Bog v naravi
| Bog v naravi. J. Gomilšak |
| |||||||||||||
Zapustimo tesno izbo in podajmo se pod milo nebó. Kakor daleč nam sega oko, povsod so zeleni travniki, senčnati gozdi, rodovitna polja, za njimi pa v daljavi velikanske, v oblake zavite gore, nad kterimi se razpenja neskončno jasno modro nebo. Vse to skup imenujemo natoro ali naravo. Narava je človeku veličastna knjiga; njeni nauki pa niso zapisani s čerkami, razodevajo se nam pa v neštevilnih krasnih podobah in delih. Ti nauki so prosti, visoki, večni — so čudovitne postave, po kterih je večna Modrost svet stvarila in ga ohranjuje. Iz te knjige beremo, kar se v psalmu poje: „Nebo je priča slave in časti Božje, in dela njegovih rok naznanja nebeška terdina.“
Česa pa ti je treba, da umeš to neizmerno knjigo narave?
Ne zahteva se ne učenost, ne pogumnost in slava, — treba je le zdrave pameti, dobrih čutov in nad vse drugo — čistega, priprostega serca! Bog je svojo vsemogočost in veličast ogernil s čudapolnim plaščem, kterega kinčajo neštevilne rumene in pisane cvetlice, v kterem se bliščé zvezde, kakor biseri in demanti. Če tedaj nisi slep na duši in na telesu, pač lahko spoznaš iz narave Boga v njegovi slavi. Kakor nekdaj v jeruzalemskem tempeljnu v podobi svetle meglice, tako razodeva Bog še dan danes v neizmernem tempeljnu narave svojo vedno pričujočost. Vsak červič, vsaka travica ti glasno pravi: Bog me varuje in živi; pa tudi veliko rumeno solnce ti priča: mojo lepoto in luč mi je dal On, brez kterega vse v nič razpade; On kaže solncu in tisočerim zvezdam pot po nebeški širjavi, da se ena v drugo ne zaletí, da se nobena ne ustavi. Večno je gibanje in vertenje v nižavi in na višavi; kakor pred šest tisoč leti, tako še dan današnji. Ali se ne zavzamemo, ali ne ostermimo pred oblastjo, ki vse te moči meri, vodi in vlada? Ali ne zakličemo: „Nezapopadljiv, vsegamogočen si Večni! Ponižujemo se pred teboj, molimo in slavimo te!“ —
Pa v knjigi narave ne beremo le veličasti in modrosti Božje, v njej je zapisana tudi ljubezen Božja. Vsemogočni ni ničesa brez namena stvaril, nobeden njegovih sklepov ni brez vzroka; on za se ne potrebuje ne človeka, ne svèta, ker je sam v sebi večna popolnost. Nam — nam je to čudežno knjigo v roke podal, in na vsakem listu v njej beremo, da je človeku v rabo in prid vsaka stvar, vsa narava. Iz nje dobivamo vse, kar nam je za življenje potrebno, in ne ene stvari, ne ene živali ni na svetu, da bi bila brez posebnega namena; torej, če ne spoznamo, zakaj je ta ali una reč, zakaj se to ali uno zgodi, ne smemo prederzno soditi, da je brez prida in nepotrebno, ker človek s svojim oslabljenim umom nikdar skrivnosti božjih sklepov ne zapopade. V svetem pismu se bere, da je Bog rekel, kedar je stvarjenje dogotovil: „Dobro je!“ To nam mora zadosti biti, da se prepričamo: vsaka travica ali žival, vsaka zvezda je na svojem mestu, in brez volje nebeškega očeta še vrabec ne pade raz streho. Celi naravi, vsem stvarém je postavil Bog človeka gospodarja, dal mu je zdravo pamet in — prosto voljo; vsak lahko naravo, ta čudežni dar božji, rabi in v svoj prid obrača kakor hoče. Ljubezen božja obsega nas vse, od pervega do poslednjega, vse nas v svojem krilu derži in se trudi, da nam naše začasno prebivališče prijetno stori. Da vendar ne pozabimo prave namere vsega stvarjenja, položil je Bog v naravo neštevilno glasov, ki nas v vsakem trenutji spominjajo in učé, zakaj smo tu, in kako nam naj vse stvarjeno v rabo služi. Spomlad za žalostno zimo, poletje za spomladjo, in vsa enomérna menjava v naravi nam kaže, da ni nikdar mirú, vse napreduje ali razpada, in tudi mi se ne smemo ustaviti. Vsaka cvetlica, vsako zerno ima svoj čas, da cvete in rodi, vsaka rastlika ima svojo podobo, svojo barvo; germiču se ne toži, da Bog ni iz njega hrast stvaril; vijolica ponižno med travo cvete, akoravno vidi poleg sebe ponosno solnčnico. Iz malega zraste veliko; iz drobne koščice visoko drevo, iz majhne živalce velika žival. Vse stojí v terdni skrivni zvezi, in iz enega vzroka sledi dostikrat jezero učinkov. Nič se ne zgodi naglo in brez podpore druge stvari; pot, ktero gre narava, je dolga, mnogoverstna in počasno, od stopnje do stopnje, pelje nakviško; posamne stvari se morajo blagru celote žertvovati. Iz tega vidi človek, da se popolnost ne doseže tako hitro in lahko!
Pa učimo se iz narave tudi ponižnosti. Kratko je naše življenje in malo časa le moremo naravo in njene postave premišljati. Dosti prikazni, ki jih dan danes gledamo, ima svoj temelj že v sivi preteklosti, in osupnjeni stermimo, ker si jih ne moremo razložiti. Neznaten je čestokrat začetek; pa preden se nadjaš, stoji ti v lepi obliki pred očmi. Če obernemo pogled na višino, kjer se sučejo veliki svetovi, priznati moramo, kako kratka je naša pamet, kako slepi smo. Šest tisoč let že stvarstvo stojí, pa še le pred kratkim smo zvedeli, da je zemlja okrogla, da se krog sebe in krog solnca, ne pa solnce krog nje vertí! Pa še veliko drugih prikazni ni dognala nobena učena glava. Klicati moramo s svetim Avguštinom: „O človek! ti praviš, modrost je moja. Ž njo vladam celo naravo. Ošabni červ! Ali ne spoznaš, da tvoja vednost ni nič, če jo primeriš temu, česar še ne veš. Ali ti je znano število peska v morji, listja na drevji, praha v zraku, zvezd na nebu, kapljic v vodi, žarkov luči? Ali poznaš stebre zemlje in visočine neba? Ali veš, ktera moč svetove giblje? Kje in na čem stvarstvo visi? Kje je meja sveta? — Človeška modrost ima svoj početek in konec v tem, da se nevedce spoznamo nasproti modrosti božji!“
Jedro narave vedno enako ostane, ali vnanja obleka se vedno spreminja. Kaj pomeni vstajenje in oživljenje narave v spomladi? Ne bije li tvoje serce z novim upom, z neizmerno radostjo, kedar vidiš led žalostne zime pokati, kedar se polja in travniki z zeleno odejo pokrivajo in perve lastavice k nam priletavajo? Seme, ki si ga krilu zemlje izročil, požene nežno cimo, ktera od dne do dne više klije, dokler pod jasnim nebom ne dozorí. Kaj ti reče tvoje serce, kedar za svoj veliki trud tako lepo plačilo dobiš? Na kaj te spominja obilno obložena vinska terta? Na kaj sadje, ki ti ga brez truda drevje v tvojem vertu rodí? In če v jesen cela narava odmíra, če zadnje tice v tuje dežele odleté, kaj ti to pred oči postavi?
Človeku pa so tudi živali, ako ravno so mu podložne, v mnogih rečéh lep izgled in podoba kreposti ali hudobnosti. Poglej nevtrudljivo mravljico, kako se giblje od jutra do večera, — poglej marljivo bučelico, ki ti je v toliko korist! — Poglej kokoš, s kako materinsko ljubeznijo za svoje piščance skerbi, kako je kliče, vodi in pod svoja krila spravlja! Pes, ki svojega gospoda povsod spremlja, njegovo hišo noč in dan varuje, — on je podoba in izgled zvestobe, ktera do smerti terpí in v sili sebe za bližnjega žertvuje. Dosti lepih prigodeb se pripoveduje o zvestobi psov. — Mala ovčica ti je izgled poterpežljivosti in pohlevnosti; ne zoperstavlja se, ne toži, ako jo zvežeš in jej nož v gerlo zabodeš. Ali ni podoba našega Zveličarja, ki je kakor nedolžno jagnje svojo glavo na križ položil? — Drobni golobček je podoba nedolžnosti; glej ga, kako snažen, čist in priprost je! Golob v krempljih jastrebovih pa pomenja umorjeno nedolžnost!
Druge stvari nam kažejo gerdobo hudobije. Mačka je podoba zvijačnosti in hinavščine; prilizuje se ti, pa te nenadoma tudi kervavo oprasne. Svinja, ki se najrajša v blatu valja, je podoba nesnažnosti in nečistosti; osel pomeni lenobo in okornost, lisica prekanjenost, sraka ali gos bedasto jezičnost, pav prevzetijo; kača ti je podoba zapeljivca, zajec bojazljivosti, volk požrešnosti; in tacih živali, ki ti hudobo in druge slabe lastnosti v celi gerdobi pred oči stavijo, je na zemlji brez števila. To so tedaj glasovi, ki ti iz žive in nežive narave vsak hip vdarjajo na uho; ali ostaneš terdovraten in gluh, je-li tvoje serce ledeno? Ali se ne čudiš ljubezni božji, ki ti je toliko pomočkov v roke dala, da ti pot gladijo, po kteri te k sebi vabi?
Kakor celo naše življenje, ima knjiga narave pa tudi mnogo listov, iz kterih bereš žalost in strah. Kar se je pervi človek v raju pregrešil, najdeš sledi božjega serda povsod, kamor koli stopiš. Kar je od zunaj cvetoče in lepo, nosi v sebi seme minljivosti in razpada. V krasnem drevesu skrit neprestano gloje červ, dokler drevó ne ovene. Vse cvetlice in rastlike cvetó in rastejo nad svojim grobom; zima in mraz vso naravo pomorita. Na kaj te spominja dereča reka, begoči čas, hitra megla? Na kaj razvaline gradov in mest, puščave, kjer so nekdaj mogočni narodi živeli? — Minljivost vidiš povsod, minljivosti glas ti doní iz vse krasote, iz vse visokosti. Ali ni s tvojim življenjem, s tvojo častjó, s tvojimi posvetnimi nadami enako? Ali ti ne priča narava, da si na zemlji le popotnik, da moraš tu za boljšo prihodnost skerbeti? —
Tako in enako se nam razodeva Bog v naravi. In če je že v naše serce položil glas, ki nas vedno spominja, kar je dobro, kar hudo, nas je zraven tudi postavil v tempelj njegove veličasti! Le, kdor je uni znotranji sveti glas v sebi zadušil, le zanikernež more reči, da je narava mertva, ali tajiti, da je večno bitje nad njo, ki jo vlada in ohranjuje. Srečen pa človek, ki neštevilne glasove božje narave ume in po njih tudi ravná. Najsvetejši in največi možjé, ki vekoma ostanejo ponos vsemu človeštvu, so radi poslušali glasove v stvarnici, so radi bivali v prosti naravi. Ona povzdígne duha iz spon trudapolnega življenja, ona ga krepča, vedri in uči.
J. Gomilšak.