Žafran

← razbijmo kozarce

žafran polnočno vino Vitomil Zupan

pesem z namenom zaključka →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ne morem razumeti, da me imaš rada
ti, ki veš, da sem norec.
Ne morem razumeti, kako je prišlo do tega,
da sva – jaz in ti – eno.
Gledala si me, ko sem bil grdo pijan,
in na tvojem obrazu sem bral veliko zoper sebe.
Jaz sem te gledal, ko si utrgala pomladanski žafran.
In ko si žalovala za živaljo, ki sva jo oba imela rada.
Gre. Čeprav tega ne razumem.
Zemlja, bilka, sonce.
Lončenina, les, železo.
Kje sva?
Ti veš, kaj imajo skupnega otroci, umetniki in norci.
To, da je vsaka stvar na svetu prvič, da ni ponovitev.
Zato prenašaš svojega norca.
Imejva se rada brez politike.
Na tistem travniku sem te zagledal, kakor da te vidim prvič.
Neka majhna žival nama je dala veliko.
Neka majhna žival naju je veliko naučila.
Potem je umrla.
Prosim te, živi z menoj, kakor da sem lončenina, žival
in jaz. Jaz vem, da si zemlja, les, bilka, lončenina, sonce
in železo.
Rumeni žafran je med nama.
Ne želi manj, kakor je treba. In dvom pusti meni.