Živi šah
| ← O binkoštih, krizah in cvetličnih dneh | Živi šah Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Zadnje pismo → |
| |||||||||||||||
Kar se tiče kratkovidnosti, res bolj kratko vidim, kadar ni žene zraven; če je zraven, me vsakikrat dregne, da pozdravim in da ni zamere. Toda kar se tiče dobrega srca, sem jako dobrega, naj je žena zraven ali ne, in če me kdo naprosi, naj kaj napišem, mu ne morem odreči, da ne bi, pa najsi bo karkoli, in napišem čisto brez stroškov, saj plačajo gospodje v uredništvu.
Pa me je naprosila gospa, da bi poročal o šahu, ki so ga v soboto igrali z živimi figurami. Gospe ne poznam, kajti ni bilo zraven moje žene. Toda sem posnel njenim čislanim besedam, da je majka in roditeljica stolpu ali škisu ali konjičku — ne vem več natanko. To mora biti strašno mučen občutek in se mi je dama globoko zasmilila. Kaj more pretrpeti materino srce, ki so ga varali najslajši upi. Povila je v potu svojega lica, z žulji svojih rok, pa kar se ji smehlja v gorkem naročju, je, kakor rečeno, stolp ali konjiček ali pagat! Rad ustrežem njeni želji in sem napisal skromne te vrstice, naj ji bodo v uteho.
Zdi se mi, da sem o šahu vobče že poročal, bilo je lani ali predlanskim. Ali pa sem poročal o taroku? Ti dve igri sta si precej podobni in se lahko zamenjavata. Vsekakor je šah igra, ki jo igrajo jako kulturni narodi in slavé rekorde in gole in štafete in pokale.
Ne vem, ali je po igrskih pravilih treba, da je pri takem šahu dež. Eno figuro sem videl, menda je bil srčni kralj, ki je imela dežnik. Po tem dežniku soditi je dež spadal k igri. In lahko poročam, da je bil dež in je bil pred mano odprt dežnik. Bil je jako moderen srčkan, micecan, toda je zadoščal za moje oči, čezinčez je zadoščal in za ves čas. Izpod dežnika je dehtelo, ne vem, kako se pravi parfumu — Pepe je rekel, da je »Fleur du majmun«. Za tem dežnikom se je igral šah, mislim, da se je.
Bilo je jako lepo. Vsi so bili navdušeni, posebno drugi, ki niso bili za dežnikom, in sem bil zelo ginjen. Dva moja fanta sta sodelovala in gospod dr. Vidmar in gospod inženir Zupanc in dva moja fanta — pa sem svoja dva fanta nemara že omenil. Na eni strani, so dejali, je stala gorenjska skupina, na drugi belokranjska, in so dejali, da je zmagala gorenjska. Menda je zato zmagala, ker je imela na svoji strani dežnik. Ob dežju je dežnik silnega, lahko bi rekel odločujočega pomena — fizičnega in moraličnega. Mislim, da svetovni mojstri nikdar ne igrajo brez dežnika, če igrajo in dežuje nanje. To naj bi se drugi pot upoštevalo!
Zmago bi bila zaslužila tudi belokranjska stran, kajti je imel njen kralj zastavo in so rekli, da se je jako dostojanstveno kretal, resnično, kakor da bi bil rojen. Sploh sta bila na belokranjski strani tudi moja dva in sem ju doma zlasal, ker nista zmagala. Taka reč jima lahko škoduje v šoli!
Pa sta rekla, da ne moreta nič za to, ker da so bile poteze take. Ako je res in so res bile kake poteze, potem naj bo in za to pot preklicujem lasanje. Skoraj verjamem, da ni bilo brez potez, kajti je šel glas po gledalcih, da je bila najlepša poteza ta, ko je gorenjski kralj odstopil svojo marelo kraljici. Ne vem, kako se imenuje ta poteza. Gospod za mano je spregovoril besedo »gambit«: morebiti se tej potezi pravi »gambit«. Gotovo se ji tako pravi, razen če sem se zmotil in se ji pravi »valad«.
Obe kraljici sta bili jako lepi in srčkani. Vsi so trepetali, da bo gorenjsko kraljico vzel kmet. Res bi je bilo škoda! Če bi jo že vzel kak graščak ali bančni ravnatelj, bi ji bilo čestitati. Glede belokranjskih kmetov pa, so dejali, da ni sedaj konjunktura tako ugodna.
Tudi konjički da so bili jako iskri, posebno tisti, ki je imel sive flor nogavice in bučko ostriženo. To bodi v tolažbo ljubeznivi gospe materi. Čul sem, da je en stolp vzel konjička, ali da je konjiček vzel stolp; kakorkoli je bilo — naj bi bilo srečno! Vsekakor bomo svoj čas poročali, kaj bo iz te stvari in se za stvar zanima tudi muzej.
Vmes je godla muzika, in kdor je bil na vrsti, je zaplesal. Ko je bil konec igri in so Belokranjci izgubili igro, ni bilo nič zamere, nego sta si stranki druga drugi podali roke in so veselo zarajali. To me jako veseli in nam bodi vsem za zgled: gospodu Puclju in doktorju Žerjavu in doktorju Korošcu!
Tako so mi povedali in še so pristavili, da so bile vse figure v jako ličnih oblekah: le onadva gospoda da nista bila oblečena, doktor Vidmar in inženir Zupanc. To ni prav. Splošno se je reklo, da bi se bila tudi njima podala kaka obleka, in še to, da bi morala imeti toliko podaljšane roke, da bi se lahko dotikala figur. Seveda bi morala paziti na frizure.
Take igre so jako kulturne in podučne in brez pohujšanja in naj bi živemu šahu skoro sledil še živi tarok in bom takrat prosil gospodično »Fleur du majmun« za velecenjeni naslov in sestanek. Bilo je jako lepo!
(Jutro, 15. maja 1925)