Deklica in mornar
| Deklica in mornar Mara Stepanova |
| |||||||||||||
Dalmacija. Dežela svoje vrste, topla, vroča. prekipevajoča naglih in nerazsodnih sprememb vsepovsod: v človeku in v naravi. Ogreva se duša človekova ob vročem žitju njenih življenj, ob njihovi pesmi, ob šumenju in vrenju morja, ob katerem ubira razpaljeno pečevje prizvok neminljivosti v sinje višine, koder kraljuje sonce, večno in žgoče sonce. In pod tem soncem so življenja kot v ognju zvarjena: čvrsta in silovita, in če udariš po njih, se zlepa ne zlomijo. — Ob obali vodijo kamenite ceste, v ozkih soteskah se tiho privijajo k morju in ljubimkajo z njim. In po teh cestah hodijo ljudje in želijo preko morja. Strmijo v megleno daljo in se jim prav nič ne zdi, da jih varajo njihove misli in želje: oditi onkraj, kjer je sreča doma. — Toda sreča je brezdomka; vedno je tam, kjer tebe ni. Če si ti tostran, je ona onkraj, in če si ti onkraj, je ona tostran. Boleča resnica, ki dela življenje človekovo neustaljeno in večno nemirno.
Zagorčeva Zala je stala na obali in mislila o sreči. Gledala je bela jadra na morju in je bila žalostna. Štiri leta je minilo, kar je šla zdoma in tisti dan je s smehljajočimi se očmi božala malo culo in ni mislila na nič drugega kot na to, da se s tem dnem začenja zanjo novo življenje, polno sonca, svobode in nešteto lepih stvari, za katere še imena ni vedela. Danes pa je bila prepričana, da zanjo sreča ne obstoja, da so bile njene mlade, zlate sanje samo sanje. Zala je bila v svoji dobri, pošteni duši velik otrok in ni mogla verjeti, ne razumeti, da je življenje tako, kakršno se ji je pokazalo: polno neresnice, prevar in nepoštenja. In v teh dneh se je včasih od daleč spomnila pregovora, ki ga je videla nekje zapisanega: Če človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče — in je polagoma začela verjeti vanj.
Od jutra do večera je Zala stregla gospodi. Vila, v kateri so stanovali, je bila tik ob morju in ob viharnih dneh je pljuskalo valovje ob spodnje zidovje, po katerem so se sipali bogati slapovi južnega cvetja. Cvetje limon je omamno dehtelo. Tako so nekoč doma dehtele nevidne vonjave velikih praznikov, ki so zapuščali v duši hrepenenje po večni lepoti in neminljivosti prazničnih čarov. Mnogokrat je obstala ob zidovju tik ob morju in božala slapove cvetja. Gledala je na morje in globoko v duši nečesa pričakovala. Česa? Kdo bi ji vedel povedati!? Potem se je nekega dne ob njenih nogah ustavila barka in globoke oči zagorelega mornarja so objele njeno tiho, svetlo postavo, njene lase, njeno čelo, ki je dihalo domotožje in njene oči, polne hrepenenja.
»Kakor morje si zapeljiva,« je dejal mornar in se zasmejal.
Zalo je oblila rdečica. »Nisem zato tukaj, da bi se kdo o meni tako izražal.«
Zagoreli mornar je občutil, da jo je žalil. In tisti hip, ko je občutil to, se je vžgala v njem iskrena in svetla iskra. V očeh se mu je utrnilo, zahotelo se mu je borbe z nepokvarjeno dušo dekleta, ki je ni moči osvojiti na mah.
Morje je pljuskalo ob stranice barke, na kateri so se napihovala jadra kot bela krila galebov, koprnečih na široko in prostrano morje, ki mu ni meja.
»Tako so ta jadra kot moje srce,« je nenadoma dejal, »vedno hočejo borbe z vetrom. Boš ti moj sladki vetrič?« jo je vprašal.
Zala je bila še zelo mlada in v tem trenutku je prvič jasno začutila, da je tudi njeno srce podobno tem belim jadrom, da hoče, vedno samo hoče, še in še ... Nenadoma se je prešerno zasmejala, zajela polne pesti vode in jo vrgla mlademu mornarju v obraz. On pa je udaril z veslom po vodi, da je pljusknila v širokem pljusku v njeno lice, in skočil na obalo. Z njenih pšeničnih las je curljala voda po smejočih se mladih licih in ni bila prav nič huda. Zagledala se je v njegove ognjevite oči in se ni mogla več odtrgati od njih. Še preden se je dobro zavedla, je ležala v njegovem objemu, v objemu dvoje krepkih rok, ki so se ji zdele močnejše in silovitejše od morja samega. Za hip je zaprla oči in se predala omamni misli. Potem si je z bliskovito naglico sprostila desno roko in udarila z vso močjo po fantovem licu. Zasmejal se je; toda v tem smehu ni bilo jeze, ne užaljenosti; bila je sama prešernost, saj ravno nekaj takega je hotel: razboritosti in samovolje mladega dekleta, ki se ne ukloni zlepa. O, morje in vihar, to je bilo njegovo življenje!
Zala je izkoristila ugoden trenutek in se mu izvila iz rok. Bila je rdeča v obraz.
»Nesramnež,« je kriknila in zletela po kamnitih stopnicah k vili. Mornar je gledal zanjo in tisti hip sklenil svoje.
V Zali se je tisti dan nekaj prevrglo. Srce ji je bilo kakor prebujeno in neprestano so žgale vanjo mornarjeve oči. Tako lepih oči še svoj živ dan ni videla.
Drugi dan je ob isti uri gledala izza zaves na morje. Saj ni mislila, da bi se še kdaj vrnil, zlasti ne po tistem udarcu, toda misel nanj in na vse, kar se je dogajalo v tistih minutah, jo je čudno opajala. Bilo ji je kakor da je opojena od neznane pijače, ki jo je okušala samo s pogledi. Toda glej: bela jadra so se bližala obali. V soncu so se belila kot prešerna misel o svetli sreči. Izstopil je doli ob stopnicah in zrl v okna.
V Zali je razbijalo srce, hodila je od okna do okna in ni mislila na nič drugega kot nanj, na cvetje okrog njega, na sinjo morsko gladino, na bela jadra in na privid, ki jo je omamljal: poleg njega sedi v barki ona in sonce in luna in zvezde jima kažejo pot v večne dni. In ne pogrešata prav ničesar, ne jedi, ne pijače, za roke se držita in oči drug drugega so drug drugemu vse: skozi nje gleda duša in v čistih, dobrih dušah je sreče za celo večnost. — K obali pa ni šla ne tisti dan, ne naslednji in ne potem.
Neki dan pa, ko je predvečerno sonce metalo dolge, tanke sence daleč doli po morju in so bili beli oblački razsejani po nebu kot nedolžne otroške sanje iz davnih dni in je bilo na zemlji vse tako lepo in preprosto v svojem bivanju, je Zalo premagalo globoko čustvo v njej in odšla je k obali. Kakor galeb v svojem vročem koprnenju se ji je bližal zagoreli mornar.
»Deklica, moja deklica,« je vzklikal v tihi sreči in ona, kakor da bi se bila hotela skriti pred to veliko srečo, si je zasenčila oči z roko, drugo pa je dala njemu.
»Nisi mi še povedal, kako ti je ime.«
»Mornar sem, duša moja. Moje ime je ime morja, na drugo sem pozabil. In ti si moj Vetrič. Moj dragi, dobri, ljubljeni Vetrič. Morje, Vetrič in moja bela jadra, to je moje življenje.« Zamahnil je z roko kakor galeb s krili, kadar hoče izleteti neznanokam.
»Ni me sram, da si me premagal,« je Zala v sreči dejala.
»Kako? Ti si premagala mene in zdaj prihajaš k meni kakor milosrčni sovražnik, z željo, da mi pomagaš do vstajenja. Ne?«
»Naj bo,« se je smehljala Zala, mu zrla v globoke oči in božala bela jadra, ki jih je veter napihoval prav do njiju. V tistih dneh je bila obala pod vilo kot zlata zibelka svetlim, mladim sanjam in slapovi cvetja so botrovali porajajoči se ljubezni dveh duš ...
Pa je prišel dan, ko ji je zagoreli mornar povedal, da ima — ženo.
»Joj, nesrečni človek!« je kriknila Zala v veliki bolečini in se obrnila od njega. Sonce ji je zlatilo solze, ki niso znale nehati teči in ki so bile debele in iskreče ko biseri. Mornar je ljubil tudi te solze: s poljubi jih je pil z njenih rok. Zala ni čutila ničesar: ne tal pod svojimi nogami, ne sinjega morja pred seboj; čutila je samo sebe, svojo prevarano dušo, svoje na križ pribito srce. Bela jadra, ki jih je mehki vetrič pozibaval sem in tja, so se ji zdela kot deviška rakev: vanjo so bile pokopane vse njene sanje, vsa njena sreča, vse njeno mlado življenje.
»Odjadrajte,« je zamahnila z roko proti njim »in spomin na vas bom ubila v sebi kot strupeno kačo.«
Mornar je gledal in ni razumel.
»Zakaj jočeš, saj boš šla z menoj?«
Pogledala ga je z očmi, ki jim ni mogel ugovarjati, in dejala:
»Ne, spominu ne bom dala, da bi šel za teboj, pa bi šla sama! Dovolj je, da si ubil v meni vero v ljudi in v njihovo poštenje. — Toda rada te imam, rada do nerazsodnosti ... «
Kakor da se je nekaj silnega prelomilo v njej se je obrnila in naglo odšla po stopnicah. Ni se ozrla niti enkrat in bela jadra so počasi in žalostno plahutala nad mirnim valovanjem sinjega morja in se izgubljala vedno dalje in dalje. In predvečerno sonce je metalo dolge sence na morje in cvetje limon je dehtelo kot nevidne vonjave nedelj in velikih praznikov tam daleč doma ...
In danes je Zala stala na obali in gledala preko morja. Ljudje krog nje so bili razigrani in so uživali ob pogledu na bele jadrnice, ki jih je bilo vse polno. Njej pa so ta jadra budila žalostne spomine in prevzela jo je silna želja, da bi odšla kamor koli in hodila iz kraja v kraj, kakor večni popotnik ...