Bridke izkušnje

Bridke izkušnje.
Povest.

Pivčan
Izdano: Domoljub, 11/14–17, 19–21; 1898
Viri: dLib 14, 15, 16, 17, 19, 20, 21
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Ločitev.Uredi

Mej pustim skalovjem kamenitega Krasa leži prijazno selo Lipovje. Tu ima Nj. Veličanstvo presvitli vladar svojo kobilarno, v koji se izrejajo konji za cesarski dvor. Nadvojvoda Karol, ki je po svojem očetu, cesarju Ferdinandu, dobil Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko, jo je ustanovil l. 1580. Že takrat so torej čislali lipovske konje in sicer radi močnega in trdnega kopita, katero se dobro utrdi samo na kamenitih kraških tleh.

Selo ne šteje mnogo hiš. Grajščina je tu, v katerej stanuje oskrbnik, pet poslopij za služabnike in hlevi za konje. Število služabnikov je stalno. Ti oskrbujejo konje in jih pasejo po bližnjih pašnikih. Kar je druzega dela, opravljajo delavci, ki prihajajo iz bližnjih vasij.

V začetku našega stoletja, kjer se pričenja povest, je došel v Lipovje za oskrbnika neki Erman, zloben in častilakomen mož. Slovenščine ni razumel sprva niti besedice, a nemščino sta tolkla za silo v celem selu le dva: Hvala in Krebelj.

Hvala je zavzemal mej služabniki prvo mesto. Nadzoroval je delavce, delil jim plačo in imel za oskrbnikom prvo besedo. Njegova dva sinova sta tudi že služila. Tine, mladenič sedemnajstih let, je bil kravar, Peter dve leti starejši, je pomagal že pri konjih. Gospodinja je nosila slednji dan v Trst mleko na prodaj. Doma jo je nadomestovala komaj osem let stara, a v gospodinjskih stvareh že dokaj izurjenja hčerka Lenka. Dobro in zadovoljno je živela Hvalova družina. Bil je pa tudi gospodar poštenjak od nog do glave, vnet za vse dobro in vesten v izpolnovanju svojih opravil. Z gospodom Ermanom se nista dobro razumela, ker je Hvala uvidel kaj kmalu, da novi gospod nima srca za ljudstvo, in ker se mu ni hotel uklanjati in častiti ga, kakor bi Erman rad.

Vse drugače je shajal z novim oskrbnikom Krebelj. Bil je priliznjenec, da mu ga ni bilo para. Jezik mu je tekel kakor bi bil namazan in Ermanu je skazoval časti, kolikor je le mogel. Hvalo je že od nekedaj težko gledal. Rad bi ga izpodrinil in dobil sam mesto prvega služabnika. Prejšni oskrbnik ga je dobro poznal in ga ni dosti poslušal, a Erman ga je imel za najboljšega v vsem Lipovji.

Bilo je jeseni in prav dobra letina z orehi. Po dvorišču pred grajskimi hlevi je ležalo obilo tega božjega daru po tleh. Pri prejšnjem oskrbniku so pobrali ta drobiž služabniki in delavci, a Bog varuj, da bi se jih sedaj dotaknil kedo. Erman je vedno zatrjeval, da je sadje po kobilarni njegovo, in raje je imel, da je segnilo po tleh in se spridilo, nego da bi je bil privoščil ljudem.

Prigodilo se je, da je prišel v tem času iz stolnega mesta grof ogledat si kobilarno. To je storil vsako leto, a po navadi v gorkem pomladanskem času. Nikdo ni tedaj mislil v Lipovji, da dobodo v pozni jeseni takega gosta. Radi tega se tudi niso pripravili nanj tako ko druga leta, ko so namreč vse počedili in pospravili, kar je bilo v neredu.

Erman je spremljal visokega gosta po konjakih in mu vse razkazoval. Hvala je hodil za njima in, če je bilo treba, tu in tam kaj postregel, kajti bil je pri konjereji najbolj spreten in izurjen.

Ko si ogledajo vse, vrnejo se skozi orehov drevored v grajščino. Grof gleda nekaj časa po tleh in stare nehoté sedaj pa sedaj oreh pod nogama.

»No, to bi pa že lahko pobrali hlapci in ponesli domov otrokom,« opomni grof nevoljen.

»Seveda, seveda,« odvrne Erman, ki si ni vedel pomagati iz zadrege.

Hvala je slišal ves pogovor.

Ko odideta oba gospoda v grad, hiti v konjak, kjer so bili zbrani ostali služabniki.

»No, Hvala, je padlo kaj v pest?«

»Dosedaj nič, a upam da ne ostane kar tako. Saj nam je še vselej kaj podaril. E, to vam povem; grof je blaga duša, da bi nas le ta naš oderuh kaj ne očrnil. A naj stori, kar mu drago; zastonj vendar nisem hodil ž njima. Zvedel sem nekaj, kar vas bo gotovo veselilo, in s čimur bomo lahko dali Ermanu pod nos. Možje, orehi so naši!«

»Kaj? Naši? Seveda so bili pri prejšnjem gospodu - Bog jim daj dobro! - a zdaj...«

Hvala jim pove, kar je slišal iz grofovih ust.

Takoj odhite nekateri na svoj dom, in njih žene in otroci pridejo sedaj s koši in jerbasi pred grad in poberó orehe do zadnjega. Le od Krebljevih ni nobenega blizu, kajti gospodar so ni hotel zameriti oskrbniku.

Po grofovem odhodu pokliče Erman Kreblja k sebi, naj mu razloži, kje so orehi. Ta vesel gospodovega zaupanja do sebe razjasni mu ves dogodek natanko.

»Pr... ti pes, skrbel bom, date odpravim ob prvi priložnosti,« zarohni Erman sam pri sebi, ko je odšel Krebelj.

Erman in Hvala sta se gledala odsedaj ko pes in mačka. Če sta le prišla skupaj, sta se sprla. Oskrbnik je imel vedno kako pikro na jeziku, Hvala pa tudi ni molčal, če je uvidel, da se mu godi krivica.

Krebelj pa se je »gospodu Ermanu« vedno le dobrikal, in če je ta časih klel in jezil se nad Hvalo, prigovarjal mu je:

»Saj ste vi tukaj gospodar, ali ne? Kar proč z njim!«

»A tristo h..., tako hitro to ne gre. Dobodi mi primeren vzrok.«

Tako sta mnogokrat premišljevala po cele ure, kako bi bilo mogoče spraviti Hvalo iz Lipovja.

Nastopilo je za temi dogodki leto, ki se je pisalo 1805. Tedaj se je zavezala Avstrija s Rusko, Švedsko in Angleško zoper novo francosko cesarstvo. Napoleon je nameraval najpopred Avstrijo napasti, še predno bi jej Ruska mogla priti na pomoč. Avstrijci so menili, da pride sovražnik po tedanji svoji navadi preko Italije in mu poslali najboljšega poveljnika, nadvojvodo Karola, z veliko vojsko nasproti.

V Lipovje so dobili iz Dunaja ukaz, da odidejo radi varnosti pred Francozi s konji takoj na Ogersko. Več ali manj so se vsi ustrašili te novioe, zlasti žene in otroci ki so imeli ostati sami - Bog zna, koliko časa. Nastalo je vprašanja, kdo ostane tu in kdo bo moral oditi. To je imel določiti jedino le oskrbnik, a kdo bi se ga bil upal kaj poprositi.

Nekega dne pokliče Kreblja k sebi.

»Si-li slišal, kaj so si izmislili na Dunaju?«

»Kar se tiče nas, gotovo neprijetne stvari.«

»Kakor se vzame.«

»I hudirja, če bom moral pustiti tu vse in iti, Bog si ga vedi kam, na Mažarsko in Ogersko, ali kakor se že pravi.« 

»Ne bo treba.«

»Kaj ne stoji v pismu, da gremo vsi?«

»Tu se vidi, koliko razumeš o vsej stvari. Meniš, da pustimo iu vse kar tako. Naj pridejo mej tem Francozje in najdejo prazne hleve in grad, kaj meniš, da storé? Prvo noč res prenoče tu in staknejo vse kote, a pri odhodu zažgo v slovo gotovo vsa poslopja. Ne, tako ne sme biti. V ukazu stoji, naj ostanem, jaz z nekaj ljudmi tu, druge naj pošljem v Budimpešto. Selo ne sme biti prazno.«

»Katere ste tedaj odločili za pot?«

»V prvi Hvalo.« 

Krebelj pogleda zadovoljno oskrbnika.

»Kaj pa z njegovo službo, gospod?«

»Dobiš ti. A da mi molčiš o vsem, kar si slišal ravnoksr. To je moje delo. Ker vidim, da me spoštuješ in mi postrežeš, kjer le moreš, hočem ti iti na roko. - Jaz, ti in Hvalova oba, Peter in Tine, ostanemo, tu. Ob času nevarnosti najamem delavcev iz okolice, da ne bodemo sami. Žene in otroci onih, ki odidejo, ostanejo seveda še v sedanjih stanovanjih.«

»Zakaj pa Hvalova obdržite? Gospod, še ta dva bi odpravili.«

»Tiho, jaz že vem, kako je prav. Nalašč ju ne pustim, ker vem, da bi rada šla z očetom. Tu mi ostaneta in delala bosta natanko, kakor bo moja volja, drugače... Sploh se mi je ta Hvalova družina jako odtujila, in vsega je stari kriv. Pri prvem pregrešku zapodim vse skupaj iz Lipovja.«

»Kako pa bodo vedeli za pot? Ogersko je menda daleč.«

»Hvala jih bo vodil. On je bil tamkaj že l. 1797. ko je prvokrat pretila nevarnost od Francozov. No, hudega se jim ne bo godilo. V predmestji budimakem se bodo, kakor menim, počutili prav dobro in veliko znamenitega videli. Škodilo gotovo ne bo nobenemu, če vidi kaj sveta.«

»A midva vendar ostaneva raji tu, kaj ne gospod?«

»Seveda, seveda.«

Za tri dni so bili služabniki odpravljeni za odhod. Bilo jih je okoli dvajset. Vsak je moral gnati par konj. Domači so jih spremili do glavne ceste in se solznih očij poslovili od njih.

»O Jože!« vzdihne Hvalovka, ko poda roko možu. »Bog ve, kaj zgodi z nami ta čas. Kako težko se ločim od tebe!«

»Mogoče, da se vrnemo še preje, nego mislimo. Glej, da se ne zameriš oskrbniku in zaupaj v božjo pomoč. Z Bogom!«

»Z Bogom!« zakličejo vsi in odidejo po cesti.

2. Popotnik.Uredi

Pri Hvalovih se dolgo niso mogli privaditi, da so brez očeta. Sleherni dan so govorili o njem, kako se mu godi na tujem in kedaj se neki vrne. A udali so se v voljo božjo in opravljali svoja dela kakor poprej.

Bilo je prve tedne po Hvalovem odhodu, meseca sušca. Ta mesec se prikažejo prva znamenja pomladi, a ljudje mu nič kaj ne zaupajo, češ, tu se rada povrne zima. To se je zgodilo tudi ono leto. Sneg je začel naletavati in pobelil polja in dobrave. Zraven je pritisnila burja in začela s snegom kaditi, da je bilo joj. Niti za korak nisi videl pota pred seboj.

Vse to ni oviralo Hvalovke, da ne bi nesla mleka v Trst. Vajena je bila takih dogodkov in utrjena od mladih nog. Nikoli se jej ni pripetilo nič posebnega. Druščine ni iskala, najraji je hodila ssma. Tako je šla nekoč v tem hudem mrazu iz mesta z jerbasom na glavi. Nakupila je bila namreč za izkupljeni denar potrebnega živeža. Mrzlo je bilo, da je kar škripalo pod nogami, in še ta burja ji je tako nagajala. Ko tako hitro stopa, da bi bila preje doma, zagleda ob cesti človeka, ki je ležal naslonjen ob cestni kamen. Vsa začudena stopi k njemu in vidi, da ja mladenič star okoli dvajset let. Po usnjati torbi, ki mu visi čez rameni, spozna v njem popotnika. Ves otrpel je od mreza in nič se ne gane. A na veliko veselje zapazi žena, da še diha in kako zdaj pa zdaj odpre oči.

»O prijatelj božji, tu gotovo zmrznete! Po koncu, po koncu!«

Nobenega odgovora. Le milo jo pogleda neznanec.

»Ubožec, kaj vam je tako hudo? Moj Bog!«

To rekši ga začne drgniti s snegom in mu vlije nekolikrat v usta dobrega brinjevca, ki ga je v takem času vedno nosila seboj.

Sčasoma si revež toliko opomore, da izpregovori.

»Kje pa sem?«

»V dobrih rokah, a tu bo skoro po vas. Poskusite vstati in pojdite z menoj.«

Dolgo se je trudil revež, da bi se vzravnal po koncu. Hvalovka mu je pomagala, kakor je vedela in znala. Konečno se jej le posreči, spraviti ga na noge. Opiraje se nanjo leze počasi naprej. K sreči ni bilo več daleč do Lipovja. Zdrav človek bi bil tamkaj v četrt uri. Onadva seveda sta rabila malone celo uro.

Prišedši domov položi gospodinja tujca na stol v mrzli veži. Sinova, ki sta takoj, vedela, kaj se godi ž njim, pristopita in mu drgneta s snegom ozeble ude. Ko sa je okrepil z žlico tople juhe, polože ga v postelj, kar je revežu delo tako dobro, da je takoj sladko zaspal in se ni vzbudil celi dan.

Domači ga niso motili. Hvalovka ja na tihem pripovedovala, kje ga je našla in kako bi bil kmalu zmrznil.

»Bog ve, odkodi je prišel? Zelo mora biti utrujen, da je tako mlad obležal na potu,« reče Tine.

»Popotnik, to se vidi na njem. Zakaj ga niste vprašali, kje je doma?« opomni Peter.

»Revež ni mnogo govoril, ni mogel. Zato ga tudi nisem nadelgovala z vprašanji. Ko se vzbudi in pride malo k sebi, nam že pove vse. Pustimo ga na miru ta čas!«

Tujec se je predramil še le drugo jutro. Čutil se je mnogo boljega, a na ozeblih nogah in rokah so bile bolečine neznosne. Poskusil je vstati, a noga so se mu kar šibile.

»O Bog! tako slab, in kje je še Daruvar!«

»Počivajte in odpočile se dobro. Takih vas ne pustim od hiše,« savzame se Hvalovka, ko ga zagleda pri vratih.

»A če pridejo Francozje! Daruvar je še daleč!« zavrne jo popotnik in se splazi na ognjišče, kajti začel ga je tresti mraz.

»Ne ozeblih udov kazati ognju, lahko si nakopljete hudo bolezen.«

»Pustite me no, naj se malo pogrejem.«

»Saj nekoliko postojte. Takoj raztopim kleja. To je kaj dobro za ozeblino.«

»Kakor veste.«

Ne traja dolgo, in vse je gotovo. Hvalovka mu namaže nogi s klejem in zavije v platno.

»Imenovali ste preje Francoze. No, teh se za jadenkrat ni treba bati. Bog ve, kje so še; tam za »laškim gričem«, če ne še dlje. Pri nas jih še v misel ne vzame nikdo. Lahko ostanete tu še nekaj dni. In v posteljo boste morali, v posteljo. Kaj pa - omenili ste tudi - e - no, če se ne motim, ste, rekli Drvenar. Ste-li tamkaj doma?«

»V Daruvaru, da mi je tekla zibel. Moj oče...«

»Je-li to daleč?«

»Ni blizu ne. Notri doli v Slavoniji. Dan hoda od Siska. Moj oče ima...«

»O Sisku sem že slišala praviti. Brat moj je hodil čez zimo tjekaj, drvarit.«

»Saj jih pride vsako leto mnogo tjekaj, zlasti s Krasa. Moj oče ima v predmestju Daruvara lesoreznico in kupčuje z deskami in dogami. Jaz sem jedini sin, vse premoženje zapusti dobri oče meni. Da bi si pridobil kaj izkušnje, poslal me je na potovanje. Uprav danes mora biti sedem mesecev, kar sem z doma. Prehodil sem vso Avstrijo, mudil se zlasti dolgo na Dunaju, in v Pragi. V zimskem času sem bival v zgornji Italiji in videl sem tu mnogo zanimivega. Ko sem bil na potu iz Padove v Benetke, napoči glas, da nameravajo Francozje čez zgornjo Italijo v Avstrijo in da se že pomičejo proti meji Italije. To me tako prestraši, da se napotim takoj proti domu. Prišedši čez mejo, začne nenadoma snežiti. Bilo je vedno huje. V Trstu so pravili, da ne pomnijo kaj takega; vzlasti v tem času, rekli bi pomladi.«

»E sušec, sušec, ta je poreden.« 

»Na potu iz mesta sem omagal. Potoval sem že pet dnij zaporedoma. Da niste prišli vi, bilo bi po meni. Veliko vam dolgujem, prav veliko. Nikoli vam ne morem povrniti dostojno.« 

»Storila sem, kar mi nalaga krščanska dolžnost.« Tujec se globoko zamisli, in svetla solza se mu virne po licu. Bila je solza hvaležnosti.

Tri dni je še ostal pri Hvlalovih. Vreme se je mej tem zboljšalo. Popotnik si je vendar toliko opomogel da si je upal zopet na pot. Hvalovi so ga silili, naj ostane še pri njih, a ni ugodil njih želji. Strah pred Francozi ga je trial dalje.

Pri odhodu stisne gospodinji šestnajst starih dvajsetic v roko.

»Vzemite to za vašo gostoljubnost. K sreči sem vendar zmenjal v Trstu. Po Italiji sem moral imeti laške lire.«

»Ne, dragi prijatelj, to je bila moja dolžnosti in...«

»Le obdržite. Še več bi vam dal, a Bog zna, kaj me še doleti na poti. Vem, da vam dolgujem vse, da vam dolgujem življenje. Bog z vami. Morebiti se še vidimo kedaj.«

»Če ne na tem svetu, pa na onem. Srečno pot!«

3. Ponarejeni novci.Uredi

Razen službe je donašala Kreblju nekaj dohodkov gostilna, ki jo je imel v selu z dovoljenjem oskrbnikovim. Točil je doma kraški teran. Tudi je prodajal kruh, ki ga je pekla žena doma iz tržaške moke. Radi domačih ne bi spečal kaj posebnega. Ponajveč so se oglašali pri njem delavci, ki so ostajali čez poldan v kobilarni.

»Pojdi Lenka,« reče nekoč Hvalotka hčerki, »in izmenjaj mi to le dvajsetico. Krošnjar je prišel, in potrebujem drobiža.«

»Kam pa?«

»H Krebljevim. Kam drugam? No le hitro! Kaj se obiraš?«

»Bojim se jih. Odkar so odšli oče, nisem bila tam. Zapodili so me, ko sem hotela drugi dan k njihovi Barici, in ...«

»Vem, vem. A le pojdi. Mudi se. Glej, mož bi rad denar.«

Lenka uboga, saj jej do sedaj še nikdo ni mogel očitati, da bi bila svoj mamici nepokorna.

Krebelj vzame novo dvajsetico, ogleda jo od vseh stranij, vrže jo dvakrat, trikrat po mizi in jo zopet ogleduje. Neverno zmaje z glavo in konečno vendar odšteje drobiž deklici, ki gleda z začudenjem, kaj vse to pomeni.

»Niso-li nič rekli mati, kje so dobili tako lep denar?« povpraša Krebelj.

»Tisti tujec, saj veste, ki je ležal pri nas tri dni, ga je imel in materi podaril.«

»Samo to dvajsetico?«

»O bilo jih je več. Mati jih imajo shranjene v omari, ako bi tako radi zvedeli.«

»Ni mi mnogo do tega. Vprašal sem le mimogrede, veš, ker mi je dvajsetica res tako všeč.«

Deklica se spomni, da se mudi materi za denar in odhiti domov.

Krebelj vtakne dvajsetico v žep in odide v grajščino.

»Kaj jo zopet?« zadere se Erman, ko vstopi Krebelj v pisarno. Pred jedno uro sem ti naročil vse, kar je potreba za danes. Mari ni vse v redu?«

»Gotovo ne, milostljivi gospod, če se gode take stvari?«

»Kakšne? Kako? Kaj? Govori! Morda Francozje?«

»O vse kaj dragega. Glejte, milostljivi goepod, cesarski svet je tu okrog, cesarska kobilarna, cesarski vi oskrbnik, cesarski mi služabniki. Vse je cesarsko, le denar, o tem ljudje ne marajo, da bi bil cesarski.«

»Strela, kedo te pa razume!«

Krebelj mu poda blestečo se dvajsetico.

Oskrbnik jo ogleda in vrže po pisalni mizi. Zamolkel žvenk se razlega po sobi.

»Svinec, samo svinec. Kje si to dobil?«

»Kaj ne, važno vprašanje! In kaj takega se godi v Lipovjem, cesarski kraljevi kobilarni!«

»Ne draži me. Sleparja mi povej!«

»Ta nam je že ušel. A povem vam, da se dobi v Hvalovem stanovanju še kaj jednakega.«

Krebelj pripoveduje, kako je prišel do dvajsetice, in kaj mu je pravila deklica.

»Tisto vragov! Že zopet ta Hvalova rodbina!«

»Jaz sem vas vedno svaril pred temi ljudmi.«

»Prava gadja zalega, res. A čakajte, grdohe... Sedaj je vreča polna.«

Krebelj se mu zadovoljno prismehne.

»Kako je neki oni klatež prišel do tega denarja, kaj meniš?« začne Erman nekoliko bolj miren.

»Verjemite mi, na svetu se dobe ljudje, ki si upajo vse. Prebrisani in pretkani so pa tako, da jim ni moči do živega. Sam ga je delal, sam. Zato jo je tako hitro popihal, ko je bil izročil denar. A Hvalovka je bila zmenjena ž njim, le verjemite mi. Kar tako je ni počakal v snegu, ne!«

»Tako bo, da, tako. Prvo, kar imamo vkreniti, je to, da preiščemo Hvalovo stanovanje. Potem sporočim jaz vso stvar grofu, in videl boš, kako hitro bodo šli iz Lipovja.«

»Saj druzega ne zaslužijo,« reče Krebelj in odide zadovoljen.

Po Krebljevem odhodu se utopi Erman v globoke misli. - Nikoli se mu še ni pripetilo kaj takega. Kako je neki prišlo do tega? Govori-li Krebelj resnico? Kako li? - Tujca ni poznal, znabiti ga še videl ni. Ne, iz sovraštva in zavisti do Hvalove rodbine mu je natvezil, da je Hvalovka kriva. - Toda, ne sovraži tudi on sam teh ljudij? In zakaj? O dovolj ima vzroka zato. Gospodar je ošaben in se mu je vedno upiral, upiral in odgovarjal njemu, oskrbniku Ermanu. In sedaj še to, ta goljufija, ta ponarejeni denar! Pred sodnijo s to stvarjo, k pravdi! A če se izkaže, da ni Hvalovka kriva, da jo je oni kupoc opeharil...! - Ne, sam hoče vse opraviti. Ni-li oskrbnik kobilarne? Ni mu li izročeno vse selo?...

»Denar je ponarejen, in naj ga prinese v Lipovje Peter ali Pavel, Hvalovka ga hrani, in to mi je dovolj, vzroka, da jo odslovim.«

Po teh besedah vstane in hiti naravnost proti Hvalovim.

Gospodinja je uprav kopala gredico pred hišo, da bi vsajala prve sadeže, kajti sneg je bil skopnel, in je pošiljalo tople pomladanske žarke na zemljo. Kar jej za hrbtom zagrmi glas:

»Nehajte, dobi se že drugi, da jo obdela.«

Žena se ustraši, kajti nikogar ni videla prihajati, a kako še le osupne, ko zagleda za seboj oskrbaka, ki se dosedaj še ni bil približal hiši ubogega služabnika. »Kaj neki hoče od mena, in kaj pomenjajo te besede!« misli si.

Motiko odloži, otrese zemljo s predpasnika in stopi iz grede.

»Milosiljivi gospod žeijo?«

»Ničesar, mati, le nekaj vam imam povedati.«

»Znabiti kaj o mojem možu, o...!«

»Molčite, kajti jeza me popade, kadar mislim nanj.«

Hvalovki stopijo pri tem odgovoru solze v oči.

»No, da me ne boste gledali tako začudeno, povejte, kje ste dobili to-le!«

Tu poseže v žep in jej pokaže dvajsetico.

»Moj Bog, ukradla je nisem.«

»Kaj? Tako mi boste odgovarjali! Ne veste-li, kakšno kazen ste zaslužili s tem? Ponarejen denar hraniti in izdati! Sem z ostalimi dvajseticami, ki jih imate gotovo skrbno shranjene.«

Uboga žana skoro ni vedela, kaj se godi ž njo.

»Denar je ponarejen?« zajeclja.

»Da, sam svinec. Če ne verujete, poskusite z žvenkom. A kaj se boste delali nevedno! Še ostale dajte sem, in drugo je moja skrb.«

Hvalovka gre v hišo in mu prinese zahtevane dvajsetice. Erman poskuša drugo za drago. Mej tem prideta - bližal se je namreč poldan - sinova domov, ki sta delala od ranega jutra v grajščini.

»Tak denar imeti pod streho in ž njim slepariti poštene ljudi! Vas ni sram?«

Sinova sta takoj vedela, kaj se godi.

»Gospod, sleparji nismo. Še nikdo nam ni očital tega, tudi vam ne pustimo,« zgrozi se Peter.

»Fant, le počasi. Pomni, s kom govoriš. Če naznanim vso stvar sodniji, bo tvoja mati sedela leta in leta. Ti še ne veš, kakšne so postave.«

»O da sem vedela takrat, kaj pride iz tega, nazaj v obraz bi mu jih vrgla. Kakor resnično Bog živi, nisem vedela, kaj imam, da denar ni pravi,« toguje Hvalovka.

»Le tiho, jaz sem od zanesljive strani zvedel vse.

Samo to povejte, kam jo je lopov ubral,« obregne se Erman.

»Na Hrvaško nekam, v Drvenar, ali kakor se že pravi, kjer...«

»Že dobro, uide nam ne. Kazni zapade, kakoršno zasluži, hujšo seveda nego vi. Vas ne nakaznim sodniji, toda v treh dneh se mi morate vi štirje pobrati iz Lipovja. Ste me razumeli - v treh dneh! Takih ljudij ne potrebujem tu.«

»Usmiljenje!« zavpije Hvalovka, a Erman je ne čuje več, temveč hitrih korakov odhaja proti gradu.

V grajski kapelici zazvoni poldne.

Hvalova rodbina ni bila v Lipovjem Bogsigavedi koliko časa, kajti gospodar je bil rojen na Pivki v Matenovem. Že izza mladih let je hodil na delo v bližnjo kobilarno Prestrano. Z dvajsetim letom je vstopil v vojake in se izkazal junaka v bojih za časa Marije Terezije. Prišedši domov dobi službo v Prestrani, odkoder ga bivši oskrbnik kmalu prestavi na boljše mesto v Lipovje. Po smrti očetovi ni hodil domov, četudi ni imel ne brata, ne sestre, ampak je dal hišo in nekaj kosov zemljišča - mnogo tako niso imeli - v najem in živel srečno in zadovoljno v Lipovjem, dokler ga ni klicala dolžnost, da je šel s konji na Ogersko.

Za družino je bil to hud udarec, a še huje jih je zadelo, ko so slišali iz ust oskrbnikovih trde besede, da morajo ostaviti Lipovje. Gospodinja je bila žalostna, silno žalostna, kakoršne mala Lenka še ni videla. Hodila je po hiši in ni vedela, česa bi še lotila. Naslonila se je ob mizo, pokrila z rokami obraz in ihtela:

»Kaj vse človek doživi. Zakaj se je mož toliko trudil v cesarski službi in se še vbija in muči? Dom mora zapustiti in iti, kamor mu ukažejo! Mari zato, da potem njegovo ženo in otroke preganjajo, kakor se jim poljubi...? O, to je preveč. A če je tvoja sveta volja, Gospod, prenesti hočem vse in zaupati v te.«

»Kaj si boste toliko jemali k srcu,« tolaži jo Peter, kateremu je bilo hudo, da se mati solzi. »Veseli bodimo, da gremo lahko na svoje, in da nam ni treba iskati stanovanja pri druzih.«

»Saj res,« oglasi se Lenka, »tolikrat ste nam pravili, kako je na Pivki, v Matenovem, kjer stoji očetova hiša na malem griču. Jaz že komaj čakam, da bi šla tja.«

»Ko bi bilo mogoče očetu naznaniti vso stvar,« povzame Tine. »Oni bi že iskali pravice. A tam so na Ogerskem, Bog zna kje, in mi smo tu. In ako bi tudi vedeli zanje, nemogoče bi nam bilo tako hitro sporočiti jim našo bedo.«

»Uprav radi tega nam je ta hudoba, - Bog mi grehe odpusti - ukazal v treh dneh oditi. Saj meni bi ne bilo toliko hudo - pošten in priden človek se preživi povsodi - a tu vemo, kaj imamo, tam je vse negotovo. Zlasti sedaj se bojim, ko imajo vsaki čas Francozje planiti v deželo. In vrhu tega sta imela vidva tu vsaki dan gotov zaslužek.«

»Seveda, in vi ste iz mesta prinašali vsega, česar je bilo potreba,« poseže vmes Peter.

»Da ste morali onega tujca pripeljati pod streho!« dé mlajši sin.

»Storila sem delo usmiljenja, kar me sedaj tolaži in navdaja z upanjem, da Bog tudi mene ne zapusti. Tujec je blaga duša, o tem sem se prepričala popolnoma. On ni mislil hudega. Kakor je rekel, menjal je v Trstu laške lire. Gotovo je naletel na kakega Juda in, ker se mu je mudilo, ni glelal, kaj je dobil.«

Tako se je pletel pogovor pozno v noč. Sklenili so, da se odpravijo brez obotavljanja drugi dan za odhod.

Kako so se čudili ljudje, ko so nakladali Hvalovi svojo opravo na vozove. Uboga žena se je smilila vsem, ki so jo paznali, in hudovali so se nad oskrbnikom, da more kaj takega storiti.

»E poštenost, poštenost! Brez te se ne izhaja dandanašnji,« reče Krebelj, ki je prišel tudi pogledat.

»Toliko bolj pa s prilizovanjem in hinavščino, kaj ne?« odgovori mu pomenljivo Hvalovka.

Vsi pričujoči se nasmehnejo in pogledajo Kreblja, ki ni vedel, kaj bi odgovoril.

Drugo jutro na vse zgodaj vprežejo vozniki, in Hvalovi nastopijo dolgo pot na Pivko.

4. Na Pivki.Uredi

Tako nekako o svetem Juriju je bilo, ko so se nastanili Hvalovi v Matenovem. Praznik tega svetnika imajo tudi okoli za rek, o katerem se selijo posli in preminjajo stanovanje gostači. Tudi vdova Kovačica, ki je bivala dosedaj že nekaj let na Hvalovem domu, bi se morala umakniti prišedšim domačinom, a Hvalovka je ni preganjala.

»Ostanite le tu, mati. Stisnemo se vsak nekoliko in bo dovolj bo prostora. Saj smo vajeni vsemu, še bolj slabemu nego dobremu. Znabiti mi boste še kedaj v podporo in tolažbo.«

Obveljalo je pri tem. Le kar je bilo njiv, je prepustila Kovačica družini. To je storila tem raji, ker jih je radi starosti že težko obdelovala.

Kmalu so se privadili naši Lipovci novemu kraju. Gospodinja s hčerko se je poprijela doma in obdelovala domače zemljišče. Sinova sta pomagala premožnejšim sosedom pri delu in sta tako vedno imela zaslužek. Povsodi so ju ljudje imeli radi kakor vsakega pridnega in poštenega človeka. Druščine nista imela mnogo, kajti vse, kar je bilo za rabo, so pobrali k vojakom in jih poslali z nadvojvodo Karlom na Laško čakat Francoza. Njiju dosedaj ta dolžnosti ni vezala, ker sta služila tako cesarja v Lipovjem. Tukaj, mislila sta, je tudi nihče ne more siliti k temu, ker nista domačina.

Tako je minilo poletje, nastopila jesen in sveti Miha je potrkal na duri v znamenje, da je čas pospraviti poljske pridelke. A nič kaj niso bili veseli ljudje tega vabila, kajti črv je ril celo leto pod zemljo in glodal sadeže in tako uničil trud kmetovalčev. Hvalove je to zadelo tem huje, ker so imeli malo polja. Trda jih je čakala na zimo in bridka, kajti omara prazna, kašča prazna, denarja bore malo in zima pred durmi - to ni kar si bodi. In če vrhu tega pridrvé Francozje in jim snedo še te grižljeje! Pričakovati je bilo kaj takega, kajti dan na dan so se pomikale čete po glavi cesti proti Ljubljani. Vračal se nadvojvoda Karol iz Italije. Zmagal je ob reki Adiži Francoze in hitel na pomoč ostalim Avstrijcem, kajti Francozje so drli na vso moč čez Bavarsko proti Dunaju.

Neko nedeljo pride Peter pozno ves resen in zamišljen domov.

»Kaj se tako držiš?« reče mu mati in položi predenj že mrzlo večerjo.

»Mati,« reče ta mirno, »mati! jaz vas za nekaj časa zapustim.«

Hvalovka ga neverno gleda, jednako tudi sestra in brat.

»Mati, jaz vas moram zapustiti,« ponovi Peter »sicer nam bo na zimo huda pela. Štirje na družini, a živeža komaj za dva.«

»In radi tega hočeš oditi in se ločiti od doma. Moj Bog, sem li jaz kriva?«

»Potolažite se. Tega nisem nikdar mislil. Vzrok je drugi. Danes po krščanskem nauku se je zbralo pred cerkvijo vse polno možakov: Selčani, Slavinci, Kočanci in drugi. Tuj gospod je stal mej njimi in jim živo nekaj pripovedoval. Pristopim bliže in vprašam Miklovega Luko, kaj to pomeni.

»Če hočeš iti na Hrvaško drvarit,« reče mi. »Zdaj je čas za to. Prišel je oni-le gospod - kakor vsako leto - po ljudi.«

Pristopim bliže in poslušam.

»Zaslužek bo kakor lani. Vsak si okoli sto goldinarjev lahko dene na stran. Spomladi se zopet vrnete...«

»In si obljubil,« vpraša mati.

Hvalovka se zamisli. Za nekaj časa spregovori:

»Ne branim Ti. Pojdi v imemi božjem. Sila kola lomi. A da se pomladi vrneš!«

Tudi Tine bi bil rad odšel z bratom, a mati ga ni pustila.

»Bog ve, kaj se pripeti. Kaj počnem sama s hčerjo!«

»Vzlasti če se prikažejo Francozje,« dostavi Kovačica.

Ostalo je pri tem. Tine je moral biti doma. Spremil je brata do meje, kjer mu je voščil obilo sreče in se vrnil.

Meseca grudna je počil glas, da so sklenili cesarski s Francozom mir. Kdo se je bolj veselil te novice nego Hvalovka!

»Zdaj se gotovo vrnejo Lipovci s konji z Ogerskega, ker ni več nobene nevarnosti. In moj mož pride ž njimi! Kako se začudi, ko nas ne najde več v Lipovju! In hud bo, hud. A na koga? Na-me? O, gotovo ne, kajti prepričan je o poštenosti svojo žene. Nad Ermanom se znosi in mu pove, kar mu gre. Pozna ga dobro. In dokazov bo zahteval dokazov za kruto postopanje. On že ve, kam se mora obrniti v takih slučajih, kje iskati pravice, ve bolj, nego jaz reva.«

Tako je mislila in ugibala mati Hvalova. Pričakovala je slednji dan glasu, da so lipovski konjarji doma. A minil je prosinec, minil svečan, minila zima, in ni še pričakala ničesa.

Vzroka, da niso smeli konji v Lipovje nazaj, moramo iskati v tem, da je cesar le prisiljen podpisal mir v Požunu, da je v resnici mislil, kako bi se maščeval nad Francozi. Mej drugimi deželami je moral odstopiti Franciji Istro. Tako je stalo Lipovje skoro na meji sovražnikove dežele.

Vse to je zvedela Hvalovka šele pomladi, ko se je bil vrnil Peter s Hrvaškega. Tudi njega je gnalo domov upanje, da vidi očeta, a kako je osupel, ko mu je pravil pa potu neki Lipovec, da je prišlo z Dunaja poročilo: kônj še ne bodo pasli nekaj časa po Krasu, bila se bo poprej še marsikaka huda bitka s Francozi.

Bila je ta novica za Hvalovko zopet grenka časa, katero je morala izprazniti.

»Kako dolgo, o Gospod, kako dolgo še!« vzdihnila je. »A naj se zgodi, kakor Ti hočeš. Moralo je že tako biti.«

Dve debeli solzi sta ji zdrknili po upadlem lici.

Dobrih pet mesecev je drvaril Peter v hrvaških šumah in prinesel domov nič manj nego stotak. Mati se je kar čudila.

Prodajalo se je kmalu po njegovem prihodu posestvo vdove Jevačine. Mož jej je bil umrl na vodenici, sinova so bili pobrali k vojski, in ni ju bilo nazaj. Sta-li bila ubita, ali so ju odpeljali Frsncozje, tega uboga mati še zvedeti ni mogla. Že mož je nakopal dolgov na hiši in žena je po njegovi smrti nadaljevala ta posel, ker se ni imela s čim živiti. Dolžniki so se oglasili in pričela se je dražba.

»Mati,« reče Peter nekoč, »ne vem, bi-li mogli bolje obrniti ta denar, nego de si kupimo nekoliko kosov.«

»Prav živa potreba. Dobro vem, da ne bi trpeli preteklo zimo toliko gladu, da smo imeli kaj več sejanega. Nekaj bi gotovo ostalo črvom.«

»Dajmo, poskusimo! Menim, de se ne bodo preveč trgali za njive. Ljudje so še vedno v strahu, da dobomo zopet sovražnika v deželo, da ne bo dolgo brez vojske, in vsak hrani denar za hude čase.«

Peter je uganil. Prišlo je kupcev res malo in prodajalo se je vse po jako nizki ceni. A kakor pri slednji prodaji, bilo je tudi tu nekaj onih dobrosrčnežev, ki pridejo le dražit drugim; ne da bi kaj kupili. Jeden izmed takih je bil v Matenovem tudi župan Zakotnik, prevzetnež in bahač, ki je občutil največje veselje, ako je mogel zatirati reveže.

»Lipovka in Vzvratnik, oba kosa za šestdeset goldinarjev! Kedo dá?« zakriči sodnijski sluga.

»Mati, ta dva sta nam kaj nárok, požurite, se,« pošepeče Peter.

»Jaz,« oglasi se Hvalovka.

»Torej vi šestdeset. Kedo dá več?«

»Jaz petinšestdeset,« zadere se Zakotnik.

»Jaz pridenem še jeden goldinar,« reče Hvalovka.

»Jaz dam sedemdeset,« zakliče župan.

Prignala sta bila tako daleč, da je obljubila Hvalovka osemdeset, in »vprvo, vdrugo, vtretje«, bili sta njivi njeni. Zakotnik je bil odnehal, ker se je bal, da bi slednjič vendar njemu ostal kup. A kazal je, kater bi mu bilo mnogo na tem. Kar pihal je same jeze, da je zmagala Hvalovka.

»Naj jih ima, da bo sita. Znebiti se bo še kesala zato,« mrmra Zakotnik, ki je vedno gledal na to, kje bi dobil kaj prilike za prepir.

5. Vojak.Uredi

Minila so za temi dogodki tri leta. V Matenovem se tačas ni dogodilo nič posebnega. Pri Hvalovih so se še vedno borili z revščino. Očeta so še vedno pogrešali a kaj so hoteli, udati so se morali nemili usodi. Sinova sta hodila na Hrvaško drvarit in sta se vrstila tako, da je bil vsako zimo drugi doma.

Kar poči glas, da se ponovi vojska s Francozi. Gesar Fran I. ni mogel zabiti izgub, ki mu jih je prizadejal Napoleon v požunskem miru. Vedno je trdil, da se morajo poravnati izgube in krivice, ki so jih pretrpeli narodi po Evropi od predrznega cesarja Francoskega. Dolgo je delal priprave za to in l. 1809. je napovedal sovražniku vojsko. Po celem cesarstvu je tedaj zaukazal, naj se spravi skupaj kar največ mogoče vojakov. To povelje je zadelo večinoma župane, ki so morali skrbeti, da so dobili v soseski zadostno število vojakov in sicer če ne z lepa, pa z grda.

Zakotnik se je takoj preskrbel z ljudmi, ki bi mu pomagali pri tem poslu. Sam bi ne opravil mnogo, kajti bil je suh in majhne postave, in ljudje so dejali, da ga sama zlobnost vleče k tlom. Šele, ko je prišel iz trga birič, kateri je tako povsed biti zraven, odpravil se je takoj na delo.

»Kam gremo najpred?« vpraša birič.

»K Hvalovim, gospod, tam imajo dva, ki sta za nas kakor nalašč.« 

»Tudi tja? A če nas pokliče lipovski oskrbnik na odgovor? Saj imata tamkaj domovinsko pravico,« začudi se jeden izmej hlapcev.

»Nič. Mi imamo pravico do vseh, posebno še do postopačev. In kdo bolj okoli stiče in rogovili nego ta dva, ker nimata kaj delati doma,« zavrne ga ponosno Zakotnik, in birič mu prikima.

»A starejega ni doma. Na Hrvaškem teše doge.«

»Glej ga, da sem pozabil na to. O rogače! Ti butica ti! Da mi ni prišlo na misel! A bodi, Peter, kjer hočeš, za mesec dnij prideš nazaj in takrat ne uideš. Pojdimo! Tine je doma, tega ima mati ša raji in težko ga bo pogrešala. Vendar je prišel čas, da jej povrnem, kar jej dolgujem že toliko časa.«

Vsi ga pri zadnjih besedah začudeno pogledajo.

Napotijo se tedaj vsi skupaj proti Hvalovi hiši. Tine je zlagal za durmi drva v skladalnico in jih zapazil šele, ko so stopili na prag. Takoj je vedel, kaj hočejo, a ubežati je bilo prepozno. Brž so ga obstopili hlapci in birič. Hvalovka in Kovačica prideta iz sobe in gledata prestrašeni, kaj bo iz tega.

»V imenu cesarjevem,« začne Zakotnik in izvleče iz žepa neko pisanje, »te pozivljem, da se nam podaš brez ugovora in odideš s tem gospodom - pokaže na biriča - v trg. Tam dobiš tovarišijo in zveš ostalo.«

»O Bog!« zakliče Hvalovka, »zdaj še to! Za sveto Kristusovo voljo, imejte usmiljenje. Naj mari ostanem res sama?«

»Ne, mati, tega ne,« huduje se Tine razjarjen in hoče prijeti za poleno.

A močne roke hlapcev ga držé trdno, in na županov migljaj ga odvedejo iz hiše. Hvalovka omedli. Hči zavpije in ne ve, bi se li jokala za bratom, ali bi pomagala materi iz nezavesti.

Uboga Lenka...!

Koncem meseca prosinca je bila organizacija kranjske deželne brambe končana. Neprenehoma so se sedaj vadili novinci v orožju in se pripravljali za boj in ne brez vspeha. Notranje-avstrijska armada, ž njo domača polka in del kranjske deželne brambe, zmaga sijajno pod poveljništvom nadvojvode Ivana v Italiji. To se je zgodilo dne 15. in 16. aprila l. 1809. Po Ljubljani je odmevalo nepopisno veselje, ko je bilo prišlo poročilo o tako slavnem činu domačih vojnikov. Žal, da se je to veselje za nekaj dnij spremenilo v žalost. Radi neugodnega položaja na Nemškem morali so se naši hrabri boritelji pomakniti nazaj. Deveti armadni oddelek, pri katerem je služil Hvalov Tine, pomakne se zopet na Kranjsko in se vtabori v nasipih na »Golem vrhu« mej Senožečami in Razdrtem. Bili so sami Kranjci in tržaški brambovci.

Francoski oddelek Macdonald pritisne z vso silo za njimi in dospe še isti dan proti večeru pred okope. Čez noč ne napravijo Francozje nikakega napada, temveč posadko obkolijo in počivajo, da bi drugo jutro naskočili toliko močneje. Ko vidijo naši, da miruje sovražnik, ostavijo strele in se vležejo vsi trudni k počitku.

Blizu vhoda v okope stopa semtertja vojak. Na puški nataknjen bajonet mu moli čez rameni, kar naznanja njegov posel. Zdaj pa zdaj postoji in se ozira v daljavo proti Pivki. Gleda, gleda, a ko se spomni svojega posla, koraka zopet na jedno in drugo stran. Kmalu zopet obstoji, in oko se mu vpre v prejšno mer. Če ga opazujemo natanko, vidimo, kako mu igra na obrvih svetla solza, in kako zdaj pa zdaj zdihne in začne sam s seboj govoriti:

»Tako blizu vas, in vendar ne morem do vas. O, ko bi mi bilo dovoljeno toliko časa, da bi vam sporočil, da še živim, da me je Bog dosedaj varoval sovražne kroglje. Tri mesece je šele, kar sem se moral ločiti od vas, ali bolje rečeno, kar so me odtrgali od vas, in kaj se je tačas zgodilo z menoj? A kaj šele pride? Dobrega nas ne čaka tukaj nič. Kakor je pravil poveljnik, je živeža komaj za pet dnij. In sovražnika toliko v okolici! A vse to me ne straši veliko in vse rad prestanem, toda če se spomnim na vas, zatrepeče mi srce. Sovražnik bo drl od tu dalje čez Pivko, čez Matenovo in, Bog ve, kaj se zgodi z vami. Da bi le Peter preje došel s Hrvaškega, da ne bi bile same z Lenko. - Oh, oče, ko bi vedeli vi, kaj nas je zadelo, kar ste nas bili zapustili, zapustili za toliko časa - morda za vselej...«

Vojak - bil je Hvalov Tine - si obriše solzo in koraka dalje.

Takoj ko napoči zora, se začne bojevanje. Naši se držijo hrabro in odbijajo naskok za naskokom. Ko pa vidi njih poročnik Zach, da se ne more dalje braniti utaborjencev, umakne se s svojimi vojaki proti Ljubljani. Francozje pritiskajo ostale od vseh stranij. Živeža je v taboru vedno manj. V štirih dneh jim zmanjka vsega, in prisiljeni so podati se sovražniku.

Vsi so morali z okopov v doline in položiti orožje pred se v kupe. Velika straža francozka jih obstopi z nabitimi puškami, in na povelje častnikovo začno korakati čez Vipavo proti Francoskemu. Na vrhu Rebnic se ozre vojak, postoji nekoliko in zakliče: »Z Bogom mati! Z Bogom pivška dolina!« Toda na grožnjo surovega Francoza mora brez usmiljenja dalje. Bil je Hvalov Tine.

6. Nepričakovani sestanek.Uredi

Zastonj je pričakovala Hvalovka Petra dan za dnevom. Prišla je pomlad, ozelenelo in oživelo je vse, in čas je prišel za oranje in sejanje. Njega le ni bilo.

»De bi se mu le kaj hudega ne pripetilo čez zimo! Da bi še njega ne zgubila!« tugovala je. »Kaj bo z menoj in Lenko, če pridejo Francozje?« Pri tej misli se uboga mati stresne in pokrije z rokama obraz.

In vendar ni storil Peter te žalosti materi nalašč, ne, imel je predobro srce. Delal je tako, ker je moral, če je hotel dobro sam sebi in domačim. Proti koncu meseca sušca se je odpravljal s tovariši domov. Drvarili so, kakor vsako zimo, v obližju Časme, dan hoda naprej od Zagreba. Že so bili gotovi za odhod, že jim je odštel gospodar zaslužene novce, kar prisopeta k njim dva rojaka, Pivčana; jeden Matenjec, drugi iz okolice.

Bila sta tudi ona dva vajena Hrvata in sta prejšna leta že večkrat tesala doge tudi okoli, toraj sta vedela dobro, kje drvarijo Pivčanje.

»To je nekaj vredno, da sva tako hitela, da še niste odšli. Ljudje božji, ne hodite domov!«

»Kaj pa je, Bog se usmili?«

»Kaj? Vojska, vojakov iščejo. Zakotnik hodi okoli z biričem in lovci. Kdor more le gibati, mora ž njim. Peter, tudi tvojega brata so gnali.«

»Kaj, Tine vojak? In kje je dobil župan pravico siliti k vojakom koga, ki ni domačin in ki je že nekaj let služil cesarja?«

Matenjec zmaje z rameni.

Užaljen in razsrjen nad Zakotnikovim ravnanjem Peter ni vedel sprva, kaj bi počel. Če pride domov, kaj ga čaka drugega, kakor usoda bratova? In naj mater in sestro kar tako brez pomoči pusti? Brata so pobrali, sedaj naj še njega, in Bog ve, če jima usoda prizanese v vojski.

Ko tako premišljuje, pogovarjajo se ostali mej seboj, in jeden izmed tovarišev zakliče:

»Kar nas je fantov, ne hodimo domov, kjer nas ne čaka nič dobrega. Dalje proti Slavoniji jo udarimo, tam že dobimo dela!«

Ta načrt je vsem po volji. Le priletni možje, katerih ni vezala več vojaška dolžnost, se poslovijo in napotijo proti domu.

V Petru je divjal še hud boj, kaj bi storil. V kakih skrbeh bodo mati, če ga ne bo domov. In vendar je to zanj gotova poguba. Če ostane na Hrvatskem, bo saj ob času miru se mogel vrniti materi v naročje! Poslednja misel ga privede do sklepa, da se pridruži ostalim tovarišem, ki ga veselo spremejo v svojo sredo.

Vsi navdušeni, hrepeneči le po zlati svobodi jo udarijo proti vzhodu. Bilo jih je vseh skupaj dvanajst, sami pravi korenjaki. Celi dan so hodili nepretrgoma in prišli so do mesta Daruvara. Takoj pri vhodu ugledajo veliko tovarno z lesom. Daleč na okoli ne vidijo drugega nego skladalnice desek, dog, tramov. Praskanje pile jim zašumi na uho, ko dospo do visokega zidu, ki obdaja vsa poslopja.

»Ta gospodar mera imeti šume, oglasimo se pri njem. Tu dobimo delo,« reče jeden naših junakov. Takoj zavijejo v prostorno dvorišče in povprašajo mladega človeka, ki je napajal četvorico čilih konj - menda je bil hlapec -, kako se imenuje mesto in če je gospodar doma.

»Daruvar. - Če tražite gospodina, hodite ondakle gori,« zareži hlapec in pokaže na stopnice, ki so peljale do vrat v drugo nadstropje.

»Daruvar - Daruvar - kako znano mi je to ime! Slišal sem jo že - da - še doma. A nekako drugače se je glasilo. - Drvenar! - Tako nekako. - A kedaj bi moglo to biti?« - V take misli vtopljen je stopal Peter za tovariši po stopnicah in komah opazil, kedaj so prišli do sobe, ki je imela na vratih deščico z napisom? »Ivo Selanocič, trgovec za lesom«. So-li spoznali po tem znamenju godpodarjevo sobo, ne vem, kajti če bi znal v onih časih kdo izmej drvarjev bratu, je bil že prav redka prikazen. Sodili so, da mora tu bivati gospod, ker je nekaj ljudi čakalo pred sobo.

Ko so bili opravili ti »domači« mignil je gospod našim junakom, naj vstopijo.

Matenjec, ki jim je bil nasvetoval to pot, se tudi zdaj postavi in naznani v imenu vseh, da znajo vrlo tesati in iščejo dala. Prav natanko pripoveduje, kod so drvarili do sedaj in kaj jih je napotilo dalje. Selanovič premeri z očmi vsakega od nog do glave. Prav všeče so mu mladi korenjaki.

»Vsi Kranjci?«

»Izvzemši jednega,« reče Matenjec in pokaže na Petra, »ki je pa tudi že več let naš tovariš. Doma je pa iz Lipovja.«

»Na Primorskem?«

»Da, blizu Trsta,« oglasi se Peter in stopi bliže.

»Torej ste moji delavci. Plačilo dobite kakor pri prejšnjem gospodarju. Idite za sedaj in recite hlapcu, naj vam razkaže tovarno in vse kar je treba. A vi Primorec - kako se že imenujete! - ostanite tu, nekaj bi vas rad povprašal.«

Naši junaki odidejo vsi veseli drug za drugim.

»Bogdan!« zakliče Selanovič, ko sta sama s Petrom, »Bogdan!«

Pri stranskih vratih, ki so vodila v sosedno sobo, se prikaže postava mladeničeva.

»Glej, mož iz Lipovja je tu, s kakoršnim si vedno želel govoriti.«

»O saj res! Bog Vas živi!« zavzame se Bogdan Selanovičev sin, in mu seže v roko.

Peter ga začudeno gleda.

»Kaj - ali me ne poznate več? Seveda spemenil sem se od tedaj, ko sem se bil poslovil pri vas. Bil sem takrat bled in slaboten, a kakor vidite, sem si že opomogel.«

Poter ga še vedno, neverno opazuje.

»Niste-li iz tiste hiše - kako se že pravi - - a pri Lahovih!«

»Pri Hvalovih ste menda hoteli reči.«

»Tako! Da! Pri Hvalovih. Človek rad pozabi. Saj je že štiri leta od takrat. Kako pa, ali se več ne posminjate onega tujca, ki so ga pripeljali vaša mati na pol zmrznenega domov in mu stregli tri dni?«

»Vi ste tedaj oni slep...« beseda mu zastane na jeziku, ko vidi tujčev mili obraz.

Bogdan nekoliko osupne na tem, vendar prav mirno vpraša:

»Kaj počnejo mati, so zdravi? In brat, ta mora biti že cel korenjak?«

Pri teh besedah kar zavre po Petru, a premaga se, milo ga pogleda in reče z žalostnim glasom:

»O, ko bi vas nikoli ne bilo pod našo streho! Oh, gospod, da ste vedeli vi, kake posledice bo imelo to, ne bili bi storili tega, saj ne bi smeli storiti. Smiliti bi se vam morali moja uboga mati, če imate količkaj srca.«

Selanovič in sin sta kar okamnela. »Za vse svetnike! govorite, kaj se je zgodilo, kaj je zadelo mater, mojo dobrotnico, ki mi je rešila življenje?«

Peter pripoveduje na tanko, kaj je povzrečil oni denar, ki ga je bil stisnil Bogdan Hvalovki pri odhodu. Kako je Erman vso družino zapodil iz Lipovja, da živi mati sedaj v veliki revščini in da je moral brat v vojsko.

»Zakrivil sem vam veliko gorje, povzročil bridke ure, razdrl v hiši srečo. In kar me najbolj boli, zgodilo se je to v času, ko sem vam dolgoval vse, dolgoval življenje. A odpustite mi, storil sem nevedoma!«

Tu poklekne Bogdan pred Petra, ki mu molče poda desnico.

»Kaj se godi vse po svetu radi nepazljivosti.« povzame gospodar. »Domov je prinesel še dve onih nesrečnih dvajsetic in še le tu je uvidel, kakšen denar je dobil v Trstu. Saj pravim, ti Judje! Niso zastonj preganjani po celem svetu. A bodi potolažen, prijatelj moj. Prva skrb mi bo sedaj, da poravnam, kar je zakrivil sin po neprevidnosti.«

»Kaj pa oče?« hiti Bogdan »če se ne motim, pripovedovali ste mi takrat, da so na Ogerskem. Kaj jih ni še domov?«

»In jih ne bode, dokler ne preneha vojska.«

»In nič ne vedo o vsej stvari?«

»Nima jim kedo sporočiti. Prav za prav ne vemo v katerem kraju bivajo.«

»Torej je naše nujno opravilo,« dé Selanovič ves ginjen »da zvemo za očeta in ga seznanimo s to sicer žalostno novico, a kaj hočemo. Za vas bom skrbel kakor za sina. Tudi mati in sestra morata semkaj in tu bosta bivali, dokler se ne obrne kako na bolje.«

Peter ga hveležno pogleda. Sulze mu stopijo v oči, a ne solze žalosti kakor preje, marveč veselja, da je mati rešena vseh stisk, in da bo zopet jedenkrat videl očeta.

7. Veselje.Uredi

Francozje so drli, polastivši se okopov pri Razdrtem vedno dalje. Glavna armada se je pomikala po veliki cesti proti Ljubljani, ostali so stikali po bližnjih vaseh, kje bi bilo kaj za nje. Tudi v Matonovo je prihrumel oddelek sovražnikov. Število prebivalcev se je v vasi zmanjšalo, tako da so se Francozje kar čudili, ko so našli po hišah le nedoraslo deco, kako staro ženico ali pa na palico se opirajočega starčka. Vse drugo je namreč zbežalo iz vasi v dobro uro oddaljeni podmol v Cestnikovi senožeti. Imetje svoje so vzeli seboj, kolikor so mogli, drugo so poskrili doma. Hvalovka je ostala s hčerko v hiši. Bila je znova vedno vtopljena v skrbi, kaj se godi s sinoma, da je pozabila na lastno nevarnost. Po celo uro je prečula pred podobo svete Prečiste in goreče zdihljeje pošiljala za njiju proti nebu. Pri tem svetem opravilu sta jej pomagali Lenka in Kovačica in o začrneli zid siromašne koče so odmevali glasovi: »Sveta Marija, mati božja...« in jagode na molku so padale mej prsti druga na drugo.

V takem stanju so dobili Francozje Hvalovo družino, ko so bili pridrli v hišo. Bilo jih je kakih petnajst. Preiskali so v hipu vse kote, in kar so našli živeža, so pobrali, zakurili na ognjišču ogenj in si napravili večerjo. Gospodinja je morala milo gledati, kako jej uničujejo brezsrčneži še to malo, kar ima.

Drugo jutro so k sreči odšli Francozje iz vasi. Hiteli so dalje, da ne bi preveč zaostali za vojsko.

Hvalovka ravno ogleduje omaro, če so še kaj pustili požrešni sovragi, kar zagleda skozi okno, kako se pomika po vasi pokrit voz, v kateri, je vpreženih par najlepših sircev. Star vaščan, ki je nekaj časa govoril s kočijažcem, da znamenje z roko, in konji zavijejo naravnost proti Hvalovi hiši. Vsa zavzeta hiti gospodinja iz hiše in ko stopi na prag, skoči mlad, snežno oblečen človek z voza in njej hiti naproti.

»Da ste mi zdravi, dobrotnica moja!« jej zakliče in poda desnico.

Hvalovka ga gleda nekaj časa, kakor bi se hotela nečesa domisliti.

»Kaj vi tu? Morda zopet potujete? In v teh nevarnih časih!« reče hladno in ga pelje v hišo.

»Ne, drugačne okolnosti so me privedle semkaj. Kakor veste, pred štirimi leti sem bil vaš gost.«

»Da bi se ne bilo nikoli zgodilo!« vzdihne vmes Hvalovka.

»Vem, mati, da sem vas spravil v nesrečo, a bodite prepričani, da se je to zgodilo zoper mojo voljo. Kaj sem storil, sem zvedel šele pred kratkim po vašem sinu Petru.«

»Petru? Kaj-ste govorili ž njim? O povejte, usmilite se uboge matere! Kod kodi? Že pred mesecom dnij bi se bil moral vrniti, a ni ga od nikoder.«

Bogdan jej pripoveduje vse na drobno, kako in zakaj je prišel Pater v Daruvar, kako je slučajno ali - kakor je povdarjal - po božji previdnosti seznal se ž njim.

»In tako« nadaljuje s povzdignenim glasom, »sem prišel k vam, da saj nekoliko poravnam, kar sem zagrešil. Moj oče je obljubil Petru, da hoče žrtvovati vse, da bi tako mogel nadomestiti žalost in nesrečo, ki jo je bil vam provzročil sin, oni sin, ki ste mu rešili življenje. Zato se je napotil s Petrom v onem času, ko sem se jaz odpravljal k vam, v Budimpešto, da poišče vašega gospodarja. In meni je naročil, naj pripeljem vas in hčerko s seboj, da bosta saj za časa vojske v varnem kraju in da ne bosta trpeli pomanjkanja.«

»O Bog!« vzdihne žena vsa v solzah, »kako ti vse prav uravnaš! Včeraj so mi pobrali sovražniki ves živež in danes - kaka vesela novica!«

Vsa vesela hiti po Lenko in Kovačico, ki sta se pogovarjali v veži s kočijažem, ker nista hoteli motiti pogovora mej materjo in tujcem.

Pustimo veselo družino, naj se po dolgem času raduje, in poglejmo za Petrom!

Od Mohača se pomiče proti severu po Donavi parnik. V začetku vozi počasi, a čim bolj se oddaljuje od pristanišča, tem urneje se giblje in puščae za seboj ogromno množico dima, ki se čimdalje bolj vzdiguje in razteza na vse strani, dokler se slednjič popolnoma ne izgubi v zraku.

Na krovu stoji mlad človek in neprestano gleda po okolici.

»Kako prijetna vožnja po reki!« reče in se obrne proti zraven stoječemu tovarišu.

»Kaj ne? In ker se voziš v prvo, zdi se ti še vse lepši.«

»Dolga pot res je bila od Daruvara do Mohača, a prišedši na ladijo sem pozabil na ves trud.«

»Se naveličaš se vožnje, predno bomo v Budimpešti.«

»Je-li še daleč tja?«

»V dveh urah, menim, bomo že tamkaj.«

»Bog ve, bova-li dobila očeta. Oj, kako bi jih videl še jedenkrat!«

»V predmestju na desni strani Donave so velikanske zgradbe in obširna dvorišča. Slišal sem že večkrat praviti, da rede tu konje za vojsko. Tamkaj poprašava.«

Mej takimi pogovori je tekel čas našima znancema, v katerih smo spoznali Selanoviča in Hvalovega Petra, kaj hitro. Kar naenkrat je obstala ladija v luki Dune, kjer je izstopilo več nego polovica potnikov, a ljudi je čakalo na obrežju toliko, da se je celo pomnožilo prejšnje število na ladiji. Mimo Adony, Enesi je letela »Lastavica« in se vedno bolj bližala glavnemu mestu Ogerske. Že so se videla iz daljave poslopja, visoko proti nebu dvigajoči se svetilnik, in ladija je nastopila pot v luko. Pred veličastnim poslopjem v pristanišču se ustavi, in popotniki se usujejo kakor bučele iz panja. Vrišč in hrušč ob desni in levi ne moti naših znancev, da bi se kje ustavila. Čez velikanski most na verigah kreneta v predmestje, kjer bi po Selanovičevem mnenju marala dobiti Hvalo. Mimo krasnih poslopij, po divnih prostorih, olepšanih z vsakovrstnimi parki in nasadi, hodita dobre pol ure. Peter je ves zavzet nad toliko lepoto mesta. Selanovič ga opazuje smehljajoč se mu:

»Kaj nisi bil še v nobenem mestu, da tako gledaš? Saj imate vendar tako blizu Trst.«

»Kaj Trst, kaj Trst! Kar je naše Lipovje proti Trstu, to je Trst prosti Budimpešti.« 

Selanovič vajen mesta, kamor je prišel že tolikrat po kupčiji, pelje Patra iz ulice v ulico, dokler me prideta na prostor, ograjen okoli in okoli z močnim zidom.

»Ta kraj je odmerjen za konje, in ono poslopje na koncu je kobilarna. Tako sem slišal praviti že rajnega očeta, ko je naji pot zanesla semkaj.«

Peter, ki je dosedaj le občudoval na desno in levo, se pri besedi »kobilarna« vzbudi kakor iz sanj.

»Hitiva torej! Oh, videl bom vendar še jedenkrat očeta!«

Piršedši do velikih vrat, kreneta naravnost na dvorišče. Prvi, ki ju pozdravi, je velikansk pes bele barve, ki se je meni nič tebi nič približal Petru, hoteč poskusiti, iz kakošnega blaga so njegove hlače.

Peter se ustraši velike živali in se umika vedno bolj k zidu. V tem se prikaže izza vogala človek nesoč polno posodo vode na rokah in reši Petra iz zadrege.

»Parkljež! Boš šel sem in pustil ljudi na miru!«

Pes odide s povešenim repom. Selanovič pa stopi bliže in vpraša:

»Ni li-tu lipovskih konjarjev?«

»Konjarji in konj - že peto leto.«

»In Hvala?«

»Hvala? Ta je najimenitnejša oseba izmej vseh, saj gospod ga čislajo najbolj. Bi-li radi govorili z njim?«

»Radi, srčno radi!« oglasi se Peter, ki je sedaj čisto pozabil na psa in se približal tujcu, ko je začel pripovedovati o Hvali.

»Počakajte tu malo. Takoj pride. Drugje ne more biti nego pri konjih.«

Ne traja dolgo, ko pride čez dvorišče sem od hlevov brzih korakov človek, brisoč si roke ob bel predpasnik. Peter je že od daleč spoznal v njem najdražje bitje, po katerem je hrepenel že toliko let. Ne more si kaj, da ne bi mu stopil nekaj korakov proti in zaklical:

»Moj oče!«

»Peter, ti tukaj? O...!« vzklikne Hvala in oče in sin si padeta v naročje.

»Kdo bi si bil mislil! Tako daleč - in si našel pot!« reče Hvala, ko se oddahne od prvih čuvstev, ki so privreli na dan z vso silo očetovske ljubezni.

»Tega gospoda imam zahvaliti za vse,« odvrne Peter in pokaže na Selanoviča.

»Da ste mi zdravi in dobro došli!« in Hvala mu poda desnico.

»Kdo bi si bil mislil? Kdo bi si bil mislil?« ponavlja Hvala ves srečen in smehljajoč se opazuje sina. Ta se tudi ne more nagledati očeta.

»A kaj bomo stali tukaj! Pojdita z menoj v stanovanje, če tudi je borno in priprosto. Vem, da imata veliko novic s Krasa in zlasti iz Lipovja, na katero mislim slednji dan, in kamor bi se rad še povrnil, predno me pokliče Bog k sebi. Kaj ne, Peter, postaral sem se, a ti si cel korenjak, skoro bi te ne poznal več.«

Mimo krasnega vodnjaka, ki stoji sredi dvorišča, ju pelje do konca grajščine, kjer je nekoliko nižje poslopje za služabnike. Po kamenitih stopnicah pridejo pred sobo. Hvala jo odklene in jima veli, naj vstopita. Ponudi jima stole, pokliče človeka, kateremu nekaj naroči in potem še sam prisede.

»Tukaj, Peter, tukaj sem slonel včasih po cele večere in premišljeval. Mislil sem raznovrstne stvari in vedno le o domačem kraju. Zlasti ko sem čul, kako pritiskajo Francozje na Avstrijo. A ko sem zvedel, da se bijejo večinoma le na severu, iznebil sem se skrbij in veselja bi bil zaukal, ko sem čul, da se je sklenjen požunski mir. Upal sem za trdno, da se vrnemo s konji nazaj v Lipovje. A niso nas pustili. Gospod grof so sami prišli k nam in rekli, naj ostanemo še nekoliko časa, ker mislijo cesarski vrniti in poplačati Francozu vse, kar mu gre. In čakali smo tega časa, čakali nove vojske - cela tri leta. Šele letošnjo zimo je počil glas, da udari Avstrija s podvojeno močjo na sovražnika. Prihajala so različna poročila, kako so bili naši v Italiji tepeni, kako so bežali na Kranjsko, kjer so jih na meji veliko število zajeli Francozje. Zopet so me vznemirjale strašne misli, kaj se godi z ženo in otroci. V sanjah se mi je zdelo, da vidim, kako kleči od daleč tvoja mati in kako steguje roke proti meni, naj bi ji pomagal. Hoteč skloniti se proti njej spodtaknem se ob srobot, padem in se vzbudim. Drugikrat zopet vidim, kako jej grozi Erman, in kako ona vsa preplašena beži pred njim, beži po neizmerni planjavi, Erman se jej pa krohoče od daleč, dokler mu ne izgine izpred očij. Kako sem si želel zvedeti kaj gotovega o svojih predragih! Kako prav si torej prišel, sin moj! Časa res nimam veliko, kajti uprav sedaj popravljamo in čedimo, ker smo dobili sporočilo, da nas obiščejo v kratkem gospod grof. A naročil sem tovarišu, naj kaj poskrbi mesto mene. Povej tedaj, Peter, kako se imate v Lipovju in kako si se sešel s tem gospodom.«

»Oh, oče, o Lipovji kaj malo, kajti nisem bil tam malone štiri leta.«

»Kaj nisi več v službi? Za božjo božjo, zakaj si popustil? In Tine in mati in Lenka?«

»Vse nas so izgnali in preselili smo se v Matenovo.«

Peter pripoveduje sedaj natanko vse o popotniku, o Ermanu in denarju, kar je nam uže vse znano.

Hvalov obraz se kar spraminja jeze in žalosti in, ko opisuje pripovedovalec na dolgo in široko materino revščino in pove najžalostnejšo novico, da je moral Tine v vojsko, kjer je najbrže padel, ker ga ni bilo nazaj, - uderó se staremu možu debele solze po licu.

»Potolažite se prijatelj, moj sin je vzrok vsega, odkritosrčno priznam, a vse hočem poravnati. Po ženo vašo in hčer sem poslal sina in pri meni bosta bivali, dokler se ne poležejo vojskini viharji.«

»Vedno vam bom hvaležen, gospod Selanovič, a vedite, vaš sin ni zakrivil vsega. Jaz Ermana dobro poznam. Že od nekdaj ni megel videti ne mene, ne moje družine. Da sem jaz to poprej zvedel!... A menim, da se še dobi na svetu pravica. Poskusiti hočem vse.»

Hvala gre molčé venkaj, da pripravi gostoma kaj za želodec.

Tisti dan ostaneta Peter in Selanovič v kobilarni, Hvala jima razkaže vse. Na večer se poslovita. Pri odhodu obljubi Selanovič, da ga hoče obiskat še večkrat s Petrom.

8. Žalost.Uredi

V tem času, ko sta bivala naša znanca v Budimpešti, odpravljali so se pri Hvalovih v Matenovem na odhod. Bogdan je prigovarjal vedno, naj bi se napotili prej ko mogoče. Bal se je, da bi zopet pridrl sovražnik iz južne strani in preprečil vse njih namere.

Vesela je bila Hvalovka, ko je čula vest o Petru, vesela, ko jo je prišel ta tujec rešit iz najhuje stiske, vendar se je težko ločila. Privadila se je bila v Matenovem ljudem, privadila delu in trpljenju. In zdaj naj se seli še dalje, čez mejo, po neznani poti! A če ostane, kaj jo čaka doma? - Francozje so jej pobrali ves živež. Naj hodi tedaj s hčerko od hiše do hiše nadlegovat ljudi, ki sami trpé pomanjkanje? Ne, tega ne more, tega ni vajena in ne stori za nobeno ceno. Zahvaliti hoče Boga, da jej je poslal po Bogdanu pomoč, in storiti vse po njegovem nasvetu...

»Vendar Lenka naj bi ostala doma pri Kovačici,« dejala je. »Ta bo imela veliko opraviti z oskrbovanjem hiše in njiv. Vse vkup je sicer malenkost, a žena je stara.«

»Ne, obe moram privesti - oče mi je naročil strogo - obe! ni nikake nevarnosti in težave. Če bi rekel - na! - bo hodila peš! A tako...«

»Oh, mati, pustite me. Jaz grem z vami, z vami Kaj bi počela brez vas?«

Kovačica se nasmehne in reče:

»Pojdite v imenu božjem. Upam, da poneha skoro vojaka, in se vrnete, komaj pridete tja.«

Tako so ugibali in se pogovarjali pozno v mrak. Prišlo je ljudij iz cele vasi, kolikor jih je bilo doma, k Hvalovim, da bi se poslovili od gospodinje. A ta ni govorila mnogo, kmalu jih je pustila na ognjišču, odšla v sobo in molila dlje nego po navadi. Ko so bili drugi legli k počitku, je brlela še vedno luč na njenem oknu.

Drugo jutro je Selanovičev kočijaž na vse zgodaj opravljal konja v sosedovem hlevu, kjer sta bila čez noč. Pri Hvalovih so bili že pripravljeni za odhod, in ko je bilo vpreženo, stopita Hvalovka in Lenka na voz. Bogdan govori nekaj s kočijažem in prisede.

»Dobro varujte,« zakliče Hvalovka Kovačici, ki jo je spremila do voza, in jej poda roko.

»Srečno! Pozdravite Petra in se vrnite kaj kmalu.«

Zednjih besedij že ni bilo več slišati, kajti čili konji so zdirjali, da se je za vozom visoko vzdigoval cestni prah.

Dospevši onkraj Postojne zavijejo po občinski cesti na Ribnico, kjer se ustavijo čez poldne. Nato vozijo čez Kočevje, Koprivnik in dospejo proti večeru do vasi Griblje. Bili so na meji.

»Dolga pot, gospod, dolga,« dé Hvalovka. »Človek se naveliča sedeti. Moj Bog, vse kosti me bolijo.«

»V tej vasi se spočijemo in jutri bomo nadaljevali pot. Ivan, pred Grozdičevo hišo ustavi!«

Kočijaž prikima in požene konja, da bi dospeli tem preje v vas.

»Tu v Gribljah imam prijatelja Grozdiča. Sprejme nas gotovo z veseljem. Ko sem se peljal predvčerajšnjim k vam, sem tudi prenočeval pri njem. Najpremožnejši je v vasi, in gostilna slovi daleč na okoli. Z vinom trguje po vsem Hrvaškem in Slavoniji. V Daruvaru se vedno oglasi pri nas, in tako sta bila že moj in njegov stari oče dobra znanca.«

»In koliko časa bomo potovali jutršni dan, gospod?« poseže vmes Lenka.

»O mraku bomo doma, če pojde po sreči, a to bo vse drugačna vožnja nego danes. Tu vam je sama ravnina, lepa polja, vinogradi ob poti...«

Bogdan bi še rad kaj povedal lepega o svoji domovini, toda voz se je ustavil pred veliko lepo hišo z veho nad vratmi - znamenje, da se tu dobi (lahko) kaj takega, kar teče gladko po grlu, krepi živce in bistri um.

Grozdič, mož z lepo okroglim trebuščkom, kakor je to z malimi izjemami pri krčmarjih navadno, se prikaže na pragu in popelje goste v hišo.

Ako bi kdo opazoval natanko okolico Grozdičeve hiše, ko se je ustavil voz z našimi znanci na dvorišču, videl bi ob vrtni ograji ženskino postavo, v kateri bi spoznal ciganko, ki je nepremično zrla v voz. Ugledavši Bogdana z Lenko in njeno materjo se zadovoljno nasmehne. Nehoté stori nekaj korakov proti hiši, vendar tako skrbno, da je nihče ne opazi, in posluša pogovor. Ko odidejo gostje v hišo, nekaj zmrmra, a njen obraz ni rdel od jeze, kakor je bila njena navada, ampak gube okolu usten so kazale nasmeh.

»Znabiti le pojde,« dé sama pri sebi in pospeši korake venkaj na prosto.

Ne moremo si kaj, da ne bi sledili tej čudni ženski. Kaj namerja? Kaj pomenja to vedenje?

Za streljaj daleč gre vedno po glavni cesti, nato zavije navzdol proti Kolpi. Tu je ob obrežju na zeleni trati sedela okoli ognja tolpa ljudij. Črni lasje, rujava koža in v strgane cunje zavita telesa - vse to nam priča, da so cigani.

Ogenj je čedalje bolj pojemal, jednako je tudi hrušč ponehaval in drug za drugim je zadremal. Sišati je bilo le še slokega človeka z zmršeno brado, ki se je vlegel, kakor je bil dolg in širok tik pepela. Po njegovem samozavestnem glasu smemo soditi, da je poglavar cele čete.

»Luka! slišiš Luka!« zakliče sin, »pojdi v Griblje matere ni dolgo. Kaj neki dela? Luka, ali spiš?«

Namesto odgovora se sliši dolgi: »Jo - - jo - -« in Luka zazdeha globoko in široko, in se meni nič tebi nič obrne na drugo stran.

»Lenoba gnila, klada! Da bi te vsi h...!«

»Molči, stari! Kaj golčiš, saj sem tukaj!« oglasi se nam že znano cigansko bitje za hrbtom.

»Saj je že tudi čas. Celi popoldan si se menda že lahko nagoljufala in nalagála.«

»Ne zamerim ti tvojih besedij, saj vem, da še nikoli nisi zinil pametne. A ne misli, da sem jaz kar tako, da bi se pometalo z mano. Kar sem jaz zvedela in in izvohala danes, je nekaj, kar ne bi ti storil vkljub svoji zvitosti, s katero se bahaš!« 

Glas cigankin je bil čedalje mogočnejši. Kmalu so začela očrnela zaspaneta dvigati glave. To je menda tudi hotele doseči ciganska mati, kajti, ko je videla, da jih precejšne število bedi in zre nepremično vanjo, je začela:

»Kedaj smo bili zadnjič v Daruvaru, ljudje moji, otroci moji, sinovi svoje majke?«

»Lanko leto, ko se je pripetila naši Kati ona strašna nesreča,« zagrmi druhal in krčevito stiska pesti.

»In kdo je povzročil revi tolike bolečine, da ni zdaj za nobeno rabo, in jo moramo imeti vedno na vozu?!«

»Pošast preklicana, stara, ne vzbujaj mi žalostnih spominov!« zarohni poglavar, a skoro se zgubi njegov glas, ko zavpije cela tolpa:

»Stari Selanovič! Gjaur! Grobnica mu kosti izmetala! Reva Kata je bila stegnila roko po beli ruti, ki se je sušila na vrtu, tu se prikaže Selanovič, kakor bi bil vstal iz zemlje, in vdari revo z gorjačo čez hrbet, da je komaj prišla do nas. O reva Kata, uboga Kata, poprej tako lepa Kata!...«

Hrup se počasi poleže, kar se zopet oglasi glas »materin«:

»In niste sklenili takrat maščevati se, naj velja kar hoče?«

»Zaprisegli smo!« zažeró vsi z jednim glasom »in teh misli smo še vedno.«

»Poslušajte torej,« nadaljuje ciganka, a bolj tiho in stopi v njih sredo. »V Gribljah prenočuje nocoj Selanovičev sin, videla sem ga dobro. Pripeljal se je od Črnomlja sem in gre proti domu. Ž njim sta tudi dve ženski, jedna že postarna, draga še dete, jedva staro dvanajst let. Gotovo sta njegovi sorodnici. Ko sem prosila darov po hišah, prišla sem slučajno - tema je že bila - do Grozdičeve hiše, kjer se je ustavil voz in so izstopili vsi trije. Vsega nisem vjela, a to sem čula dobro, da odrinejo jutri na vse zgodaj proti Karlovcu. In kako je deklica ljubeznjivo in nežno bitje! Huje, menim, bi ne mogli zadeti Selanoviča, nego z izgubo te deštre stvarice, ha, ha!«

Njen smeh pri zadnjih besedah je odmeval v tiho noč. Druhal je še vedno zrla nepremično v starko in poslušala bi jo bila še dalje.

»Jutri, praviš, da odrinejo? Dobro! Poskusimo! Da ste mi pripravljeni in na vsako besedo poslušni. Če nam spodleti, tedaj...«

Tu vzdigne glavar svojo koščeno pest in divje gleda po tropi.

Še kak glas se čuje tu in tam, a ko zadnjič zaplapola ogenj, in jame žareče oglje prehajati v beli pepel, potihne vse in le smrčanje zaspanih, vednih popotnikov se čuje po okolici...

Jutranja zarja je jela rudeti in napovedovala solnce, da odgrne črno zagrinjalo, v katero je bila zavita zemlja celo noč. Čedalje bolj se je izgubljala tema, in pomladanska megla se je vzdigovala vedno višje. Vendar od bregov Kolpe se ni hotela ločiti dolgo, dolgo in vedno je še vstajala iz vode. O megla, gosta megla, zdi se mi, da vem za vzrok tvoje lene počasnosti, in mi je znano, kaj zakrivaš v svojem krilu. Malopridne ljudi in njih hudobije! Glej, ob obrežju tiči mej dvema vrbama petorica mož divjega obraza in srditih očij. Oprti so ob gorjače in se pomenkujejo. O čem-li? Ni čuti, pretiho govoré. A to vem, da nameravajo nekaj groznega. In ti, megla, slišiš vsako besedico in vmes tudi lastno pohvalo, da jih tako skrbno skrivaš, in to ti je všeč, kaj ne? O megla, nič ne moreš oporekati, saj si znana in razglašena s svojo sestro nočjo kot pespeševalka in posebna posredovalka pri največjih zločinih...

A kam sem zašel, v kake misli si me vtopila, ti nočna tovarišica! Skoro bi bil preslišal peket konjakih kopit in rožljanje koles. Oj Gribelj semkaj se pomiče voz. Par najlepših sircev je vpreženih, kakoršnih nima ob Kolpi nikdo, kakoršne premore v Daruvaru le bogati trgovec Selanovič. In res, ugledavši konje, spoznamo takoj oni voz, ki smo ga spremljevali v duhu daleč tam s Pivke po celem Dolenjskem in popustili čez noč v Grozdičevi gostilni. Prav v živahnem pogovoru sedé, v njem naši znanci: Selanovičev Bogdan, Hvalovka in Lenka. Odpočili so se dobro celo noč, in Bogdan je začel pripovedovati, kodi in kako dolgo bodo še vozili do Karlovca, Siska in od tu do doma. Lenka ga je poslušala kar z odprtimi usti, a mati njena ni kazala posebnega zanimanja. Zamišljeno je sedela in bila nekako vznemirjena.

Ko se nagne voz po klancu proti Kolpi, zakliče Bogdan kočijažu:

»Pazi dobro na konje; zdaj, zdaj bomo na brodu.«

Bogdan se obrne do svojih tovarišic, hoteč jima pripovedovati o nevarni vožnji čez brod, kar se voz nenadoma vstavi in se zasliši obupajoč kočijažev glas:

»Pomagajte!«

»Za božjo sveto voljo!« vikne, Hvalovka, in skoči po koncu. Bogdan hoče odpreti nanagloma voz, kar v tem prihiti zmršena ciganska postava, ki zgrabi s koščenimi rokami in vrže z vso silo na tla. Ko se hoče braniti, priskoči druga oseba in ga tišči k tlom. Bogdan kliče kočijaža na pomoč, a tudi s tem godi se jednako. Dva možaka ga pestita na tleh in kričita k tretjemu, naj dobro drži konje. A to še ni vse. Velik, krepek cigan stopi, počasi iz ozadja, postavi se ob vozu in pogleda Bogdana v oči.

»Me-li poznaš?« vpraša z zaničljivim posmehom in ne pričakujé odgovora, nadaljuje: »Mogoče, kaj né? A nič ne dé. Pozna me tvoj oče tolikanj bolj. Ali ima še v spominu, kaj je storil z mojo hčerjo, ubogo Kato? No menim, da se bo spomnil na to večkrat.«

To rekši, se skloni v voz, pograbi ubogo Lenko za roko in jo hoče potegniti venkaj. A to ne gre tako lahko. Hvalovka se krčevito oklene svojega najdražjega bitja in je ne izpusti.

»Kaj vam je storila, revica?« zavpije in pogleda tako milo, da bi morala omečiti najtrši kamen, a ob jednem besno, ko zagleda divji ciganov obraz.

Namesto odgovora jo udari neusmiljenež po rokah, da jej kar odrvené in omahnejo.

»Zadnji ukaz še izvršite, potem pa za menoj!« zakriči zločinec tovarišem in izgine z Lenko ob Kolpinem bregu.

Ostali štirje dvignejo gorjače in udrihnejo neusmiljeno kake trikrat po Bogdanu in kočijažu in jo popihajo za poglavarjem. To videč, popusti peti, ki je držal konja za uzdo, in jo ubere za njimi.

Kakor se prebudi mornar, ki ga trešči nevihta z vso silo na skalno obrežje, in gleda okoli sebe, kje bo zagledal kakega tovariša, kje ladijo, s katero so se pred kratkim tako neusmiljeno igrali valovi, tako je gledal okoli sebe Bogdan, ko se je zavedel iz omotice, katero so bili pouzročili neusmiljeni udarci ciganove gorjače. Počasi pristopi h kočijažu, mu pomaga na noge, stopi v voz in spravi Hvalovko k zavesti. Nato veli pognati, in voz se pomiče po brodu čez reko - čez mejo - sprva počasi, nato vedno hitreje.

Kaki čuti so se morali vzbujati na vozu sedečim osebam na tej poti, si lahko vsakdo sam misli.

9. Konec.Uredi

Željno je čakal Peter matere na Selanovičevem domu, ko sta se bila vrnila z gospodom z Ogerskga. Vesel je bil, ker je po dolgih letih zopet videl očeta. Še bolj mu je igralo srce, ko se je spozanil, da je mati rešena vseh stisk, da pride z Lenko k njemu, in da bodo skupaj bivali na novem domu. In vendar, kako bridek je bil ta toliko zaželjeni sestanek z materjo! Revež je kar odrvenel, ko je zaslišal, kaj se je zgodilo z Lenko. Ni mnogo govoril in povpraševal, kako in kaj. Vedel je, da je vsak poskus zastonj, da so odšli cigani Bog vé kam, in da jih ne more zasledovati. Nekaj časa je zrl predse, nato se ozrl v stran, in blizu stoječi bi lahko čuli besedo: »Brata je pobrala vojska, sestro hudobni ljudje, kaj neki čaka mene?«

Ubogi Peter!

Očeta so obvestili o tej nesreči, kakor hitro je bilo mogoče. Ta čas je prišel svitli knez ogledat si budinsko kobilarno. V spremstvu oskrbnika in mnogo gospodov, ki so prišli ž njim iz stolnega mesta bolj radi zabave nego po opravku, je pregledal knez vse prostore tega cesarskega poslopja. Posebno dolgo se je mudil po hlevih, kjer se ni mogel načuditi čilim lipovskim konjem močnega in trdega kopita, katero so utrdili na kamenitem Krasu. Rad se je tudi pomenkoval s služabniki in hlapci, kajti bil je ljubeznjiv, prijavzen gospod, da so se vsi veselili njegovega prihoda. Ko pride tedaj ta izbrana družba do četvorice konj, ki jih je oskrboval Hvala, prikloni se ta spoštljivo in pove ime vsakega posebej, h kateremu pristopi knez in ga potiplje po vratu.

»Lepe živali to, najlepše bi rekel izmej vseh.«

»Saj so tudi najbolj postrežene. V rokah jih ima mož, ki se posebno razume na konjerejo,« oglasi se oskrbnik in pokaže na Hvalo.

»No, me veseli,« reče knez, stopi k njemu in mu seže v roko. »Takih mož potrebujemo pri cesariji. Kako pa, iz Lipovja, kaj ?«

»Da, milostni gospod! Pred štirimi leti sem moral pustiti tamkaj vse in iti... in...«

Hvali zastanejo besede, da ne more dalje.

»Prijatelj moj,« mu reče knez prijazno. »Vas nekaj teži, to sem opazil na vašem obrazu takoj, ko sem vas zagledal. A zagotavljam vas svoje pomoči, če mi odkrijete vso bol.«

Hvala mu začne praviti na drobno vso svojo nasrečo. Na koncu te žalostne pripovesti zaigrajo tudi knezu solze v očeh in vsi pričujoči so ginjeni.

»In sta bila že takrat, ko ste bivali vi v Lipovju taka prijatelja?« reče knez.

»Erman in Krebelj? O koj prvi dan, ko je prišel oskrbnik v kobilarno, se mu je prilizoval Krebelj. Mene ni mogel videti kraj očesa. Rad bi bil dobil moje mesto, rad bi bil tudi videl, da bi njegova sinova prišla preje v službo nego moja. Bog vé, kaj mu je vse natvezil o meni, in ta Erman, ta mu je verjel vse.«

»In kar je najbolj kazni vredno, je to, da je odpravil vašo družino brez vsake preiskave iz Lipovja, brez vsacega višjega dovoljenja - z jedno besedo - po svoji volji in hudobni trmi. Da vas je pripravil ob sina v najlepših letih, tega ne vé. Da ste prišli vi ob jedino hčerko, o tem se mu še ne sanja. A jaz ga obvestim o vsem tem, obvestim tako, da bo pomnil za vedno. V imenu cesarjevem, ki mi je izročil nadzorstvo čez vse kobilarne, vam dovoljujem, da odpotujete nazaj v Lipovje. Tam nastopite službo, ki ste jo odpravljali nekdaj. Krebelj pride na mesto vas semkaj v Budim, kjer bo za zadnjega hlapca. Ermana tudi ne najdete v Lipovju, zato bom že jaz skrbel.«

Hvala se od veselja zjoka in poljubi dobremu gospodu roko.

»Vendar zopet jedenkrat tolažilne besede. A Tine in Lenka, ta, ta...! Oh uboga otroka moja!«

»Potolažite se. Poskusimo, kolikor bo le mogoče, da se vrneta vam v naročje, če jima je bila usoda toliko mila, da sta ostala še pri življenju. A upajmo najboljše. Saj upanje jedino nas še vzdržuje na svetu.«

Po teh besedah hoče knez oditi.

»Milostni gospod,« oglasi se za njim Hvala. »Ker ste mi dovolili toliko, storite mi še to ljubav, da smem odpotovati malo v stran - po Donavi čez Daruvar, kjer se snidem z ženo in starejšim sinom, ki sta, kakor vam je znano, tamkaj pri usmiljenih ljudeh.« 

»Dobro, časa imate dovolj. Da ste v jednem mesecu v lipovski kobilarni, zadostuje.«

Hvala se hoče še jedenkrat zahvaliti, a knez odmaje z roko, obrne so do svojih spremljevalcev in ogleduje dalje.

  * * *

Pravijo, da je čas najboljši zdravnik vsakoršnim ranam. V resnici, mnogokrat se zaceli v teku časa rana, katera nam je hotela v prvem trenotku uničiti vse moči in zadušiti zadnjo iskrico življenja. A pri Hvalovih se je godilo drugače. Pozabili bi gorje, ki so ga bili prestali v obilni meri svoje dni, da so bili vsi skupaj, združena cela družina. A pogrešali so še vedno dveh, dveh najmlajših, in to jih je bolelo. Godilo se jim ni slabo, ko so prišli nazaj v Lipovje. Nikdo jim ni kalil miru. Oče in sin sta takoj nastopila prejšno službo, za oskrbnika so dobili človeka usmiljenega in blagega srca. Gospodinja je zopet nosila mleko v Trst.

Mineval je zatem dan za dnevom. Prešla je pomlad, dalo slovo poletje in oglasila se otožna jesen. Listje na drevju je začelo bledeti in vse na polju je venelo. A kakor se je poslavljalo življenje od narave, zastajalo je tudi v žilah Hvalovih. Potrla ga je nekaj starost - imel je na hrbtu že šest križev, - največ pa je razjela njegovo osrčje rana, ki mu jo je prizadela britka usoda ljubega mu sina in drage hčerke. Revež se je moral vleči v posteljo, katere ni zapustil več. Ker mu je prihajalo vedno huje, spravili so ga z Bogom in udan v voljo božjo je pričakoval blagi mož ure, ki slehernega zemeljskega trpina vseh reši spon in teženj, ki ga tarejo v dolini solzá. Prebil je svoje zadnje dneve v molitvi in v pogovoru s svojimi dragimi.

»Rad, prav rad bi se ločil in šel na oni svet, saj sem prestal že dovolj hudega na zemlji. Vendar, koliko lajša bi bila ločitev, ko bi videl še jedenkrat svoja ljubjena otroka! Ko bi saj slišal, kaj se je zgodilo ž njima!«

»Bodite mirni, oče. On, ki nas je rešil iz rok našega najhujšega sovražnika, bo skrbel, da se snidemo še vsi skupaj, saj ne zapusti svojih. Ne veste-li več, kaj vam je dejal pri odhodu svetli knez, da smemo upati vsega, dokler živimo.« tolaži Peter očeta.

»Da, da, in prav je imel, dobri mož, prav!« reče s slabim glasom starček in se nasmehne.

Taki in jednaki pogovori so bili zdaj slednji večer pri Hvalovih. Bolniku so vidno pojemale moči. Mati in sin sta prebila noč in dan pri njem, kajti pričakovalti je bilo vsak čas, da ugasne. Nekega večera je govoril vedno le o Tinetu in Lenki ter vedno se oziral proti vratom, zunaj je brila mrzla jesenska sapa. Zdaj pa zdaj so zašklepetala okna.

»Trkata, trkata. O, sta že tu, saj sem vedel, da prideta. O le sem, le sem, da vaji objamem,« mrmra bolnik s hropečim glasom in se hoče vzdigniti.

Mati in Peter milo gledata, kako se je jelo mešati očetu - znamenje, da so mu ure seštete.

Bilo je pozno v noč. Naenkrat se začuje ropot pri vežnih vratih in odpiranje. Ne traja dolgo, ko pogledata skozi vrata moški in ženski obraz.

»O Lenka, drago dete moje!« zaupije veselja Hvalovka in hiti na prag. Mati in hči si ležita v naročji.

»Mene ne poznate več?« reče moški in stopi v sobo, »Seveda, spremenil sem se, odkar se nismo videli.«

»Tinetov glasi - Kaj res? - Oh res - res. Tine, pristopi k - meni, da te - še jedenkrat objamem, - predno izdihnem.«

Molčé se skloni izubljeni sin nad posteljo umirajočega očeta, vroče solze se mu uderó in kapajo na čelo bolnika, kjer se spojé z mrzlim mrtvaškim potom. Pač ginljiv prizor in pretresljiv pogled!

»Da si le prišel! Moj Bog - saj se mi je zdelo, - da te še vidim. - O kako mi je sedaj odleglo! - A ozdravim ne več, več - ni več ne! No, saj sem dosegel, saj sem doživel, kar sem želel.«

»O, kako si ves drugačen! Gotovo, da te nisem spoznala,« čudi se Hvalovka, ogledovaje Tineta od vrha do tal.

»Mati, doživel sem mnogo in prestal marsikaj grenkega ta čas.«

»Kakor tudi jaz,« oglasi se Lenka in obriše očetu pot z obraza.

»Kako sta se sešla? Pravi čudež božji je moral to biti!« povzame Peter.

«O, kod si hodil, sin moj, povej, po - vej!« jame oče s tihim glasom.

»Kdo bi rekel!« začne Tine in sede k očetovej postelji, »in kedo bi sodil takrat, ko me je bil zvezal birič, da se ne bomo videli toliko časa! A zahvalim Boga, da nas je obvaroval hujše nesreče. Ko smo se bili navadili v Ljubljani sukati orodje, poslali so nas, kakor vam je znano, doli na Laško. Tu so frčale krogle mimo glavo, da se mi je kar tema delala pred očmi. Okoli in okoli mene so ležali mrliči po tleh kakor snopje. Po tej strahovitej borbi, katera mi je v spominu tako živo, kakor bi se bila vršila včeraj, bežimo, kar nas je ostalo še živih, pod vodstvom poveljnikovim na Razdrto, kjer nas obkolijo Francozje od vseh stranij. Ko nam zmanjka živeža, se udamo in Francozje nas tirajo s seboj. Ne bom vam popisoval natanko vse poti, kajti dolga je bila, dolga. Kar nas je mučilo najbolj, je bila grozovita žeja. Marsikateri tovariš je obnemogel na potu. Ustavili se nismo preje nego smo prišli v neko mesto blizu Pariza. Tu so nas napodili na polje, kjer smo delali celo poletje, ker je primanjkovalo delavcev. A kmalu nas vtaknejo zopet v vojaško suknjo in korakati smo morali v vojsko zoper lastno domovino. Ko smo se bližali meji, bilo mi je na misli, kako bi jo zavil domov. V visocih hribih blizu Badenskega prenočimo neko noč. Jaz se ukradem skozi hosto, pridem do slamnate koče, kjer zahtevam civilno obleko. Ker sem grozil z orožjem, sem jo dôbil takoj in potem drvil po napovedanem potu vedno dalje, pripovedujoč ljudem, da bežim pred vojsko. Kmalu nas je bežalo več. Jaz sem pravil, da sem obrtnik in grem v Avstrijo po opravku. Ne traja mnogo dnij, in že sem na meji avstrijski. Po težavni poti ob reki Sali pridem na Koroško. Pot me pelje zopet skozi gozd. Od daleč zagledam v neki dolini pojemajoč ogenj. Vesel sem bil, da dospem k ljudem, kajti glad me je mučil, da sem komaj stal po koncu. Noč je bila. Bližam se navzdol k ognju, kjer opazim kmalu tolpo ljudij, ki so ležali okrog pepela. Takoj uvidim, da so cigani. Prav tik ognja je čepela deklica, ki je zdaj pa zdaj podrezala v žrjavico. Ko stopim bliže, spoznam svojo sestro...«

»Kaj, tja so te privedli? O sveta mati božja!« začudi se Hvalovka vijoč roke.

»Od onega usodepolnega dne, ko me je zgrabil bradati mož, hiteli smo vedno naprej in prebili v tistem gozdu celo poletje.«

»Spoznava se,« nadaljuje Tine, »in skleneva ubežati. Bilo je, če se ne motim, uprav včeraj teden. Ker so vsi trdo spali, vzdigneva se takoj. Sprva tečeva kar moreva in prideva srečno iz gozda na cesto. Nato korakava dalje čez Koroško in Kranjsko. V Matenovem prenočiva v naši hiši, kjer je naji komaj spoznala Kovačica. Tu zveva, da bivate zopet v Lipovju in da so oče zboleli. Ta žalostna novica nama tako pospeši korake, da se ne ustaviva do doma. In zdaj sva, hvala Bogu, doma, sva tu v vaši sredi.«

Bolnik upre oči kvišku, in vesel nasmeh se mu bere na ustnicah. Spregovoriti ne more več.

Prečuli so ono celo noč, kajti mnogo so si še imeli povedati. Pazili so na vsak zdihljej umirajočega in mu stregli s tem in onim.

Proti jutru je Hvala zaspal na večno. Revež je vedel, kako se živi na svetu, kjer je užil veliko gorja in prestal toliko bridkih izkušenj.