Škrat s prevelikimi ušesi
| Škrat s prevelikimi ušesi Bina Štampe Žmavc |
| |||||||||||
Škrat Veleuhec je imel že od rojstva prevelika useša – kaj velika! – naravnost velikanska, celo za škrate, ki so zmeraj sloveli po ne ravno majhnih uhljih! – ne samo, da so bila velika, bila so velikosti primerno tudi težka, zato se je Veleuhcu glava nekoliko povešača na stran in navzdol in se mu je včasih zelo, da le steža lovo ravnotežje. Vrhu tega je imel zaradi uroka čarovnice Trdule že od majhnih nog zaraščeno vretence v križu in je pri hoji rahlo podrsaval z desno nogo – kar je bilo sila nadležno za škrtaa! Že res, da se je zato vozil s škratociklom, ki je peljal po kompnem, po vodi in celo po zraku, a tekati s svojimi nogami in igrati škratofrca z zlatimi škratjimi frnikolami vendarle ni mogel. Škratje Uhljatki, kamor se je prišteval tudi Veleuhec, so sloveli zaškratji, kot sila imenitni pripovedovalci zgodb. Ker pa škrat Veleuhec ni znal dobro pripovedovati in je tu in tam malce pojecljal, je zgodbe raje napletal s pletilkami in to dobesedno! – pri tem je bil spreten, kot bi imel dve zlati roki, zato je v Zaškratju veljal za pravega mojstra pletilstva – kar ni bilo ravno škratji kašelj! - Ni je bilo zgodbe, ki je ne bi znal tako čudovito napesti v šal, jopico, odejo, kapo ali nogavico, da je bilo ne le videti, ampak kar slišati, kako vršijo drevesa v gozdu, brenčijo čmrlji v odprtih cvetovih ostrožnikov in švigajo čarovnice, ki letijo mimo na metlah! A naj še tako čudovito napletal zgodbe, celo to ni moglo povsem potolažiti Veleuščeve žalosti, zaradi prevelikih ušes ...
»Le kaj naj s tako veliki uhlji!« je nekega posebej puščobnega večera potožil škratu Modrookci. »Naj sam sebi sedim na ušesih?« »Tudi to, če si malce siten in neroden – kot zdajle!« se je nasmehnil škrat Modrookec, »Lahko pa počneš še kaj drugega – recimo ... poslušaš!« je po kratkem dodal premisleku dodal in si nabasal pipo. »Vsi poslušamo z useši, pa so le moja tako velika, da bi z njimi lahko poslušal celo Žaškratje!« je potožil Velouhec. »Saj bi res lahko!« je prikimal Modrookec in nekam pomenljivo poglal v Veleuhca. »Nisem opazil, da bi zaradi velikosti slišal kaj več in kaj bolje od drugih!« je razočarano deja Veleuhec in si popravil uho, ki mu je zlezlo za pas. »Potem gotovo nisi še nikoli nisi zared dobro poslušal!« je prepričano rekel Modrookec in pomižiknil. Škrat Veleuhec je bolj Modorokcu na ljubo napadel svoja velika, prevelika ušesa, in poslušal ... Poslušal ... in ... »No, kaj slišiš?« je bil radoveden Modrookec. »Čudno ... Res neumno, veš ...» je zamrmljal Veleuhec. »Slišim ..., no, vsaj slišati je, kot bi onkraj Zaškratja jokal otrok! Najbolj nenavadno pa je, da ne samo slišim, ampak kar vidim, od kod jok prihaja!« se je čudil škrat Veleuhec. »No, ti nisem rekel, da lahko slišil več, kot celo Zaškratje skupaj?! – Seveda pa moraš najprej poslušati, če hočeš kaj slišati!« je modro dejal škrat Modorokec in pihal pisane oblačke dima. »Ne vem ..., do zdaj so mi bila ušesa vselej le bolj ali manj v napoto!« je negotovo dejal Veluhec. »Nikoli nisem pomislil ...« »Seveda, vsaj tudi nikoli nisi bil tako potrt kot nocoj!« se je nasmehnil Modrookec. »Če si žalosten, imaš tudi za žalost drugih bolj odprta ušesa, veš!« je modro pihnil oblaček dima. »Misliš?« je negotovo dejal Veleuhec. »Vem!-« je kratko dejal Modrookec. Škrat Veleuhec mu ni utegnil odgovoriti, kajti znova se je ves zatopil v poslušanje ... »Še zmeraj joka! Tja moram!« jen zamomljal. »Bom najbolje videl, kako in kaj!« »Tudi jaz tako mislim!« je prikimal škrat Modrookec in puhnil v zrak lep zaokrožen srček dima ... Škrat Veleuhec si je poveznil škratjo kapo čez prevelika ušesa, da mu ne bi preveč plahotala med vožjo, in sedel v svoj škratocikel. »Pozdravljen, Modrookec!« je zaklical in zasukal ročico škratocikla, ki je imel sicer eno samo kolo, a se je zato lahko vozil z njim po kopnem, po vodi in po zraku, če je bilo treba. – In zdajle je bilo! – Je bil prepričal škrat Veleuhec, ter se pognal v noč.
Škratocikel je neslišno brzel skozi zrak, natanko tja, kamor ga je neučakano usmerjal škrat Veleuhec ... Malce pred polnočjo je pristal, pred velikim z bleščečo luno obsijanim poslopjem, ki je tiho čemelo sredi parka .... Škrat je prislonil uho ob steno in prisluškoval. »Aha, tule bo treba noter, » si je rekel tiho in smuknil v veliko hišo ... Linda je napol sedela na postelji in tiho jokala v odejo. Na drugih dveh posteljih sta v spanju spokojno dihali Sanja in Ana, ko so poloknice na oknih narahlo zašklepetale. -, kot bi jih odrinil droban soj baterije, ki je skoraj hkrati zasvetila v sobo. – »Pst ..., ne boj se! – Samo jaz sem, škrat Veleuhec! – Jokaš, da bi te bilo slišati prav do Zaškratja!« je zašepetal Veleuhec. Linda je prenehala hlipati in se radovedno zazrla v škrata, ki je obsedel na štiriciklu ob njeni posteljici. »Podoben si škratu in moje pesmice!« je začudeno zrla v Veleuhca in si ga skušala čimbolje pogledati v soju škratje brlivke. »Zakaj pa tako jokaš?« je zanimalo škrata. »Rada bi bila doma, pri mami in očku!«je znova tiho zahlipala Linda. »Pa je danes šele ponedeljek in je še toliko dni do sobote, ko bom spet pri očku in mami!« »Se ti zdi?!« se je začudil Veleuhec in pogledal na škratjo uro. »Polnoč je pravkar mimo, in če znam šteti dneve, je pravzaprav že torek in torej le še tri dni do sobote! V primerjavi z škratjim tednom, ki šteje štiri ponedeljke, štiri torke, štiri srede, četrtke, petke, sobote in nedelje, mali škratji kašelj!« se je zahihital. »Štiri ponedeljke! ...« je nejeverno vkliknila Linda ... »Mhm,« je pokimal Veleuhec in pobingljal z nogami. »Vse lepo po štiri, da se teden izide, kot je prav!« »Ko bi imel tudi pri nas teden štiri sobote in štiri nedelje ...« »Bi imeli tudi štiri ponedeljke in torke in srede, četrtke in petke!« se je zasmejal Veleuhec. »Kaj pa, če bi iz škratjega tedna prestavili k nam samo štiri sobote in nedelje!?« se je domislila Linda. »Ne bo šlo,« je odkimal škrat. »A nikar naj te preveč ne žalosti – je pa zato vaš teden krajši in sobota veliko bliže!« »Misliš?!« je zavzdihnila Linda in si zamišnjeno potegnila odejo do brade. »Zagotovo, kot sedim pred teboj!« se je namuznil škrat, pričakal z žepa malinov bonbon in ga položil v Lindino dlan. »Zakaj pa ne zležeš s tega čudnega bicikla?!« je čez nekaj časa rekla Linda. »Misliš ... s škratocikla?« je malce pojecljal Veleuhec in za trenutje pomolčal. »Imam malce težav pri hoji, veš ...« »Ti tudi?! – Jaz tudi,« je rekla Linda. »Pravzaprav ima vsak od nas v tej hiši kakšno težavo, veš! – Tako veliko, da ji niso kosi niti mame in oči! Zato moramo biti med tedno tukaj, kjer je vsaj hiša, od vrha do tal, narejana prav za nas!« »Čarobna torej?!« je z zanjimanjem vprašal škrat. »Čarobna ne ..., prijazna pa, kot so tudi ljudje v njej, ki skrbijo za hišo in za nas!« »Zakaj s potlej jokala?!« je zanimalo škrata. Linda je utihnila in v očej so se ji znova začele nabirati solze. »Ker ... nisem doma in nista z menih mama in očka in ... je sobota kljub vseemu tako daleč ...« »Razumem,« je sočutno rekel škrat. »Tudi jaz imam težave, veš,« je poskušal potolažiti Lindo. »Zaradi predolgih ušes in ... ker podrsavam pri hoji ... pa včasih malce ... po ... jecljam, zato zgodbe raje napletam s pletilkami, da mi ni treba pripovedovati ...« je v zadregi mencal. Linda si je obrisala oči in se malce nasmehnila. »Toda ti imas svoj škratocikel in si lahko doma in drugod –kjer hočeš! – če pa zares ne moreš biti doma, je čisto drugače, veš! – Zmeraj kaj domačega pogrešaš: sestrico, prijatelja, zajčka, muco, babico, kužka ali mamino večerno pravljico ...« Škrat Veleuhec je zlezel s svojega škratocikla, pridrsal do Lindine pojstelje in se povzepel na njej rob. »Ti bom jaz nocoj povedal pravljico, če te ne bo motilo, da tu in ta malce pojecljam,« je zamomljalin si popravil uho. Linda je položila glavo na blazino in se z zanimanjem zastrmela v škrata. »Oh, ne, Veleuhec, sploh me ne bo motilo –še nikoli doslej mi ni pravljice povedal škrat ...!« In škrat Veleuhec je začel pripovedovati staro škratjo pravljico ... in pripovedoval, vse dokler ni Linda zaspala. Potlej se je tiho, kot je bil prišel, izmuznil iz velike hiše ... Ko se je proti jutro vračal s škratociklom nazah v Zaškratje, je komaj čakal, da škratu Modorokcu pove o veliki prijazni hiši, v kateri živijo otroci, o katerih prej nikoli ni slišal. Otroci, ki omajo veliko večje težave, kot jih ima on sam, škrat Veleuhec, in ne samo podrsavajo pri hoji, ampak včasih sploh ne morejo hoditi – kot Linda! – pa nimajo čarobnega škratocikla, da bi se lahko vozili u njim po kopnem, povodi in po zraku! – Naslednji večer se je Veleuhec znova odpeljal na obisk k Lindi v veliko hišo in tokrat je spoznal tudi Sanjo in Ano, ki sta prejšnji večer zamudili škratji obisk. Zdaj sta obe kar žareli od navdušenja, da sta srečali čisto pravega škrata! – Ker Sanja zaradi bolnih oči še nikoli ni videla nočnega neba, ki je Veleuhec posodil škrtogled, da je lahko gledala migotave zvezde, kako radodarno posajajo nebo z zlatimi cvetovi, in se čudila in strmela in štela in jih ni mogla prešteti ... In Ana, ki je le tu in tam s težavo spregovorila kakšno besedo, je srečna zarad škratjega obiska z bleščečimi očmi strmela v Veleuhca in izgovorila toliko besed kot še nikoli! – Tako se je škrat Veleuhec odslej večer za večerom vračal v veliko hišo in drugega za drugim srečeval otroke, ki so živeli v njej. Sčasoma je natanko poznal njihove zgodbe in majhne in velike težave ter tuhtal, kako bi jim pomagal, da bi se tudi med tednom v veliki hiši počutili kot doma ... Strašno si je želel pocrkljati ali, kakot temu rečejjo med škrati, poškratljati otroke! Ker je vedel, da imajo sonce veliko raje kot dež, je privezal na dimnik veliko sonce balon, ki je lahko postalo svetilka, če je bil dan deževen ali pust. Na drevo v parku je naselil ljubko škratjo veverico Škratico, ki je neutrudno trla oreščke in zmeraj ob pravem času smuknila skozi okna v otroške sobe, če so se otroci predolgo predalali malodušju ali otožnosti. Odslej so se po sobah in parku sprehajali trije beli škratji zajčki: Škratorepek, Škratobrkec in Škratotaček ter bela zasanjana muca Škratka, da so imeli otroci koga poškratljati, kot je rekel Veleuhec, če so med tednom pogrešali svoje domače kužke, muce ali zajčke. »Pa pravijo, da so pkratje škrti!« se je nasmehljala Linda, ko je nekega dne prispel v veliko hišo tudi mehak sanjski plašček, da so si ga otroci nadeli takrat, ko so si po dnevu samih težav zaželeli zares čudovitih sanj ...
Toda škratek Veleuhec še zmeraj ni bil zadovoljen. – tuhtal je in se gugal v svojem gugalniku doma ob kaminu, škrat Modrookec pa ga je radovedno pogledaval in su tlačil pipo. »Ne razmišljaš v pravo smer!« se je muzal. »Kako to misliš?« je vprašal Veleuhec. »Takole – v kaj se zaviješ, če te zebe in močno pogrešaš toplote?!« »V šal,« je po premisleku dejal Veleuhec, »Tudi hišo lahko zaviješ v šal, da ji je topleje ...« je pomemljivo dejal Modrookec in puhnil v zrak drugega za drugim sedem popolnih srčkov dima. In tako je škratek Veleuhec začel ob večerih plesti šal –dolg in sila raznobaren šal iz najbolj puhaste preje, ki so jo spredle zanj mehne zasanjke muce ... Vanj je drugo za drugo napletal zgodbe otrok iz velike hiše: zgodbo o Lindi, Sanji, Ani, Janku, Danijelu, Marku ... prav nikogar iz velike hiše ni izpusti! – Ko je bil šal dokončan, ga je škrat Veleuhec ovil okog in se enkrat okrog velike hiše, kjer so med tednom bivali Linda in drugi otroci, da je toplo in mehno ovijal stene vse do vrat in oken in se je velika hiša počutila varno in prijazno kot dom, zato so se v njej tako počutili tudi otroci.
Mehko zaviti v šal, spleten iz volne najbolj puhastih zasanjskih muc, na katerem so v barvah sijale in grele hišo in svet zgodbe, ki jih je spletel v šal prijazni Veleuhec z mnogo prevelikimi useši, ki so poslušala in slišala veliko več, kot celo Zaškratje skupaj! –
Epilog Kmalu po dogodku s šalom je v Zaškratju po gozdnem emajlu prispelo nenavadno dolgo pismo, namenjeno škratu Veleuhcu. Veleuhec in Modrookec sta sedla ob kamin, Modrookec si je nabasal pipo, Veleuhec pa je začel brati: »Dragi škrat Veleuhec! Če bom v pravljicah brala o tem, da so škratje škrti, tega ne bom vrjela – takšni so le v pravljicah! – V resnici so prijazni in radodarni – kot ti, Veleuhec! Meni in drugim otrokom si podaril toliko zakladov ... še posebej pa sanjski plašček in čudežni šal, ki je veliko hišo spremenil v čisto pravi dom! Zato ti tudi mi pošiljamo majhno darilo: pesmice, ki smo jih napisala sami, samo narisali risbice in pesmi tudi zapeli. Upam, da ti bodo všeč! – Saj sam veš, da ima vsak od nas kakšno ne-majhno težavo, ki je ni zmeraj lahko premagati! Sporoči nam, če ti bodo pesmi vsja malce ugajale in kmalu spet na svidenje! Linda in vsi otroci iz velike hiše.« Modrookca ni posebej presenetilo, da je škrat Veleuhec ob glasnem branju kar nekajkrat pojecljal, predej je prišel do konca, utihnil in se globoko zatopil v branje pesmic, ki so mu jih priložili otroci ... »Veš,« je dejal po kratkem premilu po branju, »morda pa le nimam čisto zaman prebelikih ušes!« »In tudi ne zaman dveh zlatih rok!« se je muzal Modrookec. Potem je Veleuhec pomolil nenavadno pismo Modrookcu in Modrookec je bral in obračal liste ...
P.s.: čez nekaj dni so Linda in otroci iz velike hiše prejeli Veleuhčev gozdni emajl iz Zaškratja:
»Draga Linda in otroci, Hvala za vse vaše pesmice in risbice – z Modrookecem jih znava že na pamet, in ker ste pripisali tudi note, jih zdaj veselo pojeval in igrava tudi drugim škratom. Pozabil sem namreč omeniti, da ima Modrookec krasen glas, jaz pa zelo rad igram na škratjo harfo in skupaj muzicirava, da je kaj! – Še enkrat hvala, da ste me tako lepo poškratljali – tudi v Modrookčevem imenu in tudi on vas lepo pozdravlja! – Več o vsem, ko pridem na obisk in tegaj prav zgaotovo prinesem s seboj sbojo harfo ...! Veš pkrat Veleuhec in Modrookec, ki vam pošilja tri lepe srčke dima!«