Sveta noč Damijana Gavriča

Sveta noč Damijana Gavriča
Ivan Cankar
Spisal J. C. Evstahij
Izdano: Slovenski narod 30/294; 1898
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V sobi je bilo tiho, kakor bi se bilo ravnokar prigodilo nekaj strašnega. Nihče si ni upal siniti besede; gledali so predse s polzatisnenimi očmi in resnimi obrazi; kdor je vzel kosarec v roko, delal je počasi in oprezno, da bi ne napravil nenadnega šuma. In vendar so vsi željno pričakovali, kdaj se vzdigne môra, ki je legla na srca hipoma in brez posebnega vzroka.

V peči je prasketal ogenj in časih je zdrknil na tla žareč ogorek. Veliki, rodeči plameni so odsevali na steni, krčili sw in širili, spajali se v čudovite podobe. Gostilničar je zdaj pa zdaj odprl vrata in pokazal svoj široki, gladkoobriti obraz z majhnim, okroglim nosom in razpokanimi ustni.

Pogledal je na mizo, nasmehnil se uljudno in odšel. Samo troje gostov je sedelo nocoj pri vinu. Koprivec, stari občinski sluga s plešasto glavo in globoko navzdol visečimi, sajastimi obrvmi, — Golenko, mršav, slabo oblečen človek brez vsake službe; nihče ni vedel povedati, kej počne in kako se živi, — in sivolasi Damijan Gavrič.

Gavrič je sedel za mizo sključeno, s povašeno glavo in v kolena oprtimi rokami, kakor bi nečesa nestrpno pričakoval. Dvoje globokih črt se je vilo izpod odrtih, brezbarvnih očij gleboko dol v redko, razmršeno brado. Prsti njegovih rok so bili nenavadno suhi in koščeni; od dolgega vratu je visela koža, kakor sivo, nagubano platno.

Sprva so govorili glasno in veselo, o vsakdanjih stvaréh, pripovedovali so anekdote iz davnih časov, kako so izvali uživali življenje in popivali. Iz sosedne se je čulo kričanje gostilničarjevih otrok. Gospodar sam je prisdel včasih k mizi in delil na vse strani svoj uljudni smehljaj.

Ali pozno v noči so se oglasili od daleč zvonovi, — in ti oddaljeni, trepetajoči glasovi so prihajali vedno bliže in bliže in čudovito čustvo, polno hrepenenja in blaženih spominov, priplavalo je iz njihovih perotih in napolnilo duše. Srca so se stiskala od nerazumljive žalosti in zavladala je tišina.

Naposled so se vzdramili vsi trije kakor ob istem času.

»Skoro se ne spominjam več, kdaj sem doživel zadnji sveti večer«, izpregovoril je Koprivec, pogladil si plešo in vzdibnil. »Tako doživel, kakor se živi sveti večer, če je človek mlad in srečen. Zdaj pa je vse minilo ...«

Zamahnil je z roko in umolknil.

»Sveti večer se živi samo doma; kadar si sam in pozabljaš, ti je ta noč najstrašnejša izmed vseh; takrat vidiš pred sabo vse, kar si izgubil ...«

Golenko je povesil glavo in brskal z roko po drobtineh, ki so ležale na mizi.

»Najstrašnejša izmej vseh!« ponovil je Damijan.

»Zame je najstrašnejša ... Dà, doživel sem sveto noč ... moj Bog ...!«

Koprivec in Golenko sta se ozrla nanj. Dolgi črti na njegovem obrazu sta za hip zatrepetali, oči pa so ostale mirne in brezbarvne.

»»Pripoveduj!««

»Tu ni veliko pripovedovati ... Zgodilo se je že zdavno; morda je tega že dvanajst let ... Takrat sem imel hčer, — bolehno in bledo; same oči so je bile: — velike, čudovite oči, kakor jih imajo polblazi ljudje. Poznali je niso skoro nikjer, ker ni hodila nikamor; po materini smrti še posebno ne. Moj Bog, imel sem jo rad, bolj kakor svoje življenje; ali nji se je videlo, kakor da ji ni veliko do mene. Živela sva kakor pultuja človeka; govorila malokdaj kakšno prijaznejšo ali veselo besedo. Tiste dni pa je začel zahajati k nam človek, — klical se je za Bauerja in pisal je nekaj časa pri notarju. Obraz je imel gesposki, a gledal je tako posebno, — videlo se mu je v očeh, da je ničvrednež. Nihče ni maral zanj, če tudi je govoril sadko; kadar je sinil besedo, zavila so se mu ustna, kakor bi hotel pripomniti: »Jaz te osleparim, dušica, — gani se, kekor se hočeš ...« Bil sem še takrat v občinski pisarni, zato je imel časih opravka z manoj; kako pa se je zalezel k meni v hišo, to sam Bog vedi. Moja hči se ni spremenila v lice; ali kakor je krenila, videlo se je takkoj, da je prišlo življenje vanjo. Na večer si nisem upal prestopiti praga; in Bauer je posedal pri nas pozno v noč. Dekle mu ni odgovarjalo veliko; v njenih očeh pa je gorel ogenj. Dobro sem čutil, kako se v mislih bližata drug drugemu.

Na sveti večer je prišel že zgodaj. Obraz njegov je kazal toliko uljudne nesramnosti, kakor še nikdar prej ... Pavle ni bilo v sobi; ne spominjam sa več, kam je izginila ravno tsti hip ...

»Treba je, da sa ta stvar konča, gospod Bauer ...«

Komaj sem bil zinil prvo besedo, šinila mi je od srda vsa kri v lice.

»Ne pokažite se tu nikdar več ... nikdar več! Odidite! Poberite se! ...«

Hotel sem mu odpreti vrata, prav tedaj pa je stopila Pavla v sobo. Bauer se je ozrl name in nanjo, nasmehljal se in izginil; jaz pa sem zaloputnil duri za njim. Tako se mi je zdelo, da je vse v redu ...«

Gavrič je izpil kozarec vina in stresel z glavo, da so mu pali lasjé v dveh dolzih pramenih na čelo.

»Zvečer je odšla moja hči k polnočnici, a ni se vrnila nikoli več. Čakal sem nanjo do dveh, do treh. Pogrnil sem mizo in pripravil nanjo jetrnic in kolača. Hodil sem po sobi gor in dol, stopal k oknu in poslušal; vsak trenotek sem odprl vrata in stal na pragu in gledal v noč. Ni je bilo od nikoder. Zunaj je bilo nebo jasno in zvezde so sijale, od mraza pa so se pokrila okna za prst debelo z rožami.

Meni je bilo strašno; zdelo se mi je, kakor bi mi bilo oledenelo tudi v prsih. Ogrnil sem suknjo in se odpravil na vas. To je bilo neumno; Pavla ni hodila nikdar nikamor, — čemu bi si izmislila kaj tacega ravno nccoj?

Drugi dan so mi povedali, da je izginil tudi Bauer. Svojo službo je pustil že par dnij prej. Kam da se je obrnil, ni vedela živa duša ...

Zdelo si mi js nekoč pozneje, da sem ju videl v mestu, ko sem imel slučajno opravka tam. Pohitel sem za njima, toda ko sem prišel do ogla, ni ju bilo nikjer več; izgubila sta se mej ljudmi ...

Kaj sem pretrpel v tem času! — — No, – vse se je završilo takoj drugo leto. Na jesen sem bil par tednov v bolnišnici, — v mestu. Napravilo se mi je nekaj na vratu, vrag vedi, kaj je bilo. Ko so me odslovili, isprehajal sem se po mestu, — vreme js bilo prekrasno. Naposled stopim v kavarno, da bi pil kozarec čaja in sedem k oknu ... Tam — ozri se! — tam gre ona; da, za Boga svetega, nihče drugi! .... In kakšna! — Zavita v veliko sivo ruto in bleda, kakor duh iz mrtvašnice ... Plačam in odhitim na cesto. Niti zganila se ni, ko me je ugledala; prijel sem jo za roko in ni se branila.

»Pojdi z mano, Pavla ... ubožica ...«

Jokal bi kakor otrok, — srce mi je stiskalo, kakor da mi ga hoče izžeti; toda ona se ni ne nasmehnila, niti ji ni prišla solza v oko ... Hotel sem jo prašati, kod je hodila, sirota, — a mislil sem si: »Pozneje ... zdaj ni časa za to, in tudi prilika ne ...« Nò, prašnal je nisem nikoli; tudi ni bilo treba. Mislil sem si lahko sam, kako je prišlo .... Ni imel brez vzroka nesramnosti v očeh in sleparstvo; varal jo je, — lopov! — onečastil jo, potem pa jo pahnil v stran ...

Dolgi prsti Damijana so se stisnili v pestí.

»Živela sva potem kakor prejšnji čas ... Ali ona je hodila pri najmanjšem šumu odpirat vrata in postajat na prag. Kadar so odmevali koraki zunaj na cesti, sklonila je glavo in poslušala ... Mislite si! — Ali morete razumeti? Pavla ga je pričakovala! Dan za dnem! Živela je samo v tem pričakovanju; ničesar drugega ni čutila, ne videla. Preveč ji je bila vsaka beseda, ki jo je govorila.

Na sveti večer sva redela v sobi samá. Minuta je potekala za minuto, — neizmerno počasi. Obadva sva molčala. In postalo mi je težko in dolgočasno; spomini so prihajali z davnih let, — in zdelo se mi je, kakor da se pogreza name nizki strop, kakor da se zgrinjajo krog mene te zaduhle stene ... Vzel sem klobuk in odšel. Zamudil sem se v gostilni morda dve uri. Ia ko se vrnem, sedi ne pragu hiše moja hči, — in njena lica so bila mrzla, kakor led in njene roke trde in odrevenele. Vzamem jo v narečje, nesem v sobo in položim na posteljo ... Moj Bog, s svojimi solzami bi jo bil lahko ogrel .... Vzdramila se je ob jutru, tri dni potem pa je izdihnila ... Njega ni bilo nikdar več, da bi vprašal po nji ...« Damijan je umolknil in naslonil čelo na mizo ter ihtel ...