Če študent na rajžo gre

Če študent na rajžo gre ... Popotne zgodbe. M. J.

Izdano:	Domoljub 43/40–43, 46–47, 49–50; 1930
Viri:	dLib 40, 41, 42, 43, 46, 47, 49, 50
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Saj res ne vem, kje bi začel, ko je pa vsega toliko, kakor ob bogati letini. Zdaj so počitnice že skoraj za menoj, sem pa začel premišljevati vse svoje okoli klatenje in potikanje, ki ni bilo še nikoli tako obsežno kot letos. Seveda človek vsako leto zrase v modrosti, pridnosti, v denarju in v željah. A v tem zadnjem menda še najbolj.

Pa da ne bom kar tako govoril in okoli stvari tipal in s tem gospoda urednika jezil, povem kar zdaj, da bi rad malo popisal, kako smo trije ubogi slovenski študentje rajžali po Italiji, videli Rim in svetega Očeta in še sto drugih zanimivih stvari. Vse z malo denarja v žepu in z veliko hrepenenja v srcu. Bilo je veliko lepega in skop bi bil, če bi tega ne povedal tudi drugim.

1. Na poti.

Tam nekje po veliki noči mi je tovariš Stanko prvič povedal, kako je on potoval po Italiji in me je silno navdušil za vse: za mesto, za cerkve, za muzeje, za oljke, za ciprese in za morje. Saj sem že sam poprej vedel za vse, a če ti to pripoveduje tak, ki je že videl, te še bolj ogreje. Sklenil sem: letos grem pa v Italijo. Do zdaj sem se vedno doma držal, zakaj bi enkrat ne skočil čez plot. Družbo sem brž dobil, zakaj takih ptičev selivcev je med nami polno. In kmalu smo bili trije. To je že od nekdaj najbolj popolno število, od vekomaj bi rekel – ker izvira od Sv. Trojice.

Prva je pri potovanju denar. Pri študentih se to pravi šparanje vse leto, od tistega redkega in majhnega preobilja denarja, ki ga študent ima. Drugo smo dobili s poučevanjem, z delom in na katerikoli pošten način. Prosili ne bomo nikjer, ne doma ne drugje! Doma nam itak zmerom dajo, od drugih pa nočemo biti odvisni. Kar nam je kdo radovoljno dal, smo veselo vzeli.

In neke lepe sobote smo kar na tihem izginili iz Ljubljane in noč nas je prestavila do jutra v – Zagreb.

Zdaj bo morda kdo mislil, da hočem goljufati in moj resnejši tovariš, ki je bolj pesniški in rad bolj učeno piše, bo dejal, da sem neumen in da ljudi za nos vodim kakor nekateri politikarji.

Pa to ni res. Saj pravijo, da vse ceste peljejo v Rim. In če je to res, se mora priti v Rim tudi čez Zagreb. No, pa vam lahko vse bolj razumljivo povem. Hoteli smo za malo denarja čim več videti, in smo se namenili najprej v Dalmacijo in iz Dalmacije po morju v Benetke. Preračunali smo, da nas bo vse skupaj stalo še malo manj, kot če se peljemo čez Rakek v Benetke z železnico. V Dalmaciji smo bili štirinajst dni. Dvajset fantov, ki smo se zbrali in uživali solnce in morje v samostanu Sv. Marije na otoku Mljetu. Kuhali smo sami in da nam ni bilo dolgčas, smo se, kadar se nam je ljubilo, pogovarjali o vsem mogočem. Tam je bilo, lepo, skoraj tako lepo kot v Italiji, na en način pa še bolj. To poudarjam za to, ker smo mi že tako udarjeni, da samo tuje hvalimo in našega ne vidimo, čeprav včasih tuje presega.

Mi smo se pa držali tega, da smo vsako lepo stvar, bodisi v naravi, v gorah, v ravnini, ob morju, v mestu primerjali s kako podobno pri nas in smo videli, da imamo pri nas marsikaj prav tako lepega.

A mi trije smo morali kmalu zapustiti veselo družini na otoku Mljetu in se odpeljati v Split.

Zdaj se je začela šele naša prava pot in pravo študentovsko romanje, ko smo bili čisto sami sebi pripuščeni in pa še zato, ker se je takrat začela za nas sreča, ki nas ni popustila vse do Rima in še naprej.

Sedimo po hribu na krovu našega lepega, belega, velikega parobroda »Kumanovo«. Okrog nas so sami tujci, Čehi, Poljaki. In govorimo z mornarji o Italijanih in o »Morosiniju«, ki je zadel baš par dni prej v »Karadžordža« in ga skoraj preklal. Tu sem videl, kako naši Dalmatinci žive z morjem. »Karadžorža« so vsi pobili kakor, kako božjepotno cerkev. Seveda, saj je morje njih edina cesta in edini zaslužek. Kolnejo Italijane, in gorje tistemu, ki bi jih hotel zagovarjati.

Potem smo mi trije spet sami. In radi bi dobili kjerkoli kakršnokoli cigareto, zakaj vsi smo v trdni oblasti kralju Nikotina, pa ne moremo. Niti kupiti jih ne moremo. Nazadnje se že udamo v božjo voljo. Kar pride mimo neki gospod in nas vpraša, če kadimo. Vsi smo mu prav po levje prikimali. In dal nam je vsakemu eno lepo, mehko »Drino«. Bogve, kako mu je prišlo na misel, česa nam manjka. Mulo smo se še porazgovorili o lepi Sloveniji, ki jo je precej dobro poznal in odšel. Mi smo to srečo razpravljali prav do Splita, ki smo ga uzrli pod večer.

V Splitu je lepo, kakor v vsakem mestu, ki ima dosti življenja in ki se razvija in ki ima še vse druge prednosti, kot jih ima Split. Split je eno najstarejših mest v naši državi. Tu sem je prišel v penzijon cesar Dioklecijan, ko je zadosti preganjal kristjane. Zgradil si je silno palačo, ki jo je videti še danes. Bila je tako velika, da še danes v njenem obzidju prebiva tretjina splitskega prebivalstva. Njegov mavzolej (nagrobnik) je danes stolna cerkev. Pred njo stoji 11 m visoki spomenik škofu Grguru Ninskemu, ki se je boril za slovansko bogoslužje v Dalmaciji. Spomenik je ves iz brona. Naredil in podaril ga je Splitu naš najslavnejši kipar Ivan Meštrović.

Poleg tega pa je še sto zanimivih stvari, muzeji, blizu Splita so izkopanine starega rimskega mesta Salonne s krščanskimi grobovi in napisi. To je vse izkopal duhovnik Don Bušč, ki je zaradi svojih starozgodovinskih odkritij svetovnoznan učenjak. Ta si je med ruševinami zgradil hišo iz izkopanih ploč, ki je taka kot hiša starega rimskega kristjana. Vse je rimsko, orodje, mize, svečniki, stopnice, čaše. V knjigi, ki leži na mizi, so vpisani učenjaki in knezi z vsega sveta. Najbolj zanimiv pa je Buličev grob, ki je tudi zgrajen v rimskem slogu iz belega kamena z napisom: »Tu leži Frančišek Bulić, grešnik in nevreden duhovnik.«

Nam pa se je zdel Split nadvse zanimiv zaradi tega, ker smo nesli nekemu trgovcu pozdrave od doma in nam je zato dal na razpolago celo tretje nadstropje v svoji hiši, odkoder smo imeli razgled na ves Split, na ves pristaniški promet, na šetališče Marjan, kamor vodijo krasna kamenita stopnišča, na Dioklecijanovo palačo in na obalo, kar je bilo najlepše zvečer, ko je vse žarelo v lučih in je vsepovsod polno ljudi.

S težkim srcem smo se ločili od Splita, kar je bilo za nas obenem slovo od domovine. Iz Splita smo nameravali namreč s parnikom priti v Benetke.

Kdor je potoval po morju, je šele videl, kako se da udobno potovati in da je potovanje res užitek. Mi trije smo dvojno uživali, lepoto narave in dalmatinskih gora, obale in morja in dobrote tega sveta, ki sta nam jih delili dve stari, bogati madžarski gospe iz Budimpešte, ki se je njima mudil in zabaval najbolj tretji od naše družbe, razlagajoč jim zemljepis Dalmacije. Videli smo, da smo Slovenci v zemljepisu dobro podkovani. Te Madžarke niso niti vedele, v kateri državi je Zagreb in Reka, ki sta bila včasih vendar pod Madžarsko. Midva z drugim sva le bolj poslušala in jedla, kar so nama gospe ponudile, tretji – da bo krščen, mu recimo Miško – jih je pa med tem tako navdušil za naše kraje, da so sklenile, da jo na povratku obiščejo. Napisal jim je celo natančno pot, kod morajo iti, da pridejo v Bohinj, na Bled in v Ljubljano. Govorili smo seveda nemško, mi boljše kot Budimpeštanke in nazadnje so nam dale še naslov, da jih pridemo obiskat v Budimpešto. Kaj se ve, je dejal Miško, taka stvar nikdar napak ne hodi, kot smo videli v Splitu.

Ustavili smo se v Šibeniku, kjer smo pogledali stolnico in ozke stare ulice. Vsaka druga hiša je podrum, klet, kjer brinova veja na zidu kaže, da tam točijo pristno in pravo dalmatinsko vino po – 2 Din, kolikor ga hočeš. Mislim, da nam nihče ne bo zameril, če smo ga malo srknili.

V Zadru smo stopili v Italijo. Zader je lepo mesto, samo nič prometa nima. Odkod naj ga pa ima. Okolice ni, še vodovod je na našem ozemlju. Tu se dobesedno vidi, da krivica ne more dolgo živeti. Žal, da trpe tudi in predvsem naši ljudje.

Od Zadra smo krenili na odprto morje v smeri proti Benetkam. Večerilo se je in na obzorju so ležali težki oblaki. Tisti večer nismo slutili, da bomo baš na morju prebili noč, ki bo za toliko ljudi usodna. Bila je to noč, ko je potres razrušil toliko naselj v južni Italiji.

Potres smo čutili tudi mi. Takole ob enajstih zvečer se je začelo. Polagoma. Nebo je bilo črno, da se je zdelo, kot da je morje in nebo eno. Na Miškov nasvet, on se je največ vozil po morju – smo se zvečer dobro najedli in zvlekli naslonjače na krov v varno zavetje dimnika sredi ladje. To je bilo središče korajže, drugi so vsi izginili v spodnje prostore, celo stara angleška gospa, ki je bila sicer jako mirna in nedostopna. Oba češka Nemca sta se utaborila nekje odzadaj.

V začetku smo norce brili iz ladje, iz valov, iz skakanja in iz samih sebe. Bilo je zabavno, da smo se podili po krovu. Pozneje smo obsedli, še pozneje utihnili in še pozneje so se oglasili želodci. Takole ob dveh ponoči je vrglo Stanka h ograji, iz solidarnosti jo je potegnil za njim Miško in potem še jaz. Vsak kakih trikrat, štirikrat. Potem je Miško odkril, da je treba ležati vznak, popolnoma mirno in stegnjeno in tega smo se držali. Če je pa kdo šel poskušat moč svojega zdravja, ga je že po teh korakih vrglo h ograji s čudnimi, prevračujočimi glasovi.

Zjutraj smo bili čisto dobri, drugi pa vsi izmučeni. Še natakarji. Edino kapitan je vzdržal in nam pripovedoval, da je bilo nocoj nekaj posebnega, valovi so šli 5–6 metrov visoko in on je vso noč patruljiral po ladji in hrabril obupane prebivalce kabin, ki so se mu zjutraj na vse pretege zahvaljevali, češ, brez vas bi nas ne bilo zdaj tu. Posebno Budimpeštanke, ki so imele kabino prav na kljunu in jih je najbolj metalo.

Vsi pa postanemo zdravi, ko nenadoma zapazimo na obzorju Benetke, to se pravi otoke pred Benetkami.

2. Benetke.

Koliko smo že slišali od njih; zdaj skoraj ne verjamemo, da smo v Benetkah. Včasih, ko smo biti majhni, nas je kdo skušal dvigniti za ušesa s tolažbo, da bomo Benetke videli. Jaz nisem smel takrat nič prijetnih občutkov in nisem nikdar verjel, da bi bile tako grde. Hvala Bogu tudi niso.

Pri vsakem tujem mestu je najboljše, da ga človek vidi od daleč vsega, da dobi neko sliko o njem. Pri nekaterih je sploh boljše, če jih gledamo samo od daleč.

Mi smo se vozili tako, da smo videli z morja prav vse Benetke ali kakor se reče po nobel panorama Benetk.

In od daleč so Benetke še lepše kot od blizu. Samo stare hiše v vseh barvah, rdeče, rumene, sive, visoke, nizke, vmes namesto ulic kanali in mostovi čez nje. Morje je umazano zeleno in plitvo, da mora naš parnik. »Kosovo« prav počasi voziti med neštevilnimi stebri in kažipoti. Po morju pa gre vse križem, kražem: motorni čolni, jadrnice, mali parniki, gondole – to so benečanski dolgi, ozki, črni čolni, ki jih gonijo z enim samim veslom. Tu so stara palače iz samega marmorja, s krasnimi stebri in okraski vse v barvah in razkošju. Bogve koliko skrivnosti, koliko velikih sanj, solza in grehov je skritih v teh sijajnih zidovih. Nihče ne ve. Njih posestniki so umrli in jih odnesli s seboj. Mi gledamo samo palače in se jim čudimo.

To vse gre minilo tebe hitro, spreminjajoče se kakor filmski trak. Na levi strani so otoki z vilami, cerkvami, cestami, avtomobili. V Benetkah samih ni avtov ne nobenih modernih prometnih sredstev, niti kočij ni. Samo gondole in čolni in pešci. Za človeka, ki pride iz modernega, hrupnega mesto, se ta mir kar nekam čuden, skoro mrtvaški zdi.

Dolgo se vozimo po kanalu. Najbolj lepo je, ko pridemo do trga svetega Marka. To je najlepši in največji trg v Benetkah. Ob tem trgu, so vse velike in imenitne stavbe: cerkev svetega Marka, palača nekdanjih beneških knezov ali dožev, razni muzeji in zabavišča. In popotnik, ki je videt samo to, je videl Benetke.

Na krovu vse strmi in gleda, zakaj mi smo povečini prvikrat v Benetkah. Miško je skoro jezen, ko mora Madžarkama izmišljati si razna imena. Revež toliko ve o Benetkah kot one, pa jim mora le pripovedovati.

Ko se približamo pristanišču, se nam oglasi malo strahu, kaj če nas Italijani primejo. V Jugoslaviji so nas ljudje, ki berejo časnike, na vse viže plašili, da ne bodimo v Italijo, da nas bodo zaprli. No, v Benetkah smo brž odpravili in niti prtljage nam niso odprli; da smo se kar čudili nad prijaznostjo. Še pri nas bi ne šlo tako. Torej ni dobro preveč verjeti časnikom.

Ko se v hotelu preoblečemo in umijemo, jo mahnemo po Benetkah. Najprej seveda na Markov trg.

Ljudi nič koliko. Vseh narodov. Italijanov, Nemcev, Angležev, Čehov, Romunov in še Slovencev, če še nas prištejemo kot narod.

Sprva, ko prideš pod oboki velikih palač na trg, ne vidiš drugega kot ljudi in golobe. Beneški golobi so tudi svetovnoznani in se jim zaradi tega dobro godi, zakaj zrnje jim od vseh strani skupaj leti. Golobe imamo tudi drugje, a nikjer ne pride tujcem na misel da bi jih krmili kot Benetkah.

Glavna stvar na trgu je cerkev svetega Marka ki je ena najlepših cerkva na svetu. Zidana je bila v 15. stoletju, ko je bila beneška republika na višku, ko je imela največje brodovje na Sredozemskem morju in na obalo Jadranskega morja na obeh straneh. In tedanji Benečani so hoteli nudi ta zunaj pokazati svoje bogastvo in zgradili to cerkev.

Ko stopiš vanjo te, kar oslepi, zlati blesk po stropu veže, kjer so na zlati podlagi mozaiki iz svetega pisma stare zaveze. Skozi mogočna vrata se pride šele v pravo cerkev.

Mi smo si jo ogledali malo bolj površno, zakaj brž ko nas je ugledal cerkovnik, je pritekel k nam in nas začel goniti ven, ker nismo imeli suknjičev. Malo čudno se nam je zdela ta italijanska gorečnost za lepoto hiše božje, zlasti še ko smo videli, da so bogate Američanke s protipredpismo kratkimi krili smele v cerkev, glavo so si pa pokrile kar – časnikom. Pa je bilo. Mož bi bil najbrž rad dobil od nas napitnino, a nam kaj takega še na misel ni prišlo.

Najlepši je oltar. Nad njem se dviga marmornato nebo na štirih umetno izklesanih stebrih, da bi si človek to moral ogledovati dve uri. Vse naokrog so slike velikih in malih mojstrov, po stropu pa mozaiki.

Miško me je opozoril – in menda je tudi sam nekje napisal, da se mu zdi posebno posrečeno pri tej cerkvi to, da ni nikjer napisano, ne kdo jo je postavil, ne kdo slikal.

Potem nas je cerkvenec pričel spet podit in smo šli po eni ladji dol, po drugi nazaj gor in v klopi, kjer smo pa – zadremali. To je bila posledica morske bolezni. Ko sem se predramil sem videl, da je vsepovsod krog nas polno ljudi. Zalo sem podrezal tovariša, da smo jo pobrali iz cerkve.

Jaz sem spomnil tistega kranjskega izreka, da je treba cerkve gledati od zunaj (pa precej daleč stran na bronaste podstavke drogov za zastave in gledali pa se skoro nismo mogli nagledati. Zakaj od zunaj je cerkev še kot od znotraj. Se vidi, da so stari Benečani bolj dali na zunanjost kot na notranjost.

Cerkev je zidana v obliki križa in ima pet krasnih kupol. Oboki nad vhodi so polni marmornatih okraskov in še više so štirje krasni bronasti in pozlačeni konji, ki so jih pripeljali iz Carigrada. Seveda da ne manjka leva sv. Marka z odprto knjigo. To je bil beneški gral in ga dobiš vse povsod, do koder je segel beneški meč, tudi v Dalmaciji in v našem Primorju, ki je bilo včasih pod beneškim jarmom.

Danes je od vse stare slave ostalo le mesto, ki pa živi le od tujcev in od njih milosti. Prebivalstvo v Benetkah je po večina revno. Morske trgovine ni, bavijo se z ribištvom, da se prežive.

Doževa palača je druga zanimivost na trgu svetega Marka. Je velika, lepa stavba, rdečkaste barve, okrog in okrog so marmornata stebrišča, marmornati stebri ob oknih, marmornati okraski povsod, do strehe. Marmor je tudi znotraj, v sobah, kjer je stanoval dož. Vsepovsod so krasne slike, preproge, mize, vaze, da ne veš, kam bi pogledal in Miško je izjavil, da bo odzdaj naprej v vseh muzejih in starih palačah mižal, češ, da tako največ vidi.

Šli smo skozi sodne dvorane, kjer je uradovalo eno najstarejših sodišč v vsej zgodovini, ki je brezimno pismeno ovadbo poslalo vsakogar, ki je bil osumljen, da se bori: proti plemski strahovladi poslalo pod sekiro ali pa v svinčene ječe, kjer je moral vsakdo znoreti. Beneške ječe nič ne zaostajajo po svoji strahoti za lepoto palač. Med doževo palačo in med ječami je takozvani »most vzdihov« (Ponte dei Sospiri), kjer so peljali obsojence od zadnje razprave. In o svinčenih ječah je že vsakdo čul.

Mi smo gledala vse te lepote in strahote. In če jih človek premišljuje vidi, koliko trpljenja in zatiranja so morala mati ljudje prestati, preden so prišli do spoznanja, da pravzaprav ni prav in nikjer zapisano, da je nekdo že kar po svojem rojstvu določen za gospodarja nad teboj. In naš čas je prav zaradi tega, ker so ljudje to spoznali boljši od prejšnjega, pa če bi ne bilo nič drugega.

Ko smo prišli iz doževe palače, je bil Miško truden in bolan, da sva mu morala kupovati aspirin, grozdje in druge dobre stvari. Zaradi tega je bil še še bolj bolan, da ni hotel kaditi okrog. Sedli smo pred neko cerkev v samotni ulici in jedli slive ter metali peške po ulici.

Potem smo se vrnili k sv. Marku, kjer se je Miško izgubil. Midva se nisva dosti brigala za to in sva rajši ogledovala stolp od spodaj in od zgoraj. Ta stolp se je leta 1908 podrt, ker je bila preslaba podlaga ni na starem mestu so zgradili iz starega materiala prav takega, da bi Benetke kaj ne trpele.

Ko se je Miško vrnil, je začel vneto pripovedovati da se tu ne splača nič kupiti, da je vse vražje drago. In celo zaklel je, da sva začela sumiti in ga je Stanko kar naravnost oprašal, kje in kako je prišel do tega spoznanja. Ves skesan nama je zaupal, da se je izmuznil in šel na pivo. Italijanskega niso imeli, pizensko češko je pa stalo steklenica 22 lir (66 Din). Malo sva zarenčala, a je dejal, da ni mogel drugače, ker je bilo polno ljudi in bi nastal škandal, če bi ušel od odprte steklenice. To sva tudi midva že vedela; za vstop v doževo palačo smo plačali 15 lir (45 Din). Za na stolp 3 lire, za k zvonovom 2 liri posebej, no pa k zvonovom nismo šli, saj imamo doma na Slovenskem lepše in boljše.

Obala ob malem trgu sv. Marka se imenuj e Slovanska obala (Riva degli Sebšavoni), ker so tu včasih pristajale dalmatinske in slovenske ladje iz Tista in Devina. Tu je zdaj glavno pristanišče za gondole. Sploh bi lahko rekli, da so Benetke v temelju slovenske – ker stoje na hrastih, ki so zrasli na Slovenskem in hrvatskem Krasu.

Miško je ves čas tarnal, kako je vse drago, dokler mu ni Stanko zaprl sape z odločnim: Pa bi bil doma ostal. Kaj pa hodiš med gospodo.«

Dobro, da smo imeli vse druge stvari zastonj zrak, vodo, hrano in stanovanje.

Po večerji smo jo mahnili spet k sv. Marku. Zvečer je šele življenja tu. Vsepovsod igra godba. Kljub temu, da je toliko prostora, se ljudje skoraj gnetejo. Zvečer pridejo ven tudi pravi Benečani, zagoreli, s pipami, v delovni obleki. Najbrž ne morejo razumeti, česa hodijo ljudje iskat sem k njim.

Najlepše pa se je bilo voziti zvečer v mesečini po kanalih. Vsepovsod luči, ki se iskrijo v vodi. Morje je črno, da se ti zdi kot brez dna. In se zamisliš za štiristo let nazaj, ko so se tako vozili benečanski plemiči in delale podoknice svojim izvoljenkam. In gondolirji se zdaj ponujajo čolne z besedami: »Gospod, gondola za podoknico.«

Če gleda takole to vrvenje, smeh, luči in to čudno plavo nebo nad vsem, se ti svet kar v kipu zazdi lep in si ga vesel in še sam sebe povrh. Tako je dejal tisti večer Miško, ki je pesnik med nami še vedno na tihem misli, da bo na ta način nekdaj še velik mož.

Tako hitro so nam minili trije dnevi v Benetkah kot nam v šoli nikdar ne. Še na profesorje smo pozabili zabavljati, kar se pri študentu le redkokdaj zgodi.

Videli smo še par cerkva, a ne preveč. Cerkev svete Marije Odrešiteljice (Ste. Maria deta Salute), še neko drugo, katere stolp je nagnjen kakor stolp cerkve v Pizi. Zato smo sklenili, da v Pizo ne gremo. Drugih znamenitosti tam ni kot tisti poševni stolp. Videli smo še muzej in galerijo (zbirko) slik in mednarodno umetnostno razstavo, kjer se nahajajo tudi slike slovenskega slikarja Toneta Kralja, ki je prav ta čas slikal cerkev na sv. Višarjah.

Peljali smo se tudi na Lido, to je otok pred Benetkami, ki je svetovno kopališče, kjer lahko vidiš najnovejše norosti kopalne mode. Pametne so le v toliko, v kolikor več pokrivajo kot pa prejšnje. Tu se zbira denarni svet iz vse Evrope, filmski igralci in igralke in drugi taki tiči. Dame razkazujejo svoje nove obleke in se za drag denar kopajo v zeleni vodi. Za kopališča je treba plačati v prvem, razredu na dan 50 lir (150 Din (v drugem 30, v tretjem 181) Seveda, kdor lahko. Ampak mi smo dejali, da se rajši kopamo zastonj v Savi, kjer je pod planinami navsezadnje tudi lepše kot na tem otoku, ki je pust, če bi ne bilo na njem hotelov nerazkošnih vil. Stanko je pogruntal, da imamo tu vzgled za stvarjenje ali kako se da iz nič kaj narediti. Jaz sem pa pristavil, da brez nič ni nič. Do tega bridkega spoznanja smo prišli tudi mi.

Na Lidu stanuje tudi Slovenec dr. Res, ki je profesor na univerzi v Benetkah. Iskali smo ga, da bi ga pozdravili, pa ga ni bilo doma. Sami smo vedeli, kako je prijetno, če dobiš v tujini domačega človeka. Na Lidu smo dobili nekega Hrvata iz Zagreba, ki že pet let ni bil doma in je skoraj jokal od veselja, ko je spet lahko govoril po hrvatsko.

Ampak bi bilo skoro napačno, če bi gledali samo svetlo stran Benetk. Zanimalo nas je tudi, kako je v preprostih ulicah in smo jo neko popoldne mahnili križem kražem po Benetkah. Najprej ob Velikem kanalu čez slavni most Rialto in potem po ozkih stranskih umazanih ulicah. To moram pač povedati, da so umazane. V našem Splitu ali Dubrovniku ali Šibeniku ne boš nikoli videl perila razvejenega čez cesto kot tu. Ali da bi ljudje vse domače stvari opravljali kar na ulici, n. pr da postavijo pred vrata mizo in vsa družina je na ulici. Prodajalne so majhne, temne, živež je drag, obleka in čevlji pa poceni, ker teh stvari dosti izdelujejo, izvažati jih pa ne morejo. Črni skuštrani otroci so nas radovedno ogledovali in letali za nami. Tu smo videli, kako borno živi večina Benečanov. Jedo največ ribe in makarone. Ribe lahko kupiš kar v prodajalni kuhane ali ocvrte in vseh sort. Videli smo, kako so opoldne hodile ženske s krožniki ponje in jih nosile domov.

Zvečer nas je parobrod ali vodni tramvaj, kot ga je krstil Miško, zapeljal prav pred veliko postajo in še preden smo se utegnili razgledati po njej, nas je vlak že potegnil v noč. Nič nam ni bilo hudo, le Miško je nekam sanjavo bulil v noč, a potem se je najbrž prepričal, da ni mogoče videti ničesar.

3. Firenze in Assisi.

Vozili smo se seveda v brzem vlaku, ki je v Italiji le par lir dražji od navadnega, gre pa mnogo hitreje in se ustavlja le na večjih krajih.

Sitno je bilo ponoči samo eno. Vozovi so bili taki, da je imel vsak oddelek posebe na obe strani vrata ven in so nas celo noč vznemirjali tuji vsiljenci, da smo prav po slovensko zabavljali in kleli (sram nas bodi), ampak če je človek zaspan, res ne ve, kaj dela.

Prebudili pa smo se zares, ko smo bili že davno čez vrh Apeninov, ki so najvišje gorovje v Italiji in dele Italijo v dve polovici, ki sta različni ne le po zunanjosti ampak tudi po prebivalstvu, izobrazbi in sploh.

Pokrajina pod Apenini – Toskana – je valovita, polja, griči, malo gozdov, kot pri nas na Dolenjskem. Vsepovsod je napeljana elektrika, hiše so lepe in na gosto nasejane med oljkami, cipresami, murvami in trto, ki se tu vzpenja kar po drevju in ga veže kakor venec.

Če človek gleda to pokrajino, se m« zdi, da morajo ljudje čisto dobro živeti. Pa ni tako. Tu je že vsepovsod tlačanstvo. Čisto pravo tlačanstvo. Gospodar – padrone – ima zemlje, da včasi se sam ne ve kje in koliko, in obdelujejo mu jo tlačani-koloni. Od vsega morajo dati polovico gospodarju – od žita, sena, sadja, vina, živine. Gospodar plača samo davke in dobiva pridelke. Gospodar ne dobi polovice od vsakokratne letine, ampak vzame za merilo navadno dobro letino in toliko, natančno toliko mu mora dati kmet vsako leto, naj bo letina dobra ali slaba, če kmetu včasih ostane kaj od njegove polovice za prodajo, mora in more prodati le padronu, a ne za denar. Gospodar mu da za pridelke druge stvari – obleko, orodje itd. Denarja ne dobi, zakaj grof ve, da kakor brž bi bi dal kmetu denar, si ga lahko prihrani in se izseli. Tako je pa v vsem navezan samo nanj in če hoče živeti, mu mora biti pokoren. To je žalostno in Mussolini, ki je sicer za Italijo dosti storil, ne more tega odpraviti. Le čudno se sliši, da ima dežela dvatisočletne kulture še tlačanstvo. Če bi Italija odpravila podložništvo, in razdelila veleposestva, bi bilo italijanskim malim ljudem precej pomagano – brez vojske.

To nam je pravil star pastir tam pod Monte Subasio v Assisiju. In smo mu bili kar hvaležni zato.

Ob sedmih smo prišli v Firence in smo se na veliki postaji kar težko znašli. Tu je vse precej večje kakor v Ljubljani in je treba iskati, da kaj najdeš v tej množini in zmedi napisov. V Firencah smo bili prepuščeni popolnoma sami sebi. Stali smo nekaj časa pred postajo in gledali avtomobile in tramvaje, ki so jo rezali sem in tja, šoferji in hotelski sluge so se nam silili, da nas za denar povedejo kamorkoli. Mi smo pa rekli, da tudi sami lahko kam pridemo in smo jo usekali kar po najdostojnejši ulici proti stolni cerkvi, ki nosi lopo ime Sveta Marija v rožah (Sta. Maria del Flori). Seveda s kovčki in nahrbtniki si nismo drznili v cerkev. Stanko, ki je bil med nami vedno najbolj lačen, nas je zavlekel v neko mlekarno, ki je bila kakor kaka ljubljanska in mlekarica je bila videti kakor kaka naša mama. Lepo smo se pogovorili kako in kaj, sicer ni vedela odkod smo, a nam je kljub temu spravila prtljago. Stanko je med zajtrkom postal dobre volje in se nenadno spomnil, da ima od nekje naslov neke gospe, poudariti moram bogate gospe, kjer bi se mi lahko oglasili. Sklenili smo, da bomo še pred večerom mislili na to.

Potem smo jo mahnili k maši – bila je nedelja. Stolnica je od zunaj silno lepa, vsa sestavljena iz raznobarvnega kamenja in marmorja, da človek kar ostmi ko jo zagleda. Tako okrašene cerkve od zunaj še nismo videli, niti Miško ne, ki se je od nas vseh največ klatil po svetli.

Znotraj je pa popolnoma prazna. Sam gol jed, goli stebri, nekaj oltarjev in temnobarvna okna. V sredi je kor za kanonike in nič drugega. Tako, da smo se se kar začudilli ko smo stopili skozi velika, z debelimi preprogami zastrta vrata.

Seveda je tudi tu kmalu pridrvel na nas mežnar, a temu se nismo pustili. Dejali smo mu, da nam je kot slovenskim kristjanom več za mašo kot pa za njegovo zgražanje in smo mu kar preprosto obrnili hrbet ter odšli k stranskemu oltarju, kjer se je baš pričela maša. Pozneje je poslal nad nas še enega, ki ga pa sploh nismo hoteli videti.

Potem smo hodili po mestu sem in tja in napenjal vse svoje judovsko-politične in trgovske talente (zakaj on študira na višji trgovski šoli), da bi izvohal stanovanje.

Midva z Miškotom sva pa rajši ogledovala mesto in zabavljala čez Miškove sposobnosti. Firence so menda po velikosti tretje mesto v Italiji in imajo okrog 800.000 ljudi brez vse ogromne množine tujcev, ki pridejo vsako poletje sem gledat stare umetnine in muzeje. Leže ob reki Anme, ki ima – kot vse italijanske reke – umazano rumeno vodo. Take barve kot najslabši makaroni. A lega mesta je kljub temu lepa. Najlepši razgled na mesto ima človek iz parka in sprehajališča Viate del Colli, ki je mnogo večji kot naš ljubljanski Tivoli, mnogo bolj znan, a ne tako – lep.

Firence so bile nekdaj duševno središče vse Italije in eno glavnih, če ne glavno umetnostno središče sveta. To je bilo v 15., 16. in 17. stoletju. Tedaj so živeli tu knezi – predvsem iz rodovine medičejskih grofov, ki so na vse načine podpirali in širili umetnost. Najslavnejši umetniki (kiparji in slikarji) tega časa so bili Michelangelo, Raffael, Fra Angelico, tu je bil doma (a je živel že prej) slavni pesnik Dante, ki je napisal največjo katoliško pesnitev vseh časov Divino Commedio.

Dela vseh teh velikih umetnikov so zbrana v par velikih muzejih. Notri smo videli poleg tega še nebrojno množico starih grških kipov, vaz, posod, nakita, orožja, tako da nam je kar po glavi brnelo, kadar smo prikolovratili iz katerega muzeja. Tu so taka bogastva umetnin, da človek sploh nima pojma, koliko je vse to vredno.

Sicer je pa v Firencah skoraj vsaka hiša muzej, če ne pa vsaj prodajalna starih umetnin in preprog ter pohištva.

Tako smo mi hodili po Firencah tri dni. Pa bi ne bili, da ni Stanko končno vendarle nekje po telefonu staknil tisto staro gospo in njeno stanovanje.

Gremo takole popoldne na stanovanje, po neskončno dolgih, ravnih florentinskih ulicah. Zdaj na levo, zdaj na desno, Stanko neutrudno drvi z dolgimi kraki in koraki, da midva kar capljava za njim. Mimo palač, cerkva, spomenikov, mimo prodajalcev zapeljivih rdečih lubenic in ledene vode. Jaz se oziram, a Stanko se noče ustaviti. Slednjič pozvoni na nekih vratih, daleč od središča mesta, v plemiškem okraju, kot smo sklepali po grbih.

Kmalu smo bili na jasnem: vratarica nam je v najlepši italijanščini pojasnila, da jo zelo veseli, a da nas ne more sprejeti, ker gospe ni doma. Stanko je med tem v sprejemnici izvohal telefon in se zvezal z gospo na letovišču in prigovarjal gospe na vse načine. Tedaj sem videl, da se da v italijanščini še najbolj nežno in zapeljivo govoriti. Gospa je odgovorila, da naj gremo za kolikor časa hočemo na njen račun v hotel. Mi pa tega kar na eno besedo nismo mogli storiti in smo gruntali in ugibali, kaj bi. Mrak se je bližal in Miško je kazal vse znake hude mrzlice. Treslo ga je in drgetal je. Sedeli smo na pragu in gruntali.

Potem se nas je usmilil vratar sosednjega grofa in nam dal v palači svojega gospoda, ki se klati bogve kje po svetu, sobo, kamor smo spravili našo robo, bolnega Miška in naju dva. Miško je moral koj v posteljo. Skuhala sva mu s Stankom čaj in mu dala jesti kinina, pa se je reva potil in premetaval in bledel, da je bilo veselje in strah.

Ponoči nisva mogla spati zaradi njega in sva začela raziskovati sobo, ki je bila velika in v malo temnejšem ozadju sva odkrila veliko polico – knjig bo kdo mislil, pa niso bile knjige, nego same pristne, s slamo opletene trebušaste steklenice vina, ki je v tej sobi zorelo. V vsaki je bilo na vrhu za tri prste olja, da je Stanko obupal, da bi ga mogla pokusiti. Potem sem prišel jaz na srečno misel: odlila sva olje v kozarec, pokusila vino, ki je bilo dobro kot med, prilila vode in vse zamašila z oljem. Potem pa še drugo in tretjo. Bili sta vsaka drugačne vrste.

Sicer ni bilo lepo, a Stanko me je tolažil, da nam bo Bog ta greh prav lahko odpustil, prvič, ker pozna Slovence, in drugič, ker kradeva grofu, ki ima itak preveč. Sicer ni bila ta morala popolnoma prava, a za izgovor je le bila.

Mišku nisva o tem nič povedala, da mu ne bi slabšala bolezni, kar bi bilo za nas neugodno. Miško je ves čas ležal, midva sva po hodila po Firencah, po cerkvah, po muzejih, po razstavah in skoraj žal sama je bilo, da ni kdo od naju, ki ni tako vnet za umetnost kot Miško, zbolel.

Videla sva dosti, a to so vse bolj stvari, ki zanimajo posameznika kot pa vse ljudi.

Menda ni nikjer na svetu toliko Marijini h podob kot v florentinskih muzejih in galerijah. Menda ni trenutka iz Marijinega življenja, ki bi ne bil naslikan. Marijino rojstvo, Marija kot otrok, Marijina Zaroka, Marijina smrt. Potem so naslikane vse neštevilne pobožne zgodbe in legende, ki jih poznaš iz Bogoljubovih prilog in iz drugih listov.

Ljudi je povsod polno, posebno Angležinj, ki smo jih mi zaradi njih čudnega, oziroma neumnega obnašanja naravnost sovražili. So kakor čreda ovac, ki dirja iz muzeja do muzeja in se ustavi samo tam, kjer ji ukaže pastir. Posebno Stanko je kar zbežal, kjer je zagledal katero z naočniki in oblečeno kakor strašilo.

Spet malo naprej sva dobila – naše znanke s parnika in od morske bolezni. Razveselile so se nas kakor svojih sinov – ampak mi smo se bili že čisto ohladili in smo jo kmalu darili naprej.

Še malo naprej smo zadeli na dva Nemca, ki smo ju spoznali v Benetkah in ki sta prišla iz Berlina preko Prage, Budimpešte, Belgrada, Sofije, Bukarešta, Črnega morja, Carigrada, Aten, Krfa, Dubrovnika in Benetk sem. Oba študenta. Seveda precej bogata. Tudi ta dva sta se razveselila.

Ko smo pa malo naprej dobili še Čeha z Dunaja, ki smo ga spoznali v Padovi, je Stanko zarobantil in dejal, da se mu zdaj nič več čudno se zdi na svetu, tudi če bi videl, da izza naslednjega stebra kuka natakar s kranjsko klobaso, profesor Fajfa ali pa čuvaj Štefan, strah otrok v Tivoliju.

Miško je pa ležal doma in midva sva mu nosila domov breskve, grozdje in druge odpadke in mu previdno zabavljala čez Firence, da ja ne bi prezgodaj vstal.

Tretji dan sva lezla na visoki stolp palače deli Signoria, da bi v višini kakih 120 metrov po slovensko pritrkavala, a sva se prav na vrhu strašila: tako nezanesljivo se nama je zdelo ogrodje, ki nosi zvonove, da sva šla rajši ogledovat sobe, zakladnice, sodne dvorane in ječe.

Ko sva prišla opoldne domov, naje je čakalo bogato tolažilo: gospa z letovišča je poslala kot nadomestijo, da nas ne more sprejeti v palačo – 200 lir (600 Din). Na to vest sva midva s Stankom zaplesala navdušen kolo, ki so se ga udeleževale vse stvari, ki so prišle z nama v dotiko. Miško je kmalu nato ozdravel, da smo ga opoldne slovesno peIjali vsi skupaj: midva, gospa vratarjeva, vratarica bogate gospe, pes Bobi in muc s privzdignjenim repom na vrt pod palme in oleandre, kjer si je brž tako opomogel, da smo lahko naredili popoldne vesel izlet v Flezolo in zvečer na trg Viktorja Emanuela (ta trg ima vsako italijansko mesto in pa Garibaldijev spomenik), kjer je središče modernih Firenc. Poslušali smo godbo, gledali ljudi, ki so tu že mnogo manjši in mnogo bolj pokvečeni kot v Benetkah, in nazadnje še poslušali kreganje italijanskih brezposelnih moških in žensk pod krasnimi kipi na tako zvani Loggia dei lanzi (stebrišče verig).

Opolnoči smo se poslovili, oziroma ob enajstih, od Firenc in njenih prijaznih prebivalcev ter se odpeljali v Assisi.

Noč nas je zresnila in ko sem jaz še zadnji hip zapazil, da smo že v Assisiju, sta Miško in Stanko godrnjala, da jima ne dam miru. Komaj sem ju spodil z vlaka in iz čakalnice.

Pa smo jo mahnili po lepi asfaltirani cesti proti mestu, ki je narejena na hrib, na katerem stoji grad.

Uro je do mesta, solnce je bilo še daleč in ko smo prišli do mesta, so se baš dobro razločili obrisi mesta in drevju proti jasnemu nebu.

Iskali smo koga, ki bi nam znal povedati pol na goro Monte Subario, kjer bi bili radi ob solnčnem vzhodu. Komaj smo dobili dva kmeta, ki sta nas oplašila z obljubo, da je do vrha štiri ure, če dobro stopimo. Miško in Stanko sta začela kar obupavati, jaz sem jima pa rajši pokazal hrib, ki je tako visok in tak kot naš Krim doma, le da ni tako gozdnat, oziroma redkih borovcev in samotnih, sključenih oljk sploh ne morem šteti za gozd.

In smo jo rezali najprej do poševnega grebena in potem višje. Spotoma smo brali črne robidnice in govorili o svetem Frančišku. Bilo je lepo jutro kot ne prej ne pozneje na vsej rijži.

Ko smo prišli na vrh, je solnce vzhajalo. Mesto je bilo daleč spodaj stisnjeno, kakor kup naložene opeke in zvonovi so zvonili dan.

Spodaj se je širila Umbrija do Apeninov in na drugi struni smo videli najvišji italijanski hrib Gran Sasso d'Italia ali Veliko italijansko skalo, ki pada že v Jadransko morje.

Od nekje je prizvonila čreda kodrastih mubrijskih ovac in nas radovedno gledala.

Šli smo še malo višje in smo po urah, ki so tolkle v dolini šesto uro, dognali, da smo namesto obljubljenih štirih ur hodili do vrha slabi dve.

To je dežela, v kateri je živel sveti Frančišek, ki ga sedanjost poleg sv. Terezije najbolj časti. Tu je živel, pridigoval, spreobračal, tam doli na višinah gore La Vernic je dobil krvave rane. In če gledaš na te vasi, mesteca, ceste oljke, vinograde, zemljo in kamen, se ti zdi, da njegov duh bedi nad vso to zemljo.

Napotili smo se doli po drugi strani, drveč po grapah, da je Stanko popolnoma razdrapal svoje čevlje. Hoteli smo obiskat še tako zvane Ječe, kjer so živeli včasih sveti puščavniki. Pa nismo mogli do tja, cesta je bila zaprta, ker so v kamnolom u nad cesto streljali.

Vrnili smo se nazaj proti mestu, videli še počitniški tabor italijanskega fašistovskega naraščaja, moškega in ženskega, in prišli v mesto; jedli smo kruh in gledali asiške hiše, ki ima vsaka od njih kako sveto znamenje, ali ga vsaj lepak proti nedostojni ženski modi, ki je zaradi nje Bog poslal potres.

Cerkva smo videli veliko, oštarij pa jako malo, da skoraj nismo vedeli, kam kosit opoldne.

Udarili smo jo naravnost h cerkvi svetega Frančiška. Tam je bila baš peta maša. ki smo se je udeležili pobožno, kakor že dolgo ne. Tu nas niso preganjali pri molitvi ne cerkovniki ne Angležinje. Potem smo pogledali grob svetnika pod glavnim oltarjem, spodnjo cerkev in glavne slike slikarja Giotta (Džeta), se malo pogovorili s prijaznimi patri, skočili še do cerkve svete Klare in do Porcijunkule po odpustke in že je bilo dne konec, vsaj za nas.

Ko smo se vračali proti postaji, smo šele videli. kakor lepo lego ima mesto. Kakor prilepljeno je ob hrib in hiše se dvigajo po pobočju ena iznad druge.

Značilni za Assisi so veliki pboki pod cerkvijo in samostanom svetega Frančiška, ki rasejo od skoraj neznatne višine do mogočnih lokov. Na njih je zgrajena cerkev. Te oboke vidiš na vseh slikah.

Kar težko nam je bilo, ko smo so poslavljali od Assisija. Tako malo smo bili tam in vendar nam je bilo tako domače. To jo pri mestih kakor pri ljudeh: sam ne veš, zakaj katerega vzljubiš.

Na postaji je bil vroč dolgčas in dolgo smo zrli na Assisi, dokler nam ni izginil za ovinkom. Zdaj je bil pred nami še višek poti: Rim.

4. Rim.

Zagledali smo ga okrog poldne, v največji svetlobi. Vožnja je bila precej dolgočasna, druščine ni bilo nobene nove. Stanko je bil spet lačen in ni vedel, kaj bi. Miško je dremal, a jaz sem gledal kraje in onadva opozarjal nanje. A spravil sem ju k oknu šale, ko sem jima skoraj prisegel, da se vidi Petrova kupola.

Res se je videla, kar na lepem tam za bregom. In še preden smo se dobro zavedli, smo že podili med rimskimi predmestji in na postaji Termini nas je vlak vrgel iz sebe.

Komaj smo našli do izhoda. Tu se je začela šele zmeda, komaj smo se otresli postreščkov in hotelskih nosačev in voznikov, smo zabredli v gnečo in preganjanje avtobusov, avtomobilov in tramvajev. Avtobusi so vseh vrst, enonadstropni in pritlični: vozijo tako, da bi v Ljubljani vse stražniki zmešali in plačali milijone globe, tu je pa ti brzina navadna in sama po sebi umevna.

Seveda tega nisem pomišljal pred postajo Termini v Rimu tega nisem utegnil; Stanko, ki ima med drugim tudi izreden prometni talent, naju je povlekel v najbližji avtobus in oddrveli smo gori in doli, na desno, na levo. Prav nekje sredi Rima nas je avto odložil in smo zijali v vroče nebo.

Sicer pa smo se v Rimu počutili kot doma. Treba je bilo le najti zavod sv. Hieronima. To je jugoslovanski zavod, kjer študirajo naši bogoslovci v Rimu. Po dolgem iskanju smo ga res našli in šli v peto nadstropje trkat. A ni bilo nikogar; vsaj nesramni italijanski vratar nam je jako zatrjeval, da ga ni. Ne gospoda vodje, ne nikogar drugega. To se nam je zdelo neverjetno, a vratar se ni hotel vdati in niti prtljage nam ni hotel spravili ta to popoldne. Skoraj s policijo nam je grozil. To se nam je zdelo precej zamalo pa tudi bridko. Čudno je, če človek tako daleč od doma doživi pri domačih ljudeh tak sprejem.

Tisti dan smo šli še enkrat v zavod. Pa ni bilo spet nič. Toliko se je vratar nazadnje omočil, da nam je zaupal, da so sestre Hrvatice in ena Slovenka in da sta v sosednji sobi tudi dva taka kot mi.

Radovedni smo bili, kdo sta in smo kar mimo vratarja vdrli v sobo. Tam sta na naslonjalih sedela dva – naša tovariša iz Ljubljane. Onadva sta vedela, da smo mi šli iz Ljubljane, mi pa ne za nju. Kdo sta bila, ne povem, eden je sin ljubljanskega podžupana, eden pa moj kolega Tone, o katerem bom še kaj napisal.

Tudi onadva sta nam potožila, da ju nočejo tu sprejeti, v hotelu da je predrago, in sta tako že eno noč pretolkla, potikajoč se po mestu. Jaz sem dejal, da to ni nič hudega, a onadva nista bila tega mnenja.

Tako nas je bilo kar na lepem pet slovenskih študentov, ki smo v tisti sobi v zavodu sv. Hieronima kovali načrte in gruntali, h kateremu narodu bi šli iskat gostoljubja, ko ga pri našem nismo dobili.

Jaz »eni bil prej izvohal nemški študentovski dom, kjer so nas potem lepo sprejeli za mal denarja smo imeli vse na razpolago, še klavir. In vsi smo se prepričali, da so Nemci res gostoljuben in človekoljuben narod na svetu.

Tako smo rešili neprijetno zadevo s stanovanjem za osem dni in osem noči. Toliko časa smo mislili ostati v Rimu, pa smo ostali še dan več

V zavod sv. Hieronima pa nismo več šli ...

Tisti prvi večer smo ostali doma in se pod trto na vrtu pogovarjali o Sloveniji in o domu. Dognali smo, da smo že peti teden na rajži in da ves ta čas nismo videli slovenskih časopisov.

Zvečer jo je primahal še Čeh, ki smo ga dobili v Firencah, drugi dan je prišel s kolesom iz Budimpešte Sandon Sablicz, ki študira za konzula ta je govoril čudno madžarsko-hrvatsko-italijansko-nemško mešanico, sicer pa je bil fejst fant. Dobili smo že nekaj Nemcev in tako {{nejasno|nam} je bila prav lepa mednarodna družba. Zvečer smo peli vsrk svoje pesmi, igrali na klavir, sploh je bil mednarodni koncert, kakor ga v Ljubljani ni nikdar.

To sem malo bolj naširoko napisal, da boste verjeli, v kakšni družbi smo živeli v Rimu in da nismo bili sami kot kantoni na cesti. In pa zato, da vete, kako človeku dobro de, kadar na potovanju pride do prijaznih ljudi, in kadar pri vas potrka kak tuj študent na vrata, pa ga vzemite na seno.

Drugi dan se je začelo ogledovanje. Stanko se je že naprej bal muzejev, Angležinj in cerkovnikov. No, pa ni bilo sile.

Najprej smo šli seveda k sv. Petru. Stanovali smo komaj deset minut stran skoraj ob Tiberi, tik tramvaju, v naši ulici smo imeli vse: pekarja, prodajalca sadja, sladoledarje, mlekarno – sploh vse.

Šli smo do Angelskega mosta in pod gradom čez po tistih precej tesnih ulicah in kar v hipu smo se znašli na ogromnem trgu svetega Petra.

Nekaj časa smo samo stali in gledali. Trg, prekrasne vedomete na obeh straneh, tlak, ki teče v obliki zvezde na vse strani, ogromna stebrišča, ki se vijejo krog in krog trga na obe strani, prav do cerkve. Stebri imajo gotovo poldrugi meter v premeru in so veliki kakih 15 m. V štirih vrstah. Nad stebrišči se dviga Vatikan, papeževo bivališče.

Cerkev sama je nekaj veličastnega, kot se za glavno cerkev vesoljne Cerkve spodobi. Pročelje je okrašeno z ogromnimi stebri in na vrhu, kjer se začne streha, so velikanski kipi apostolov.

Počasi smo lezli čez številne stopnice do vhodov. Še Stanko, ki se je bil spustil z nekim prodajalcem razglednic v barantanje, je očaran umolknil. V cerkev vodi iz veže, kjer je polno cerkvenih uslužbencev, petero vrat. Svetoletos so zazidana.

Skoraj se ne da popisati, kakšen silen vtis dobiš, ko vstopiš v cerkev. Sprva se niti ne zaveš, da si v cerkvi, misliš, da si stopil v silen gozd s stoletnimi drevesi. Šele svetli tlak in luči okrog groba svetega Petra te spomnijo, da si v cerkvi.

Šli smo naprej in videli, kako majhen je videti človek v tej silni stavbi. Kot mravlja. Videli smo skoraj ob vsakem stebru skupino po sto, petdeset, dvajset cach, pa kaj je to v tem prosotru, kjer bi lahko stala vsa ljubljanska cerkev, ne da bi bilo treba vzdigniti streho ali razširiti zid.

Šli smo najprej malo pomniti k grobu svetega Petra, kjer gori vedno nešteto lučk. Pa se skoraj ne da moliti, ko vedno hodijo ljudje mimo in kar na glas govore.

Stanko se je kar nenadoma izgubil nekam v strzoeke ladje. Medtem ko sva midva z Miškom razgledovala mozaične slike apostolov in evangelistov v kupoli, se je en klatil bogvekod. To je delal na vsem potovanju in dobil od naju častni priimek pokovec.

Obšla sva bila že vse ladje, vse papeške nagrobnike, stopila v spodnjo cerkev (kripto), kjer je skromen grob papeža Pi j a X., kjer vedno moli polno ljudi, in sc spet vrnila nazaj, ko naju nekdo pokliče. Prav od daleč, gledava, gledava, dokler mi Miško, ki je med drugim mislil iti nekoč, ko je dobil v šoli fajfo, za zrakoplovca, ne odkrijeva Stanka visoko gori, kakih 30 m nad nama na hodniku, ki je krog in krog na notranji strani kupole. Spoznala sva ga le po tem, da nama je mahal s svojim rdečim robcem. Spomnila sva se, da je danes zadnja sobota v mesecu in je prost vstop na kupolo. Mahnila sva jo za njim po položnih stopnicah in sva ga dobila, ko nama je hotel od tam uiti. Skrila sva fotografski aparat – hoteli smo se na vsak način fotografirati na vrhu kupole, pa je prepovedano – in obdirjala vso kupolo. Jaz sem se skoraj bal stopiti k ograji in pogledati navzdol na nebo nad glavnim oltarjem, ki je bilo globoko, globoko pod nami. Ljudi iz te višine skoraj ni opaziti. Zato sem razši ogledoval ogromne sliko apostolov, ki se zde od spodaj naravno velike, pa so najmanj štirikrat nad naravno veličino.

Šli smo od še na zgornji, precej višji hodnik in od tam prav na vrh na zunanji hodnik na kroni kupole. In je bilo ljudi vseh stanov in narodov. Italijanski orožniki v svojih smešnih (rakih, vojaki, zrakoplovci, kmetje, gospodje, gospodične, študentje, Nemci v kratkih hlačah, rjavi in rumenolasi.

Od tu je najlepši razgled na Rim in na okolico (Campagno), tja doli do albanskih gora. Rim je ležal pod nami razprostrt kakor rjuha. Vseh sedem gričev s palačami, cerkvami, ki jih pa ni mnogo opaziti v enakomerni sivo-rjavi barvi hiš, stari spomeniki, parki, tovarne na obrobu mesta. Sploh ves Rim. Tega pogleda ni mogoče popisati.

Na drugi strani smo imeli pogled na papeževo državo, kjer vneto zidajo in prenavljajo. Zidajo lepo palačo za upravitelja papeževe države, kolodvor, radiooddajno postajo in še polno drugih stvari. Malo bolj na desno so papeževi vrtovi z lepimi nasadi in ribniki. Jezen sem bil, ko mi je Miško začel razlagali svoje nazore o modernem stavbarstvu in da ni prav, da delajo nove vatikanske stavbe v slogu 16. stoletja: Dejal sem mu, da naj gre to dopovedovat inženirjem, ne meni, ki sem zadovoljen z vsem, kakor je.

Prehitro je prišlo poldne in morali smo doli. Stopili smo že na vatikansko pošto in iz vatikanske države pisali par kart na vse strani. To pa zaradi znamk, da dokažemo, da smo bili brez potnega lista v papeževi državi.

Popoldne smo so peljali k Sv. Pavlu izven zidov, ki je najlepša cerkev v Rimu, skoraj kar posvetna. Od svetega Pavla smo jo peš mahnili po cesti šestih cerkva (Via delie setto Chicse) do katakomb sv. Kalista, kjer smo se spet zresnili v sveti tišini.

Šlo nas je vseh pet. Kolega Tone, ki je imel vso natančno določeno, koliko smo porabili na dan, je sicer barantal za vstopnino, pa mu ni nič pomagalo. Plačali smo po tri lire in dobili drobno svečico in vodnika, ki je govoril tako grozovito nemščino, da smo se včasih morali nehote smejali. Če bi ne bili na tako svetem kraju, bi se naravnost krohotali. Tako smo se pa lepo obnašali, obiskali grob svete Cecilije, oltar sv. Kalista, videli stotine mučeniških grobov in še kosti v njih. Tu je bilo mirno in tiho, kakor da se vsi ljudje zavedajo, da hodijo po uveli zemlji. In kar prehitro nam je minil obisk v katakombah.

Pogledali smo še katakombe pri sv. Sebastjanu, kjer je stanoval sv. Peter, ko je bil v Rimu, šli še precej daleč po Apijski cesti, kjer so lepi rimski grobovi – to je bilo nekako pokopališče starih Rimljanov. Tam smo se komaj otresli silnih izvosčkov, ki so nam na vse načine slikali očarljive lepote vožnje v kočiji.

Mi smo pa šli rajši peš do velikega Makrencijevega cirkusa in domov, kjer smo pospali kot ubiti.

Mislili smo, da nam bo osem dni več kot dovolj za Rim. A smo komaj ogledali tisto, kar smo nameravali.

Če bi hotel vse samo malo opisati, bi moral imeti prostora za celo leto.

Mislil sem, da so florentinski muzeji največji. A jih rimski daleč prekašajo. – Ne vem katerima dne smo šli v vatikanski muzej. To je nekaj ogromnega in Stanko je dejal, da se rajši obesi, kot da bi šel še enkrat gledat kaj takega. Namreč zato, ker smo morali kar mimo hoditi, da smo v enem dnevu prišli po vseh oddelkih in sobah. V tem muzeju je najpopolnejša zbirka starih kipov in grških ter rimskih umetnin, dalje Raffaelovih in Michelangelovih slik, tu je prekrasna Sikstinska kapela z ogromno Michelangelovo sliko Poslednje sodbe, ki vzbuja človeku grozo s svojim veličastjem, tu so dvorane, polne starih preprog in slik na preprogah (gobelinov). Na nekem hodniku jo Raffael naslikal vse zgodbe svetega pisma. Spet drugje so sobe, polne daril, ki so jih poslali razni narodi in vladarji papežem; v knjižnici po najdragocenejše in najredkejše knjige, najstarejši rokopisi svetega pisma in drugih knjig.

V lateranskem muzeju je pa najbolj zanimiv misijonski muzej, kjer vidiš izdelke, orodje, orožje, posodo, pisavo vseh narodov in ljudstev vsega sveta, kamor so prišli katoliški misijonarji.

Ta dva sta najvažnejša, je pa še vse polno drugih muzejev. V državnih muzejih ni vstopnini, celo napitnino je strogo prepovedano sprejemati. Prej so menda služabniki tujec silno nadlegovati. V cerkvenih muzejih pa je vstopnina, a smo dejali, da smo slovenski ali ruski študentje, pa so nas spustili noter brez vstopnine.

Ljudi je povsod polno in Stanko se v vatikanskem muzeju ni mogel premagali, da so ne bi norčeval nad Angležinjami s tem, da je eno, ki je zaspala ob kamniti misli, butnil v hrbet in se ji potem režal, ko je vsa zmedena gledala okrog sebe.

Zvečer smo šli včasih na Trg Venezia, kjer je blizu ogromni marmornati spomenik kralju Viktorju Emmuelu 1., ki je papežu vzel Rim. Ta hip naj bi bil nekaka protiutež cerkvi Sv. Petra. Je sicer lep, a cerkve niti malo ne dosega, dasi je tudi ogromen. Miško kot umetnik je pa izjavil, da je popolnoma zgrešen. Pa naj bo.

Zvečer v Rimu ni tako živo kot v drugih mestih. Gneče pa ni nikjer. Zato smo si lahko ogledovali to, česar podnevi nismo utegnili. Šli smo navadno po Via Nazionale, potem zavili do kraljevega gradu na Kvirinalu, ki pa ni nič posebnega, in potem okrog domov. Prej smo še navadno zavili v kako sladoledarno, Šandor jo je pa rajši mahnil na vino. Nekoč se ga je nasrkal in potem v štirih jezikih pozival stražnike na korajžo, pel in plesal po ulicah čardaš (madžarski ples), pa mu ni nihče nič naredil. S tujci so v Rimu zelo obzirni, saj vedo, da Rim živi od njih.

Cerkva smo tudi obiskali nič koliko, a vseh še ne, Sv. Marije Snežnice, Sv. Trojice na gori, Sv. Ignacija, Sv. Onufrija in kaj vem katere še. Sicer je dovolj, da človek vidi le glavne, druge so itak tem podobne.

Ne vem katerega dne smo šli v kolosej, kjer smo videli silne zidove in razvaline, ki so včasih pile mučeniško kri in poslušale njih molitve. Zdaj je vse napol razpadlo, a na sredi sloji velik križ z napisom: Zdrav, križ, edina nada sveta! Tu so bolj posvečena tla kot v kaki cerkvi, bi skoraj dejal. Po koloseju smo precej dolgo hodili in šli prav do vrha. kjer je baje nekoč sveti Peter gledal, kako so trpeli in umirali njegovi junaki.

Da ne pozabim: kolosej je bil nekak cirkus, a dan, postaviti ga je dal cesar Tit; tu so cesarji prirejali gladijatorske igre in ljudske zabave, v dobi preganjanj je pa kolosej služil izključno za to, da so tam morili kristjane in jih metali zverem.

Blizu koloseja je spomenik, slavolok cesarja Konštantina, ki je vrnil cerkvi svobodo. In še malo naprej so pa ostanki starega rimskega središča, Forum Romanumm, rimski trg, z ostanki stebrov, kipov, templjev, govorniških odrov, bazilik in shodnic. Zdaj je vse to mrtvo in ljudje si ogledujejo ostanke stare slave in njen propad.

Tam je tudi najstarejša, podrta rimska cerkev. Sta Maria Antiqua (stara sv. Marija) z ostanki slik iz 6. stoletja.

S Fora smo jo mahnili na grič Palatin, pod katerim so razvaline palače cesarja Avgusta, tako zvane Zlate hiše. Tam so lepi parki in Stanko je ves navdušen predlagal, da ob krasnem pogledu na Rim zapojemo kakšno lepo slovensko. In tako smo na klopici palatinskih vrtov ves božji večer prepevali. Menda še niso ti vrtovi in ti zidovi čuli slovensko pesmi.

Naslednji dan smo obiskali še cerkvico Quo vadiš? (Kam greš?), kjer se je svetemu Petru, kot pripoveduje legenda, bežečemu iz Rima ob preganjanju prikazal Kristus s križem. Peter ga je vprašal: »Kam greš, Gospod?« Kristus pa je dejal: »V Rim, da bom spet križan.« To je Petra presunilo. Vrnil se je v Rim, v smrt. Pobožna ženska nam je še vse razkazovala, kje da je stal Kristus in in kje sveti Peter.

Lepi so bili večeri v Rimu, bodisi na Aventinu, na Janiculu ali na Monte Pinclo ali kjerkoli. Z vseh krajev je krasen razgled na Rim. In Stanko je povsod navdušeno pel in se hotel fotografirati. In Miško je hotel ob takih prilikah vedno kaditi slabe in drage italijanske cigarete, česar pa jaz, kot finančni minister, nisem hotel dovoliti.

V Angelskem gradu smo zlezli prav do vrha, do angela, ki vtika kužni meč v nožnico. V gradu je italijanski vojni muzej s puškami, topovi, sabljami, odlikovanji, kolajnami in uniformami iz vseh časov. Nas je pa najbolj zanimala zbirka slik naših krajev, bojišč s soške fronte. Sama znana imena: Sveta Gora, Goriški grad, Gora Sv. Gabrijela, Doberdob. In hudo nam je bilo, ko smo gledali še krvave pozdrave iz domovine.

To je bilo edino, kar smo domačega videli, in pa star zemljevid v Vatikanu, kjer je bila gori tudi Ljubljana, Vrhnika in Kranj.

Še to bom povedal, kako smo prišli k svetemu očetu, potem bom zaključil.

Če ni romanja, jo težko priti do avdijence in mi nismo nič upali, da bi videli papeža. No, pa smo se kar na lepem spoznali z nekim rimskim prelatom in ta nam je napisal lepo priporočilno pismo, ki smo ga nesli v pisarno za avdience v Vatikanu. Tam je čakalo že polno takih prosilcev. No in zvečer smo že dobili veliko kuverto s papeževim grbom in v njej povabilo k avdijenci naslednji dan. Zraven je bilo napisano, da moramo imeti frak in belo kravato. Pogledali smo. Saj še suknjičev nismo imeli, razen Miška, ki je bil sploh najbolj nobel med nami. A so nas drugi potolažili, da ni tako hudo. Meni je posodil suknjič Čeh, Stanku pa Madžar, pa smo točno ob pol 13 naslednjega dne mahali mimo pisanih Švicarjev in papežkiih orožnikov po dolgih stopnicah in hodnikih do garderobe, kjer nas je pregledal poseben sluga, ženskam zakril gole vratove in pogledal, če so krila dovolj dolga ter nas odpeljal v rdečo dvorano.

Vsenaokrog naslonjači, polno ljudi, a največ žensk, ki imajo polno rožnih vencev po rokah in podobic. Vse križem govore in žvrgole. Tudi mi nismo molčali.

Čakali smo dobre pol ure, da smo si prav dobro ogledali vso rdečo dvorano, slike in papežev tron. Potem nas je sluga še enkrat pregledal in nam velel poklekniti. Vsi se zresnimo in nekaj mrzlega nas spreleti. Vrata se odpro, trije častniki papeževe častne straže, vsi v zlatu, pridejo noter, za njimi dva rdeče oblečena kanonika in nato sveti oče sani, kakor bela, nadzemska prikazen. S hitrimi, odločnimi koraki je šel od enega do drugega in dal vsakemu roko v poljub. Ko je obšel vse, nam je dal vsem skupaj blagoslov in odšel, tiho, naglo kot je prišel. Skoraj se nismo zavedli. Čutili smo le, da smo te hipe doživljali nekaj velikega in smo tiho, brez besed šli domov.

Pisati bi še moral, kako smo so v Ostiji v viharju kopali in se s policaji na konjih kregali o policijski izobrazbi na svetu, kako smo se težko poslavljali od tovarišev, ki so se razhajali eden v Neapel in naprej v Bari in Dubrovnik, za kar smo ga mi zavidali, Madžar v Pizo in Genovo in Zgornjo Italijo ter iz Slovenije domov. Hudo nam je bilo, ko smo v temni noči tudi mi odšli iz Rima, ki je bil ves razsvetljen in lep. Kako smo dobili na vlaku dobre ljudi, italijanskega gospoda, ki nam je dal večerjo in nas rešil izgube 20 lir, ne da bi spregovoril besedo, potem strica Fida iz Milana, ki nam je z dobrotami tega sveta preganjal na železnici spanec in nas po Bolonji vodil po zabaviščih do jutra, vesel, da je dobil mlade in vesele ljudi, ki so taki, kot je bil on v mladosti; kako smo ogledovali Bolonjo in njena stebrišča, kako smo po sedmih tednih dobili prvi dež, kako smo po Primorskem gledali, kako naši ljudje trpe, upajo in verujejo, in kako smo se vrnili domov vsi prerojeni in spet veselo pozdravili domače gore in vode.

A to bi bilo preveč. Pa morda kdaj drugič.