| Izdano:
|
Naš rod 1/1 (1929), 13–14
|
| Viri:
|
dLib
|
Dovoljenje: 
|
Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Brezskrbno sedimo, se razgovarjamo, smejemo. Pa nenadoma
preplašeni umolknemo sredi stavka, prebledimo in nagubančimo čelo.
Ta in oni položi prst na usta. »Tihol« zašepeče, »Štefanček se je
zbudil.« Kakor bi nas kaka mogočna oseba zalotila pri nepoštenem
delu, osramočeni povesimo glave, dokler ne planeš iz sobe in greš po
prstih pred vrata spalnice. Uho nastaviš na ključavnico, neslišno
dihaš in hočeš ustaviti bitje srca. Hvala Bogu, nobenega glaska ni
čuti! A komaj se splaziš nazaj, že odjekne iz sobe: »He!« — pa mogočno, odločno in zapovedujoče. Vrneš se, odpreš vrata: Štefanček,
ki smo mislili o njem, da se »ziblje v blaženih sanjah«, korenjaško
stoji na posteljci, a blazina, odeja in rjuhe leže razmetane po tleh.
Huduješ se, a Štefanček se smeje, stopica po posteljci, vriska in poskakuje, da ječi posteljca. Kaj bi? Ponižno in pokorno urediš posteljnino in vnovič položiš »gospodka«, ki se hudomušno nasmihava izpod
odeje. »Pridigo« mu napraviš, lepo mu govoriš o čednostih in nečednostih; za odgovor brcne Štefanček odejo navpik, skoči na nožiče in
že je blazina na pol poti na tla. Zgrabiš njega in blazino prav nemilo
in oboje potlačiš pod odejo in ogorčeno odideš ... Ali — preden
zapreš vrata, je čuti ječanje posteljce in vriskanje Štefančka v spalnici. Vrnivši se v družbo, se vsi vprašujoče zazro: »Bo?« »Ne bo,«
praviš. Razidemo se in Štefanček ukazujoče zakriči na pomoč. Hočeš
— nočeš — moraš iti ponj. Stokrat se izmuzne iz rok, preden ima
eno nogavico na nogi; spet stokrat plane pokonci, preden ima obuti
obe. Ko zavezuješ en čeveljček, je drugi že daleč v kotu sobe, ko ga
trudoma najdeš, je Štefanček sam že pri omari in lista po »Kempčanu«.
In ko s težavo obuješ drugi čeveljček, je »Kempčan« pod blazino,
prvi čeveljček razvezan, oblekca na tleh — in držeč ga za eno nogo,
se z obema rokama postavlja na glavo in se smeje in vzklika na ves
glas. Nato se zresni, se naglo izmuzne iz rok in preden se zaveš, je
v drugi sobi na mizi in si ogleduje vazo z rožami. Bojiš se, da ti je
ne zaluči po tleh, zato se neslišno približaš in ponavljaš, kako da je
priden, čemur Štefanček iz dna duše prikimava, migajoč z glavo
s tako silo, da se čudiš, kako da se mu še drži na vratu. Vse svinčnike
— pa jih ni malo pri hiši — si je že prisvojil, a meneč, da bodo bolje
pisali, jih vtika v razne špranje in se čudi in huduje, kako da nato
ne dajo »ne bele ne črne« od sebe. A zunaj prepeva in vriska in se
ne zmeni za tuje poglede. Brezskrbno steče na sredo ceste, baš tedaj,
ko mu prihrumi avto nasproti, in vsakemu konju bi najrajši ogledal
zobovje in ga pocukal za rep. Najslajši užitek mu je stopicanje po
lužah, a v tramvaju sedi ko baron in niti z očesom ne migne. Drži
se, kot bi plačal iz lastnega žepa voznino za vse slavno občinstvo,
kolikor ga je in ga je kdaj bilo na tramvajskih vozovih. Oblastno se
vede ko kak »mož postave« in je neznansko hud, ko ga na postaji
dvigneš iz voza. Precej truda je treba, da ga zamotiš z izložbami in
pečenimi kostanji. A v cerkvi je priden. Čez in čez se prekrižava,
pokleka in globoko vzdihuje in se klanja vsakemu oltarju. Ko pride
iz cerkve, pa trikrat uide spet nazaj. Nato steče po trgu, izteza roke
in noge za golobčki, da slednjič kot je dolg in širok telebne na tla,
čudeč se, da ga tla sama ne dvignejo in ponesejo golobčkom v naročje. — Vsi stoli so mu avtomobili, ki v duhu brenči in brni z njimi.
Od ranega jutra do noči in ponoči je vladar in kralj vse hiše, je tisti,
ki mu vsi želimo ustreči in ki se mu celo v odsotnosti pokoravamo.
»Pst, Štefanček spi,« je stavek, ki ukroti vsak, bodisi vesel ali razburjen izraz naše notranjosti. Tak je naš Štefanček, najmlajši; poldrugo leto ima in rekli smo o njem, da bo svetnik, »Štefan Prulski«.
Pa je težko biti svetnik.
