Bisernica.
(Bajka.)

Josip Vandot
Izdano: Vertec, št. 10–11, 1909
Viri: 1, 2
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Hudo je moralo biti v onih časih, kakor so mi pripovedovali ded. Lakota je morila ljudi, a po deželi je divjala črna kuga. Vstal je kdo v jasnem jutru. Razveselil se je morda zlatih solnčnih žarkov; a v tistem hipu se je zavrtel in padel na tla. Obraz mu je začrnel, in smrt mu je zatisnila trudne oči. Hodili so ljudje okrog kakor sence. Noge so se jim opotekale in v obrazih je ležal obup in ležala groza. Svetišča so bila polna in vsepovsod so puhtele gorke molitve proti nebu in so klicale usmiljenja. Narastla je bila tisto leto deroča Pišenca kakor še nikoli. Srdito so trgali valovi črno grudo in so jo nosili daleč v doline. Premenila je Pišenca svojo strugo in si je izbrala drugo. In razsula je bele hišice, zelene vrtove je razrušila in je uničila bogato polje. Bežali so nesrečni ljudje in so si rešili komaj borno življenje. Prišla je lakota, kuga je pridivjala, in nesrečni ljudje so ginili in se opotekali po zemlji. Resnično, hudo je moralo biti v tistih žalostnih časih ...

Kraj nove struge deroče Pišence je stala borna koča. Komaj so ji prizanesli razsrjeni valovi. Še dva koraka — pa bi bila splavala po divjih vrtincih in bi se bila razrušila kje ob skalah. Vdova je živela v oni koči z dvema hčerkama, Zlatico in Bisernico. Hudo se je godilo vsem. Glad je hodil okrog koče in po koči. Bilo ni živeža, in bolezen je bila v koči. Ležala je Zlatica, težko bolna, na revni postelji, in mati ji ni mogla postreči, ker ni imela ničesar. Sedela je kraj postelje in je brisala pot raz bledo čelo bolne hčerke. Upadel je bil njen obraz, oči so ji bile kalne in njeni lasje od skrbi osiveli.

Pred kočo je sedela na klopici Bisernica. Žalostno so ji gledale modre oči proti sivim goram. Po bledem licu so ji polzele solze, velike in gorke, in tresoče roke je imela sklenjene v molitvi.

„Dobroni Bog, usmili se nas!“ je molila in njene brezbarvne ustnice so se tresle. „Usmili se nas, ker poginjamo.“

Na prag je stopila mati in je pogledala hčerko.

„Bisernica je vstala in je šla s trudnimi koraki k sosedu. Sedel je siv mož potrt pri mizi in si je podpiral glavo z roko. Uničila mu je Pišenca vse polje, kuga mu je pobrala ženo in edinega sina, in ždel je sam tam in je prosil Boga smrti. Stopila je Bisernica k njemu in ga je zaprosila:

„Ah, pomagajte nam, dobri sosed, ker poginjamo lakote.“

Dvignil je sosed sivo glavo in je pogledal deklico z mrtvimi očmi.

„Nimam ničesar,“ je odgovoril. „Vse je pobrala voda ... pobrala je smrt. Siromak sem. Vendar je v kašči še nekaj moke — pojdi in vzemi si jo.“

Zahvalila se je deklica in je odšla v kaščo. Sosed pa se je nasloni spet na mizo in se je pogreznil v mračne misli. Toda tisti trenutek se mu je približala smrt, in kuga se ga je dotaknila. Padla je starčku siva glava na mizo in duša je pohitela proti nebu.

Prinesla ja Bisernica moke domov, in mati je skuhala borno jed. Pregnana je bila za nekaj ur lakota iz koče. Mati je sedla spet k postelji in je brisala pot raz čelo bolne Zlatice. Bisernica je pa stopila pred kočo in je sedla na klop. Zagledala se je v sive gore in se je zamislila.

Glej, kako krasno se blišče tam gori beli vrhovi! Kakor bi bil z zlatom obsejan, se sveti večni sneg, in sive skale so posute z mehkim solnčnim svitom. Sreča in radost kraljujeta tam gori, in gorja ni nikjer na jasnih planinah. Dvigne se v jutru solnce izza gora in zvečer hodi spat v kristalni grad za Prisankom, in s solncem hodi sreča in mir. Radost hodi s solncem, in bolest in reva se ga ne dotakneta nikdar. Da, veselje vlada tam na planinah, in mir se smehlja z vsake sive skale.

In tam na pisanih senožetih pod belimi gorami! Vse polno je dehtečega cvetja on lahkokrilih metuljcev in drobnih čebel. Človek bi se vlegel tam v travo, zaspal bi in bi sanjal krasne sanje ter bi se nikdar ne prebudil. Ni siromaštva tam gori in tudi nesreče ni tam kakor tu v dolini, kjer hodi bleda smrt in kosi z ostro koso človeško življenje. — In tam v samotnem logu pod Škrlatico, kjer žubore bistri vrelci! Ptice žvrgole tam, in drobni listi šepečejo skrivnostno pesem. Po mehkem potu pa hodi vila Cvetana in poje zlate pesmi. Blagor onemu, ki se ji sme in more približati! Sreča ga obsuje z bogatimi cvetovi, in žalosti ni nikdar k njemu.

Domislila se je Bisernica vile Cvetane in se je vzradostila ... Da, k vili Cvetani pojde! Vse težave in bridkosti hoče premagati. Težka je sicer ta pot in polna kamenja in gručevja, a vse hoče premagati, da prinese rešitev mami in bolni Zlatici zdravje. Zmaj čuva zeleni log vile Cvetane; sedem glav ima in iz oči mu srši ogenj. Iz ust mu švigajo plameni, in na hrbtu mu sika sedem debelih, strupenih kač. Kaj ji mar ta divji zmaj! Pogledala ga bo in se ne bo ustrašila. Za mamo in sestrico bi dala življenje, pa bi se bala sedmoglavega zmaja! Zaklicala bo in bo izpregovorila ime Vile Cvetane. V zelenem gaju jo bo slišala vila Cvetana. Po mehki stezi bo prišla k njej, nasmehljala se ji bo in jo pobožala po laseh. Vprašala jo bo, kaj hoče. In ona ji bo potožila vse in bo prosila za rešitev ljube mame in za zdravje sestrice Zlatice. Šla bo vila Cvetana v svoj zlati grad, pa ji bo podarila rešitev in zdravje. In potem bo radost in sreča v borni koči.

„Pojdem — k vili Cvetani pojdem,“ je rekla Bisernica in je vstala s klopi. Odprla je duri in je pogledala v kočo. Še enkrat se je ozrla na mamo in sestrico in se je nasmehljala. Potem pa je odhitela iz vasi proti dolgemu pašniku.

V začetku je bila pot mehka in prijetna. Toda gori za Trstjem je postajala pot vedno bolj peščena in kamenita. Bližala se je gručevju, ki ga je nanosila Pišenca, in v bose noge jo je pričelo skeleti. Ostro kamenje jo je bodlo, in tuintam se ji je že prikazala rdeča kri na nežni nogi. Bolelo jo je in peklo.

A ni se vrnila. Pogum ji je razvnemal mlado srce, in hitela je neutrudno naprej.

„Vilo Cvetano najdem,“ je govorila samasebi in si je dajala pogum samasebi. „Gotovo jo najdem in prinesem rešitev in zdravje.“

Hodila je naprej. A glej, čez pot je hrumel širok hudournik, ki si je izkopal tam globoko strugo. Debele skale je valil s sabo in je hrumel in bobnel, da se je stresala zemlja kraj brega. Nikjer ni bilo mostiča in tudi skale ni bilo, da bi skočil človek na drugo stran.

Postala je Bisernica. Gledala je na drugo stran hudournika. Toda bilo ni pomoči. Šla je ob bregu navzgor in navzdol, da bi našla kje prehod; a bilo je vse zaman. Obupana se je vsedla na kamen in je zaihtela bridko.

„Ne pridem k vili Cvetani! In tudi rešitve in zdravja ne prinesem domov.“

Solnce se je že bližalo belim goram. Hitelo je proti Prisanku v svoj kristalni grad, da se odpočije tam in nastopi v jutru svežo in veselo nebesno pot. Bisernica si je pa zakrivala obraz, in gorke solze so ji tekle po licih.

„Ne pride veselje v našo kočo! Umrla bo uboga Zlatica — kajti zaprta je pot do vile Cvetane.“

Čuj, tam nad njo se je oglasil hipoma preplašen vrišč. Bisernica je pogledala kvišku in je zagledala nad sabo belega goloba, ki ga je preganjal divji jastreb za njim in je padel na zemljo kraj deklice. Pogledal je Bisernico, ki je zakrivala z rokami belega goloba, vzfafotal je in je odhitel proti belim pečinam.

Bisernica je dejala roko od prestrašene ptice. Hvaležno jo je pogledal golobček in je izpregovoril:

„Hvala ti, dobra deklica, da si me rešila ostrih krempljev in smrti! Hvala ti! — A zakaj so ti objokane oči, in zakaj ti je obraz bled?“

Vzdihnila je Bisernica in mu je odgovorila:

„Rada bi k vili Cvetani pod Škrlatico, da izprosim bolni sestrici zdravje in ubogi mami rešitev iz velike bede. Toda tu hrumi hudournik, in jaz ne morem preko njega.“

Beli golob pa je sedel na njeno ramo ter ji je odvrnil:

„K vili Cvetani hočeš? Ej, to je težavna pot — gru-gru-gru, težavna pot. Zmaj čuva zeleni log, da ne stopi nikdar človeška noga vanj. Deklica mala, ali imaš moči za to hudo pot?“

„Vse hočem prenesti,“ je dejala Bisernica. „Samo, da prinesem domov rešitev in zdravje. Ah, če bi le mogla preko hudournika!“

Pokimal je golobček z glavico in je rekel:

„Da, če si pogumna, že prideš do vile. Zmaja ukroti pogled iz nedolžnih oči, da je krotek in ponižen kakor psiček. Srečala boš ob Črni vodi črnega moža. Toda ne boj se ga, ampak odgovori mu pogumno na vsa vprašanja. Stopil bo pred te v Klinu velik medved. Toda ne boj se ga! Dotakni se ga z roko — in medved se bo izpremenil v lepega dečka, ki te bo spremljal do gaja vile Cvetane. — Vstani zdaj in pojdi za mano! Pokazal ti bom skrito brv preko hudournika.“

Poletel je golobček z dekličinega ramena in je hitel pred Bisernico. Šla je za njim skozi grmovje, in golobček jo je pripeljal do brvi, ki je bila skrita za grmovjem. Razveselila se je Bisernica in se je napotila preko hrumečega hudournika.

„Še enkrat se ti gorko zahvaljujem za rešitev, draga deklica,“ je del golobček na drugi strani. „Stezo imaš zdaj pred seboj, in čez uro si lahko že v gaju vile Cvetane. Ne boj se! Pogumno stopi naprej — in dosegla boš, po čemur hrepeniš. Srečno pot!“

Poletel je golobček proti gozdu in je izginil med zelenimi vejami.

Bisernica pa je stopala po stezi naprej. Premišljevala je golobčkove besede in v srcu je čutila veliko tesnobo ... Ni mislila prej, da je tako težko priti v zeleni log vile Cvetane. Bog ve, kako grozen je oni črni mož ob Črni vodi? Stopnil bo morda nenadoma pred njo, velik kot gora. Kakor oglje žareče oči jo bodo pogledale, da bo kar vzkoprnela. Dvignil bo dolgo roko in bo govoril, kakor bi bučal grom od visokih pečin. — In potem oni medved! Ali se bo upala stopiti predenj in ga pobožati po debeli glavi, ko bo renčal srdito pred njo in ji kazal bele, ostre zobe? Upadel ji bo morebiti pogum — in potem bo izgubljena.

Postala je Bisernica za hip in se je domislila, da bi se vrnila. Lahka je pot nazaj, a polna težav naprej. A takrat ji je prišla na misel tudi bolna sestrica. Hudo ji je doma in morda kliče ravno v tem trenutku smrt, da bi jo rešila teških bolečin in bi jo ponesla v nebeški raj ... In domislila se je Bisernica tudi uboge mame. Kraj postelje sedi in briše bolni hčerki znoj raz bledo čelo. Srce se ji stiska v silni bolesti, in gorke solze ji močijo upadla lica.

„Ne, jaz grem naprej!“ zakliče Bisernica. „Ljuba mama, draga Zlatica — jaz grem k vili Cvetani! Vse težave hočem premagati. In prinesem vama rešitev in zdravje.“

Spet je stopala deklica naglo naprej. Zelena stezica se je izpremenila v peščeno pot, ki se je vila čez skalnat grič. Zaskelele so jo noge, in kri se je pokazala na njih. A ni ji bilo tega mar, ampak hitela je proti vrhu skalnatega griča. Ko je dospela na vrh, je pogledala dol v dolinico. Sam pesek je bil tam doli, in med peskom je šumela bistra Pišenca. Kraj dolinice so se pa pokazala mahovita tla, in nebroj studencev se je lesketalo tam.

„To je Črna voda,“ je pomislila. „In tu mora biti nekje črni mož.“

In res — koncem mahovitih tal je stala visoka smreka, kraj nje se je pa dvigala bela skala. Na skali pa je sedelo nekaj velikega in groznega.

„To je črni mož!“ je zašepetala deklica, in zazeblo jo je. Vendar je stopila pogumno naprej. Solze so ji stopile v oči, in govorila je tiho predse:

„Zlatica umira in mama poginja v bedi ... Moram k vili Cvetani.“

Prišla je z griča v dolinico in se je napotila po mehkem mahu proti črnemu možu. In tedaj je zaslišala njegov glas. Bil je kakor zamolkel, oddaljen grom za gorami. Sedel je tam na skali in je govoril z ribami.

„Pojdite v zeleno Savo. V tolmunu kraljuje povodni mož. Stopite v njegovo palačo in mu recite, naj pripravi danes ponoči veliko gostijo. Pridem k njemu v vas.“

Zapljusnilo je v vodi in pokorne ribe so hitele izvršit dano naročilo. A takrat je zagledal črni mož Bisernico. Kakor oglje žareče oči so se uprle v malo deklico, in črni mož je vstal. Bil je velik kakor hrast, in kakor noč črni lasje so se mu usipali po orjaškem hrbtu.

Za hip se je stresla Bisernica. Toda spomnila se je golobčkovih besed in pogumno je pogledala divjaku v obraz.

„Kdo si?“ je zagrmel črni mož.

„Bisernica sem,“ je odvrnila deklica glasno.

„Kam greš?“

„K vili Cvetani grem v zeleni gaj, da prinesem bolni sestrici zdravje in ubogi mami rešitev iz bridke bede.“

Črni mož jo je gledal nekaj trenutkov. Potem pa se je pogladil po dolgi, črni bradi.

„Pa se ne bojiš mene in hudega pota?“

„Kaj bi se bala? Za sestrico in mamo prenesem vse. In zato sem se tudi napotila na težko pot. Prosim te, dobri mož, ne stori mi žalega.“

In Bisernica je sklenila proseče roke in je pogledala solznih oči na velikana. Videl je črni mož solze v nedolžnih očeh, in omehčalo se mu je divje srce.

„Pojdi Bisernica! Dobra deklica si. Upam, da dosežeš to, po čemur hrepeniš. Pojdi in ne boj se!“

Pobožal je črni mož deklico po mehkih laseh. Potem pa je odkorakal po mahu, da se je tresla zemlja pod njim. Izginil je ob šumeči Pišenci.

Bisernica se je oddahnila. Stopila je najprej okrog ovinka in je šla po hladnem gozdu naprej. Premagala je prvo težavo, in tam pod Škrlatico se ji že smehlja zeleni gaj vile Cvetane. Smehljajo se ji že tik pred njo bele gore, posejane z zlatom zahajajočega solnca. Še nekaj časa — in stala bo pred vilo Cvetano. In tedaj bo konec skrbi in truda.

Toda naenkrat ji zmanjka steze. Pred njo se razširi nepredirno grmovje in izhoda ni nikjer. Žalostna je hodila Bisernica semintja, da najde stezo. Toda ni je nikjer. Tedaj se je trudila zaman! Ko je že blizu cilja, se mora vrniti brez rešitve in zdravja?

Tedaj pa zašumi nekaj nad njo in zamomlja grozno. Po bregu pridrvi velik medved in se postavi pred deklico na zadnje noge.

Bisernica hoče zaupiti. A spomni se golobčkovih besed in se pomiri. Stopi pogumno naprej. Tedaj skloni medved glavo — in dotakne se ga roka nedolžne deklice.

Hipoma se izpremeni divja žival v krasnega dečka. Oblečen je bil v mehak žamet. Na glavi mu je tičala zlata čepica in za njo je bilo zataknjeno blesteče pero. Držal je deček drobno palico v rokah in se je smehljal prijazno.

„Dober večer,“ pozdravi čudečo se deklico. „Kam bi pa rada, Bisernica?“

„K vili Cvetani bi rada v zeleni log,“ odgovori Bisernica. „Prišla sem do sem. A tu je izginila steza, in zaman jo iščem med grmovjem.“

„Pokažem ti jo jaz,“ reče deček. „Kajti jaz sem stražnik tega kraja, ki tudi spada v kraljestvo vile Cvetane. Vsakogar poderem na tla in ga spodim, če misli nepoklican priti v zeleno kraljestvo moje visoke kraljice. Le kdor je pogumen in nedolžen in se me upa pobožati po glavi, tega moram spremljati do sedmoglavega zmaja pred zelenim logom.“

Tako je govoril deček in je zamahnil z drobno palico preko grmovja. In razdelilo se je in se je pokazala steza, vodeča med samimi lepimi rožami. Stopil je deček naprej, in kraj njega je šla vsa srečna Bisernica. Solnce se je že skrilo za gorami; le vrhovi so še žareli v čistem zlatu. Mrak se je pričel delati po gozdu. A vkljubtemu so še vedno prepevali ptiči po zelenih vejah. Prijeten vonj se je širil po vsem gozdu, in čimdalje sta šla, tem krasnejša je postajala okolica.

„Veš, meni je ime Grozdan,“ je pripovedoval deček med potoma, „Pri vili Cvetani imam sestrico Grozdano, ki streže kraljici. Videla jo boš še sama. Krasna je naša kraljica kakor solnce, ko se prikaže izza Prisanka. In dobrotljiva je in usmiljena. Dobro se nam godi, živimo krasno življenje ... Pripeljal te bom do zmaja, a potem te moram zapustiti. Le dobro se drži in ne ustraši se ničesar. Nepremično zri zmaja v oči, in potem bo dobro.“

Tako je pripovedoval Grozdan, in Bisernica ga je poslušala zvesto. Radost ji je napolnjevala mlado dušo, in v duhu je že gledala srečo v borni koči. Ej, ozdravela bo bolna sestrica in se bo veselila lepega življenja. In mamici se bodo zjasnila spet bleda lica. Lepo bo spet doma, in vrnili se bodo davni, veseli časi. Vila Cvetana jo bo blagoslovila, in ta blagoslov jo bo spremljal, kamorkoli bo stopila. Smejalo se ji bo solnce podnevi, zvezde se ji bodo smehljale ponoči. Kroginkrog ji bo šepetala sreča in sreča bo prišla tudi k sosedom po vsej vasi. Srečna bo gorska vas po dolgem času, in bridkosti ne bo k nji ...

Mislila je to Bisernica. Naposled se je predramila iz svojih misli in je pogledala po dečku Grozdanu. A bilo ga ni več nikjer. Izginil je nenadoma, in ostala je sama.

Pred njo je zelenel v bohotnem zelenju širen gaj. Košata drevesa so stala nepremično, in le tuintam so zašelesteii drobni listi v mehkem vetrecu. Prijeten vonj je prihajal iz loga in je vabil v sladko spanje. Čulo se je komaj slišno ptičje gostolenje sem iz sredine širnega gaja. Nekje v bližini je žuborel vrelec in je brbljal radostno. Z belih vrhov je izginilo zlato solnčnih žarkov, in gore so se posrebrile s čistim srebrom bledega meseca, ki je vzhajal na vzhodu.

Bisernica se je stresla. „To je zeleni gaj vile Cvetane,“ je zašepetala, in navdala jo je tiha groza. „Zdaj se bo pokazal sedmoglavi zmaj, in sedem kač bo zasikalo na njegovem hrbtu ...“ Stopila je dva koraka naprej in tedaj je zagledala pred sabo zmaja. Ležal je pri vhodu na zeleni trati. Obrnilo se je k deklici sedem groznih glav. Iz oči jim je sršal goreč ogenj, iz ust so se kazali višnjevi plameni in so švigali kakor bliski, da se je svetilo daleč naokrog po trati. Po hrbtu se je pa plazilo sedem ostudnih, debelih kač. Sikale so in so se zaganjale naprej. Postala je Bisernica in se ni upala naprej.

Za hip ji je prišla misel, da bi pobegnila. Toda premagala je že vse težave, pa bi se bala tega zmaja! Doma umira bolna sestrica in mama plaka, a ona jima noče prinesti rešitve in zdravja, ker se boji zmaja. Ne, naprej in pogum!

Bisernica se je osrčila. Pogumno je stopila tik pred zmaja. Zadeli so v njene noge višnjevi plameni, a ona ni čutila tega. Uprla je oči naravnost v zmaja in ga je gledala nepremično. In tedaj se je skrivil zmaj. Na hrbtu so se mu poskrile sikajoče kače in ogenj mu ni več sršal iz oči. Ugasnili so višnjevi plameni, in zmaj je postal pohleven kakor ovčica. Zavlekel se je počasi s pota in se je skril za gostim grmovjem.

Od veselja je stekla Bisernica naprej. Glej, vse je premagala in je dospela v zeleni gaj vile Cvetane. Nedaleč nekje mora stati njen zlati gradič, nedaleč nekje mora biti sama vila. Čez nekaj trenutkov bo že stala pred njo in bo imela rešitev in zdravje v svoji roki. Smehljala se je Bisernica, ko je stopala po mehki poti. Tiho so šelesteli listi po širokem drevju. Dehtelo je vse v nekem neizraznem vonju, in vse je šepetalo tiho in pritajeno. Vedno razločnejše je bilo slišati srebrno petje drobnih slavcev, samevajočih po zelenih vrhovih. Mesec se je pomaknil na nebo, in srebrni žarki so se razlili čez zeleni gaj in so se kradli drhteč med vejami na trato.

Bisernica se je vsedla zavzeta na zeleni mah. Skrivnostno je šelestel krog nje nočni vetrec, in rosni listi so šepetali. Prijetni vonj jo je omamil. Naslonila je glavico nazaj na debelo deblo. Bila je utrujena od dolgega pota od bridkih skrbi, ki so jo mučile že dolge dneve. Nehote so se ji zaprle težke oči in je zaspala ...

Zazdelo se ji je, da so zašumeli listi močneje nad njo. Slavci so droboleli tik v njeni bližini. Toda naenkrat je utihnilo šuštenje, in so umolknili slavci. V daljavi se je oglasila pritajena, komaj slišana pesem, kakor bi veter dihal v lepo ubrane strune. Prihajala je pesem vedno bliže in je postajala vedno razločnejša. Vmes so zvenele srebrne strune in so pele tako mehko, da bi vzkoprnelo človeško srce. Tik pri njej je bilo že petje, in razločila je že posamezne besede — in tedaj se je prebudila.

Začudeno je pogledala okrog sebe. In tedaj je videla vilo Cvetano. Oblečena je bila v dolgo, belo obleko, prepasano z zlatim pasom, na katerem so žareli veliki biseri. V rokah je držala godalo in je brenkala z belimi prsti po strunah. Na glavi je imela krasen venec pisanih planinskih rož. Stala je pred njo in jo je gledala prijazno. Okrog vile pa so stale tri lepe deklice, ne večje kakor Bisernica. V rožnate obleke so bile oblečene in so pele srebrno s prijetnimi, kakor gorski vrelec žuborečimi glasovi.

Bisernica je šinila z roko preko čela. Tedaj pa je utihnilo srebrno petje, in vila Cvetana je izpregovorila:

„Kdo si, pogumna deklica, da si se upala priti v moje kraljestvo?“

Bisernica je pokleknila pred vilo na kolena. Sklenila je proseče roke in je dvignila k nji žalostne oči.

„Bisernica sem,“ je odgovorila. „Sestrica Zlatica umira doma. Smrti jo hočem rešiti in sem zato prišla k tebi, da izprosim zdravja za bolno sestrico. Zlata mama mi gine doma v bedi. Zato sem prišla, da izprosim od tebe rešitve za ljubo mamo.“

Vila Cvetana se je sklonila k deklici. Prijela jo je za roke in jo je dvignila. „Dobra dušica si, Bisernica,“ je rekla vila in je pobožala deklico po mehkih laseh. „Če bi ne bila, bi gotovo ne mogla priti v moje kraljestvo ...“ Potolaži se! Hočem ti dati zdravje za bolno sestrico in tudi rešitev za ubogo mamo. Pojdi z mano v gradič, da se umiriš, ker vem, da si veliko prestala.“

Vila Cvetana je peljala Bisernico za roko po mehki stezi. Spet so se oglasili glasni slavci po visokih vrhovih, in zeleno listje je šustelo prijetno. Lahke sence so se premikale na potu in kroginkrog so kimale velike, pisane rože in so dehtele z mehkim vonjem.

Čudovito se je zdelo Bisernici vse to. Zdelo se ji je, da ni več na zemlji, ampak visoko na nebu, kjer se svetijo nebeške zvezde. Z lahkimi koraki hodi tam gori in ničesar drugega ne vidi kakor brezskrbno radost in pisano cvetje. Čutila ni nobene trudnosti več; lahka se je zdela samasebi, da bi se dvignila prosto v zrak in splavala potem nad božjim svetom ... Dotaknila se je je vila Cvetana — in postala je nji enaka, polna radosti in sreče, brez mučnih skrbi, ki tarejo ubogega človeka.

Izza zelenja se je zasvetil zlati gradič vile Cvetane. Kroginkrog je cvetela pisana loka, posejana z najlepšimi planinskimi cvefovi. Čarobno jo je razsvetljeval bledi mesec. Drhtelo je tam tisoč srebrnih žarkov, in tisoč kresnic se je lesketalo med čašami dehtečih rož. Prijeten vetrec se je zibal nad loko in je sklanjal lahno in mehko dehteče glavice. Tam zadaj pa se je dvigala snežna Škrlatica, do vrha posuta s čistim srebrom.

„Glej, to je moj dom,“ je dejala vila Cvetana Bisernici. Potem pa se je obrnila k deklici, ki je šla za njo.

„Pojdi, Grozdana, in pripravi vse.“

Grozdana je pohitela v gradič, in v naslednjem hipu so se zasvetila okna v čarobni luči. Zavzeta je gledala Bisernica vse to in se je čudila.

„Ah, kako krasno!“ je vzkliknila in sklenila svoje roke. Na bližnjem vrhu je drobolel slavec, in vila Cvetana ga je poklicala. In priletel je slavec in se je vsedel kraljici na rame. Pobožala ga je vila Cvetana in mu je govorila prijazne besede. In tedaj je dvignil slavec glavico. Zapel je hrepenečo pesem, da se je topilo Bisernici srce. Vila Cvetana se je vsedla na trato, in drugi dve deklici sta se tudi vsedli. Zabrenkala je kraljica na strune in tovarišici sta zapeli. Bila je pesem radostna in milobna kakor slavčevo petje, in je žuborela kakor samoten vrelec vrh gora ...

V tem je stopila Grozdana iz gradiča. Prijela je Bisernico za roko in jo je peljala po blestečih stopnicah v krasno dvorano. Čarobna luč se je širila kroginkrog z zlatih lestencev. Žareli so tam dijamanti in se iskreli rubini. Mize so bile bogato obložene z različnimi jedili, in vse okrog je kar migotalo samega zlata.

Obstala je Bisernica sredi dvorane in je odprla iz začudenja široko oči. Izpregovoriti pa ni mogla besede. Strmela je nad to krasoto in se je čudila.

A Grozdana jo je prebudila iz tega začudenja. „Pojdiva naprej,“ je rekla in potegnila Bisernico v sobico tik dvorane. „Obleči te hočem v obleko, kakoršno nosijo prijateljice vile Cvetane.“

Čez nekaj trenutkov je bila Bisernica preoblečena. Pogledala se je v zrcalo in se je videla tam notri popolnoma izpremenjeno. Na sebi je imela svileno, rožnato obleko, prepasano z zlatim pasom, v katerega so bili vdelani blesteči biseri. Lase ji je počesala Grozdana, da so ji padali po ramenih; na glavi pa je imela dijadem iz čistega zlata. Krasna je bila kakor Grozdana, ki se ji je smehljala zadovoljno.

Šli sta nazaj v dvorano, kjer sta ju pričakovale že zbrane vile. Cvetana jo je posadila kraj sebe in jo je ogledovala.

„Pozdravljena, sestrica! Misli si, kakor bi bila že vedno med nami. Ničesar ti ne bo hudega pri nas. Me ne poznamo, žalosti, me poznamo samo radost.“

Med jedjo je pripovedovala Bisernica o nesreči, ki jo morajo prenašati ljudje tam v dolini. Med pripovedovanjem pa se je zopet spomnila bolne sestrice in uboge matere in razžalostila se je. Ona je vesela tu in radostna, a doma morebiti že umira bolna Zlatica, in mati drži svečko v roki in plaka ... Zakaj ne pohiti že nocoj domov, kjer bi lahko vsak trenutek pomogla iz bolezni in bede? Da, vesela je tu v družbi gorskih vil in krasno je vse okrog, a doma je bolezen in beda.

Sredi vesele druščine vzdihne Bisernica. Začudeno pogleda Cvetana in jo vpraša skrbno:

„Kaj ti je, Bisernica, da si žalostna in se več ne smeješ?“

„Sestrica umira doma in mama joče,“ odgovori Bisernica otožno, „jaz sem pa vesela tu in se smejem in nočem pomagati.“

„Potrpi do svita — in potem greš lahko,“ jo potolaži Cvetana. Vzame strune in prične brenkati vesele pesmi, da razveseli deklico. Pele so tovarišice, a Bisernica se ni mogla smejati več. Podprla je glavico z roko in je mislila žalostne misli.

Naposled je napočila zlata zarja. Hipoma je ugasnila čarobna luč po širni dvorani, in prvi solnčni žarki so se prismejali v njo. Odbijali so se ob zlatih lestencih in so se tresli po gladkih tleh.

Vile so vstale, in Cvetana je odšla v sobico. Vrnila se je z bogatimi darovi, biseri in dragulji in s stekleničico kristalnočiste tekočine. Dala je vse deklici in ji rekla v slovo:

„Glej, ta voda je polna čudežne moči. Če spije bolnik le kapljico te vode, ozdravi takoj ... Dobra deklica si ti in si mi draga kakor najdražja sestrica. Ostani vedno taka, in kadar boš v potrebi, obrni se do vile Cvetane, ki ti pomore vsakokrat.“

Prijela je vila Bisernico za roko. Peljala jo je iz gradiča, in Cvetanine družice so jo spremljale. Še enkrat so se poslovile koncem loga od nje in polem so izginile. Pred Bisernico pa je stal deček Grozdan, ki se ji je smejal veselo.

„Aj, dobro jutro, kraljična Bisernica!“ jo je pozdravljal. „Kraljica Cvetana me je poklicala, da te spremim do črnega moža.“

„Dobro jutro, kraljič Grozdan!“ mu je ozdravljala Bisernica veselo. „Pojdiva — meni se mudi do bolne sestrice.“

Še enkrat se je ozrla Bisernica na zeleni log vile Cvetane. Stal je za njo in se je kopal v zlatih jutranjih žarkih. Žvrgoleli so veseli ptiči, in srebrna rosa se je lesketala po velikih, dehtečih rožah. Široko drevje je mirovalo, in tam na obronku je curljal samoten vrelec in je pel jutranjicozahvalnico.

Prispela sta Bisernica in Grozdan do grmovja, in tam se je poslovil deček in je izginil. Stopil je izza visokih smrek črni mož, in Bisernica se ga ni bala več. Prijazno se ji je smehljal in je momljal nekaj v brado. Ponesel jo je preko skalnatega griča in jo je zapustil onkraj hudournika.

Šla je Bisernica vesela proti domu. Krasna je bila kakor kraljična devete dežele. Blestel se ji je zlati dijadem na glavi, in šumela je svilena, rožnata obleka. Noge so ji bile obute v mehke, žametne čeveljčke z bisernimi pentljami in prepasana je bila z zlatim pasom. Resnično — bila je krasna kakor kraljična iz devete dežele.

Začudili so se ji doma in je niso spoznali. Mislili so, da je stopil angel iz neba, ali pa je došla svetla cesarična, da jim pomaga iz bede. Gledali so jo in so ugibali. ln tudi mati je niso spoznali. Bisernica je stopila molče k bolni sestrici in ji je kanila v usta kapljico čudotvorne vode. In takoj so se povrnile Zlatici mlade moči. Dvignila se je in je vstala zdrava.

In tedaj je Bisernica vse povedala. Dolgo, dolgo je pripovedovala o dobri vili Cvetani materi in sestrici in ljudem, ki so prihajali začudeni k samotni koči. Šel je glas o sreči male Bisernici od hiše do hiše, in ljudje so prihajali trumoma k Bisernici po čudotvorno vodo. ln Bisernica je razdala vso in se je smehljala zadovoljno in srečno.

In še tisti dan je odšla črna kuga iz zagorske vasi, in je odšla tudi bleda lakota. Prišla je sreča in blagostanje, ker je delila Bisernica darove vile Cvetane med ljudi. Ljubili so jo vsi, in glas njene lepote in dobrote je šel daleč po deželi.