Odpre glavni meni

Wikivir β

Ženitbeni goljuf

Ženitbeni goljuf
Vladimir Bartol
Izdano: Modra ptica, 1/10 (1930), 272–275
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V nekoliko razigrani literarni bratovščini je nanesel nekoč pogovor na nekega našega starejšega avtorja, ki je, ko je bil spisal zelo pristransko tendenčen satiričen roman, nenadoma za celo desetletje umolknil, čeprav je bil preje eden izmed najplodovitejših pisateljev svoje dobe. Razpravljali smo o tem čudnem pojavu z najrazličnejših vidikov in nekdo nas je opozoril, da živi še dandanes prejšnje čase zelo upoštevan pisatelj, ki je po očitno krivično napisani politični povesti na prav tako nepojmljiv način zdajci prišel ob svojo stvariteljsko silo. Tedaj je iznenada posegel v besedo ruski begunec Aleksander Teklecov, čigar zbirka novel »Veseli emigrantje« je bila pred nedavnim vzbudila v Parizu precejšnjo pozornost. Dotlej je, majhen in čokat, mirno sedel za mizo in pazno napenjal svoj široki, tatarski obraz, da bi doumel zmisel našega pogovora, ki je tekel v njemu tuji, slovenski govorici. Dejal je:

»Vi govorite, kaj ne, o nekaki umetniški morali, gospodje? Po drugi plati pa zahtevate, da bodi pisatelj popolnoma svoboden in prost vsakih etičnih predsodkov? Ne bom se spuščal v debato z vami. Premalo sem podkovan v tehle stvareh in zmisla za teorijo mi prehudo nedostaja. Če vam je prav, vam povem zgodbico, zame vsaj zelo podučno zgodbico, katere glavni junak sem bil jaz sam.«

»Kar začnite, Aleksander Nikolajevič,« ga je vzpodbudil nekdo s skoraj malce vznejevoljenim glasom. Kajti Teklecova smo zavoljo njegove prav ruske dolgoveznosti v pripovedovanju že dobro poznali.

»Dobro torej, gospodje,« je spregovoril Aleksander Nikolajevič in krepko potegnil sapo v svoja pljuča. »Vi vsi me poznate zgolj po mojih »Veselih emigrantih« in še zdaleka si ne morete misliti, da bi bilo moje pisateljsko ime znano, v ruskih krogih vsaj, že pred dobrimi osmimi leti. Pisal sem bil takrat v razne emigrantske revije in časopise številne črtice, krajše novele in satire. Zabavljal sem čez ustroj moderne družbe, kritiziral splošne moralne pojme in prikazoval sploh sodobnega človeka v jarki luči njegovih slabosti. Uredniki so bili s stvarmi zadovoljni in našli so se celo ljudje, ki so mi prerokovali lepo literarno bodočnost. Če so bili upravičeni pričakovati to od mene ali ne, o tem bo sodila bodočnost. Dejstvo je bilo le, da so mi moji spisi še dokaj znosno pomagali skozi življenje.

Tiste čase sem bil napisal krajšo zgodbo »Ženitbeni goljuf«, pri kateri sem si bil za junaka izposodil nekega rojaka, o katerem smo vedeli, da je živel na račun žensk, sicer pa imel vedno polna usta poštenja in morale. Zasledoval sem bil vzroke in vzmeti njegovih dejanj in njegovega licemerstva ter naposled ugotovil, da je edina rešitev za družbo temeljit obračun z njemu sorodnimi tipi. Stvar se mi je bila po lastnem občutku še precej dobro posrečila in samo neprijeten doživljaj je bil, ki me je zadržal, da je nisem takoj poslal v tisk.

V naših krogih – bival sem takrat v Pragi – se je sukal one dni mlad Žid, nekak dekorativni slikar po poklicu, v katerega žepih je menda neprestano strašila prav huda suša. Povedati vam moram, gospodje, da mi sinovi Izraelovi niso bili nikoli prav po godu. Zdelo se mi je, da se skriva na dnu vsakega njihovega dejanja neki oduren, našemu arijskemu popolnoma tuj plemenski materializem in egoizem. Nič čudnega nisem videl v dejstvu, da so bili početniki in vsi veliki voditelji materialistične doktrine z Marxom vred člani te zanikrne pasme. Neka instinktivna mržnja do vsega židovskega je bivala že od nekdaj v meni. Moje sovraštvo je bilo nekako podobno onemu psa do mačke.

Naš dekorativni slikar se mi je zdel spočetka popolnoma drugačen človek. Bil je boem, kakor smo bili mi vsi, za delo se ni pehal in rad se je smejal, pri čemer je kazal vrsto zdravih, belih zob. Sicer se mi je zdel njegov smeh nekam pretirano glasen in njegova odkritosrčnost in njegovo tovarištvo nekaj preveč povdarjeno, vendar nisem tem stvarem pripisoval posebne važnosti, posebno, ker sem videl, da ga ima vsa okolica zelo rada. Šele ko je nekoč naprosil mene in nekega mojega tovariša, da mu podpiševa menico na večjo vsoto, mi je prišlo njegovo židovstvo nekoliko bolj do zavesti. Toda fant je moledoval in naju rotil tako dolgo, kažoč nama naročilo za veliko dekorativno delo, za katero bi si moral nakupiti materiala in bi potreboval zatorej denarja, da sva naposled le ustregla njegovi želji. Od tedaj sem ga izgubil iz vidika in prav one dni, ko sem bil dovršil svojega »Ženitbenega goljufa«, sem prejel poziv, da plačam zapadlo menico.

Lahko si mislite, gospodje, kako je zavrela jeza v meni. Letel sem od prijatelja do prijatelja in povpraševal po Židu. Vsi so dejali, da ga že najmanj mesec dni ni bilo na spregled. Poizvedoval sem, kje stanuje, in sem šel tja. Dejali so mi, da je že pred tedni zapustil sobo in se izselil neznano kam. Kaj sem hotel? Izposodil sem si nekaj denarja in plačal del podpisane vsote. Bil sem tako divji, da bi ne bilo dobro, če bi mi bil prišel takrat Žid pod prste. Žeja po maščevanju je kuhala v meni in ko ji nisem našel nobenega odtoka, mi je prišlo nenadoma na misel, da bi se mu osvetil vsaj s peresom, edinim orožjem, ki mi je še ostalo. In glej! V svoji nestrpnosti po dejanju, ki mi ni dala, da bi se lotil kake daljše stvari, sem se spomnil zdajci »Ženitbenega goljufa«. S srditim zadoščenjem sem prijel za pero, izpremenil junaka zgodbe v Žida, dal mu določno poteze slikarja, ki me je bil na tako nesramen način ogoljufal, ter prišel naposled do zaključka, da je treba take ljudi in vso njemu sorodno čifutsko zalego sploh iztrebiti s sveta. Z besnim zadovoljstvom sem poslal delce uredniku dnevnika, ki sem ga poznal kot nasprotnika Židov, in prav v kratkem sem zagledal svojega »Ženitbenega goljufa« kot nedeljski feljton.

Šel sem k prijateljem, da čujem, kaj poreko k stvari. »Dobro si mu zagodel, temu čifutskemu fantetu,« me je sprejel star literat. »Samo eno se mi zdi malce napak, namreč da bi tako siromače utegnilo ogoljufati kako žensko.« In drugi zopet: »Nič ne rečem, dobro si ga sklestil. Samo ne vem, če bo čisto prava, da se čifutarija ukvarja tudi s posli, kakor so ženitbene goljufije. Naša dekleta jim bodo bolj težko nasedla, njihova pa – saj veš: vrana vrani ne izkljuje oči.« In še mnogo podobnega sem bil slišal.

Vse to sem bil preje prav za prav že sam vedel. Jeza se mi je bila medtem ohladila in ko sem dodobra presodil zadevo, sem se skoroda kesal, da sem bil zgodbo izpremenil in jo s tem – nisem se hotel varati – tudi temeljito pokvaril. Nekaj, kakor rahel očitek vesti, se mi je oglasilo v srcu, kar sem bil spočetka v svoji besnosti popolnoma preslišal. Zdelo se mi je, da nekaj ni pri vsej tej stvari v redu in da moje ravnanje i proti spisu samemu i proti Židu ni bilo povsem »fair«.

A kaj bi se vznemirjal zavoljo take malenkosti? Ali zasluži tak umazan čifutski sin, da bi si zaradi njega belil glavo? Zamahnil sem z roko in se otresel misli na vse te stvari. V glavi sem imel polno načrtov in s svežimi silami sem se lotil nove snovi.

Trudil sem se in trudil, toda pisanje mi ni prav hotelo od rok. – Preutrudil si se, sem si mislil in odložil za nekaj časa pero. Urejeval sem starejše stvari in ko sem menil, da mi je bilo dovolj počitka, sem se znova poizkusil v delu. Toda čudno! Stavki so se mi nekako zatikali in snov se mi ni hotela prav zgostiti v možganih. Nasprotno! Celo razlezla se mi je nekako in megleno razblinila. Misli, sicer vedno jasne in določne, so se mi z muko trgale iz glave in zaman sem se pehal, da bi jih ugnetel v trdno obliko. Jezil sem se in preklinjal, toda zadeva je postajala čimdalje težavnejša. Uredniki so tirjali od mene obljubljena dela, in ko jih ni bilo, so se jim začeli polagoma odrekati in ne več računati z mano. – Samo mladosten zalet je bila vsa njegova pisarija, so govorili prijatelji in znanci za mojim hrbtom in njim kakor meni je bilo mučno, če smo se srečali. – Kam so tako nenadoma izginil vsi oni številni načrti, ki jih je bila glava polna? sem se izpraševal s čudom in strahom. In velika bojazen se me je tedaj lotila zavoljo bodočnosti, menda prvič v življenju. Zagnal sem pero od sebe in se začel ozirati naokoli, kako bi se preživel. Ujel sem se za prvo bilko; postal sem raznašalec časopisov ... Nato sem dobil mesto natakarja v večji restavraciji, kjer so me pozneje zaradi mojega znanja jezikov postavili za tolmača. Kot tak sem prišel naposled v velik hotel in bil tam vse dotlej, da ni izšla moja zbirka »Veseli emigrantje«. Da sem to zbirko napisal, se moram zahvaliti sledečemu slučaju:

Par let sem bil že izvrševal omenjeno službo tolmača, ko me lepega dne nenadoma obišče rojak, ki se mu je na prvi pogled poznalo, da je v tesni žlahti z Izraelovim rodom. Bil je majhen, slabo oblečen človek, ki sta mu z lica gledala glad in pomanjkanje. Dejal je, da je slišal, da sem bil že marsikateremu rojaku pomagal do zaposlitve in me zato prosi, da se za milo božjo voljo tudi njega usmilim.

Lahko si mislite, da nisem bil baš navdušen za tega svojega semitskega »rojaka«. Nahrulil sem ga prav pošteno, povedal mu par krepkih na rovaš njegovega izvoljenega rodu, potem sem ga pa izrinil skozi vrata. Na zadevo sem bil že skoraj popolnoma pozabil, ko me čez kakih deset dni ponovno obišče židovski sin. Bil je videti še bolj razcapan in še bolj upadel v lica. S povzdignjenimi rokami je stopil predme in me rotil pri vseh bogovih in materah, naj se zavzamem zanj ter naj ne dam, da bi poginil kakor pes na cesti. Že sem ga hotel znova zavrniti, ko se je zrušil, bržkone sluteč mojo namero, pred mano na kolena in objel moje noge, vpijoč, naj ga ne pahnem od sebe. Kakor mi je bilo sicer tako pasje ponižno obnašanje odvratno, se je vendarle proti moji volji zganilo v meni nekaj, kakor usmiljenje. Ves besen zaradi svoje slabosti sem začel zmerjati njegov osovraženi rod in v eni sapi sem mu povedal, kako nesramno me je bil ogoljufal njegov soplemenjak. Čuteč menda, da sem odjenjal v svoji nepristopnosti, je krepko potegnil z mano in preden se je poslovil, sem mu napisal priporočilo baš za ono restavracijo, kjer sem bil tudi sam začel. »Naj bo v božjem imenu,« sem dejal, ko so se vrata zaprla za njim. Prihodnji dan je priletel k meni ves blažen in se mi na vsa usta zahvalil; sprejeli so ga bili namreč v službo. Ko sem opravil svoj posel, sem zapustil hotel nekam čudno lahek in zadovoljen. Hiteč tako skozi ulice, sem se nenadoma spomnil »Ženitbenega goljufa« in kakor sama od sebe mi je stala zdajci pred duševnimi očmi celotna zgodba o »Veselih emigrantih«. Skoraj na glas sem se zasmejal zabavnemu domisleku, vendar mi še na misel ni prišlo, da bi prijel za pero in ga napisal. Zatrdno sem bil namreč prepričan, da je bilo mojemu pisateljevanju za zmerom odklenkalo. Toda snov se mi je začela bolj in bolj vsiljevati in kakor me je bila sicer spočetka zabavala, mi je postajala pozneje čimdalje bolj zoprna. Nikjer se je nisem mogel otresti in celo sredi med mojim poslom tolmača mi ni dala miru. Naposled sem se odločil, da jo za šalo napišem, misleč, da se je bom nemara na ta način odkrižal. Pograbim za pero in čudo! Stvar mi pade kakor zrelo jabolko na papir. Ne mine še celih štirindvajset ur, se mi že v glavi rodi nova ideja. Tudi to napišem in nato zaporedoma še vse one, ki so izšle v zbirki »Veseli emigrantje.« V štirinajstih dneh sem jih imel vse pod streho in ko sem jih bil dal čitati priznani avtoriteti, mi je bil uspeh zagotovljen. Komaj so zagledale beli dan, so jih prevedli v francoščino, in tako sem zopet prijadral v ono literarno življenje, ki mi je bilo zaprto izza »Ženitbenega goljufa« in v katerem se – nič ne tajim – tudi najbolje počutim.«

S temi besedami je končal Teklecov svojo zgodbo, potegnil iz žepa škatljo tobaka in si ga počasi in premišljeno natlačil v okajeno pipico, s katero je bil ves čas kakor s taktirko spremljal svoj govor. Nažgal si jo je in puhnil gost oblak dima med nas. Ko se je ta razkadil, je dodal s polagano besedo:

»Taka je bila, vidite, gospodje, z onim nesrečnim »Ženitbenim goljufom «. Stvar lahko motrite ali s psihološkega ali pa z moralnega gledišča, kakor je pač komu bliže. Na vsak način sem si jo bil zase dobro zapomnil in vprav Satan bi me moral zajahati, če bi še kdaj storil bodisi svojemu delu, bodisi kakemu človeku s peresom krivico. Marsikaj in marsikoga bom še osmešil nemara; toda Bog me obvarji, da bi še kdaj naprtil tuje grehe Čifutu na pleča ... Sedaj si ga pa le še kozarček privoščimo.«

Trčili smo in zasukali pogovor v drugo smer.