Aloisius Ignatius Sinbein
| Aloisius Ignatius Sinbein Slavko Grum |
napačno kodiran zapis na dLibu
| |||||||||||||
| Članek je za kratek čas rezerviran, saj ga namerava eden izmed sodelavcev v večji meri preurediti. Prosimo vas, da ga medtem ne spreminjate. Oseba, ki je dodala obvestilo, je navedena v . Če članka zadnjih nekaj ur ni urejal nihče, lahko predlogo odstranite. Namen obvestila je izogniti se navzkrižjem urejanj; prosimo vas, da ga med sejami urejanja odstranite, da ga bodo lahko izboljševali tudi drugi. |
Vsak mesec, to�no o mlaju, ste videli plavati �ez trg �astit�ljivo dru�bo. Najprvi, najprvi Aloisius Ignatius Singbein. Nezasli�ano dolg, da bi se lahko tipal ob strehah z rokami, gosje pero, cilinder. In zaljubljen, zaljubljen! Mili Bog! Samo belo se je videlo od o�i. � Pred hi�o z razsvetljenim oknom je obstal, povohal okoli sebe, dal onim za voglom znak. Pristopical je fagot, majhen, rejen me��an, s korakom, da bi v odpadek stopil dvakrat. Klarinet nato, Singbeinov kamerad iz rotov�a, enako suh in zaljubljen, kakor on. O�e Kvirin, kitara, urar iz ulice sv. Janeza Nepomuka. Potem �e usta, usta, mestni biri�, ki je na tihem zlagal pesmi. Sredi trga je �lobudrala fontena. Toliko mese�ine je bilo v njej, da je pljuskala �ez rob. In morda se je kdo za kakim oknom hihital, morda se je kdo prav potiho hihital. Pisar je tovari�e zarotil z obupnimi o�mi, zakrilil z rokami � �ez trg so se razlezli toni, tuge in turobe polni. Ma�ek na strehi je zleknil hrbet, fontena je utihnila. 705 Slavko G r u m / A 1 o i s i u s I g n a t i u s Singbein Dideldu � dodeldu � dulijeee, dulijo � dulijo � dulihooo � Biri�, na skriv�e pesnik, je stopil na kamen, preobrnil o�i v okno: «Gospica! Na�a milostna dama! Oprostite, da smo si predrznili nameriti korak pod Va�e okno ter Vas nemilo iztrgati iz ljubkih sanj. Na Va�ih ustnih plahuta �e usmev, pravkar ste se �e igrali po rajskih livadah z angelci. sedaj pa ste naenkrat dvignili prestra�eno glavico in se spra��ujete: kaj? Gospodi�na! Ni zloba, ki nas vodi pod Va�e okno, ni pre�erna razposajenost. Gospod Aloisius Ignatius Singbein stoji spodaj ter Vas ljubi. Videl je Va� lahki korak, Va�e o�i je videl, jamice v licih, kadar se razcveto v smeh, in je sedaj �alosten. Milostiva! Singbein ni �lovek prevzeten in po�eljiv, ki bi Vas hotel takoj imeti in � o sladkost � peljati pred oltar. Skromen, poni�en, dobrohoten je na� Singbein, ki stoji tamle ob prizidku in si pritiska roko na srce. On je zadovoljen, da sme sanjati o Vas, zadovoljen, da mu daste majhno znamenje naklonjenosti za upanje in bodo�nost. Milostiva! Milostiva! Poka�ite svojo roko, prstke iztegnite, da bo vrgel nanje v mislih svoj poljub, na� zvesti Singbein, Bog ga �ivi, klanjam se.» Ni bilo roke, ni bilo znamenja. Ali na oknu poleg je visel dedec in pretresljivo vekal. Govor biri�a ga je ganil do solz. Mehkosr�ni mo� na oknu je bil gospod Sellheim, stric obo��evane gospodi�ne. �ivel je s svojo varovanko v konkubinatu. Bil je izredno ne�nega srca, nobenega pogreba ni mogel gledati, da ne bi bil to�il toplih, iskrenih solz. «Gospod, gospod Singbein,* je zaklical iz okna, «moja varo�vanka spi. Ali bodite prepri�ani, da ji zarana na vse zgodaj spo�ro�im izraze va�ih simpatij. Pozdravljeni, gospodje!» Stopil je v sobo svoje ne�akinje in jo zalotil ravno pri tem, ko je kazala za odhajajo�imi osle. Otrl si je solze in ogor�en zakri�al: «Candra, hvala Bogu, da te gospod ne pozna! Nisi za drugo, kot za v posteljo. Aloma, mar�!» Vsak mesec, to�no o mlaju, ste videli plavati �ez trg �astitljivo dru�bo.