Tonka
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 9. junij 1908 (41/133), 1–2
Viri: dLib 133
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kako zlato dopoldne se je smehljalo in sijalo iz lazurnega neba, le nalahko tupatam posutim s snežnimi ovčicami, ki so se razpasle in razletele po sinjem polju! Moj Bog, to je bil rajski čas, tako svetel in deviški, kot bi svatovali angelci, kot bi pela in maševala sama sveta nedelja. Vsenaokoli rosa in žarki, demanti in biseri, petje in cvetje. Zeleno se spreminjaste, kristalne oči so se bliskale iz žita, in tenke, blede rži in temne kipeče pšenice, in po njivah so se podile in valovale hladne, mehke sapice, kot bi se skrivale in letale nevidne, sladke in gladke deklice.

Po ozkih mejah, med gostimi, temnimi žiti sta hodila mlada zaljubljenca, Stanko in Tonka. Objemala sta se in si gledala v oči vse božje dopoldne in povedala sta si sto in sto sladkih neumnosti. Tonka je natrgala šop gorečega maka in si ga zataknila v kite in nedrija.

»Za kaj ti je mak? Saj so vse lepša in bolj rdeča tvoja lica. In veš, kako te imam rad, vse bi dal zate na svetu. Drugo leto bo najina poroka.«

»Ali res? Ali misliš, da te jaz maram? Kaj zato, če si bogat, če je vaša hiša bela in visoka kot grad! O, mene pa že še ne dobiš!« Zasmejala se je in ga objela in s čelom se je zadela ob njegovo lice.

»Tonka, ti moja Tonka!« Zgrabil jo je za roke in nedrija, valujoča pod svetlo, svileno ruto, poljubil jo je na ustne, rdeče in sočne, okrogle in polne.

»Čakaj, ne izpustim te, dokler mi ne obljubiš, da si samo moja, samo moja in nikogar drugega! Da so samo moja ta bela lica in te oči, plave kot Marijine, in da me imaš tako rada.« 

»Izpusti me, nič te nimam rada, veš, prav nič! Saj vem, nikdar ne boš moj, ti pojdeš po bogato gospodično, a mene, ubogo Tonko, boš pozabil.«

»Tako misliš?« Še krepkeje jo je objel in ji prisegal pri vsem, pri Bogu in vseh svetnikih božjih, da je ne pozabi nikoli. Tonka se je smehljala, s solzami v očeh, in s solncem na licu, smehljala se je in jokala.

»Dragi, dragi!« 

Prišla sta na konec njiv in tam se je širila dobrava, gosta, hrastova loka prav do reke, obrastle z jagnjedi in topoli. Solnce je žarelo sredi neba, bliskalo se je v plamenečem ognju, in sape so se zaletavale po žitih. Po njivah, šele na pol ozelenelih, kjer je rastlo proso, in po zraku, so vriskali in drobili škrjančki, nevidni in skriti, vsi pijani in razposajeni.

Šla sta dalje proti hrastom, objeta in poljubljajoča se. Nekje v dobravi se je oglasila kukavica.

»Povej nama srečko, kukavica! Kdaj bo najina poroka?« 

Ptica je zakukala in utihnila.

Tonka je vzkliknila in se zasmejala glasno in srebrno, da je ptica zalepetala v zrak in sedla drugam.

»Povej, koliko časa bodeva živela s tole punčko?« je zopet povprašal.

Ptica je začela znova kukati in ni nehala, nato pa se je še oglasila njena tovarišica in tako sta kukali tja v zlati dan.

»Nehajta, nehajta!« je zaklicala Tonka, »saj imava že oba bele lase!« 

»No, ptica, ker si pridna, še to nama povej, ali bo nama prinesla štorklja mnogo sinov in hčerk?« 

Nekaj časa ni bilo odgovora, in ko je ponovil vprašanje, je začela kukavica naštevati in je napela sedemnajst fantov in deklet. Tonka je rdela in povešala oči.

»Kukavica, hitro nama povej še to, kdaj dobiva prvega sina?« 

Dekle mu je zamašilo usta z dlanjo, a Stanko jo je potegnil nase in poljubil. V tem trenotku je kukavica zakukala in utihnila.

»Ti nič ne veš!« se je za smejala Tonka proti oni strani, kjer se je slišalo kukavičino petje. Ptica je kot iz jeze ponovila svoje prerokovanje: Ku-ku!

Na polje so že legale prve sence, višnjevi somrak je plaval od gor, in žita so se zlatila, prepelica je zvalila zlate svoje mladiče. »Pet pedi,« je klicalo med žitom, zvenelo je jasno in veselo med globokimi razori, med visoko ržjo.

S polja sta prihajala dva mlada zaljubljenca, Stanko in Tonka. Zelo sta se ljubila, zakaj takrat so cvetele krasne rože, in najbolj krasni metulji so se snubili pod solncem.

Deklica Tonka je začudo zacvetela in se razvila v poletnih dneh, njena lica so gorela kot roža nebeških poljan, in vsa je bila prelestna in kipeča.

Ali pod večernim nebom, ko se je tako jasno bliskala zarja izza zapada, je Tonka gledala v tla in se ovijala nalahno svojega fanta.

Ali Stanko je bil vesel in se je smejal.

»Ti, hudobnež ti, kaj si naredil z menoj? Kaj naj počnem sedaj?«

»Ne jaz, saj nisem jaz kriv! Kukavica! Ali se ji hočeš zameriti, saj pomniš, koliko let je nama napela?« 

In zopet se je kakor pred tedni smejala in jokala Tonka, solze so bile v njenih očeh, zarja na njenem licu.

»Tonka, pridi nocoj k meni! Drugače bi se zgodilo, da se je kukavica zmotila, ko je nama napovedala sinka, in potem se ne bi izpolnilo, da bi se čez leto vzela.«

»Misliš, da bi se kukavica maščevala?«

»Ali ti ne?«

Tudi Tonka je tako mislila, in zato sta se še tisti večer sešla v beli in visoki hiši.

Seveda se je potemtakem zgodilo, da se je ob letu kukavica korenito vračunala.

Imela bi biti poroka in ženitovanje in drugi lepi časi, pa se ni moglo vršiti ne eno ne drugo, zakaj zgodilo se je čudovito čudo:

Tonka ni utegnila od doma, zakaj morala je zibati, in to je bilo veliko dela. Zato ni mogla k poroki vkljub kukavičini obljubi.

In sedaj pride šele nekaj veselega: Tonka je dobila malo Tončko in malo Stanko; a sina ni bilo. Torej se je potemtakem kukavica že vdrugič zmotila. Kako se je ptica tega sramovala! In Tonka ji ni več verovala prav nič. S Stankom sta se vzela šele jeseni in sedaj bi samo rada vedela, ali ju čaka še res petnajst sinov in hčerk. Mladi mož se smehlja in poljublja svojo ženico.