Krog mene se mesto budi iz noči,
ko zora po vzhodu se spenja,
— to delavno mesto, ki vse nas redi —
orjaška dela pričenja.
Skrivnostno, pa jasno doni in šumi,
valujejo zvoki v višine:
škrip duri, žvižg vlakov v ozračje kipi,
zamolklo ropočejo šine.
Mogočno življenje in strastno igra;
na tisoče sil tu prodira
na delo, ki kruha in zdravja nam da,
in jadra prot vetru upira.
Vse svetlo je, trese se vse in smeji
ob jutranje zarje veličju;
krilato vse, — radost in nada žari,
odseva na vsakem obličju.
Tu srečam ga. Silen je; lice bledó,
zamišljen gre k trudom prihodnjim;
ponosno in smelo dviguje glavo
nad bronastim vratom svobodnim.
Ta tilnik kot bivolov! Goljat krog pleč!
oko in beseda pekoča!
V teh žilah življenja je ogenj plamteč,
pogum in ljubezen je vroča.
Tako kot zmagavcu mu stopnja zveni,
ko dalje koraka v svetlobi.
To knez je, — tako moje srce veli. —
ki v boj proti pekla gre zlobi.
Podjarmljat gre v burni delavnični šum
pošasti duše ognjene,
ki kremlje in kljune dal ljudski jim um
in mišice trde, jeklene.
Ne teče li v njem nam studenec moči,
ki čas poživi nam rumeni?
Rumen je in medel, ker nima krvi,
— sesajo jo grehi storjeni. —
Sladko je, družici ljubiti srčno,
in v hramu rodbinske sreče
z odkrito ga čakati, vljudno željo,
kot čaka ljubezen drhteče.
Sladko je prejeti poljub njegov,
ki v znoju bori se in dela,
kot lilija bela sredi vrtov,
ko poljublja jo zlata čebela.
V ljubezni udani mu sinčka rodi,
ki v njem so očetove sile;
vanj nade vloži, vse želje in slasti
te dobe propadle in gnile!
Zasanja, da čist in nevzlomljen rod
v tem sinčku se nadaljuje,
ki v jasnih mu dneh je določena pot,
ki v svobodi kdaj zacaruje.
Iz sužnosti rešen ta zarod bo pel,
žel žetve svobode zavedne,
katere rodil sred objokanih del
z osrčja, s krvi je pradedne.
