Ah, ta kostum

Ah, ta kostum! Janez Kovač

Izdano:	Slovenski narod 28. februar 1922 (55/48)
Viri:	48
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Odložila je časnik, v katerem dolgo in pazno študirala borzna poročila, in me lakonično, a z napeto nervoznostjo opozorila:

»Nezaslišano! Lira rapidno raste! Dvanajst, včeraj že trinajst in danes kar štirinajst! ... In čsl. krona? Glej!«

Žarečih oči, s skrbi polno gesto mi je moja Betika gostolela gorenjo pesem dan na dan, skoraj vedno enako, v vedno sladkomehkih akordih ter mi obenem molela borze pred nos. Štirinajst dni je že pela to pesem. Pesmi končni refren pa je bil:

»In kaj moji kostumi? O! Možek, dragi bodo kot žefranček! Če bi ...«

Malomarno sem jo poslušal, pogovor obračujoč na druge vsakdanje stvari in skrbi. Sklenil sem trdno, da vztrajam na odklonilnem stališču in ji ne izpolnem po ovinkih izražene željice o novem kostumu ... Saj veste, da mora človek dandanes zares globoko seči v žep. Odgovarjal sem ji torej vedno:

»Dovolj imaš kostumov! To zimo že še prestaneš! Čakaj na boljšo valuto! ...«

Betika pa je vihala nos in mrdala s krvavordečimi ustnicami.

V deželo ie pridrvel hud mraz. Betika je začela v časopisu gledati vremenska poročila in višino mraza. Pri večerji mi je potem poleg kurzov servirala še stopinje Celzija ... Hu! Hu! Kako mi je teknila večerja! ...

Ko je v deželi nastopil vrhunec mraza, me je na vse zgodaj, ko sem še smrčal v najslajšem jutranjem spanju, zdramila in mi zapela:

»Hej, možek! Danes minus 23° Celzija! Tak mraz! Grozno! In glej! Termometer pada, a lira se dviga! Tudi češka krona kar raste! Valuta, valuta in moj kostum! Katastrofa prihaja! Vsak dan je vse dražje. Daj mi za kostum!«

Besedo »kostum« je izgovarjala tako nežno, tajinstveno da se je moralo omehčati moje moško srce. Lakonično sem izdal besedo:

»Pa naj bo! Kupi si kostum!«

Za plačilo sem dobil iskrenovesel poljubec.

Odšel sem ves dan po svojih opravkih. Popoldne proti večeru sem po neki seji, kakor običajno, zakolovratil na kvartinček ... V znani gostilni med dimom in prahom sem začul porogljivo opazko, ki jo je moral izpustiti v svet gotovo kak trgovski pomočnik:

»Danes je bil pri nas velik halo! Pomislite! V temle velikem mrazu je prišla k nam v prodajalno mlada, nežna dama in zahtevala plavalnl kostum!

Družba je bruhnila v homerski krohot. Mene pa je oblila mrzla zona sramu. Odhitel sem iz gostilne naravnost proti domu. Hlastno sem stopil v svoj stan. Moja Betka mi je hitela nasproti, prijela me za roko in povedla v spalnico. Na postelji je bil razprostrt tako na razstavo – krasen plavalni kostum!

»Gromska strela! A to je tvoj kostum?«

Betika milodoneče:

»Možek! Ne bodi no užaljen! Saj vidiš, da je sedaj najbolša prilika po ceni priti do plavalnega kostuma! Po letu bodo tako – dragi!«

Umolknil sem. In nesrečni plavalni kostum je romal v omaro, da tam čaka na sezono v Lazah.

Pesmi o kurzih, valuti, o lirah in čsl. kronah, o hudem mrazu pa moja Betika ne poje več.