanski krt na Vašem vrtu v prijazni Wabashi izril iz zemlje tako krtino, kakršna je Šmarna Gora!
Drugič se je gospodu profesorju pripetila nesreča, ker je premalo premislil latinski pregovor: verba movent, exempla trahunt. On, ki stoji na vrhuncu zdanje nauke, on ki se more prištevati najodličnejšim učenjakom slovenskim in slovanskim vobče, bi bil lahko tudi našemu letopisu privoščil skromno drobtinico učenosti svoje ter ž njo dejanski pokazal, kako nam je pisati naučene razprave. A tega ni storil ni tedaj, ko je bil sovje dni več let član »znanstvenega areopaga ljubljanskega«, niti ne stori zdaj, nego piše raje kritike in zabavljice na akademije naše.
Tretja nesreča gospoda profesorja je ta, da je namesto kritičnega rešeta vzel v roke pravo ribniško »rajto«, da so mu skozi nje okenca v pleve popadali domalega vsi pisatelji Matičnega letopisa in da v »rajti« nobenega zrna ni ostalo; a natanko nisem mogel razložiti, ali zna gospoda profesorja vešča roka tako »rajtati« in rešetati, da je moralo vse skozi vitre in v pleve, ali so pisatelji letopisa bili tako plevnato lahki, da se niso mogli na vrhu obdržati. – Pardon, striček, eden je vendar obvisel med vitrami! Peter pl. Radies ni šel v pleve, bodisi da je baš njega gospod profesor manj »porajtal«, bodisi da se je agilni in skočni gospod Peter vsled svoje gibčnosti za kako vitro ujel. To je pa toliko večjega čudenja vredno, ker so drugi v pleve porešetani in »porajtani« pisatelji vsaj dokazali, da znajo slovensko diktando dobro pisati, g pl. Radies nam je pa do današnjega dne še dolžan ostal dokaza, da zna svoje ime pravilno slovenski zapisati, pa vendar vsako leto straši med pisatelji slovenskimi po raznih časopisih in knjigah slovenskih a svojimi izvirnimi zgodovinskimi spisi slovenskimi, katere mu morajo drugi na naš jezik prelagati.
Ako se pa g. pl. Radies do današnjega dne ni naučil niti svojega imena pravilno pisati, koliko teže nam bode do odslej, striček moj, ko se je alfabet slovenski tako čudovito pomnožil.
Oh, striček moj zlati! Hitro živite Vi v Ameriki, a še hitreje delamo abecede mi v Sloveniji. Sicer bi človek mislil, da je abecede kovati nehvaležno delo, ker je že stari Schloezer rekel, da se ljudje novih črk bolj boje, nego novega davka. A naš krasni in divni Lipe, ki je že leta 1871 prepeval v »Spomladanskem cvetju«:
Po placu sem v Gracu španciral
in žlahtne cigare kadil ...
ter s pesmimi svojimi doslej dokazal, da se mu ni bati niti Stritarja, niti Gregorčiča – (da molčim o Levstiku, ki je v svojih pesmih samo »hlapec svoje filologije«) – in da se more meriti ž njim edini Prešeren: naš prijatelj Lipe se ni ustrašil niti Schloezerjevega izreka, niti Danjkove in Metelkove usode, ampak je šel pogumno kovat nove črke!
Stric, že zadnjič sem Vam pisal, da hoče Lipe imeti v slovenskem jeziku devet novih vokalov, med katere je uvrstil tudi lj in nj. A komaj sem Vam odposlal zadnje pismo, že mi pride v roke zadnja številka »Ljudskega Glasa«.
Oh stric, stric, ako je Lipše s svojo nebeškolepo pesmijo:
»kaj nuca mi ta pušelc,
k' se hitro posuši ...«
v žakelj dajal vse pesnike naše, izimši edinega Prešerna, kako daleč je z najnovejšim alfabetom svojim prekosil našega Šumana in Janežiča, našega Navratila in Cigaleta, našega Levstika in Miklošiča! Stric, ne devet, ampak celih devet in dvajset vokalov potrebuje naš Haderlap za slovenski jezik. Dozdaj smo pisali s 25 črkami, Lipé jih hoče imeti celih 50, dasi je bil celo Metelko z 32 črkami zadovoljen! In teh svojih abecednih iznajdb ni posnel iz nobene knjige, ampak »izumel« jih je po svoji pameti!
Kadar vstavajo po kmetih preroki in novošegni puščavniki, tudi pravijo, da niso ničesa študirali, ampak, da se jim je mati Božja prikazala za tem in onim grmom ter jim navdihnila srce z božjim razsvetljenjem, Bog si ga vedi, kdo se je prikazal našemu Lipetu, da je mogel izumiti tak alfabet!
Hvalo smo dolžni novemu abecednemu preroku, da je ta na 55. strani svojega potrpežljivega papirnatega »Ljudskega Glasa« natisnil sonet s svojim novoizumljenim pravopisom. V tem sonetu pravi Lipe:
Iz sain meglienih zeamlja ustaeja,
V jasneiji luči mane si očy
Stric, pomislite, ako si zemlja mane oči zaradi tega čudovitega alfabeta Haderlapovega, kako lepo se bomo pač le mi in naši otroci, čitajoče razširjene in skopljene **** in pojorovane, najotovane, pojotovane, najerovane in rovane, posuhodobnikovane in nahaderlaplipetapovane –
Oh, večni Bog si ga bodi hvaljen, da je gospod Haderlap pred svoja jezikoslovna pisma pisal: »Ponatis prepovedan«. Zdaj, zdaj šele se lahko oddahneva, striček moj dragi!
V. uredi
Stric, zanemaril sem Vam nekoliko, pa ne jezite se! Opravila imam preveč. Vi ste svojo pšenico že zdavnaj skozi parne stroje porinil, mi je pa stoprv mlatimo; Vi se za otavo ne brigate, mi pa iz preplavljenih senožeti pobiramo bilko za bilko; blatna, umazana je trava, pa kaj hočemo, tudi taka mora na hlev.
Poleg tega sem pa tudi že puško snel s klina; prepelice in jerebice so že zdavnaj godne, in tuintam v močvirju se pokaže kaka račja tolpa.
Tako mi čas hiti! V tem pa se mi je nabralo toliko gradiva, pripravnega pismu za Vas, da nocoj, ko Vam pošiljam te vrste, v istini ne vem, kje bi pričel, niti kaj bi Vam izbral iz te sodrge. Marsikaj dobrega so mi odnesli že moji kolegi pod črto, in s skrbnim očesom sem gledal dan za dnevom v tem predale, če mi še kaj boljšega ostane: meni namreč in Vam, striček, tako »pour la bonne bouche«.
In res, kolegi so jako vljudni, bi dejal – šarmantni; pustili so nama najmastnejši cmok v vsej sodrgi. Seveda, nekoliko historične pravice imava midva že do tega, kar nama je za daners ostalo, toliko pravice namreč, kolikor je ima klošč do tiste pike v mehki človeški koži, kamor je zasadil svoj rilec. Dokler tiči prvi tamkaj, drugi svojega ne more na isto mesto zasaditi. Ker so pa nekateri ljudje tako okorni v svojih možganih, da si v primerah »tertium comparationis« ne morejo takoj tolmačiti, omenjam že na tem mestu, da navedena mehka koža ne spada v ta »tertium«; kajti tista, katero midva gradiva in drgneva, tista koža je trda in hrapava ko hrastova skorja. Jaz bi dejal, da bode prej mojih pisem konec, nego bo ta strojba gotova, a bodisi, kakor hoče; nekaterim coklje služijo, drugim pa copate.
Pomislite, stric, najina korespondenca postaja imenitna. Iz prvega je lopnil Lipe v »Ljudskem Glasu« po Vašem Bolhoberu ter dejal s solznim očesom, da nimam srca, ker se tako neusmiljeno smejem njegovemu »novitemu pravopysu«! No, mož ima prav, smejali smo se mu dovolj, in ker je v zadnjem »Ljudskem Glasu« obljubil, da hoče za zdaj mirovati ter »zavoil ljubega mirue rajši suoi pravopys v posiebni kayžici na svietlo dait«, zatorej počakajva te knjižice, in če tu pod črto v veliki gneči, ki se nama ponuja, zadeneva slučaj obenj, nama Lipe tudi ne bo zameril. Saj on je v istini pošten mož, poleg vsega svojega »pravopysa«, in jaz sem uverjen, da, ko bi ga kdo tudi prepričal, da se bode Slovenci še petsto let po njegovi smrti tej njegovi »iznaidbi« smejali, vendar bi on svojega imena »Filip« nikdar ne preustrojil v »Philipp«! In če bi bil krščen na ime sv. Janeza, imenoval bi se on vedno Janez ali ivan ali Janko, nikdar pa ne »Johann«! To je narodna poštenost, stric! Kaj ne?
Dejal sem gori, da se nama kar ponujajo tukajle pod črto; glejte, tu sem mislil drugega, ki je vrgel debel kamen za Vašim Bolhoberom. Ta mož je nekak doktor, – jaz mislim, da doktor filozofije, zakaj juristi in zdravniki doktorji so navadno malo bolj elegantni v svojih izrazih, če se med seboj ne pulije, – torej nekov doktor Jaka Sket, profesor »irgendwe in Klagenfurth«. Ta je sprožil celo skalo na me, ki nisem filozof, in za njo se je še sam zavalil – tja, kamor se je zavalila njegova robata, groba skala, namreč v vodò!
Preljubi striček, sem li kdaj temu človeku kaj žalega storil? Vi ga še ne poznate in v Ameriki njegovega imena tudi še niste čuli – v mojih pismih ga pa tudi niste čitali. Ogenj »Kresove« modrosti pa tudi še ni prisvetil do Amerike, in ko bi tudi bil, vendar bi imena doktorja Jakoba Sketa ne čitali nikjer drugod, ko na zavitku »Kresovem«; zakaj mož, ki je prevzel »težavni posel« uredovanja »Kresovega«, se jako boji belega dne in kakor »der grosse Schweiger« v Berlinu niti v svojem listu ne da – nobene od sebe. Stoprv te dni – po dvajsetmesečnem molčanju in premišljevanju duznil je od sebe svoj »chef d'oeuvre«, neko poslanico brez adrese, katera v polusedmih šrstah obseza samo dvanajast psovk! Stric, tantae mollis erat! ... In v tej brezadresni poslanici se ta »poskoči-žabica« za menoj zaganja; norčevati se hoče iz mojega poštenega starega imena, dasi ga on, preslavni slovničar celovški, niti sklanjati ne zna, ker ne ve, da moj genetiv slove Bolhobera, a ne Bolhoberja; kriči za menoj, da sem »Hanswurst«, kar zopet kaže njegovo celovško naivnost, zakaj že znani ljubljanski nemškutar, pokojni nadlajtnant K..r....r je trdil, da »Hanswurst« se pravi slovenski »Janez ali pa – Janko Klobasa«; trdi potem, da sem ud »zloglasne pisačje svojati ljubljanske«; pita me s »steklišem« in pravi, da smo mi »neotesana drhal«, mi ljubljanski »pisači« in da bi si »svojo pisateljsko čast oskrunili, ko bi se s to neotesano drhaljo hotel pusliti!« In to vse v polusedmih vrstah! Stric, to je pač klasična preciznost v psovanju, vredna dvajsetmesečnega molčanja in premišljevanja! Kako pač pravi Mefisto? »Dies ist die Art mit Hexen umzugehen!«
Se li še spominjate prvega mojega pisma, striček dragi? Dejal sem, da bodeva tako z vrha doli gledala v to mrgolenje, na to mravljišče pod nama, in tako je bilo tadi, in tako bode! Pa eden mravljinec mi je zlezel sedaj čez črevelj na hlače, in tam prijemlje s svojimi rožički za mehko volno in rije z zadnjim koncem vanjo. Jaz rad gledam v mravljinčje gnezdo, pa na hlačah ne maram nobenega mravljinca. Uprl bom svoj kazavec ob palec, ga nastavil pred tega jeznoritega mravljinca ter tako napetega izpustil vsled te skrpuše bo menda izprevidel, da to niso tla zanj – moje hlače namreč. Pa pardon, stric, Vi vprašate gotovo, kje se je ta liliputanec tako razkoračil?
»Kresu«, kateremu so že mnogokrat pristaši »ljubljanske pisačje svojati« plamen podnetili, kateremu pa navadno na »kubikove metre« dolaga mokra polena, nasekana v temnih svojih duševnih gozdih naš slavni Johann, alias – Janko Pajk. Ženitnega Pajkovega pisma še nisem videl, in torej ne vem, ali je tam pogojeno edinstvo premoženja Johannovega in Pavlininega, ali ne; zatorej tudi o omenjenih polenih le toliko govorim, kolikor sem o njih uverjen, da jih je sekal Johann sam zase; zakaj Pavlina, ljubi striček, to je špecialiteta Spectabilisova, Johann je pa – moj. Nevoščljiv sem mu sicer, temu svojemu kolegu Spectabilisu, kolegu tu pod črto in kolegu v tisti grdi drhali, ki naju je vanjo pomašilo »Kresovo« uredništvo. Ko bi ta Spectabilis ne bil že pri Pavlini zapisan, recimo intabuliran, na prvo mesto z »roko in srcem,« potem bi jaz pospešil svoj korak ter silil tja. Prišel bi sigurno ob uri, s katero se pričenja prelepa Pavlinina povest »Mačeha« v letošnjem »Kresu« (pag 13.); ob »uri, v katerej si izbere petelin svoje ležišče med svojima najdebelejšima piščetoma.«
Jaz sem realist, a tako daleč ves moj realizem ne sega, da bi bil kdaj za svoje pisateljske namene preštudiral ter prišel do spoznanja, da je naš domači petelinček tak gourmand, da si izbira ležišče (Lipe bi pisal ležix) med svojima najdebelejšima piščetoma. Petelin kadar spi, ne leži, in piščeta se obnašajo tudi tako dostojno, da spijo pri materi, pri koklji. Na naše, dvorišču smo imeli že mnogo petelinov in kokoši, piščet pa tudi; a nikdar nisem zapazil, da bi bil petelin razločeval med debelimi in suhimi kokošmi; vse mu je bilo eno kakor ajdova ali ovsena zrna. Za piščeta se ni brigal, za jarčicami pak je včasi pogledoval. Pa – stojva, stric! to je špecialiteta mojega kolega Spectabilisa, njemu prepustiva daljša preiskovanja. Najin je le ta ljubeznivi Johanček – Johandl!
Ker je ta mož tako imeniten – seveda le danes – da ga ne moreva obravnavati poleg drugih, nego mu morava posvetiti posebno poglavje, posebno pismo, zato si ga hočeva ohraniti za prihodnjič.
Striček! Ne s cepcem, ne z batino, kakor je dejal dohtar Jaka v »Kresu«, nego samo s šibo ga bova obdelovala. Johann se je nerodno vedel, Johann je bil aroganten, in za Johanna ni drugega mazila nego šiba.
Do prihodnjič torej Vaš
Bolhober