Črne noči I—IV

← Adrija I—VIII

Črne noči (Poezije) Dragotin Kette

Tihe noči I–VI →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I
Sedel sem vtópljen ves v čarobne sanje
in pri odprtem oknu gledal v noč.
Ah, moje duše tiho zdihovanje
po tebi, ki te žaliti ni moč,

je demon čul. Skoz vetrca pihljanje
začela mi je zla peklenska moč
obujati obup, zanikovanje,
in pokoj moje duše bil je proč.

»Saj te ne ljubi; veš li, kak trdo
je bilo njeno angeljsko oko ...
Kako je zrla nate prezirljivo,

kako na njega zrla ljubeznivo! ...
In strastna je in polna takih muh,
da joj«, šepetal je lažnivi duh.


II
Dovolj je, demon, dalje ne govori
in duše mi s klevetami ne mori!
Ti nevoščljivec, rad bi jo pričrnil,
od mojega srca jo rad odvrnil.

»Ti črv pozemeljski, ti človek nori,
o slepec ti in tvoji lepi vzori!
Glej s tvojim srcem rad bi pamet strnil
in golo ti resnico rad odgrnil! ...«

Pokaži jo! ... In zrl sem vrt Edena.
Ob krasnih rožicah so sikale
tam kače in cvetove pikale.

A kdo je to? »Glej, to je duša njena.«
In ni rešitve? »Ni!« In stal pri vrti
in plakal sem ob nadeji potrti.


III
O demon, demon, kaj mi je resnica!
Pač ljubša bi mi bila krasna laž.
Pa saj je to izmišljena pravljica;
o demon, jeli, ti se le igraš?

»Nikakor! Vrt prekrasni je devica,
ki jo za angelja, za angelja imaš ...«
O demon, demon, kaj mi je resnica,
pač boljša bi mi bila krasna laž!

Rešitve ni? »Nikdar!« In pozabljenja,
o temni duh, nesrečni plod stvarjenja,
ga ni? »Nikdar!« Nikdar? »Jaz vem — nikdar!«

Kaj naj storim? ... »Sovraži in škoduj!«
In v smehu je v temì polnočnih struj
odplul zanikujoči poglavar.


IV
In topo zre oko v ponočni svet,
brezmiselno, brezčutno, brezizrazno;
po nebu plava mesec tih in bled,
na črno zemljo sije neprijazno.

Zato sem torej celo vrsto let
gojil krepost s tak verno, vročo, blazno
ljubavjo in skrbjo kot nežni cvet,
da srce moje bode prazno, prazno! ...

Zato? ... Sicer pa prav se mi godi!
Razuma v peklu ni biló mi treba
želeti, ne se dvigati do neba!

Lepo na zemlji rajši hodil bi,
pil sladko vince, da bi se omamil
in zjutraj se na polnih grudih zdramil ...