Ah, te noči
Mara Tavčar
Izdano: Slovenski narod 12. september 1905 (38/184), 1–2
Viri: dLib 184
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ej, jaz ljubim jasne, svetle noči! Kako lepo je tavati v takšnih nočeh brez smotra, brez misli ... Tam na jasnem azurju miglja na milijone demantnih zvezd, semintje se ena izmed njih utrne, pade s svojim žarom in izgine s horiconta. Prav taka je tudi naša sreča: sveti, pade, izgine.

Krasne so noči! Jaz jih ljubim in zato tavam v takih nočeh brez smotra, brez misli. Včasih srečam človeka, ki mi pogleda globoko v oči, gre mimo mene in se ozre za menoj. Ogibljem se ljudi, nočem jih srečevati.

Lepa noč je bila, hodila sem po cvetoči aleji. Lahni, opojni nočni vetrovi so lebdeli, rožno-rdeče cvetje se je usipalo na moje rame, jaz pa sem bila vesela. Nasproti mi pride človek razkuštranih las, nemih, topih oči, po obrazu razlit cinizem, neobrita brada, globoke zajede nasladnega uživanja, da skratka rečem: človek z ubito dušo.

„Čuj, kamo ideš,“ me pozdravi in pogleda, kakor bi mi hotel prodreti srce.

„V zvezdnato noč!“

Ha! Tudi jaz tavam v takih nočeh brez misli, brez smotra. Lepo je, rečem ti. Sedi sem k meni, povedati ti hočem povest, pri tem ne občuduj mojega obraza, da te ne premaga skušnjava, zakrij si oči.

Vidiš, dekle moje, jaz tavam zato po noči brez smotra, ker preživljam spomine brezzvezdnih noči. Ljubil sem deklico, ki je bila prav taka kakor ti, bujnega stasa, plavih oči in las. Jasne noči je ljubila in meni je ugajala. Srečala sva se, podala si mi roko molče, stopala naprej in si pripovedovala mladostne sanje. Ha! Ha! Njeni mladostni geni so bili krasni, njena povest čudovito lepa.

Ljubezen jo je rodila, ljubezen živila in rekla mi je, da hoče tudi v ljubezni umreti.

Moj mladostni sen ji je ugajal. Med mojim pripovedovanjem je zadrhtela, položila roko okrog mojega vratu in me poljubila. Ha! Njeni objemi so bili tesni, poljubi sladki. Govoril sem ji:

„Hrepeneče dekle moje, zakaj drhtiš poleg mene? Poglej mi v moje pijane oči in strah te bode. Zakaj skrivaš, jaz sem vedel, da bode tvojo dušo odela globoka žalost, hrepenela bodeš po človeku, ki naj te ubije v ljubezni. Karkoli doživiš, jaz te ne obsojam, moja sodba je v tem, da ti obrišem s čela znoj, da ti umirim razjarjene grude in da sem ves tvoj. V meni nekaj umira, ali je to moja vest ali spomin, ali jaz sam , tega ne vem. Zakopljiva spomine in uživajva. Ne popeljem te morda v Benetke, ali Petrograd, ali Pariz, ne, moji prsti ti dado nov, nepoznan svet in na tvojih grudih se bodem zamaknil. Vsak zlog, ki ti ga posvetim v medsebojnem črvljenju bo himna na tvojo odkritosrčnost in vsak vzklik aplavz mojih čuvatev v objetju s tvojimi. Na mojo dušo lega globoko hrepenenje, daj, da se spoji s tvojim, da ne bo treba dveh smrti.“

Tako sem ji govoril, moj glas se je tresel. Lepa je bila noč, lepi so spomini nanjo. Pa kaj govorim. Vesel sem, da sem te srečal v tej noči, vesel sem, da me poslušaš. Vedi, ono noč sem živel v svoji mladosti, kakor nocoj, ko vidim tebe. Povej mi i ti svojo povest, da znova živim v sladkem spominu!

Kaj hočem povedati? Moje življenje je dolga povest, ki nima začetka, ne konca. Povem ti, da sem stopala v življenje z jasnimi slikami v srcu, tam v belih oblakih pa sem si zidala krasne gradove.

Aj, takrat sem ljubila jasne solnčne dni. Ves svet je bil moj in jaz njegova. Zdelo se mi je, da cveto rože zbog mene, zbog moje lepe mladosti in da jaz živim zato, da se naslajam ob vonju pestrega cvetja. Solnce se je zrcalilo v kristalnem jezeru, na kojem so sanjali jasnobeli lotosi, moja duša pa je rajala radosti.

Pa veselilo se je v mojo dušo razočaranje, jasne slike so otemenele, zlati gradovi so se zrušili do tal. Sovražila sem svet, ljubila sem samotno sobico svojo. Tu je pisala moja roka, ker je bila vajena, moja duša ni čutila. Gledala sem skozi okno v brezkončno daljavo, kojo so oklepale snežne gore! Jaz nisem marala zelenja, ovetja, ne jasnega neba. Moja ljubezen je tavala v temi in moje temno koprnenje se je vzpenjalo do viharnih oblakov. Vse moje misli, žive sanje, vesti, radosti in tuge so bile zapisane na steni moje sobe in bala sem se, da kdo pride v moj samotni stan in prečita temne povesti moje ljubezni. Moje srce je bilo obdano od bridkosti, razočaranja in obupa. Blodila sem po ulicah, moje srce ni našlo miru. Trudna in zmučena se napotim domov, odprem okno: krasna noč. Ajd v jasno noč. Vse moje misli, vsa moja hrepenenja, vso mojo žalost, vsa veselja poznajo noči. Dnevi so presvetli. Noči so polujasne in jaz te ljubim. Zato ljubim noči, zato tavam v nočeh okoli, da preživljam spomine jasnih, solnčnih dni. Moja duša bi se rada povzpela do zlatega solnca, a se ne more, ker preveč ljubi – noči. Da, noči so jasne! So pa tudi temne, brezzvezdne in v takih nočeh ne vidiš, kje blodiš in če te zapelje temnica se kaj lahko pripeti, da padeš v blato in se v njem zadušiš.

Moj znanec je vstal i jaz. stopala sva po cvetoči aleji, rožnordeče cvetje se je usipalo na moje rame, – na tla. Nalahno sem stopala, cvetja nisem hotela pohoditi. Moj znanec mi pravi: „Zakaj ne stopaš po cvetju? Ako ga ga ne pohodiš ti, ali jaz, pohodi ga kdo drugi, vsekakor pa je divno hoditi po cvetju, kakor sem hodil jaz v onih mladih dneh. Ne izogibaj se poti, ki je posuta s cvetjem in, če nimaš v nočeh užitka zreti ne zvezdnati azur, imaš ga v jutro, ko pada raz drevje rožno cvetje in ti ga pohodiš. Vedi, tvoja noga je vredna, da pohodi cvetje – tako in Bog s Teboj!“

Ostala sem sama. Na nebesnem svodu so ugaševale zvezde – tam za sinjimi gorami se je svitalo. Jaz pa sem hodila po cvetni poti ob bregu Save, koje valčki so šumeli tožno in žalostno pesem. Vzdihnila sem: „Sava, krasna Sava, zdiš se mi ogromna solza mojega naroda. Teci in pripoveduj povest iz našega ozemlja bratom Hrvatom, a kadar privališ vale svoje na iztočje, do svojega cilja, reci, da pozdravljam sobrate Srbe, da zanje živim v velikem spominu.“

Zvezde so ugasnile. Za gorami se je vzdigoval rdeči somrak, noč je ugaševala, spomini v moji duši so postajali veliki, mogočni in vzkliknila sem: „Prekrasne so noči!“