Žensko življenje in ženska ljubezen

Žensko življenje in ženska ljubezen
Luiza Pesjak
Prosto po nemškem.
Izdano: Novice 1865
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. dno

1. uredi

Kar njega ste zazrle
Slepe ste mi oči;
Saj drug noben ko dragi
Pred njimi ne stoji.
V bedečih svojih sanjah
Ga vidim vsaki čas,
Temino razjasnuje
Njegov premir obraz.
Brez luči in brez barve
Krog mene scer je vse,
Ne maram več za igre,
Prijazne sestrice;
O rajše bi plakala
V samotni izbici —
Kar njega ste zazrle,
Slepe ste mi oči.

2. uredi

Najlepši je predragi,
Je mil ino krepak,
Prečvrste je postave
In hraber je junak.
Na modri tam višavi
Se zvezdica blišči,
Tako na mojem nebu
Predragi mi sveti.
O hodi svoje poti,
Okinči lepi dom,
Le videti te hočem,
In blaga — tužna bom!
Da vedno za-te molim
Tega celo ne veš,
Poznati nizke dekle
Visoki tud ne smeš.
Iz deklic najžlahnejšo
Si v zakon moraš zbrat',
Blagosloviti hočem
Presrečno tisočkrat.
Od radosti velike
Točila bom solze —
Če zraven tudi poči
Ubogo mi srce!

3. uredi

Ali so sladke le sanje,
Al se zbudila bom 'z njih;
Ali je vendar resnica,
Mene je snubil iz vsih?
Menda je milo izrekel:
„Draga, na veke sem tvoj",
Menda — al to so le sanje,
Zmota igra se z menoj.
Da bi umrla v omami,
V njej me je ljubi objel,
Da bi me angelček smrti
Sabo vrh neba zdaj vzel!

4. uredi

O prstan moj na roki,
Obroček, ti, z zlata!
Pobožno te poljubim
Poslan si mi z neba.
Minulo je detinstvo,
Zvenel njegov je cvet,
Samotni, zapuščeni,
Ogledala sem svet.
O prstan, ti, na roki
Obroček lep in mil,
Ti še le si predragost
Življenja mi cenil.
Le njemu bom služila,
Le njemu podelim
Prerevno svoje bitje
In česar si želim.
O prstan moj na roki,
Obroček, ti, 'z zlata!
Pobožno te poljubim
Poslan si mi 'z neba.

5. uredi

Strezite sestre
Srečni nevesti
Danes s pripravno roko;
Venčajte glavo
Z mirto cvetečo
Krog in okrog mi lepo.
Zmiraj veselo,
Zmiraj preblažno
Bilo pri njem je srce,
Dragi je vedno
Gorko zaželel
Slave današnjega dne.
Pojte na pomoč,
Sestre, spodite
Čudni, neznani nemir;
Da ga pozdravljam
S čistim očesom,
Njega, blaženstva izvir.
Zdaj se približa
Ženin predragi,
Solnce, o, daj mi svoj svit!
Njemu se nagnem
Krotko, ponižno
Hočem pokorna mu bit'.
Rožice mlade
Njemu trosite,
Cvetje naj raste pred njim;
Z Bogom, ve sestre,
Srečna, otožna,
Blaga! — se vam poslovim.

6. uredi

Zakaj me ogleduješ,
Začuden in zavzet',
Kar solzice prelivam,
Tega ne veš umet'?
Naj trepeteva solza,
Saj za-njo mi ni mar,
Ker biser ta presvitli
Je le veselja dar.
Kak težko mi je srce,
In kak se veseli,
Izreči, kar občutim,
Mi manjka skor moči.
O pridi k meni, dragi,
In skrivaj si obraz,
Natihoma šeptala
Veselja bodem glas.
Zakaj, da milo plakam,
To menda, zdaj umeš;
Al videti solzice,
Predragi, več ne smeš.
Zatorej te objamem,
Pritiskam na srce —
O, čuti, kako tolče,
Kak sladke so solze.
Tu le pri moji postlji
Je majhen, miren kraj,
Tu le bo stala zibel
In v njej še sanja zdaj.
Al jutri bo zorilo
In sanja več ne bo,
In tvojo bo podobo
Zagledalo oko.

7. uredi

Počivaj na srcu mi, dete, sladko,
Ti, moje veselje, ti, moje nebo.
Ljubezen, ljubezen je radosti dom,
To vedno sem rekla, trdila to bom.
Slavila življenje sem srečno nekdaj,
Al bitje preblažno mi še le je zdaj.
Le ona', ki ljubi, ki skrbno goji
Otroka, ki lepo ko roža scveti,
Le mati pozna, in le mati ume
Ljubezen nebeško in srečo zemlje.
O mož je prereven, ker dano mu ni,
Občutiti radost, ki ženo blaži.
Kak sladko me gledaš, kako se smehljaš
Al mamico svojo že, ljubček, poznaš?
Počivaj na srcu mi, dete sladko,
Ti, moje veselje, ti, moje nebo!

8. uredi

Prvikrat si me užalil,
Toda stri si mi srce;
Neusmiljen, saj počivaš
V temni raki, o gorje!
Zdaj poglede le pobešam,
Ker veselje vse je preč,
Sem ljubila, sem živela —
Ino živa nisem več.
Tiho hočem žalovati,
Palo zagrinjalo je;
Z Bogom radost, z Bogom sreča,
Bod'te zveste mi solze!

9. uredi

Hči edine hčere
Dete sprelepo,
Tebe blagoslavljam
Z velo zdaj roko.
Tvoje je življenje,
Svet ti je odprt,
Mene skor objela
Bode bela smrt.


Lase imam sive,
Lica bleda zdaj,
Mlada in cveteča
Bila sem nekdaj.
Srečno sem ljubila
Poročila se —
Tudi ti boš stara,
Leta le hite.


Naj hitijo z Bogom —
Vse je le bežnost —
Toda vari skrbno
Srca si mladost.
Vedno rek ponavljam,
Rek poprejšnjih dni:
Sreča je v ljubezni,
In ljubezen v nji.


Ko sem ga zgubila,
Ki mi bil je svet,
Sem gojila zvesto
Še ljubezni cvet.
Hrabro podpirala
Strto sem srce,
Iskrice ljubezni
Starki še svete.


Hči edine hčere
Dete sprelepo,
Tebe blagoslavljam
Z velo zdaj roko:
Ako srce poka
Le junaško stoj,
Bol ljubezni nosi
Ko zaklad seboj.