Deva zmagovita

Deva zmagovita.
Povest iz naših dni.

dr. Ivan Pregelj
Izdano: Domoljub 1/15–27, 1925
Viri: dLib 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

GESLO: Prosila je pobožna Judita svojega Boga in je pred njim na obličju letala, da bi ji dal dopolniti in dokončati, kar je bila sklenila. In ko je z božjo pomočjo premagala vojvodo Aairjanov, se je v mesto vrnila in jo je Ozija slavil, rekoč: »Oblagodaril te je, o hči, Gospod, naš Bog, pred vsemi ženami na zemlji. Slava mu na veke!« In vse ljudstvo je reklo: »Zgodi se, zgodi se!«

(Po sv. pismu.)

1.Kdo bo nosil prapor?Uredi

Bilo je pri svetem Petru v Podgorju na veter pred praznikom sv. Petra in Pavla. Lepa pomladna noč, vsa polna sladkih vonjev in mehkih vetričev, je bila pokrila polje, log, travnike in Badnjake, farno vas in sestre, sela ob vznožju planin in robovih borovih lesov, farno cerkev in cerkvice pridružnice, domovanja živih in tihe grobove umrlih. Noč je bila temna. Prvi mesečev krajec je bil že zdrknil za steno zapadnih gora, da je še svetilo za njimi. Svetle, velike so vstajale zvezde na nebo, veliki koroški voz z ojesom na Celovec in Beljak, gostosevci, meglica pegica ob mlečni rimski cesti, rimska palica svetega Jakoba, dvozvezdje »dvojčkov«, Marije matere nebeške oči, ki pazijo veselje otrok v spanju in nedolžnost mladih ljudi, ko vstane z nočjo hudič zapeljivosti iz krčme in vina in norčavega fantovanja... V mehkem ozračju je deževalo svetlih kresničic, polje in log. S polj in travnatih pašnikov je utripalo nemirno petje neštetih murenčkov. Vonj mlade, cvetoče trave je zalijal vas. Zdajpazdaj je zabrenčal skozi mehki vzduh težek hrošč rogač, izpod napuščev pri hišah in iz oken v kozolcih in pristavah se je opotekel netopir »hudiča nedolžni brat« na lov za nočnim mrčesom, ki je vstajal iz živinskih staj in hlevov.

Bilo je že okoli enajste zvečer; življenje na fari še ni utihnilo. Farni praznik je bil že na večer razgibal duše faranov. V vseh hišah se je likalo perilo in obleka, čistilo za čevlje, šivalo in cedilo. Bilo je še posebno pričakovanje v ljudeh. Na farni praznik so imeli domači Orli ln Orlice svoj dan. Dve leti so zbirali, preden so mogli kupiti svoj lastni društveni prapor, krasen prapor v slovenskih barvah z znakom orlovske družine: s križem in orlom, vezenem v zlatu. Visoko nad mrak in greh žalostne zemlje je bil vzplaval svetli veleptič in je krila razvijal v višine k solncu, ki ga je zlato križal srebrn križ, vsepot, vsespas, vsemoč, kraljevo znamenje vseh dobrih, ki jih Boga ljubiti na cesti in solncu in še pred ljudmi – ni sram. Orlovski prapor je bil postal vse dni zadnjih dveh let hrepenenje male a verne in zveste orlovske družine na Podgorju. Orli in Orlice, Marijine hčere in njeni sinovi, naraščaj in četa v kroju in brez kroja so tedensko prinašali svoje trpke prihranke za prapor. Potem je bilo še premalo in je Orlica Ana Jeranova sama šla in nabirala in Pavle Zalaznikov vrgel tri močne papirje in imeli so svoj prapor.

Ko so zbirali se niso menili za posmeh neprijaznih jim sovaščanov in ožjih rojakov, ki so se rogali in norčevali in jih zmerjali, da so »farški podrepniki« in »tercijalske dečve« in so govorili, naj na fižolovo preklo obesijo rdeč, smrkav robec ali pa umazano srajco, češ, da bo za tako četo in parado še vedno dovolj lepo. »Vrabce«, so se posmehovali, »vrabce boste že splašili, novih članov in članic pa ne boste privabili.« Bil je zlasti sin vaškega krčmarja Travna, Ciril, ki je s petimi svojimi prijatelji, katere je pridno napajal iz svojega in očetovega vsako nedeljo, da je najbolj krvavo zabavljal čez trezne fante in poštena dekleta. Imel je zaveznico v hčerki krčmarja Jeraja, »gospodični« Ani, kakor so jo zvali mestni ljudje, ki so hodili k Jeraju iz mesta na izlete, tu pili in peli in plesali in govorili oblastno o »farjih«, »mračnem srednjem veku«, »hudičevih jezuitih« in »hinavcih, ki cerkvenim sleparjem pete ližejo«, »brezdomovincih« in »rimskih sužnjih«, ki ne zaslužijo, da bi jih pes oblajal in je gosposka zares popustljiva in predobra, da jih ne razžene in zapre.

Pri Travnu, kjer je gospodaril še postarni gospodar Jernej so gledali orlovsko organizacijo le bolj zato postrani, ker je fante odtegovala popivanju in zapravljanju. Bridko je zato Traven govoril svojim gostom: »Taki tiči, ki ne pijejo! Vrag jih vzemi. Ali je tega treba? Mlad človek naj bo vesel. Naj se poveseli, zato je mlad. V nedeljo in praznik; saj gre v cerkev. Zakaj bi si ne privoščil merice vina po tednu dela in truda? Orli, Orli, neumnosti, pravim; ali smo bili mi kdaj v naših letih norčavi? Figo smo bili. Pa smo vendar nekaj veljali in tudi še zdaj nekaj premoremo. Orli! Glej jih. Tako pravim in je res. Ali je ali ni?« Seveda, če je Traven pomislil na svojega sina, je skorajda v svojem srcu sam svoje besede obžaloval. Njegov fant ni hotel biti Orel in – oče je čutil predobro, kaj se to pravi. Pri Jeraju pa je bilo mesto zaobrnilo mišljenje domačih. Stara mati Jerajeva je sicer s solzami in jezo karala mlada gospodarja in hčerko njiju Ano. Njen glas pa je ugasnil spričo prijaznih besed, s katerimi so znali mestni pridobiti si očeta in mater in še »gospodično« Anico, ki je bila prekrasno dekle, edinica, nekaj šolana in zelo razvajena. Ljubila je poklone, veselo družbo in ples. Znale je zanke nastavljati fantom kakor Prešernova ljubljanska Urška. Mladi možki rod v Podgorju je verjel, da ga ni lepšega dekleta kakor je Anica Jerajeva. Anica je bila kraljica in očetu vabila s svojo lepoto in ljubko hlinjeno prijaznostjo dvakrat toliko pivcev, kakor pa jih je imel Traven. Travnov Ciril sam je bil Jerajevih najzvestejši gost... Orle in Orlice je Anica sovražila zato, ker se je čutila užaljeno. Pred par leti jo je bil domači župnik na štiri oči pokaral zaradi večernega plesa v postnem času. Razvajeno dekle ukora ni preneslo. V njenem srcu je vzrastla temna mržnja proti duhovnikom in vsemu, kar so duhovniki delali in še onim, ki so šli za besedo in naukom verskih svojih predstojnikov... Kljub Jerajevim in Travnu so Orli rastli in so množili in se zbirali v telovadnici, katero so si bili uredili v stanovanju cerkovnikovem...

Iz te telovadnice so jeknili tisti večer pred svetima Petrom in Pavlom zadnji klici vadbenih povelj. Nato je zažuborelo v veselem pogovoru. Fantje Orli so se odpravljali domov. Ko so izstopali iz telovadnice, je vzrastla vanje pesem in se prelila v ljubki in sladki melodiji v tiho noč:

»Dvignite Orli v jasne višave silne peruti, mlade moči...«

Šli so v koraku čez mali trg. Ko je pesem ugasnila, so si verno segali v roke in je bilo čuti vesele poslovilne pozdrave: »Jutri se vidimo! Bog živi!« »Bog živi!«

Zopet je vstala pesem: »Dvignite, Orli, dvignite!

Tedaj je zaklicalo od Travove krčme:

»Prekleti čuki! Ali bo že mir?«

Bil je mladi Travnov sin, ki jo psoval.

»Kdo je čuk?« je jeknilo iz Orlov. Podjamski Janez je bil, ki je vprašal, najboljša duša na svetu, če ga ni človek dražil, v jezi in žaljen pa odločen in bojevit, da bi šel sam nad deset drugih.

»Kdo je čuk?« je ponovil in stopil proti krčmi. Nekaj fantov je vzrastlo ob Travnovega. Prišlo bi bilo morda do bridkega pretepa, da nista tisti hip stopila k društvenih prostorov predsednik Štefan Lokarjev in Jeranov Peter, ki je bil orlovski načelnik. Predsednik je zaklical:

»Janez, mir!«

»Bog živi!«, jo odvrnil Janez a pristavil: »Zmerjati se ne dam.«

Predsednik je stopil k njemu in mu potrepal rame in dejal:

Pusti jih. Naj zmerjajo. Jutri bomo pokazali, kaj smo. Naj čukajo. Zato so čuki, da ponoči čukajo. Mi smo ptiči solnca.«

Janez se je upokojil. Oni drugi pred krčmo so se vrnili v hišo. Predsednik jo ogovoril svoje:

Bratje lepo domov pojdite! Pozno je. Jutri bo treba biti na mestu. Bog živi!«

Predsednik Štefan in načelnik Peter sta ostala sama.

»Bog živi!« so odzdravili fantje in se razšli. Stanovala sta koncem vasi. Bila sta si soseda. Krenila sta po cesti proti domu. Nekaj trenutkov sta šla molče. Potem je dejal načelnik:

»Lepo vreme bomo imeli jutri, če Bog da.«

»Bo«, je pritrdil predsednik. »Tudi prireditev bo uspela. Boš le videl.«

»Da«, je rekel Peter. »Pa to je največ, da imamo prapor. Kaj so neki pravili? Kdo ga bo blagoslovil?«

»Gospod prelat«, je odvrnil Štefan, prej popoldne se je pripeljal.«

»Lepo bo,« je dejal Peter. Nato sta mladeniča utihnila. Obema je bilo veselo pri srcu. Sladka nestrpnost, da bi že bilo jutro, ju je mučila. Veselo je začel predsednik:

»Boš videl, koliko so bo ljudi nateplo. To bodo gledali. Tristo Orlov in sto Orlic v kroju. To bo spet žetev za nas.«

Nato pa je vprašal:

»Koliko naraščaja pa imamo sploh?«

»Dvakrat toliko, kolikor je nas,« je odvrnil načelnik.

»Da, da«, je menil predsednik. »Ti naši mladi so srečnejši kot smo bili mi. Kajne, Peter! Kaj smo mi vedeli za srečo organizacije. Kar smo znali, je bila norčava igra rokovnjačev in palica čez pleča, drugega pa nič.«

»Res je«, je menil Peter. Predsednik pa se je še bolj razvnel v radost in zanos:

Veruj, Peter; lepo, vedno lepše bo na svetu zdaj.«

»Če bi nasprotstev ne bilo,« je pripomnil Peter. A predsednik je rekel:

»Naj bodo. Šele v boju se razvijejo moči. Ne boj se nasprotnikov.«

»Saj se jih ne,« je odvrnil Peter. Samo težko mi je, da nismo vsi, pa prav vsi v eni sami četi.«

Predsednik se je nasmehnil in rekel: »Da, če bi to mogoče bilo. Ena čreda, en pastir, ena misel. Pa saj vidiš, da to biti ne more. Ce bi to bilo, ali bi sploh bilo treba naših organizacij? Ne bi jih bilo treba. Pa je že tako, da sta na svetu dva gospoda. Bog in hudič, duša in meso, resnica in laž in se nikoli ne bosta pobotala in je treba boja, da se otmeš skušnjavi in nasilju črnega, ki mu služi vse, kar veže in mika oči in srce. Bog že ve, čemu mora biti tako.«

Umolknil je. Tovariš je rekel odkrito: »Kje si se ti Štefan tako lepo govoriti navadil. Saj te človek rajši sliši, kot pridigo v cerkvi.«

»Ljubi, pa boš govoril takisto,« je menil sramežljivo zavestno Štefan. Nato pa je dejal:

»Pa nikar me preveč ne hvali, Tvoji sestri Ani, Bog jo živi, še daleč nisem kos.«

»Da,« je odvrnil veselo Peter, »naša Ana. Koliko pa ta hudik prebere. Še pesmi, lej, pesmi je začela skladati. Aliveruješ, da so jih tiskali v »Bogoljubu«?«

»Vem,« je odvrnil kratko Štefan. »Tudi to, da imamo že prapor, saj je njena zasluga.«

»Tisto je,« je menil Peter, »odločna pa je naša Ana. Veruj mi, da nas vse gospodari doma, dasi je najmlajša.« Nasmehnil se je in pristavil:

»To bo gospodinja. Lepo poslušen možiček bo, tisti, ki jo bo vzel.«

Štefan ni odgovoril. Šum murenčkov je lil s polja In trat ob cesti. Štefanu je bilo nekam bridko pri srcu. Silno je cenil Ano, a vedel je, da je deklica mnogo bolj naklonjena Zalaznikovemu Pavlu. Ni občutil zato nobene nevolje ali zavisti, a bolelo je vendarle, vendarle ... O, Ana!

Tiho je rekel in vpraša njenega brata: »Ali je res, da se zajema za Pavla? Ce hud ne boš, Peter, da sem tako radoveden.«

Peter je odvrnil:

»Saj ni nobena skrivnost, kaj bi ti ne povedal. Nekaj sta se res menila. Kako pa je med njima, veruj mi, me malo briga. To pa je, da naša Ana nič ne ne skriva. Tako govori o tem kakor o vsem drugem. »Zakaj pa ne,« meni »če bo fant pameten in če misli zares.« Vidiš, tako je to.«

Zopet sta fanta utihnila. Od daleč, od Jerajeve gostilne jima je udaril nasproti glas razposajene fantovske pesmi. Njiju doma sta bila sosedna Jerajevim. Ni jima bila tuja razposajena pesem iz Jerajevega vina.

Nenadno je vzkliknil Štefan:

»Kajne, danes ga spet ni bilo pri vajah?«

»Koga misliš,« je vprašal Peter.

»I Pavleta,« je odvrnil Štefan.

»Ni ga bilo, ne,« je odgovoril Peter in glas mu je postal nevoljen in je rekel:

»Tako ti moram povedati, Štefan, nič kaj veselja nimam ž njim. Ženin Anin gori, ženin Anin doli, pa še najboljši telovadec, ampak reden pa ni. Samo opraviči se vedno. Hudnik ga potipaj, saj bi ga bil že parkrat ukoril. Pa je, da mu ne moreš reči trje besede v obraz.«

»Verujem,« je odvrnil Štefan. Takisto se meni godi. Preveč lehak so mi zdi, pa preveč veseljaški. Če pa mu pogledam v tiste lepe, vesele oči, pa spet ne morem, da bi bil hud nanj. In vendar je Pavle potreben svarila in ga je.«

Prestal je in dejal nato še prisrčnejše:

»Glej, to bi bila zanj res prava sreča, če bi tvojo sestro dobil. Ta bi ga znala obračati k dobremu. Zato mi je pa ta reč pri srcu. Pavla imam rad. a bojim se zanj, zelo se bojim.

»Saj takisto sodiš kakor Ana,« je menil Peter. »Glej, pa kaj mi je svetovala. Si li kaj mislis? Viš, je rekla, privežite ga, da bo trden, privežite. Z dobro besedo in z odliko, ki bo čutil o njej, da je ni zaslužil, ga boste imeli. In hvaležen je, držal bo kot železen sklep.« 

»Dobro, je rekel predsednik. »Privežimo! Pa kako? Ali naj mu jaz predsedstvo prepustim? Ali mu boš ti načelstvo dal? Saj to je že, da ga častimo kot najboljšega telovadca na orodju. Smo mu torej pravični dovolj.«

»Štefan,« je vzkliknil tedaj načelnik. »Veš, kaj je rekla naša Ana. Prapor mu dajte, je rekla, prapor. Boste videli, kako ga bo otroško vesel in kako bo hvaležen.«

»Sam sem hotel že nocoj to sprožiti,« je dejal predsednik. »In dobil bi ga bil, če bi bil navzoč. Pa ga ni bilo.«

Koj nato pa je dodal: »Anina misel pa ni neumna. Peter, povej ji, zaradi nje, ne zaradi njega, dali mu ga bomo, če bodo drugi bratje zadovoljni. To je namreč, da je najlepši in najpripravnejši za ta častni posel.«

Pristavil je tiho.

»Seveda, čo bo le zvest in vreden časti.«

»Ne obsojajva pred časom, Štefan,« je rekel načelnik. »Tebi pa se lepo zahvalim. Veruj, zelo bo vesela Ana. Koj, pa koj ji povem. Glej, sem že doma.«

»Ali stopiš za trenutek k nam?« je vprašal nato. Predsednik mu je odvrnil:

»Ne, nocoj ne utegnem več. Pozdravi Ano, Peter, in na svidenje jutri. Bog živi!«

»Bog živi, Štefan,« je odvrnil Peter in vstopil domov. Štefan je krenil sam po cesti naprej k domu, ki je stal nasproti Jerajevi krčmi. Peter je med tem našel šivajočo sestro in ji povedal, da bo nosil Pavle prapor. Vedro je dvignilo dekle svoje oči, zardela in zopet povesila pogled. Tiho je vprašala:

»Ali pa je vreden?«

»Če ni, pa še bo. Zdaj smo ga privezali. Držal bo prapor, prapor pa njega,« je menil brat. Hvaležno se je ozrla sestra nanj in zašepetala:

»Hvala!«

Štefan pa je bil prispel pred domača vrata in jo odprl vežo. Tedaj so se onostran v krčmi odprla vrata. Luč je posejala iz hiše na cesto. Nato je ugasnila. Dva človeka sta bila tam stopila na prag. Štefan je slišal njiju veseli smeh in pritajene besede ljubeznivosti. Zdaj pa je rekel ženski glas, ki je Štefan v njem spoznal domačo hčer Anico:

»Na svidenje, Pavle!«

»Na svidenje, srček,« je odzdravil fant. Luč čez cesto je ugasnila. Tam so zaprli vrata. Fant, ki je bil prišel iz gostilne, je krenil po cesti proti vasi. Žvižgal je polglasno zaljubljeno fantovsko popevko. Štefan ga je bil spoznal in vzkliknil:

»Pavle.«

Objela mu je srce bridkost in jeza in je zamrmral:

»Nevredni, ne bo nosil prapora!«

Potem pa je zopet vstala vanj želja Jeranove Ane, ki je bila Pavletu naklonjena, in je mrmral: »Privežite ga!«

Dolgo v noč, že ko je bil legel, se Štefan ni mogel pomiriti in odločiti.

»Nevreden je... privežite ga,« je tehtal in trpel. Potem pa je zaključil iz boljše svoje strani:

»Naj bo, kakor da nisem nič videl nocoj. Privezal ga bom, da mi bo še v starosti hvaležen, če bo zvest.«

Potem je sodil ostreje:

»Če pa ne bo, nanj naj pade, nanj in njegove, da je grešil nad praporom in še srcem, ki ga je ljubilo.«

V prošnjah večernih očenašev je utonil nemir njegovega srca. Skozi odprto okno, za katerim je bil zaspal, je plala pesem murenčkov in morje kresničic je deževalo v tiho poletno noč...

2. Prapor.Uredi

Droben curek srebra je zažuborel nad gorami, prva slutnja dne. Prepelica se še ni bila oglasila v žitu, petelin je še zatikal glavo med perot. Svetlo so še gorele zvezde na nebu, zadnje kresničice so legale v rosne setve in trave, prvi jutranji vetrovi so se budili v bujno in svežo zelen cvetočih lip in sadnega drevja. Takrat se je oglasil zven svetega Petra in kakor da je vse čakalo samo še tega klica, je vse bedelo in živelo: prepelica v polju, petelin v hiši, dan nad gorami, vonj rož po vrteh, tiha nočna luč v hiši pred sliko nebeške Matere in še večno svetilo v cerkvi. Neskončno sladka tišina je še za nekaj trenutkov zakrila jutro, ko je utihnil zvon. Tedaj šele se je opoteklo z glasnimi klici nekaj pivcev iz Jerajeve krčme. Bili so sami mladi ljudje. Sredi ceste so stali in začeli peti. Takrat je pristopil k njim še eden. Bil je Travnov Ciril. Za njegov denar so pili vso noč. Zdaj se jo vznevoljil in zavpil:

»Bodite tiho! Saj vidite, da se dela dan.«

»Ciril trdi pravo,« je rekel nekdo med fanti. »Pojdimo! Jutro je že odzvonilo.«

Razšli so se in legli v moten in bolen san svojim očetom v jezo in bridkost, svojim materam v bridke solze. Vas pa se je dramila v veselje slovesnega dne, v solnce ln luč in molitev. Na fari so zagoreli prvi orlovski kroji, prvi zgodnji gostje so prihajali peš in na vozovih. Zvoki društvene godbe so jeknili. Farni zvonovi pa so peli, peli...

Pestro se je izsulo iz cerkve od prve maše pod jasno nebo. Živo je zagibalo v ljudstvu, veselo pritrkavanje je pelo v slovesnost, ki se je pripravljala. V tesne vrste so se strnile telovadne čete, Orli, Orlice, naraščaj. Z vedrim zelenjem okrašen oder je vezal kakor svečan oltar oči ljudstva. V množico je dahnil sladki nemir bližnjega slavja. Na odru se je pojavil govornik. Govoril je o solncu na nebu. Cvetje hrepeni k njemu, petje hrepeni k njemu, srca človeška in človeške oči hrepenijo k njemu. Pa saj je še solnce nad solncem, neskončno višje, neskončno blagodarneje. Ne zaide nikoli, še na sodnji dan bo sijalo v padajoče mrakove in svetilo vekomaj. Vsemogočni Bog je solnce vseli solne, sejalec dobrote in lepote, stvarnik veselja in zdravja, oče nebeške sreče, prijatelj cvetja in nedolžne pesmi in mladosti.

Škrjanec iz polj, neuka ptica ima iz stvarnika, da mora k nebu, da mora peti svojo pesem in se peti nad zemljo. Roža v vrtu ima od stvarnika in je poslušna in žrtvuje svojih cvetov sladke vonje v višave, pesem pomladi in grom viharjev slavita gospodnje ime. Visoko hodi veleptič višin in se koplje v luči, ko so mrakovi zagrnili zemlji. Ali so mrakovi zagrnili zemljo? Ne. Še sije zemeljsko solnce, še so zarje jutranje in zarje večerne. Drugo solnce, solnce nad solncem so prikrili oblaki, drugačni mrakovi so zalili zemljo in pokrili človeške duše v mrazove in teme. Greh, sla in strast so zalili zemljo, so zatemnili solnce nad solncem, so ubili pesem, da ne išče več k izvirku vsesreče, vseveselja, vsemladosti... Uboge človeške duše, uboga domovina!

Škrjanci vedo za solnce in rože, vedo za nebo in veleptič, planinski orel, je visoko vzrastel nad mrakove in se koplje v luči. Solnce nad solncem je večni Bog. Njegovi otroci smo. Naše nesmrtne duše bo zahteval od nas.

»Orli, Orlice! Vam ni mrknilo božje solnce, Vam še vnema dušo ljubezen do Neskončnega, stvarnika in sodnika. Ptič nosi svojemu solncu svojo radost, roža mu žrtvuje svoj vonj. Orli, Orlice, prinesite še vi svojemu solncu, svojemu Bogu, kar imate najlepšega od njega: neomadeževanost svojih duš, veselje svoje moči in cvetje svojih teles.«

»Mrak bo miril na zemlji, eno veliko Solnce bo sijalo, v veke bo držala nova luč iz Boga: vera, upanje, ljubezen!«

Govornik je utihnil. V sveže jutro in veselo ginjenost množic je vstala pesem:

»Dvignite Orli v jasne višave...«

Takrat pa je vzrastia sredi rdečih vrst, rdečih cvetov nova cvetka visoko v solnce in je bila novi društveni prapor. Klonil je, da sprejme svoj blagoslov in krst, preden vstane in bo vodil k luči in zmagi.

Prapor je nosil Pavle. Bil je bled in razburjen. Kakor da ga je sram, je povešal oči pred ljudmi, ki so gledali nanj.

Jeknila so kratka povelja. Ob praporu je vzrastla botrica, Jeranova Ana. Duhovnik je molil in blagoslovil.

Pavle je občutil v sebi prečudno. Bila je vesela zavest zanosnosti, da so njemu dali prapor, bilo je toplo občutje hvaležnosti napram bratom, ki so pa za vrednega smatrali in mu nesebično prepustili častno službo. Saj se je branil, ko so mu ponudili, da ni vreden, a je menil predsednik: »Če še nisi, pa postani. Tvoja čast bo v praporu. Kakor ga boš nosil, tako bo tudi sreča tvojega življenja.« Pavle je obenem občutil nekak sram. Skoro kesal se je, da se ni odločneje uprl, češ, naj prapor nosi bolj vestni od njega. Pavel je videl svoje brate, videl njihovo ganljivo vernost. Videl je tudi samega sebe in občutil

morda zdaj prvič določno, kako slabši je od onih drugih, kakorkoli jih sicer prekaša v prožnosti duha, telesa, izobrazbe in moči. »Zaslužil ga nisem,« je bil uverjen in je trpel...

Takrat ga je prebudila iz zamišljenosti beseda.

»Sprejmi prapor bratov in sester in nosi ga visoko in močno in verno. Sprejmi znamenje boja in zmage v Kristusu in naj hodi pred vsemi k Luči ln Moči.«

»Vojak ne zapušča prapora in ga nosi v prvih vrstah In prelije zanj svojo kri. To je vrlega praporščaka dolžnost.«

»Kakor boš nosil vidno znamenje svojega vzora, kakor boš pazil prapor, tako bo tebe držala duša družbe, prijateljstvo bratov in sester in božja pomoč.«

Zdaj pa je vprašalo: »Ali obljubiš, da boš zvesto nosil prapor ljubezni do Boga in domovine?«

Pavel je odgovoril:

»Obljubim!«

»Da boš kakor nad svetinjo čuval nad njim in ga z lastnim življenjem branil posmeha in oskrunjenja?«

»Obljubim!«

»V božjem imenu,« je tedaj blagoslovilo, »nosi ga, Bogu v čas in bratom v veselo znamenje, da bodo verni in zvesti, ena duša, ena četa v Enem, Večnem, troedinem Bogu.«

Zvoki godbe In pesmi so udarili. Mladi prapor pa je vzrastel nad čete, prečuden nov cvet, in se svetil v solncu. Praporščak je začutil na sebi sto prijaznih oči in je iskal za dvojimi najprijaznejših in jih je našel. Bile so oči Jeranove Ane. Potem pa je šinilo vanj z druge strani še dvoje drugih dekliških oči ln Pavle je povesil pogled. Porogljivo in pomilujoče so govorile te oči ln Pavlu se je zdelo, da govorijo v resnici z besedami:

»O Pavle, kaj te ni sram? Ti pa v tej družbi! Ti lepi, bogati in izobraženi fant med temi kmetavzi In kljukami. Seveda, laskati ti znajo. Ulovili so te, da jim boš ponižno služil in še druge privlačeval. No, saj ti privoščim to veselje. Nosi prapor, ki si ga jim skoro sam kupil. Zato, pa prav za nič drugega, so ti dali to čast, ki ti jo sicer zavidajo. O Pavle, kako si otroški! Le drži se moški. Joj, joj! Poglejte generala! Poglejte, velikega otroka!«

Ljutost in bolest je zalila fantu srce. Še je videl. Lepa krčmarska hči se je nagnila k svojemu sosedu in mu rekla besedo. Sosed, Travnov Ciril, se je zakrohotal na glas in kimal razposajeno z glavo. Pavle je pogledal v stran in je našel oči orlovskega predsednika Štefana. Skrbi polne so iskale v njegov obraz, mirne a poštene:

»Fant, obljubil si! Obljuba je čast. Če je držal ne boš, časti ne boš imel. Fant, varuj poštenje, varuj svojo časti!«

Pavle je šel še za pogledi svojih telovadskih bratov. V poštenih licih je ležala slovesna resnost in je občutil:

»Verni so, nobena otročarija jim ni društvo. Pavle, bodi jim podoben! Z vernostjo vračaj, da so ti dali in boš hodil pred njimi.«

»Sedaj pa na delo v zmislu vzorov in društvenega reda,« je spregovoril tedaj načelnik. »Bratje ln sestre, za novim praporom v zmago! Za praznik velikega Šmarna se bratski sestanemo na velikem shodu pri kraljici nebes na Brezjah.«

»Bog živi!« je jeknilo iz vrst. Zvonovi so zapeli znova. Kratka povelja, ostri gibljaji teles. Novi prapor se je dvignil nad čete, ki so šle v cerkev. Novi prapor je klonil in se ponižal pred svojim Gospodom, stvarnikom nebes in zemlje...

3. Dvignite, Orli...Uredi

Popoldanska služba božja se je bila končala in vesele so se zgrinjale množice na zeleno loko, kjer so bili domači Orli in gostje priredili prostor za telovadbo. Enoličnost kretenj je bila ugasnila, izpod krojev je pogledala svobodneje oseba, prava narava mladih ljudi, duša veselih, svežih, slavnostnih osebnosti: zavest mlade moči, sladka mladostna nečimurnost, vesela šegavost, mehka sreča prve komaj jasne slutnje, da je čudovito od Boga v ljudi, v zdrave moške mišice in v sladki ogenj dekliških oči. Živeje od solnca je razžarjevala bližina prvega javnega nastopa mehko polt vrlih Orlic. Žejalo je Orle, pa ne iz vročine in želje po vinu, iz vsednevne razburjenosti, iz čudnega nemira. Naraščaj je vrvel skozi ljudi: mali rdeči popki, posejani na pot in ograjeni telovadni prostor, nedorastli obrazi, gladki kot božja dlan, oči nemirno jasne, a lica tako ginljivo resna, polna pričakovanja...

Zdaj je utihnil val ljudstva. V ozračju nad zelenjem in božjim solncem je dahnil slišno popoldanski veter. V trakovih in praborcih je zaživelo. Iz ozadja je udaril glas godal, sunil, pozval in klical:

»Dvignite Orli..«

Skozi ljudi se je prerila brhka četa in vstopila in stala. Pesem pa je bajila toplo, vabeče. Iz solnca je zajel umetnik sladko melodijo, da veže srce in giblje ude in se prelija in bi človek še pel in še pel tisti prečudno mehki trio... O, Vinko Vodopivec! Bog bodi zahvaljen, da ti je bilo prizaneseno, ko je ob Tebi strela udarila v topolo. Bog sam je hotel in je bil vesel vnaprej sladkosti tvojega tria, ki ga je vnaprej poznal in v tvoje uho usadil za tisoče in blagoslovil...

Himna je utihnila. Pred čete je vstala poveljnica Orlic in se vzpela na majhen oder. Bila je botrica novega prapora, duša vse orlovske misli na fari. Pavle je pogledal nanjo in srce se mu je vnelo:

»Ana Jeranova! Bog te živi!« Deklica je vstala in govorila:

 
»Večni, Sveti, Vsemogoči
Tebi prvemu čast in slava!
Tebi duše naše nesmrtne,
Tebi naših rok dejanja,
Tebi naša moč in rast!«

Kratko je prestala. Z živejšim izrazom spoštovanja in vere je nadaljevala:

 
»Blagoslovi, Troedini
vrste borcev za resnico,
za pravico in lepoto,
za dobroto, ki je v Tebi in iz Tebe vekomaj ...«

Zopot je deklica prestala, razvezala nato svoji roki proti nebu in se še posvečevala:

 
»Slava še Tebi, mati Marija,
ki od vekov si vsa čista,
sveta, roža čudovita
v vrtu rajske Vsemoči!
Blagoslovi naše želje,
naše sanje, naše solze!
Naj smo tvoje čiste duše
Tebi v radosti tih odsev!«

Lice je od ganotja pobledelo dekletu. Njena sveta sla se prenesla v njene družice in žene med gledalci. Komaj slišno je pel popoldanski veter v praporcih in trakovih. Tu pa tam je mehko srce tajilo solzo ganotja in svetega zanosa. Takrat pa je govornica spregovorila znova, zajela pred se z orkami. Polno ji je pel glas:

 
»Slava sveti domovini,
materi junakov vedrih slavni,
močni in edini,
sveti Jugoslaviji!
Njej le verni, njej le zvesti
družimo se v vrsto jedre,
jačimo moči si mlade ...
Naših src ljubezen sveta
njej le sije, njej gori.«

Živahno se je zgenilo v poslušalcih. Pritajeno je vzkliknilo iz resnih orlovskih vrst. Klic ljubezni je hotel, da vstane, a je onemel spričo slovesnosti trenutka. Samo eden je šepetnil:

»Ana, blagoslovljena.«

Pavle je bil. Vso dušo mu je bila ogrela pesem, vse čustvovanje so mu bile zanesle ustnice, ki so pesem govorile. Daleč, daleč je bila ugasnila slika one druge Ane, prav tako lepe kot Jeranova, prav tako mlade, a nesrečne na potu, ki ga je bila nastopila...

Jeranova Ana pa je stopila za korak naprej, pogledala po Orlih in Orlicah, pogledala po ljudstvu, ki je stalo ob ograjenem prostoru in je rekla prisrčno, da je solze zvabilo na oči:

»Bog vas živi, bratje in sestre,

bratje Slovenci, sestre Slovenke,

matere naše, žalostne sestre,

sveto je vaše in naše gorje.«

Tiho je bilo, glas je umrl. V mislih se je zjasnilo, da misli pesem zemljo neodrešenih in še zemljo njega, ki je sladki trio pel. Govornica pa je dvignila roke kakor za blagoslov:

»Bog blagoslovi naše gore,

naša polja, naše vode,

našo zemljo, morje in nebo!

Bog ohrani, Bog blagoslovi

naših Velikih tihe zibelke,

naših Večjih temne grobove,

naših Največjih sveti spomin.«

Samo trenotek, kratek oddih. Nato vneto, iz vse duše, iz vsega srca:

»Bog blagoslovi, Bog ohrani sveto naše slovensko ime!«

Govornica je zdrknila z odra. Klici veselja so sunili. Glas godbe jih je prevpil. Jedre čete so se zgrnile, šle, nastopale, gibale v zvokih domačih pesmi, snivale v sladki ritmiki dekliških simbolov, napadale v sunkih jakih moških mišic in se umirja kakor v ples in cvet, v pestre podobe. In vetri so igrali v praporcih in trakovih in trpki klici povelj so sekali v ploskanje gledalcev in kdorkoli tega še ni videl, je plakal, plakal...

» In zdaj so sedli za mizo Jeranova Ana in njen brat Peter, predsednik Lokarjev Štefan in Zalanikov Pavle. Še Podjamskega Janeza so poklicali, ki se je ogledoval, kam bi sedel. Pa je bila miza dolgi in se je še nagnetlo domačih in tujih in je vzrastel vesel pogovor ob mizi in od mize k drugim mizam. Pijača na žejo je teknila, veselje je razvezalo duše. Pokroviteljsko je stopil domači župnik od mize do mize, domači kaplan pa je iskal za pevci – Orli, da bi pokazali, koliko zmore pevski odsek. Naraščaj pa je predel med odraščenimi in bil nestrpen, kakor da pričakuje še nečesa... nestrpni, veselja lačni, srečni naraščaj...

»Krasno je uspelo«, je dejal predsednik Štefan. Načelnik se je nasmehnil in pripomnil:

»Malo prve šole za veliki nastop na Brezjah.«

»Hudnika, ali jih bo togotilo, naše nasprotnike,« je pripomnil Podjamski Janez.

»Vidiš, da danes niso čakali,« mu je prikimal Štefan.

»Fantje, vesel sem,« je tedaj vzkliknil Pavle in dvignil čašo. »Bog živi, eks!«

»Nikar,« je rekla Jeranova Ana.

»Ah kaj, Anček. Na veselje se pije,« je odvrnil Pavle. »Ne boj se. Plačam vse sam.«

»Zakaj neki, vsak svoje,« je menil predsednik.

»Pri vinu ni šarž, predsednik, jezik za zobmi,« se je smejal Pavle in s svojo široko dobro voljo privezal najprvo srce Podjamskega Janeza, ki je tiščal nekaj bore novcev v žepu.

Pristopil je župnik. Pavlu se je posrečilo, da ga je pregovoril in prisedel, pohvalil posebej predsednika načelnika in še Ano. Potem je vstal z opazko, da je župnik za vse. Ob mizo so stopile Orlice z dobitki.

»Zagrabi, Ana!« je rekel Pavle in dejal, ko je videl, da je potegnila deklica le nekaj listkov iz vrečice:

»Ah, kaj. To se zagrabi tako!«

Nasul je pred deklico prgišče listov in plačal. Deklica je hvaležno razgrinjala. Bil je dobitek vmes. Kurnik z gosjo

»Oh,« je zaklicala, »kako bom v kroju nesla domov.«

»Ponesem ti jaz,« je dejal Pavle.

Uprla je vanj svoje oči in dejala nagajivo:

»Ali je res? Dolgo te že ni bilo k nam. Ali boš še znal?

»Bom,« je dejal in povesil pogled. In kakor nevolja se je hotela oglasiti vanj: »Ali sem ji že kaj kdaj obljubil? Kaj mi hoče očitati?«

»Pavle, presneti fant, kje tičiš, peli bomo,« ga je vzdramil kaplanov glas. Vstal je od mize. Nemi so obsedeli Štefan, Peter in Ana in le Podjamski Janez je udaril ob mizo in dejal:

»Hudnik.«

Pesem je preglušila njegovo besedo, katero je bil podedoval po očetu. Za vse na svetu bi bil rad pel v zboru, pa mu niso dali. Prav nič posluha ni pokazal. Zato ga je poganjala še celo v njegovem preprostem in poštenem srcu plevelna kal: zavidal je pevcem. Oni so mu zavidali njegovo silno moč. Dal bi jo bil za posluh. Pa je že tako, dragi fantje, na svetu, da samo tisto hočemo na svetu, česar nimamo in nismo za tisto, kar nam je Bog dal, prav nič hvaležni. Prvi mrak je hladno dihnil v veselico. Ljudje so se razhajali. Pavle je vztrajal in plačal. Pesem in pijača ste ga bile razvnele. Dražil je Ano z gosjo, katero je bila zadela. Vračala mu je vedro. Potem pa se je odločno zresnila in vstala, da pojde.

»Pa gos?« se je smejal Pavle.

»Saj si rekel, da mi jo poneseš,« je odvrnila.

»Ampak, če mi po poti uide, lovil je ne bom,« je odvrnil. Vstali so. Bili so že med zadnjimi, ki so odhajali. Stopili so na faro. Načelnik in presednik sta stopila še v društveni prostor. Pavle in Ana sta krenila sama po cesti. Tedaj je rekel Pavle:

»Tako lepe, kakor si bila danes, ko si deklamovala, te še nisem videl.«

Deklica ni odgovorila.

»Strašno si srčkana,« je še pripomnil Pavle.

»Molči,« je odvrnila resno.

»Zakaj? Ali ni res?«

»Prav ni, da trapaš. Saj nisem Jerajeva.« Fant se je suho nasmehnil in vprašal bridko:

»Ali mi hočeš kaj očitati?«

»Zakaj, Pavle,« je odvrnila pošteno in toplo. Potem sta molčala.

Od Jerajevih jima je prihajala nasproti družba deklic. Ko so šli drug mimo drugega, se je oglasilo iz deklet:

»Servus, Pavle, kaj si gos kupil?«

Pavleta je pogrelo. Bila je Jerajeva Ana, ki je vprašala. Ni ga jezilo, da je vprašala po gosi, zabolel ga je njen vojaški pozdrav: servus.

»Kupil,« je odgovoril. »Hiti! Jaz mlado gos, zate pa so prihranili starega petelina.«

»Ali takega, ki čuka?« se je prešerno zasmejalo dekle. Fant ni odgovoril.

»Kako je zoprna,« je dejal, ko sta bila prešla z Jeranovo.

»Pa si prej hotel, da ti nekaj očitam,« je odvrnila deklica.

»Svoje si pa le misliš,« je menil trpko fant.

»Zakaj, Pavle?« je rekla toplo. »Veruj mi, ne mislim in ne sodim. Nekaj drugega pač, Pavle.«

»Kaj pa, Anica?« je vprašal.

»Bojim se,« je rekla in dostavila tiho: »Pa molim.« Ogrela mu je znova dušo. Ko sta slovo vzela, ji je stisnil roko in dejal proseče:

»Ana, Anica!«

4. Katera je prava?Uredi

Mladi ljudje cveto. Cvetovi pa nimajo spominov, ne bridkih ne sladkih. Cvetovi iščejo po božji volji solnce in dan. Mladih ljudi veselje je iz boga, iskati se, ljubiti družbo, hrupno besedo, prijatelje, pesem in sanjo. Mladi ljudje ne vedo za jesenske mrazove in tegobo delavnih dni. Zato niso najmodrejsi, najtreznejši v svoji sodbi, najvztrajnejši pri nadležnem delu. Mladi ljudje žive iz svoje mladosti. Zato so premnogim modrim starcem preživahni, vetrnjaški, nečimurni... Modri starci! Saj imate spomine! Odkopljite jih in boste spoznali, da mladost še ni greh in da mladostna nečimrnost še ni najhujše zlo. Mladi ljudje niso modri, a cveto. Modri starci, pustite mladim, naj cveto, dolgo, dolgo...

Jeranova Ana in Zalaznikov Pavel sta bila mlada, a kljub temu se jima je večkrat povračal prenekateri skupni doživljaj njiju prve otroške mladosti. Ali jima je bilo namenjeno že od prvih let spoznanja, da bosta hodila skupaj, iskala drug za drugim in se našla? A če se ne bi našla, da bi deklica ali fant do smili objokovala izgubljeno srečo, zamujeni klic, ki ju je bil pozval?

Pavel je bil doma zunaj vasi na samem. Pomejniški ljudje so rekli vaščani pri fari Zalaznikovim. Čudno zadivljeno je gledal mali Pavle, ko ga je mati vzela prvikrat na faro k maši. Od tistih dob je neštetokrat koprnel z osojnih travnatih bregov pred rojstno hišo doli po rebru med glasno igro svojih vrstnikov in vrstnic. V teh vrstnicah pa je prav tedaj koprnela Jeranova mala Ančka navzgor k beli hiši v svetlem solncu. Ko je bilo otrokoma nekako pet let, sta na prečudno žalosten način doživela prvo snidenje. Sešla in spoznala sta se pri Zalaznikovih ob mrtvaškem odru Pavlove matere, kamor je bila Ančko vzela kropit njena teta. Ko so starejši molili, peli žalostne pesmi in pomilovali vdovca in siroto Pavleta, sta se našla otroka in pogovorila:

»Čegava si?«

»Jeranova. Pa ti?« 

»I, Pavle sem. Moja mati so umrli.«

»Revček si.«

»Lažeš se. Naš hlapec pravi, da smo bogati.«

»Zato si revček, ker ti je mati umrla in boš dobil drugo, ki je pisana...

»Ne maram. Dečku so se oči skalile. Deklica ga je tolažila:

»Pa nič ne veruj, saj je ne dobiš in je le Jerajeva Ančka to rekla. i'a da veš, Jerajeva je najbolj klepetav otrok in ji ni nič verjeti, so rekli naša mati. Pavle, le nič ne joči.«

Deček se je potolažil in vprašal:

»Ali ti še imaš mater?«

»Seveda jo imam.« 

»Ali se ne bojiš, da še tebi umrje?«

Zdaj so se deklici skalile oči in je deček tolažil:

»Tak, zakaj se jočeš?:

»Tako grdo si rekel.:

»Kakor Jerajeva Ančka, kaj ne? Pa nič ne veruj.«

Solnce je legalo v zaton. Fara in vas ste bili že utonili v senci, na Zalaznikovem pa je še bila zarja. Tedaj je rekla Jeranova:

»O, kako je lepo tu pri vas.«

»Ali bi rada menjala z menoj?« je vprašal deček in pridal:

»Jaz bi takoj.«

»Pridi kdaj v vas,« je menila deklica.

Deček je pogledal boječe na hišna vrata in rekel:

»Saj bi, pa se bojim očeta. Pa pridi ti k nam.«

»Velikega psa imate,« je odvrnila.

Takrat je prišla teta in vzela deklico nazaj v dolino. Vso pot ji je deklica pravila o tem, kako je lepo pri Zalaznikovih. Zalaznikov Pavle pa je strmel za odhajajočo in je vedel:

»Ta je dobra. Ančka Jeranova je. Brata ima očeta in mater in teto. Ančka Jerajeva je pa najbol klepetav otrok. Prav nič je ne maram.«

Prijazni lajež domačega psa ga je vzdramil. Stopil je k zapuščenemu. Pes se je vzpel veselo k otroku, kateremu se je prečudno znova stisnilo sre v bridkosti, da so mu solze zavrele na lice in močile zvesti živali mokri nos. Žival je bolno zatulila. Deček pa je rekel:

»Sultanček. Naša mati so umrli. Sultanček, je hudo. Ali bom zdaj dobil res pisano?«:

Žival ni vedela in tudi tega ni povedala, zakaj se Jeranova Ančka boji. Glasno pa je zalajal zvesti čuvaj, ko je otrok povedal, da je Jerajeva Ančk klepetava...

Od tistih dob sta se Ana in Pavle pogoteje srečavala in Pavle je od bliže in po osebi spoznal še Jerajevo klepetavo Ančko. Ko pa je prišel v šolo ji je že prve dni povedal svojo sodbo. Oči so ji žarele sovražno in je rekla:

»Poglejte no, pomejniško tele, kako zmerja.

Komaj je vstopila učiteljica, ga je zatožila. Tudi vzgojiteljica ga ni postavila stat. Jerajevo pa je posvarila, da si je grizla ustnice. Po pouku pa se je čudno potuhnila, pridružila se Pavlu in mu obljubila cukrov. Tudi prinesla mu jih je. Tedaj je zopet dvomil, da je klepetava in verjel vprav nasprotno kakor mu je zdaj Jerajeva povedala, da je Jeraju Ančka hudobna, opravljiva. Povedal je po praivici nevoljno Jeranovi. Ni se razjezila. Toplo, prizanesljivo je rekla:

»Pavle, pameten bodi!«

Nič drugega, a moral je verjeti, da ne obrekuje in je verjel. In čim je rastel, tem manj mu je bilo jasno, katera je prava, ali Jeranova ali Jerajeva. Ko je čul govoriti Jeranovo, mu je bilo, kakor čuje znan glas onstran groba, glas rajne matere, je bil ves miren in pokojen. Ko pa je spregovorila Jerajeva, mu je bilo, kakor da je zapela prečudovita pesem iz nepoznanih daljav, čudnih svetov in še iz tiste žalosti in tistega hrepenenja, ki ga je občutil, ko je sameval brez družbe in veselih in na lepem tegobnem domu, ubogi pomejniški otrok.

Pri birmi, katero je prejel skupno z Jeranovo in Jerajevo, so se nekam pobotali in živeli vse mirneje in površneje drug ob drugem. Deček sprejemal od deklic, kakor ste mu nudile: Jerajeve prečudne lepe zgodbe iz knjig, ki jih je bril Rozi Jelodvorski, Miklovi Zali, mučeniči Doli svetnici Fabijoli; Jerajeva preživo domače iz vasi in krčme, pesmi s smešnimi besedami in s sladko mamečo godbo. Nekoč sta ga deklici obiskali. Tedaj jima je vrnil s sadjem in medom v [nejasno] Jeranovo so potem tri dni boleli zobje, Jerajevi ni bilo nič. Pavlu se je takrat Jerajeva prvikrat zdela imenitnejša. Nekaj let pozneje je doživel še novo spoznanje. Jerajeva se je ogibala Jeranove. Spraševal ju je posamič čemu. Jeranova ni odgovorila nič. Jerajeva je rekla trpko, da je Jeranova tercijalka. Pavle je ni umel. Prav tisto leto je Jerajeva z doma v mestno šolo. Za dve leti je unila v Pavletovih očeh. Videval pa ni niti Jeranove.

Ko bi se bila v tla pogreznila, mu je naminila mladostna brezskrbnost. Oče mu je težko [nejasno]. Močni človek je sicer prestal bolezen, a krepki gospodar kot prej ni bil več. Ohromel je bil, le stežka se je mogel kretati ob trpki [nejasno]

katero je sprva še nekam voljno prenašal, a občutil iz meseca v mesec bridkeje. Iskal je pomoči v toplicah, ki niso pomagale in je obžaloval težke denarje, ki ga je stala pot. Odslej si je pomagal z nasveti domačih izvedencev, beračev in suhotnih enic, ki jih je zanesla k Zalaznikovi višini želja domačega kruha, medu, jabolčnika, slanine in po česnu prijetno zaudarjajoče klobase. Tako je prišlo samo po sebi, da se je moral posvetiti Pavle previdno zgodaj treznemu gospodarskemu delu. Ni bil sicer sam glava v hiši, a moral je biti očetu desna roka in še noga, zakaj znanih in bližnjih domačih Zalaznikovi niso imeli. Skupni delavski posel je čustveno zbližal očeta in sina. Nekaka trpka prijaznost je vzrastla med njima v precej mimo zaupnost. Kakor o vsakdanjem poljskem opravilu je govoril oče o sinovi bodočnosti: da mu bo leta kupil, prepisal in poiskal nevesto. Celo o dekletih, ki bi bile godne in sposobne za pomejniško gospodinjstvo, sta govorila mirno, razsodno. Pavle ni prav nič občutil, da je zaobrnila očetova bolezen razvoj njegove mladosti v smeri, ki niso bile povsem prirodne, take namreč, da se je učil biti samostojen, hladen gospodar, preden se je razvrelo veselje njegovega fantovstva, preden se je ubrisala vihrava moč mladih udov, preden je duša dozorela v zdravo, polnoletno moštvo. Komaj mu je bilo devetnajst let, ga je res dal oče poklicati za polnoletnega. Takrat nista ne oče in ne sin slutila, da so kupljena leta vendar kupljena, in da znajo nekega dne starejši gospodarji zmajevati z glavo:

«Petdesetletna nevesta, pa dvajsetleten gospodar, vse je en kup.«

Stari Zalaznik je začel sicer tudi duševno pešati. Tedaj se je zglasil pri njem nekak sorodnik, postaren, dobrodušen in: precej brbljav »stric«, ki se je hropnemu gospodarju čudno prikupil in udomačil. Pavletu je bilo prav. Oče je imel druščino, »stric« je bil popolnoma neškodljiv. Vedel pa je glede živine – v svojih boljših letih je bil nekje pri močnih kmetih za hlevarja – marsikaj, znal in umel, česar nihče pri Zalazniku. Hlapca in dekli si je znal Pavle prečudno privezati. Bili so mladi posli, mladi gospodar jim je bil gospod. Stari gospodarji pa so slej ko prej zmajevali z glavami:

»Petdesetletna baba, ki se mož, pa mlekozobec za gospodarja, vse po grošu!«

In res je hotela mladost v Pavletu svoja leta. Vaški vrstniki, ki so takoj po »stričevem«: prihodu Zalaznikovim zaslutili, da je Pavel svobodnejši, so ga speljali v svojo družbo. Zavidali so mu, a so mu hlinili. Plačeval je zanje, se navadil hlinjene hvale, vina, petja. In še za ženskami je začel pogledovati...

Vsaka družba so ljudje: boljši in slabši, in Ie je napak, da se mlad človek, ki mu ni hudega svetu, rajši kaj slabega navzame kakor dobrega. Po nekaj mesecih se je bil Pavle do dobra predrugačil. Ni se bil skvaril, Ie slabši je bil postal. Njegova slabost je bila neka bolna veseljaška živahnost, nekako smešno kmetijsko bahaštvo. Saj so bili tudi njegovi vrstniki v obleki in obnašanju nečimurni. Njegova nečimurnost je žalila. Pri fantu, ki je bil skoroda že sam svoj gospodar, je bila videti večja, smešnejša. Očetje, ki so imeli hčere za možitev, so ob njem zmajevali z glavo. Matere so bile kakor vselej bolj prizanesljive: upale so in verjele, da to mora biti tako. Tudi njegov čas pride, so mislile. Le prava naj ga dobi, gospodar bo, kakor so drugi, kakor se pritiče...

Tedaj se je Pavle po dolgem zopet sestal in skoro na novo spoznal z Jeranovo Ano. Kakor pred davnim Ana, tako je bil tedaj on prišel kropit Anino mater. Ob mrtvi sta se našla in mladeniča je čudno pretreslo in se je čudil, kako je mogel tako dolgo pogrešati prijateljice svojih let. Na glas se je čudil zaupno in mu je povedala, da to ni nič čudnega, da je bila malo doma in je še ob nedeljah ostajala v bližnjem trgu, kamor se je hodila učit šivat. Prisrčno se je poslovil Pavel od deklice. Čudno dobro je vplivala nanj misel nanjo. Zorel je vidno iz svojega otroškega fantovstva, naravnost je povedal očetu, da se bo morda kmalu ženil.

Takrat se je sestal znova tudi z Jerajevo Ano. Vrnila se je bila iz mesta. Nekega dne jo je našel Pavle vračajoč se iz loga v gorah visoko nad svojim domom v veseli družbi neznanih mu mestnih mladih gospodkov. Sedeli so v travi ob razgrnjenem prtu, jedli, pili, pušili in se prešerno smejali. Pavle jih je oprezoval. Čudno težko mu je bilo. Prelepa se mu je zdela deklica, a občutil jo je takole samo med moško družbo zelo trpko. Sam se je skoraj sramoval zanjo. Tedaj ga je deklica zagledala, pustila družbo in mu prihitela nasproti. Kakor sestra se je vedla zaupno, vrtela se ob njem, stiskala mu roke, predstavljala ga svojim mestnim znancem za svojega prvega prijatelja, omamila mu duha, da ni vedel, ali je vse skupaj šala ali resnica. Rekla je poveljujoče, da je sita svojega »piknika«, da hoče domov. Pavle jo je moral spremljati. Brbljala je vso pot o mestu. Njeni mestni znanci so se bili nekam zgubili. V zadregi je obstal Pavlo sam deklico pred domačimi vrati. Vsega ga je bila opojila z besedo in čudnim neznanim vonjem, ki je lil iz njene mestne obleke. Deklica je hotela vstopiti. Vedel jo je v sobo. Šele proti večeru se je dvignila, da pojde domov. Spremiti jo je moral, ker je rekla, da ji je »kavalirje«: odgnal. S težko glavo se je vrnil v mraku. Neprijetno mu je bilo. Dvoje žalostnih oči se je hotelo užaljeno obujati vanj.

»Ana Jeranova,« je mrmral. Potem pa je rekel: »Ana Jerajeva.« In še je spraševal: »Katera je prava?«

»Tista,« mu je rekel drugi dan oče, »ki bo poštena, pa če tudi bo dišala po senu ln hlevu in ne po rožah, kakor mestne lajdre.«

5. »Pavle, pa Orel! Hvala Bogu!«Uredi

Orlovski odsek v Podgorju je obstojal že drugo leto, ne da se je Zalaznikov Pavle kaj menil zanj. Kar je slišal opazk o novem društvu pri Jeraju, niso bile take, da bi ga bile vzpodbujale zajemati se za čudno telovadno društvo. Saj je bil prepričan, da so Orli nekaki spočiti bajtarski sinovi. Dela nimajo in leni so, zato se pretegujejo še pozno zvečer in še v nedeljo po maši. Kmetski sin, ki težko dela ves teden in ves dan, zvečer rad leže in sede. Tudi, ko je izvedel, da so pri Orlih sinovi najboljših hiš v fari, fantje na najboljšem glasu, je ostal še vedno ravnodušen. Zaradi Lokarjevega Štefana pa je vendar sklenil, da ga bo ob priliki povprašal, kaj sploh hoče Orel. Lokarjev Štefan je bil eden med redkimi Pavlovimi vrstniki, katerega Pavle ni le cenil, temveč tudi spoštoval zaradi čudne zrelosti in izobrazbe, ki ga je odlikovala. Bilo je tudi v življenju Pavlovem in Štefanovem nekaj, kar ju je družilo. Oba sta bila sinova odličnih, bogatih hiš. Štefanov oče je bil petindvajset let župan v fari. Štefan se je šolal. Nenadna očetova smrt je prisilila sina, da se je moral vrniti domov gospodarit materi in dvema sestrama. Tako je bil polnoletnemu Pavlu enako vreden vrstnik, še samostojnejši gospodar kakor Pavle, neodvisen in še izobražen, tako da Pavlu niti prijetno ni bilo v Štefanovi družbi in se je čutil zapostavljenega. Mnogokrat je mladostno zavidal Štefanu, čigar neprisiljena ljubeznivost je pa vedno zopet izbrisala začenjajoči se razdor in znova privezala manj zrelega mladeniča. Pa tudi Štefan sam si je mnogokrat želel Pavla. Prijala mu je zdrava, naravna, kmetiška duša v lepem in možatem telesu. Ljubil je jedro Pavlovo besedo, tembolj, ker je utegnila biti čudno gibčna, šegava in zasmehljiva, dočim Štefan ni bil ne zgovoren ne družaben.

Zaspanega pustnega nedeljskega dne je bil krenil Pavlo k Jeraju na čašo vina. Našel ni skoraj nobene družbe. Domača hči, so mu povedali, se je bila odpeljala v družbi na neko mestno veselico. Pavlovo nečimrnost je zabolelo.

»Niti omenila mi ni, da bi šel z njo,« je občutil bridk. Prisiljeno pazljivo je poslušal staro Jerajevo mater, ki je prikrito, a vendar dovolj jasno, da je mogel umeti, grajala domačo hčer, da je preživa, preobjedena, da jo je mesto skvarilo. Zgovoren in vsiljiv domači pijanček, ki je do tedaj molčal, se je predramil v besedo, prisedel k Pavlu in ga še bolj razhudil. Molče je potegnil mošnjiček in plačal. Večerilo se je, ko je stopil na cesto, a bilo mu je vendar še prezgodaj, da bi šel domov. Nevede, kam bi sedel, je šel počasi po cesti. Tedaj ga je poklical Štefan.

»Kako pa?«

»Dolgčas.«

»Pa ne bo tako hudo. V pustu? Ali si bil pri Jeraju?«

»Bil.«

»Ali nimajo harmonike?«

»Ne.«

»Čudno,« je menil Štefan. V Pavlu je hotela vzrasti bridka beseda. Mislil je:

»Kaj so mu storili, da jih ima na piki?«

Ni se mogel premagati in je rekel:

»Pa če bi tudi imeli harmoniko, malo poštene puslne zabave še ni greh.«

Štefan se je malo nasmehnil in dejal:

»Midva sva pretrda, da bi plesala. Tudi premoška, Pavle, če ne zameriš.« 

Pavle se je upokojil in dejal:

»To je res. Za ples mi nI. A družbe poželim včasih. Strašno smo mrtvi pri nas. Vsak zase.«

»Kakor vzameš,« je odvrnil Štefan.

»No, ali ni res? Povej mi če ti veš take, da bi z njimi ubil dve uri, ko se pod živim Bogom ne veš kam dejati.«

»Pojdi z menoj, pokažem ti jih,« je rekel resno Štefan.

»Tvoje Orle?«

»Zakaj neki ne Orlov? Saj ti niso tuji. Jeranov Peter, Podjamski Janez, Peršetov France, Hafnerjev Jernej, Pogačnikov Lovro, gospod kaplan ...«

»Kaj imate telovadbo?«

»Fantovski večer.«

»Kaj je to?«

»Pridi, boš videl.

»Iz dolgega časa.«

»Pa iz dolgega časa.«

Fanta sta šla molče. Pred vrati društvenih prostorov je obstal Pavle in rekel:

»Pijete ne.«

»Ne pijemo,« je odgovoril Štefan, »pa saj za pijačo ti menda ni.«

»Ne, ni mi!«

»Torej. Vstopiva. Ne boj se. Nič nevarni nismo. Predavanje boš poslušal. Danes bo govoril gospod kaplan. Če ti kaj prav ne bo, lahko se z gospodom še posebej pogovorita. Boš vsaj videl, kdo smo in kaki.«

Vstopila sta. Drugi so bili že zbrani in so obsuli Štefana. Neprisiljeno veselo so se začudili, ko so videli Pavla. Zaupljivo so ga nagovorili. Podjamski Janez mu je dobrohotno potrkal po ramenu:

»Boš videl, kaj smo mi!«

Vsa tesnost je ugasnila v Pavlu. Raz oči mu je padlo kakor obveza. Nekak tih, neznan glas mu je g-voril v duši:

»Glej, tvoji pravi prijatelji. Ne bo ti žal njih družbe.«

Ko je opazil Jeranovega Petra, se Je spomnil njegove sestre in srce se mu je še živeje ogrelo.

Tedaj je vstopil kaplan. Prav tako prisrčno je pozdravil Pavla.

»Pa saj nisem vaš,« je dejal Pavle v zadregi. »Pa še boš, pa še boš,« se je veselo zasmejal duhovnik. »Na take tiče še posebno gledamo, da jih ujamemo. Ne-li bratje?«

Veselo so prikimavali drugi.

Kaplan pa je rekel tedaj:

»Tako! Sedaj pa na dnevni rod. Ali smo vsi? Smo. Bog živi!«

»Bog živi!«

»In sedaj,« je nadaljeval kaplan, »vam moram prvo povedati nekaj veselega. Danes teden bomo imeli odličnega gosta. Da ga po vrednosti spoznate, vam bom danes povedal nekaj potez iz njegovega življenja in delovanja.«

Prestal je za trenotek, nato pa je rekel:

»Nekaj malo ga morda že poznate. Spisal je »Turški križ«

»Janez Evangelist Krek!« je zarajal Štefan.

»Janez Evangelist Krek,« je ponovil vprašujoče Pavle.

Gospod kaplan je govoril, da so mu bleda lica zagorela. Iz njegovih besed je vstajala strašno sladka postava velikega moža z najpreprostejšo, najbolj domačo besedo in kretnjo. Bil je velik mož neskončno učen, priden ko mravlja. A pri tem najveselejši družabnik, pravi fant od fare. O dekletu je povedal, da bi tako jemal, če bi duhovnik ne bil, ki bi gnoj kidala pa se po francosko ž njim menila o nemškem socializmu. Silno ljubi domače ljudi, bohinjsko čedro in pipo z rožami. Tudi kvarta, on sme, ker je tolik, pa vriska kakor rojeni planšarji. Malo pomisli, pa ima

pesem; kadar ribniške stresa, vse poka od smeha. Na Dunaju v parlamentu pa govori z Nemcem po nemško, z Lahom po laško, s Čehom po češko, s Poljakom po poljsko. Ruske in ogrske pesmi prepeva z našimi študenti na vseučilišču. Pil je ž njimi. Plačal jim je sodček piva. Slovenskemu ljudstvu je organiziral narodno premoženje, napravil posojilnice in otel siromake iz rok oderuhov. Sam zase pa ne skrbi. Sestra Cilka mu mora po noči zamenjati staro obnošeno suknjo, sicer bi si ne kupil nove. Vse razda. Za čast mu ni. Zadnjič ga je sredi ceste hotel ujeti na sliko fotograf. Opazil je še pravočasno in mu obrnil hrbet. Odlikovanja odklanja, kjer ga hočejo kaj več slaviti, izgine brez sledu. Njegovo veselo geslo je: »Pustimo Dunaj cesarskim, Ljubljano Ljubljancem, Prtovče ostane pa moj...

»Ali si se dolgočasil?« je vprašal, ko so se razhajali, Štefan Pavla.

»Ne,« je rekel Pavle.

»Pa pridi še danes teden.« 

»Kreka gledat? Veš da. To bi bil človek za družbo.«

»Vsi smo zaljubljeni vanj.

Pavle jo prišel Kreka gledat. Ko se je veliki Evangelist poslovil, se je Pavle odločil in prijavil Orlom svoj pristop. Jeranov Peter je prinesel vest svoji sestri Ani. Bila je bolna. A planila je živo:

»Pavle, pa Orel! Hvala Bogu!« 

6. »Nobene bukvice niso tak lepe…Uredi

O, ti sveto slovensko bogastvo, o ti častitljiva naša dedščina! Kolika si? Kako ti je ime? Pesem je tebi ime, pesem iz stoletja v stoleije, iz dedov v vnuke, iz mater v hčere, pesem iz jeseni v zimo, iz zime v poletje, pesem v polju in za pečjo, za kolovratom in na božji poti, v cerkvi in na vasi. Pesem je zgodovina naše zemlje, pesem bolest naših ljudi, pesem naša pratika. Lahko bi šteli in rekli: Takrat je bilo, ko smo kolednice peli, takrat, ko smo zdravice peli, takrat, ko smo vstajenje oglasili, takrat, ko smo trebili, smodili in vriskali, takrat, ko smo živino v planine gnali in ukali, takrat, ko smo po žetvi in mlatvi na Brezje šli... Veliko je veselje slovenske pesmi, pa so tudi žalostne vmes. Prva naša žalostna je tista, ko fant dekle zapusti, prva je tista, ki jo pojo naši mladi vojaški naborniki, naši novinci, potrjeni soldatje. Strašna je žalost te prve naše žalostne. Iz onih dni živi, ko je cesar snubil naše osemnajstletne za osemnajst let. Hvala Tebi, visoki naš slovenski kralj. Ti jih hočeš imeti le za osemnajst mesecev. Tudi to slovo je hudo, a mora biti. In Orli se ne kisajo; Orli, naši božji soldatje in kraljevi »vojnici«...

Orlovsko koračnico je hotela preglušiti naborniška, vojaška, manj izbrana v besedah, manj sveta, a iskrena, trpko fantovska. Hudirja, da prija in ne sodim niti najbolj gorečih, če jo za dni novačenja bolj ljubijo od one, kako so se dvignili Orli...

Novo občutje naborniških dni je prevzelo vsa mlada srca v Podgorju. Očete in matere je zresnilo, fante je razgibalo. Zbližalo je vrstnike, pa če so si bili do tistih mal tuji in odsrčni. Prašal je kdo po čepici in orlovskem peresu, krivci so zavihrali. Prašal je, kdo po čepici in orlovskem peresu, krivci so zavihrali. Prašal je, da-li sme sesti k vinu. Rekrutje smejo. Novačenje je zabrisalo za nekaj tednov razliko med udruženimi in divjaki.

Zalaznikovemu Pavlu se baš ni bilo treba bati, da bo moral k vojakom, pa če ga tudi potrdijo. Tem brezskrbneje in mladostno lahkomiselno je zaživel svoje naborne dni. Znova je zažuborela njegova mlada kri, ki se je bila modro umirila v orlovski družbi. Pozno v noč je fantoval, posedal pri Jeraju in Travnu, pil in pel. Sprijaznil se je bil s fanti, ki jih dotedaj skoraj niti poznal ni. Ob vsakem drugem občutju bi ga bili odbijali. Tedaj ga niso. Da ga niso, je bila več vzrok nego fanti sami Jerajeva Ana, ki je cvetla. Pavle je od dne do dne bolj tonil v omotično srečo, ki mu jo je zapeljiva točajka nalivala iz očetovih sodov in iz svojega vedrega, vabečega govorjenja. Odlikovala ga je Pavla, kjer je le mogla, in kakor da tako in drugače biti ne more, so fantje molče in brez zavisti priznavali srečnemu tekmecu prvenstvo. Še Travnov Ciril je bil zbledel. To je prijalo Pavlu, rastel je v dobro voljo, napajal drugove in se užival ob nasmihajoči se Ani in hvalisujočih ga tovariših. In kakor se pijanec privadi pijači, da jo mora imeti, tako je bilo tudi Pavlu. Bil je resnejši in zmernejši od drugih, a prijemalo se ga je le. Vino je bilo potreba iz dne v dan bolj in Ana Jerajeva je sladko vabila. Pesem ni lagala o njej. Sladko je bilo toniti v njenih očeh, sladko peti o njih:

 
»Nobene bukvice niso tak lepe,
Kakor so tvoje rjave oči ...«

V takih razmerah je prišlo novačenje. Pavlu je spletla velik šop Ana Jerajeva in ga neprespanemu obesila na prsi. Še druga, Ana Jeranova, ga je povila. Nihče ni prišel ponj in zvenel je žalosten, ko je od Jerajevih še tretji dan po naboru pela pijana pesem :

 
»... tak lepe,
Kakor tvoje rjave oči ...«

To je. Hudiman pa pokora. Enkrat je nikoli in tudi rekrutstvo bi se še prebolelo, če bi bil vsak fant, ko se je vrnil s pregledovanja domov, pozabil nanje, se streznil, snel dekliške rože in »listek belo raz klobuk pa zaživel očetu, hiši, materi in delu kot prej, trezno, pridno. Pa se je, Bog pomagaj, premnogi za vedno iz tiste prilike naučil popijati, zapravljati mladost, fantovsko čast, srečo mladega srca, svežost nepokvarjene duše. Tisti, ki so v vojake šli, so vsaj smeli trditi, čemu: bridka je »bela suknjica«. Tisti, ki niso šli, so zašli. In let je bilo treba, očetne jeze in materinih solza in še mlade neveste na novi dom, preden so našli ravnovesje. Tudi Pavle je moral hoditi iz novačenja in norosti dolgo, dolgo. Bili so drugovi in prijatelji Orli, pa so mu bili predolgočasni. Bil je predsednik Štefan, načelnik Peter. Včasih se je zdelo, da bosta rekla vljudno, a vendar trpko. Nista rekla. Le prav nalašč točno sta spominjala Pavla na disciplinarni red. Jerajeva Ana je bila močnejša. Čim je postal Pavle v vinu boljše volje, že ga je vedela vjeti za besedo, da pride še drugi dan. V svojih treznih urah je sicer občutil, da ni sam svoj in zdelo se mu je marsikaj, kar ga je v vinu, navduševalo, smešno, otročje, nezrelo. Storil je svoj sklep, da se mora postaviti malo po robu. Vse na svetu pa tudi ni Jerajeva Ana. Celo vsiljiva jo včasih in morda se celo norčuje in ga vleče. Tudi drugo in to je že čul o njej. Iz dobrih namer je zopet cepnil klavrno in iskal razvedrila v vinu in družbi, ki ga je odtujevala prijateljem Orlom. Tako so bili prišli veseli binkoštni prazniki. Tedaj se je zgodilo, da je našel Pavle doma knjigo, ki je bila v zlatu vezana. Odprl je in bral nekako skromno posvetilo na prvi strani. Poznal je roko, ki je pisala: »Nobene bukvice niso tak lepe,

Pavle, beri jih, beri vse dni!«

Pisala je Ana Jeranova. Bukve pa so bile orlovska »Zlata knjiga«.

In tako se je začel boj za Pavlovo dušo med dvema deklicama. In ena je vabila kakor Slast v pravljici in druga je klicala kakor Krepost. In zdaj je zmagala Slast, zdaj je pridobivala Krepost. Slast je vabila s pesmijo in vinom, Krepost s knjigo, ki je skoraj da kakor drug katekizem učila pravo viteštvo in moštvo...

Takrat so sinili dnevi mlademu praporu. Lepi, a slabotni Pavle je prevzel skrb za neomadeževano društveno znamenje. Z besedo in srcem je obljubil bratom in kumici, da bo zvest.

Da bo zvest... Kumica, Ana Jeranova je molila vneto. Da bi spadel... je trpela zločesto zavidno Ana Jerajeva.

Pavle! Iz katerih bukvic boš bral?

7. »Nobene bukvice niso tak lepe ...«Uredi

Nekje v strašnih sibirskih katorgah je bilo v letu 1916. Izobražen slovenski častnik je s tisočerimi tovariši ujetniki mrl iz leta v leto v strašnem koprnenju po daljni domovini. Imel je drugove in to in ono tolažbo od njih, ki so kakor on sam sanjali o vrnitvi v domovino, o zmagi pravične božje sodbe, o vstajenju zatiranih, o zarji vzhajajoče svobode bratom ob Savi. A v tisti uri je doživel svoje prvo veliko veselje v ujetništvu. Preprost vojak, ujetnik kakor častnik, ga je nekega dne ogovoril:

»Gospod, ali ste pravi?«

Menda sem.«

Tisti, ki je »Zlato knjigo« napisal.

»Tudi. Pa kaj je.« 

»Hvala!« je dejal kratko vojak, pozdravil in hotel iti. Ko ga je častnik pridržal, je povedal.

»Po pravici povem, da sem jo podedoval. V jarkih pred naskokom mi jo je dal za smrt zadeti kamerad. Njegovim domačim tovarišem naj jo nesem, ko se vrnem, je hotel. Potem jo umrl. Potem smo napadli. Nad srcem mi je zadržala ruski bajonet.«

In čez trenutek je dostavil.

»Smejte se mi, ali pa ne. Saj vem, da ni niti mašna knjiga, le verjamem vanjo. Prinesel jo bom srečno in živ domov.«

ln še verneje je dostavil.

»Pa tudi Vi, gospod, verjemite mi in ne bodite žalostni, zaradi te knjige boste videli Ljubljano.«

»Kaj hočeš od mene, slovenskega sinu, mati žalostna domovina? Reven je moj dom, ubog je moj brat, moj oče ni štel pradedov. Štel je rane, ki mu jih je sekal Turek, štel je bič, ki mu je padal po plečih v tlakah, štel srage svojega čela, ki so gnojile grudo, ko je tujcu oral. Kaj hočeš, domovina? Nimam zlata, komaj srčno kri še imam, da bi zate umrl, komaj še pesem iz matere, da ti zapojem... Kaj hočeš, od mene domovina? Zvestobe!! O, skromna! Hočem dati, hočem bili zvest, hočem biti kakor dedje, očetje in matere. Vero v svojega Boga sem ohranil in jo bom izpovedal zdaj, jutri in v smrtni uri. Dobrote hočeš, domovina? Dom, kar imam. Moja poštena beseda je svetla kakor nabrušen meč, moje vsakdanje delo je blagoslovil Bog. Hočem biti dober sebi, bratom, žalostnim, zapeljanim. Kaj še želiš, domovina? Ljubezni? Imam jo, a povedati je ne morem. Vprašaj mojo pesem! Vprašaj mojo kletev, s katero sem zavrgel skrunilce svete žensko čistosti in časti, vprašaj jih klevetnike, ki so se zbali in molčali, ko sem klical: vse za brate, dom in poštenost, vse za duše nesmrtne...«

Moj Bog, fantje! Zdi se mi, tla vendarle zapeljiveje poje pesem slovenske novaške žalosti:

<poem> »Nobene bukvice niso tak lepo, kakor so tvoje rjavo oči ...« 

Pavle je bil spremil Jeranovo od maše. Njegova pot je šla dalje v breg. Deklica pa ni bila opazila, da je bila v družbi s fantom prešla domačo hišo iri se je zavedla šele koncem njiv, preden steza zavije po ozki brvi čez potok.

»Zdaj pa moram nazaj,« je rekla. Fant jo je pridržal za roko in dejal.

»Samo še par korakov stopi z menoj onstran potoka v hlad.«

»Pa zakaj, Pavle,« je vprašala. A šla je. Hladno jo je objelo v rosni sonci. Fant ie dejal pritajeno:

»Ana!«

Pogledala mu je v lice. Streslo jo je. Nekak neznan človek ji je gledal nasproti. Odtrgala se je in rekla:

»Pojdem.« 

»Čakaj,« je rekel Pavle in zopet segel po njeni roki. In kakor v zadregi je vprašal:

»Ali se me bojiš?«

»Tako čudno gledaš,« je rekla.

»Lepa si,« je zavrel.

In res je cvetela pod svetlimi lasmi in židano ruto, katera ji je bila zdrknila z las za tilnik. Svetel poletni dan, poln čudne poštenosti je dihal iz njiv in setev. Deklica se je stresla, dvignila oči in pogledala iskreno Pavlu v obraz.

»Pavle, varujva se!«

Spustil je nekam jezno njeno roko.

»Zbogom, Pavle!«

Ni se ozrl. Ona je šla. Potem pa se je iz čudne bolesti ustavila in zaklicala:

»Pavle, ne bodi hud. Tako kot Jerajeva ne smem.«

Tedaj se je še fant ustavil in rekel:

»Vidim. Pametnejša si. Ti na Zlato knjigo loviš.« 

»Kako misliš?« je vprašala deklica boječe.

»Tako, kakor vem,« je odvrnil nevoljno.

»Pa reci in taji, da mi nisi Zlate knjige poslala takrat, da bi me od Jerajeve preč spravila. Pa reci, da me ne obsojaš, češ, da sem površen Orel. To, to si hotela reči takrat.«

»Hotela sem ti dobro, Pavle,« je menila deklica mehko.

»Meni je tudi tako dobro,« je rekel, ti pa si mene hotela, seveda tako po svojem okusu. Za tepčka, otročeta.

»O, Pavle,« je vzdlhnila deklica, »nikoli, nikoli več te ne bom nadlegovala. Bog ti daj srečo, hodi, kjer hočeš«

Obrnila se je po poti proti domu. Krotila je solze. Tedaj je fant stekel za njo. Zaslutila je, se ozrla in bežala. On pa jo je vzel in ji pokril obraz s poljubi.

»Pusti, pusti!« je viknila, da je odstopil.

»Ana, Anica,« je prosil.

»Pojdi,« je rekla hladno. »Bojim se te. V tebi je strup.« 

»Strup?« je vprašal fant začudeno.

»Strup,« je ponovila, »nemarnost, katere te je naučila – ona.« Šla je odločno. On pa je klical za njo.

»Hinavka!«

In tri tedne prej ji je bil kot kumici na prapor prisegel, da bo zvest...

8. Kletev-hudičeva setev.Uredi

Kaplan v Podgorju se je dvignil od skromne večerje, da bi šel med brate Orle k fantovskemu večeru. Pa prav nič še ni bil pomislil, kaj naj govori. Veliki praznik na Brezjah se je namreč čudno hitro bližal in vse mišljenje in delovanje med fanti se je bilo usredilo v spopolnjevanju telesnih vaj, dočim je duševni del njihovega družinskega bratstva nekam shromel. Duhovni pastir in ljubeči brat svojih mladih društvenikov je čutil, da je baš v tednih pred slavjem potrebna njegovi četi še druga poglobitev mimo telesne dovršenosti. Pa sam ni vedel, kje bi zajel v globino. Njemu je bilo vse jasno in zlata knjiga je tudi govorila lepo, a vsega tistega, ki najbolj krepko prime in odločuje za duševno rast mladega človeka za vse desetletje, ni mogla dati ne njegova bogoslovna izobrazba ne sladki katekizem Terseglavove knjige.

Skoraj nemiren in sam s seboj nezadovoljen je vstal kaplan, vzel klobuk, zaklenil svojo sobico in šel. Stopil je prvi mrak poletne noči in krenil proti društvu. Troje fantov je stalo sredi ceste, koder je šel. Vogal trgovčeve hiše ga je zakrival do zadnjega. Tedaj je kaplan slišal nekoga zakleti tako grdo, da ga je zaskelelo v dno duše. Ne toliko kletev, ampak usta, ki so se bila odprla za gnusno besedo, so ga prevzela. Stopil je izza vogala, pa je njega samega bilo sram, da se ni ozrl po fantih, ki so tam stali in utihnili, ko je prišel. On pa je vedel in vzdihnil:

»Pavle, moj brat Orel, pa kolne kakor Mažar.«

In še bridkejše je občutil v svoji bogoslovsko naneseni jezi svetega Dalmatinca Jeronima:

»Hudič, bom rekel. Morda imajo to razvado še drugi. Fantje, vam bom koj pokazal hudiča in njegovo taščo. Kletev pa kvanta! Pa da bi jo še moji fantje ljubili, to lepo dvojico? Seveda še tega se mi je treba, pa še te dni pred velikim praznikom na Brezjah.«

Stopil je krepko in odločno. Duhovni vodja svojih bratov Orlov je vedel, kaj mu je govoriti tisti večer ned mladimi. Našel je bil naslov in jedro svoji vzgojni uri in bil vesel.

Ko je stal med svojo družinico, je rekel:

»Fantje, nocoj bomo kleli in kvantali!«

Osuplo so se ozrli fantje po njem. Močni Janez je vzkliknil: »Ni hudirja!«

»Tako sem se zmislil,« je dejal kaplan, »da je včasih tisto, kar na cesti pobereš, tudi vredno, da ga prebrskaš. Pa sem res mimogrede pa prav nehote nocoj, ko sem med vas šel, nekaj takega pobral. Saj sem že povedal kaj. Zato pa, fantje, posluh. O tem e bomo nocoj pomenili, da je kletev in kvanta, oboje enega štanta, hudičevega namreč.«

Močni Janez je prikimal pritrjevaje. Sam sebi je dobri fant že štel sodbo, da misli gospod kaplan prav njega. Duhovnik pa je šel mirno za lici svojih fantov. Ko je našel med njimi Pavletovo, je začel govoriti...

»Molitev je Abeljev dar, kletev pa je krik srečnega Kajna,« je zaključeval govornik svoje besede. »Kdaj je človek lep? Kadar moli. Kdaj je grši? Ko kolne in kvanta. Tisto je namreč človek, na jeziku nosi. Kdor mora kleti, ni srečen, srečna in v Bogu veseIa mlada duša sploh kleti ne zna. Ne izgovarjajte se, da beseda še ni konj. Vem, je tako in da beseda sama po sebi še ni največje zlo, da je pravo zlo šele očitni upor proti Bogu. Pa vam rečem, fantje! Kaj bi rekli vitezu, ki bi služil visokega gospoda, umiral za svoj visoki življenski poklic, pa bi v boju za svoje svetinjo klical imena, ki niso častna? Hinavec bi mu rekli ali pa norec. Še eno povem. Naša ljuba Mati božja je v tako šolo hodila, da jo presneto zaboli v ušesa, pa četudi brez hudega namena in zlobna želje pokazujete, da nimate opranih ust. Naša nebeška Gospa, kateri se bomo v kratkem poklonili na Brezjah, se joče, če sliši Vaše »hudiče,« »zlodje,« »pri moji duši« pa še tisto našo gorenjsko krepkost o »krvavi«. Ne, fantje! Kadar na sejm pridemo, tistega štanta ne bomo iskali, kjer hudič sedi pa svoje blago ponuja. Kletev-hudičeva setev, naj jo žanje sam. Kvanta – s peklenskega štanta. Sam naj se zlomek zadavi ob svojem govnu.«

»Pavle,« je dejal dobrohotno kaplan fantu, ki je bil zadnji povod večernemu razmišljanju, »Pavle, tebe tudi nekaj zadene, kar sem povedal.«

»Vem,« je odvrnil Pavle čudno samostojno. »V cerkvi pri pridigi bi me bilo bolj prijelo.«

»V cerkvi pri pridigi, Pavle,« je odvrnil duhovnik, »bom povedal drugače.« Pogledal je fantu naravnost v oči in udaril:

»Če boš prišel poslušat. Zadnjič te ni bilo.«

Pavle je povesil oči. Spomnil se je nedelje, ko je pozno zjutraj vstal od Jerajevih s Cirilom in njega prijatelji, prišel ob prvem dnevu domov in legel in zamudil nedeljsko čašo – prvo v vsem svojem dotedanjem življenju. Pa je trenotno zrastla nevolja vanj in je vzkliknil:

»Hudič, saj sem bil v Zalesju. Kako neki naj bom pri vaši pridigi v Podgorju?«

»Spet si zaklel,« je dejal duhovnik bridko. Kaj bi bil šele rekel, da je vedel, kako ga je Pavle nalagal.

»Vohunijo,« je verjel Pavle, ko se je poslovil od duhovnega, »vohunijo«. To je vse in še blagoslov tega našega orlovstva.

Drug glas v njem je govoril:

»Če si stopil med orlovske vrste, drži se pravil, ki ti jih nalaga društvo.«

»Hinavci so, pa ne bratje,« je prepričeval zopet prvi glas.

»Hinavec si ti sam, ki se pravil ne držiš pa vendar ne izstopiš,« je govoril drugi glas.

»Hudič prekleti,« je dotrpel fant. Bil je že na polu pota domov. Iz žalosti in tegobe se je jemala kletev vanj. Če bi bil ostrovidnejši, bi se bil mogel preveriti, da sam prav očitno razkriva samega sebe in svojo notranjo žalost z besedo, ki ji je oče nesrečni morilec svojega brata – Kajn.

Beseda kaplanova je zagorela bridko v njegov spomin. Padla je bridko v peščeno zemljo. Ni vzkalila. Zemljo je bil zastrupil nevoščljivec in zapeljivec, ki je prvi ustvaril strašno zlo – upor.

Pavle je bil Orel. Tisto uro pa še ni vedel, da od kletve do upora, od omahljivosti do izdajstva ni več nego en sam korak.

Sredi poti se je Pavle ukrenil.

»Zakaj me dražijo?« je mislil in se sam pred seboj opravičil. Šel je k Jeraju. Pred krčmo, iz katere ie pela kvantarska pesem, je postal neodločno in se ozrl. Od daleč se je svetlikala luč. Poznal jo je. Bila je luč iz tihe in čiste dekliške sobice pri Jeranu. Jeranova Ana se je odpravljala spat. Pred malim oltarčkom lurške Matere je klečala in molila večerno molitev. Molila je za domače in drage rajne in še za žive. In potem je zaključila.

»Za prijatelje in sovražnike in še za Pavleta, oče naš...«

»Še za Pavleta ...«

Za Pavleta, ki je takrat znova podlegel in vstopil v svetišče kletve in kvante...

Prokleti hudič, da si tako močan.

»Ljubila sem Lojzeta«, je pisala, »žal mi ga je; negova žena pa ne bom nikoli. Zakaj ne morem biti? Oh, Tebi, prijateljica, bi vse povedala, a v pismu govoriti me je sram. Zato pa skušaj uganiti, kaj je bilo, četudi bom le malo pisala. Pred štirimi tedni v nedeljo popoldne je bilo. Pa sem šla z Lojzetom v krčmo, kjer sva se zakesnila. In tedaj, saj ni bilo nič bogznaj kaj grdega, a v pijači je Lojze nekaj rekel. In kar streslo me je in čuden strah me je obšel. Sprva sem se skušala umiriti, a bilo mi je še hujše drugi dan, to sem premišljala tisto grdo besedo iz pijače, ki človeka tolikokrat takega pokaže, kakor je v resnici, še določneje sem bila uverjena, da ne smem biti Lojzetova, da bi... pa saj ti ne smem in ne vem kako povedati, kaj sem vse prestala in premislila, preden sem dala fantu slovo in staršem jasno besedo, da se ne bom možila. Draga moja! Prepričan sem, da je že Bog tako namenil. Od njega mi je tudi misel, da bi šla v samostan. A zdaj o tem govoriti si upam le v spovednici, očetu in materi se bojim zaupati. Svetuj mi, prijateljica, potolaži svojo ubogo, vso zmešano Tončko.« Ana je dobro razbrala iz pisma, kaj je bil skrivnostni povod, da je bila Tončka odklonila ženina. Njena dekliška duša, je videla Ana, je zadrgetala že ob rahli luknji tistega grdega in umazanega, ki ga niti imenovala ni. Silno je Ana pomilovala Tončko, a misliti je morala nehote sama nase in na Pavleta.

»Snubil bi me,« je čuvstvovala. »Ali ga bi tako snubila kakor Tončka Lojza?« »Ne,« je zaključila, »ne mogla bi. Pa je morda že zdaj bolj pokvarjen kot oni Lojze, ki morda sam niti ne sluti, kako si je odtujil tisto dušo in je zinil morda le iz objesti, norčavo za drugimi neumitimi usti.

Še je zato trpela Ana:

»Kaj naj pišem, kaj naj svetujem prijateljici Tončki? če hočem po sebi, ali smem reči, da ni prav naredila, da je preveč natančna, da je v življenju vprašanje glede tega, kaj se fantu spregleda, vse drugo kakor kaj je prava dekliška poštenost. Ali smem reči, da bi jaz mogla ljubiti moža, ki ni bil neomadeževan, ko me je vzel? Moj Bog, a kako naj jo sicer potolažim, če ji ne smem drugega pisati, nego da je prav naredila?«

Ko je Ana trezno premislila, je pisala:

»Tončka, s Teboj žalujem in prosim Boga, naj Ti da svoje tolažbe in pravo pamet, kaj Ti je storiti. Svetovati Ti morem le eno: stori, kar storiš, v soglasju svoje vesti z učečo in modro besedo božjega namestnika v spovednici. Premisli pa, ali nisi delala s svojim življensko-važnim korakom komu krivice. Zakaj ena storjena krivica bolj boli nego deset prestanih. Ce pa meniš, da si bila, kar si storila, svoji vesti dolžna –, Bog s Teboj, Tončka! – tedaj je bil tisti glas od Boga in vrata peklenska, ne pesem ne kletev ne grožnja naj Ti ga ne pregluše.«

Ali je zaprla pismo. Tedaj sta vstopila njen brat in Štefan. Vstala jima je veselo naproti, postregla jima s kislim mlekom in rženim kruhom, prav vse po domače. Pogovor se jim je vnel o bližnjem shodu na Brezjah in pomenkovali so se o poročilih pripravljalnega odbora, ki je obetal, da bo shod čudno sijajen.

»Kar nič ne se bom preveč veselila, da se kaj ne pokvari,« je rekla Ana.

»Kaj naj se neki pokvari?« je vprašal brat nejevoljno, da je bilo vidno, kako tudi on že nestrpno trpi, da bi že bilo slavje tu.

»Kar pripravljamo, to bo,« je rekel Štefan, »to stoji in bati se nam ni ničesar. Najhujše bi bilo, če bi dež pral. Pa upajmo no, pa molimo, da bo solnce.«

»Da, solnce,« je prikimal Anin brat, Peter. Štefan se je razvnel:

»Taki naši veliki shodi so naša žetev. Tu vidimo, kaj smo, koliko znamo in kaj moremo. Pa tudi dnovi naše setve so naše misli v še številnejše čete in ljubezen naših ljudi do nas, objemlje one, ki prej niso hoteli videti, pridobiva mlačne.

»In krepi odpor,« je vzkliknil Peter.

»Ne,« je pribil Stelan, »krepi ga ne, to bi sploh bilo nenaravno. Seveda, zavidljivci so živahnejši. A ta njih živahnost je zgolj zavist in srd. Ljubezen pa bo močnejša ko srd.«

»Hvala, Štefan,« je vzikliknila Ana, »to si lepo povedal.« Rahla rdečica je zalila fantu obraz. Ona pa je rekla:

»Lepo je res, da nas je vedno več. Da bi le bili vsi naši dobri.« »Da,« je rekel Štefan, »dobro bi bilo. Pa to je. Za tem šele stremimo. Saj naša organizacija ni sama sebi namen. Iz nje moramo rasti k popolnosti. Zato moramo biti šibkejšim med seboj prizanesljivi. Z zgledom, pa tudi z grajo, če jo je kdo zaslužil.«

»Naši v Podgorju so vsi dobri,« je dejal nekam bahaško Peter.

»Vsi?« je zategnila sestra.

»No, pa ga povej, ki nI,« je menil trpko Brat.

»Ne bom sodila,« je odvrnila sestra proti Štefanu, »opozoriti pa ga je le treba. Pavle je tak, da boš vedel Peter, ki je graje zaslužil.« »Pavle?« se je zasmejal

10. Konec prednjega, začetek novega poglavja.Uredi

»Gospa Amalija je v resnici trpela zaradi Aninega pisma in še isti dan se je oglasila pri Ani Jeranovi, kdo neki da ji je pisal. Prvič se je Ana lagala in rdela od sramu in groze:

»Stric, gospa Amalija, stric.« 

»Samo stric?« je verjela poštarica in v njenih očeh je pomembnost in imenitnost Ane Jeranove trenotno zbledela. Ana pa je bila vesela, da ji še vnaprej ni bilo treba lagati in delati greha. Strica namreč nobenega imela ni. Resnico povedati poštarici, pa je zopet pomenilo strašno reč. Kriva je bila seveda poštarica. A Ana je bila vendar odprla tuje pismo in ga prebrala. Pa to je ni toliko razburjalo. Razburjalo jo je, kar je bila iz pisma izvedela in česar vedeti ni smela, je vedela po nesrečnem naključju. Nesrečnem? Naključju? »Še vrabec...,« verujemo…

Pisal pa je pismo Ani Jerajevi neki mestni človek. Nisem ga bral, zato ga ne morem ponoviti. Zadostuj, da je bila vsebina taka, da bi pismo vzelo nesrečni krčmarski lahkoživki še tisto malo dobrega imena, ki ga je imela na vasi.

Ana Jeranova je pismo vrgla v ogenj. Nevede čemu pa je prihranila ovitek… Naključje? »Še vrabec ...« Verujemo.

To se je bilo zgodilo v ponedeljek, ko je bil v bližnjem metu sejm. Tudi Ana Jerajeva – nadejam se, da je zdaj kljub gospod Amaliji in njeni kratkovidnosti nihče več ne istoveti z Ano Jeranovo – je šla na sejm.

Deklica je bila nakupila nekaj potrebnih in še več nepotrebnih reči, ogledala si izložbe, izgubila par ur z opravki in se začela nato dolgočasiti in ogledovati po znanih in domačih ljudeh. Tedaj je opazila Cirila in mu oddaleč pomignila. A fant se je naredil, kakor da je ne vidi. Bila je užaljena, a ni ji dalo, da ne bi spoznala, odkod neki se njen stari znanec ne misli Predloga:Misliti. Stopila je za fantom in ga ujela.

»No, kaj me ne vidiš, ko ti dajem znamenja?« je vprašala.

»Nisem videl,« je rekel Ciril in hotel iti.

»Čakaj no, ali imaš toliko opravka?«

»Toliko.«

»Pa pojdi, si bom zapomnila,« je rekla Ana zdaj zares jezna in žalostna. Fantu je zaigral zasmehljiv izraz na ustih. Rekel je:

»Lej Ana, če bi društvo rada, Pavletu bi rekla.«

»Pavletu?« se je čudovito sprevrgla Ana. »Pavletu Zalaznikovemu, misliš?«

»Menda ga dovolj poznaš.«

»Tebe nisem tako do danes, Ciril, je vzdihnila čudovito naravno igraje Ana in premagala fanta.

»Ne, kaj ni res, da ga štimaš? je vzkliknil.

»Ni res!« je rekla in povesila oko. Nato se je pretvorila v užaljenost. Nenadno se je zavrtela na peti in šla. Tedaj je naravno ugibajoči in opazujoči fant zdvojil in verjel, da je deklico užalil. Ko jo je videl odhajati, ga je obšlo staro ganotje ob misli, da je mogel in smeš svoj čas sam pogledovati zanjo, ko še ni bilo nobenega Pavla, da bi mu hodil v zelje. Še se je hotelo upreti v njem:

»Takole za nos voditi se pa ne damo. Vse ali pa nič.«

Pa ni zmogla trma. Se nekaj trenotkov je stal Ciril na svojem mestu. Potem pa jo je mahnil skozi ljudi za Ano. Kakor da je vse videla, je deklica postala pred izložbenim oknom. Tedaj jo je Ciril došel

»Ti?« se je začudila.

»Saj si hotela,« je rekel.

»Ah, da, Ciril,« je rekla. »Trudna sem in žejna. Daj, pojdiva kam in sediva.«

»Ali daš za pijačo?«

»Dam, Ciril.«

»No, bomo že videli,« je odvrnil. Dobro mu je delo, da so ljudje pogledovali po dekletu, ki je bilo lepo. Vstopilasta v krčmo.

»Kaj boš?« je vprašal fant dekle. »Vino ali pivo?«

»Čukolato,« se je nasmehnila ljubko.

»Tega ne dajejo v krčmi, je rekel.

»Norček,« je viknila. Čukolato sem rekla, da te še malo podražim s Pavletom, ti sladki ljubosumnež.«

Smejal se je ž njo:

»Čuk-olata,« je rekel, »ni neumna ta šala.«

»Ni ne,« je rekla, »neumen si ti, ki si mislil, da gledam za Pavletom.«

»Saj si res,« je dejal. »Prekleto ljubezniva si ž njim.

Smejala se je vedro in dejala:

»Če bi ti vedel, zakaj.«

»Zakaj?« je osupnil.

»Zakaj?« ga je oponesla. »Oh, vi fanti. Nič ni z vami. Ali nič ne vidiš, kako se pripravljajo Orli in tisti shod na Brezjah. Skaziti bi ga jim bilo treba, vlači prapor. Pa vi fantje ste zanič.« 

»Pojdi, naj imajo svoje veselje,« je ugovarjal fant. »Kako pa nebi bi tudi to šlo? Tale shod skaziti!«

»Vsaj našim v Podgorju.«

»Pusti jih!«

»Vidiš,« je dejala prevejanka snujoč svojo zvijačo, kako bi Cirila popolnoma preverila, da ji pri njeni prijaznosti s Pavletom ni za nič drugega nego za bojni načrt proti Orlom. »Vidiš, tak si. Jaz pa mislim, kaj češ, kaj neki sem se zmislila?«

»Ne vem in me tudi malo briga,» je odvrnil fant.

»S Pavletom sva se tak pobotala.«

»Povem ti ...« je rekla ona dasi rahlo užaljena, povsem vedro:

»Če pojdejo na Brezje, iti bodo morali brez prapora.

»Oho.« je zategnil Ciril zares začudeno.

»Da,« je šepnila deklica, »a molči. Ti edini veš. Povedala bi ti bila vso komedijo pozneje, a ker si tako nepočakan, pa še ljubosumiš, jo koj izvej.« 

Fant je bil vrgel nekaj čas vina vase. Ogrel se je:

»Anica, srčkana si pa.«

»Zate, Ciril.«

»No, pa.« je dejal tedaj vedro fant. »To bo dobra šala, le kako misliš s praporom?«

»Vse izveš, ko bo čas.« je odvrnila deklica. Odprla je tudi že usta. da bi povedala pravi povod, čemu ji je na tem, cia bi bili Orli v Podgorju premočeni. Pravi čas pa se je spomnila, da Cirilu, ki je ljubosumen na Pavla, vendar ne gre praviti, da je vso stvar uganila zaradi Jeranove Ane. Zaradi Ane, ki tudi misli na Pavleta, pa bi nikoli več za njim ni pogledala, če bi prapor izdal, ki je nanj prisegel.

Življenje je dolgočasno. Zato je le sreča, da vsaj v vsaki povesti, pa četudi strašno resnični, zaključja, ki drugače zapletajo in razpletajo potek dogodkov, kaker bi to v naprej znal in vedel hladni človeški razum. Tako naključje je torej bilo. daj sedel prav blizu Cirila in Jerajeve Ane – Zalaznikov, »stric«, tisti mirni in nepoznani novi gost in prijatelj starega Zalaznika. Zaloznikov »stric«, je vse slišal, kaj sta govorila Ciril in Ana. Potuhnil se je sam vase, močil tiho kruh v rdeče vino in obračal obraz trdovratno ustran na steno, kjer je visela čudna slika.

dva kmeta sta vlekla kravo vsak na svojo stran, prvi za motvoz naprej, drugi za rep nazaj. Dva gospoda v frakih sta medtem kravo pridno molzla. Stric je bil mimo svojega poslušanja doumel, da predstavlja slika kmetiške pravdarje in je bil svojega doumetja očividno vesel, zakaj nenadno je dvignil kozarec in ga izpraznil na mah, se ozrl in še pravočasno ujel z očmi odhajajočega Cirila in Ano. Potem se je ozrl ob sebi in spazil moža, ki je bil tudi pogledal za onima.

»Kakšna skrivnost,« je dejal stric, »ali ju kaj poznate, oče?«

»Poznam,« je odvrnil mož, »iz Podgorja sta. Pa prida videti nista, če bi ju po govoru sodil.« 

»Mladina,« je menil »stric«, plačal in šel. Šel je naravnost domov in peš. Stari Zalaznik ga je težko čakal za zdravila, katera mu je bil »stric« obljubil najti in kupiti. In kupil je bil ln našel, kakor je povedal in obljubil. Vso pot domov pa je premišljal mlada dva in tisto, kar sta se bila dogovorila glede prapora in Pavleta.

»Prapor naj imata,« je menil starček, »našega Pavleta pa ne bomo dali.«

»Pavleta pa ne!« Zalaznikov »stric« ni bil Orel. Zato mu odpustimo krivo vero...

11. Devica v boju.Uredi

Ves teden je Jerajeva Ana zastonj oprezovala Pavleta in iskala prilike, da bi izvedla svoj lahkomiselni in hudobni načrt, katerega je bila zasnovala z romantično domišljijo ženske, a tudi preračunjeno kakor redkokateri moški. Da, Ana Jerajeva je znala misliti. A mislila je samo iz žaljenega samoljubja in ne iz pameti. Pamet bi ji morala razodeti, česar ji ni znala slepa strast, da so namreč še ljudje, ki vestno in zvesto stoje za to, kar so obljubili. Dasi je dobro poznala Pavletovo slabost, je začela, ko Pavleta le ni bilo na izpregled, dvomiti, ali je res tolik slabič, da se bo dal preplehtati. Tudi se ji je usiljevala misel, da je morda Pavle izvedel za njen pogovor s Cirilom. V teh dvomih je sklenila stvar pospešiti. Dogovorila je s Cirilom in nekaterimi drugimi fanti, ki so ji bili vdani, domačo veselico za nedeljo, ki je bila zadnja pred praznikom, ko se je imel vršiti orlovski tabor na Brezjah. Dogovorili so se, da najamejo godca. Da bi stvar bila še slovesnejša, so sklenili vabiti z lepakom in vabili. Lepak je oskrbel z rdečim in modrim svinčnikom Ciril, vabila je napisala Ana: Vaše blagorodje. Uljudno se vabile na domačo veselico dne 12. avgusta v prostorih gostilne pri Jeraju. Godba, šaljiva pošta, prosta zabava, dekliški bazar, ples. Spo-štovanjem. Veseliški odbor. Samo navidez je razposlala Ana nekaj teh vabil na lastne stroške. Namen ji je bil, neprisiljeno privabiti Pavleta. Zato je napisala na Pavletovo vabilo še pripis izredne prijaznosti. »Kje hodiš, kje rajžaš, da nič več Te ni? Pridi gotovo! Čakala bom samo nate!!! Ana.«

Nedelja je prišla. Nestrpno je čakala deklica. Bilo je že po šestih zvečer, gostilna je že živela večerno veselje. Hrup plešočih je postajal trpek, harmonika se je širokoustila v samih hitrih. Ana je slonela na hišnih vratih in si grizla prste. Komaj je čula ljubeznivosti, ki jih je šepetnil na njeno uho ta ali oni gost. Tedaj je planila.

»Čakaš?« je dejal nekdo posmehljivo za njo. Ozrla se je. Bil je Ciril. »Čakaš,« se je skoraj očitno rogal. »Pavleta pa ni.« 

»Pride,« je rekla bridko.

»Ali pa ne,« se je smejal.

Spačila se je. Fant pa je menil:

»Glej, še skriti ne moreš, kako te to jezi. Anica, kaj če si me malo potegnila, pa je vse, kar si o praporu govorita, le pretveza, da bi jaz ne videl, kam tvoja ljubeznivost drži.«

»Pa veruj svoje,« je odvrniia Ana bridko in obrnila fantu ledja. Tedaj je zaklical Ciril.

»No, zdaj bomo vsaj videli, če se še smejati znaš. Lej ga, Pavleta, že gre.«

»Gre?« jo oživela deklica in živo prijela Cirila za roko. »Vidiš, vedela sem, da pride.

»Sprejmi ga po vrednosti,« je menil pikro fant in odmaknil roko. »Lahko noč.«

»Kaj ti pojdeš?«

»V napoti ne maram biti.«

»Jurček si.

»Ne, včeraj in danes«, Ciril.«

»Pa vsaj vrni se!«

»Bom videl.«

Ciril je šel, se srečal s Pavletom, ki je prihajal po cesti in izmenjal nekaj navidezno prijaznih besed. Pavle pa je prišel pred Jeraja, Ana mu je viharno stopila naproti.

Ura je šla že v polnoč. Ana in Pavle sta sedela v mali sobici. V sosedni večji je še zdaj pa zdaj zakrulila harmonika med pijano pesem opitih gostov. Previdno je pletla zavodnica svojo mrežo okoli razboljene in razdražene Pavletove duše, katero je bila prevzela pijača, pa še izzivalno, a sladko koketiranje domače hčerke. Zdaj mu jo bila postregla s črno kavo, katero mu je nabriznila s konjakom. Nudila mu je piškotov. Ko sta bila za hip sama, jo vedela še drugo sladkost. »Komu tega?« je vzela piškot v usta. »Meni,« je rekel Pavle. »Vsakemu pol; a imam ga že med zobmi, išči, kolikor se dobiš.« In srečni, opijanjeni fant je šel s svojimi ustnicami za vabo med njenimi. Tedaj je vedela, da je njen.

»Ti,« je rekla trenotno resno, »ko pojdete na Brezje, bi se Vam rada pridružila.«

»Daj se srček, daj,« je bil vesel.

»Ah,« je vzdihnila deklica, »tako sem nocoj srečna.«

Izvlekla jo od nekod pisano živ svilnat trak v slovenskih barvah in ga kakor igraje ovijala fanta okrog komolca in žgolela:

»Da bi ga nooosil faantie moj...«

»Saj ga bo, če ga daš,« je dejal veselo Pavle.

»Nosil? Na klobuku? Tepček. Pesem je pesem,« je hihotala. Nenadoma je pogledala živo.

»Pač! Nekje bi ga lahko nosil! Na praporu.«

»Ga tudi bom,« je velel Pavle, ne da je že premislil, ali sme tako poniževati svetinjo orlovske družine.

»Res, ali res, Pavle?«

»Res, Anica,« je bil še vnetejši Pavle.

»Saj ti ne bodo pustili,« je rekla Ana.

»Pripnem ga skrivaj. Le ti in jaz bova vedela.«

»Pojdi no, pri vas je za vsak posel po troje ljudi. Saj ti gotovo še povedali niso, kje hranijo prapor.«

»To si smešna. Seveda so. Saj imam še sam ključ do njega.«

»Ključ, ali ga zapirate?«

»I, seveda.«

»Pa imaš ključ?«

»Tu je.«

»Pojdi no,« je ogledovala ona ključ. »Ta ključ si prej meni izmaknil. Čakaj! Se mi je zdelo, bom kar štela ...«

Rožljala je s svojimi ključi, katero je imela liki velika krčmarica navezane na pasu, ki ji je ljubko visel na bokih.

»Nič ti nisem izmaknil. Morda ti ga je kdo drugi...« je dejal Pavle.

»Ali me imaš za tatu?«

»Prej, ko sva plesala, ti si ga, le nič ne taji,« je igrala deklica. »No, le po pravici povej. Za spomin si ga hotel morda? Saj imaš trak. Zdaj ti ni treba ključa, ki vrhutega še ni od moje kambrice.«

O, tistega bi pa ukral, je zagorel v vinu in strasti Pavle. Tedaj ga je imela. Nič ni videl, da mu je dala ključ, ki je bil njegovemu podoben. Tisti, ki je ščitil prapor – pa ni bil...

S strašnim »mačkom« se je prebudil pozno v jutro, vstal, se umil in oblekel. Na tleh je ležal pohojen svilnat Anin trak. Pavle se je nevoljen sklonil ponj in ga skril v predal mize. Zaznamoval se je domače dekle, ki je bila vstopila v sobo. Zmotila se je bila, meneč, da je moral Pavlo pač že davno vstati, kakor je bil sicer vajen.

Pavle je šel iz hiše. Sijajno lep dan je bil. Toda njemu se je zdelo soparno in težko. Šel je polagoma nizdol v vas. Sam ni vedel kam. Ko se je zavedel, je stal pred Jerajem.

»Le noter, le noter, ljubi bolnik,« je planila Ana na vrata. Opoldne je odhajal zdrav domov.

»Zdrav,« tako je mislil, »in zdaj je spet vse prav.«

A ni bilo prav. Ključ, katerega mu je bila Ana zvečer zamenjala, mu je zdaj sicer očitno vrnila. Prav nič hudega ni slutil, kaj je bila ukrenila med tem...

Prišel je domov in se začudil, ko je videl »strica«, da se nekam nemirno suče okoli njega, giblje z ustnami, kakor bi hotel zdaj zdaj nekaj povedati, pa ne ve, kako.

»No, kaj?« je vprašal Pavle, »samo mislil sem, mislil, je mlel dobrodušni človek.

Pavle je segel v žep in izvlekel goldinar.

»Nate!« je rekel, meneč, da »stric« rabi denarja.

Toda »stric« je zares prestrašeno osupnil, solza mu je orosila oko.

»Tega nisem mislil,« je jecljal.

»Pa vzemite kar takole,« je postal Pavle vedrejši.

»Ne, ne, ne,« je prosil striček.

Tedaj mu je Pavle potisnil goldinar po sili v žep in se glasno smeje oddaljil naglo. Osuplo je strmel starček za njim, zibal z glavo in jeknil nato bolno:

»Kako dober fant je. Pa niti besede nisem rekel, naj se varuje, da mu grozi nesreča.«

Starček je solze požiraje odtakal nekam po lazu. Še ta zadnji čas, ko je dva tedna premišljal, kako bi dovolj dostojno opozoril Pavleta o tem, kar je slišal na sejmu, ni imel toliko govorniškega daru, da bi se bil znal razodeti jasno in odločno...

Zvonilo je delopust pred praznikom. V društvu pri Orlih je vse šumelo, da bi se čim lepše pripravili za naslednji dan na Brezjah.

»Prapor bo treba pripeti,« je menil Podjamskl Janez.

»Seveda, ta bi bila lepa, če bi na prapor pozabili,« se je zbudil od svojega dela Lokarjev Štefan.

»Kdo ima ključ?« je vprašal Janez.

»Jaz.« je rekel Štefan. »Enega pa Pavle.« Iskal je, a ni našel. Zato je rekel:

»Ali sem ga posejal? No, bo pa Pavle odprl. Tem boljše je zaprto, čim manj je ključev.«

»Pavleta ni tu.« je trpel Janez, ki je bil že ves iz sebe. »Hudnika. no, naj stopi kdo po Pavleta.«

»Čakaj,« je viknil tedaj Štefan. »zdi se mi, da je vendar ključ tu. Saj bo menda pravi.«

Šli so v sobo, kjer je bila omara za najdragocenejše premoženje orlovske družine. Tam so našli nekaj Orlic in Jeranovo Ano.

»Po prapor smo prišli,« je rekel Štefan.

»V Pavletovo pravico sezate,« se je pošalila deklica. Janez pa je že bil vzel drog za prapor, ki je bil prislonjen v kotu za omaro. Tedaj je odprl Štefan. Zastrmel je in zgibal z glavo.

»Prapora tukaj ni.«

»Ni? je vprašala Jeranova. »Mora biti.« 

»Pa ga ni,« je skomizgnil Štefan z ramami.

»Hudnika vendar, kak red je to?« se je oglasil nevoljno Janez.

»Treba je iti po Pavleta,« je rekel mirno Štefan, »ga je že spravil kam drugam. Morda se je bal vlage. Kdo gre po Pavleta?:

»Jaz,« se je oglasila Ana. Srce ji je drgetalo v čudni slutnji. Naglo je izginila. Skoro divjala je k Zalaznikovim. Pod njivami je zdajci nekdo zaklical nadnjo. Iz lazu se je bil vzdignil droban starček, ki ga je komaj spoznala, da je Zalaznikov »stric«.

Možiček je skoro pritekel k dekletu in ji jecljaje začel pripovedovati, kar je vedel iz gostilne na sejmu. Dekle je zbledelo in vprašala, ali je Pavle doma. Starec je prikimal. Že je drvela Ana navzgor. Zasopla je obstala pred Pavlom, ki je bil stopil iz hiše z milom, zrcalom in brisalko, da bi se obril in očedil za drugi dan. Tedaj je zasopla deklica:

»Pavle, prapora ni.«

»Prapora?« je vprašal. »Kako, da ga ni?«

»Ni ga,« je rekla in solze so ji zalile oči. Tedaj je on prebledel in dejal:

»Ana, za božje ime, našega prapora praviš, da ni?« 

»Našega.«

Pavle se domisli norčije pri Jeraju s pisanim trakom in ključem. Temna rdečica mu je zalila obraz.

»Jaz vem, kje je,« je sopla deklica.

»Ti veš?« 

»Jerajeva ga ima.« 

»Ni mogoče.«

Sopla je viharno, trpko je strmela Pavletu v obraz.

»Resnica je. Sam veš tako!«

Povedala, kar je bila izvedela od »strica«. Tedaj je rekel Pavle:

»Ana, kriv sem. Ne izdaj me. Prisežem pa ti, da je odslej med menoj in Jerajevo vse končano.« 

»Ne to,« je rekla deklica. »A prapor moramo dobiti nazaj.« 

»Ubijem jo, če ga takoj ne vrne, orožnikom naznanim,« je viknil Pavle. Deklica se je medlo nasmehnila in rekla:

»Čakaj,« je velela deklica.

»Zdi se mi, da imam drugo orožje. Dala bo prapor rada nazaj sama od sebe.«

In že je drvela nizdol in tekla domov. Tam ja vzela oni pisemski ovitek in stekla burno k Jeraju.

»Ti,« je rekla Jeranova pridušeno, »naš prapor nazaj!«

Ona druga je skušala slepomišiti.

»Prapor nazaj,« je še vedno pridušeno govorila Jeranova, »sicer, Ana, te prisilim.« 

»Prisiliš?«

»Ali poznaš to pismo?« je tedaj izvlekla Jeranova ovitek onega pisma.

»Daj sem,« je planila Jerajeva.

»Za prapor!« je velela Jeranova.

Pet minut pozneje je nesla dragoceno blago povito v rdeti ruti proti domu. Brat jo je srečal na pragu. Začudil se je slovesni resnosti njeni:

»Saj je kot kraljica, pa ne kakor Ana, moja sestra...

12. Deva zmagovita.Uredi

Nihče ni vedel, kaj se je bilo zgodilo. Štefan in Janez sta verjela, da je bil vzel Pavle prapor s seboj domov zato, da bi ga bolje spravil. Ana Jeranova pa je bila čudno bleda in molčeča. In to je dalo misliti Štefanu, a deklica se ni hotela razodeti. Ko se je zvečerilo, je stopila v cerkev, da bi se izpovedala. Šele po izpovedi je sinilo njeno lice vedreje. Stopila je pred okrašeni oltar nebeške kraljice, ki je kači glavo strla, in dolgo molila. In ko je domolila, je bilo vse veselo njeno srce.

Noč je gasnila. Zadnje žaganje dveh koscev, ki sta se spraševala od polnoči do dveh pod Zalaznikovimi v lazu in logu, je utihnilo. Zvezde so utripale visoko. Težka rosa je padala. Do jutra je bilo še uro časa, ko se je že budilo Podgorje. Tedaj so zopet pedičkale prve prepelice, prvi petelini so sunili v noč, medel kres je vzšel izza gore, daljna jutranjica.

»Zdrava zvezda, znanilka dne!«

V prvi hladni rosni somrak jutra se je razvila četa podgorskih Orlov in Orlic. Orlice in druge goste so bili naložili na veze. Le najkrepkejši so hoteli iti peš.

»Prapor naprej!« je rekel načelnik Peter. Obotavljaje se je stopil Pavle pred četo. Ko je moral mimo Jeranove Ane, je povesil oči.

»Bog živi, Pavle!« je pozdravila, kakor da ni bilo nič zgodilo. Ozrl se je po njej.

Glej, nasmehnila se je bila. Vlila mu je poguma v dušo.

»Bog plačaj, Ana!« je pozdravil še on, čudno izvirno, a od vsega srca.

»Srečno hodite!«

Nekaj vaščanev je klicalo za njimi.

»Odpustkov prinesite.«

»Prinesemo!« 

»Bog vas živi!« 

»Bog živi!«

Tako so šli na pot. Dan se je odpiral nad njim. Zdrava in v svojem zrelem zorenju se je budila zemlja. Pesem jutra je pela v nebo. Škrjanci, zvonovi, otroški klici iz revnih posteljic v veselo prebujenje... kaj je lepše mimo te pesmi?

V visokem solncu sedmih zjutraj je stala četa iz Podgorij pred Brezjami. Šum zvonov in jeka topičev je oznanjala veselje dne. V utrujenih nogah je oživeia kri, srce je zaplalo viharneje.

»Mati Marija Pomagaj!« 

»Saj nismo prepozni?« je zadrhtelo v nekaterih.

»Kaj še!«

»To bo ljudi!«

»Čudno bo lepo.«

»Škof bo pel mašo.«

»Tristo pevcev in pevk bo odpevalo.«

»Kakor na vojsko se zgrinjajo od vseh strani ljudje.« 

»Tam so naši. Odkod so?« 

»Bog živi! Bog živi!«

»Samo praporov bo do dvesto.«

»Toliko?« 

»Prej več ko manj.« 

»Hudnika nas je!«

A zdaj utihnejo pogovori. Treba je red in korak, treba je dostojnost, kakršna se pritiče svetemu in slovesnemu mestu, domovanju kraljice in matere, slovenske velike nebeške priprošnjice: v Nazaretu je niso tako častili...

Solnce je zajelo ves veliki prostor pred cerkvijo, ki je pela v sto prošnjah in pesmih. Vsečez pred svetiščem se je posejal gozd rdečih cvetov, kroj ob kroju, nebeški mak vedrih orlovskih oblek. In vsi okoli in okoli so bili ena sama lepa misel ljubezni in vdanosti in zahvalnosti, ena sama vojska miru in strahu božjega. Tedaj je vse molčalo. Na oltarju v zelenju je zažuborelo medlo v solncu in luči krdelce sveč. Tedaj je pristopil svetniški sivolasec, trpkolepi naj najvišji, naš človek, ki je do sivih let najbolj ljubil med vsemi, najbolj iskal slave božje, naš Dobrodošli.

»Bog živi, veliki Trpki, »vladita« slovenskil!«

Ob oltarju na odru pa je stal propovednik in je govoril:

»K solncu,« je padla beseda, kakor glas zvona med ljudstvo in blesk oči. »K solncu!« je pozvala čez trenotje, da so se obrazi zgenili in nehote iskali za kraljem nebes. »K solncu!« je zaklical govornik v tretje. Zdaj pa je razširil roke, kakor da ga je prevzelo prečudno genotje. Nato so roke omahnile, a beseda se je vnela. Govorila je prečudno, slikala je. Slikala je vse gorje temin brez luči in solnca, slikala je strašno tegobo tisočletij, odkar je bil grešil Adam in zemlji rojen greh. Sredi solnčnega dne je strahotno rastlo v poslušalce občutje slike, ki jo je obrazovala propovednikova beseda: škrlatna tema brezmejnega gorja in greha in obupa in upora proti Bogu, Najvišjemu. In nikoli konca ni hotelo biti škrlatnemu breznu. Srce je hlastalo iz utesnjenih prsi po zraku, prosilo že boječe: Daj, prestani, dovolj je. Razgrni že blagovest, daj solnce.

In tedaj je govornik trenotno utihnil. Sredi besede. Sredi besede je planil trpko, kakor z vzklikom po rešitvi:

»K Solncu!«

Iz govornikovih ust je vzrastlo čudno. Vsi, ki so čuli so verjeli: »Tu smo, pa nismo še vsi. In tisti, ki smo, se ne vidimo vsi. A, kolika množica nas je z onimi nevidnimi, ki z nami prisostvujejo slavju. Kolika vojska! Vsi angeli, vsi svetci božji, vse nebeško tovarištvo: očaki, preroki, mučenci, spoznavalci, spokorniki, device in svete žene, junaki z rimskih amfiteatrov, sužnji iz afriških rudnikov, jetniki iz tesnih celic na Karmelu, v Mali Aziji, vsepovsod; veliki potniki, Pavel in Frančišek in Andrej, blagovestniki, redovniki, učitelji, kralji in ubožci, kmetiška Izidor in Notburga, priprošniki in priprošnjice: sveti Jakob, sveta Ana, sveti Mihael, sveti Silvester, sveti Valentin in sv. Rok…

Solze čudnega slovesja so silile v oči.

Srca so prosila upehana:

»Dovolj lepote, zbudi nas, sanjamo!«

In propovednik je budil:

»K Solncu!«

Beseda mu je postala čudna vsakdanja. Trgala se je kakor človeku, ki hladno govori iz razuma, kakor človeku, ki šteje in ve, da mora govoriti le tako, da bo prav doštel.

»Predragi v Kristusu! Naše Solnce je Bog. Brez solnca bi zemlja umrla. Brez Boga je mrtvo življenje človeških duš. Kaj je vse? Bog, Bog, Bog! Brez Boga ni življenja. Brez Boga ni sreče. Brez Boga ni upanja. Brez Boga ni ljubezni. Ni bratov, ni sester, ni kraljev, ni duhovnikov, ni mislecev ne pevcev ne vojsko-vodij! Brez Boga ni domovine, ni Slovenije. Kar smo, kar smo bili in bomo, bomo le po Bogu in v Bogu in za Boga.«

In že je kakor omahnil pod silo besede, ki jo je bil povedal, a vzrastel je še enkrat in iskal po ljudeh.

»Domovino sem imenoval. Pravijo, da jo je mogoče ljubiti brez Boga. Pravim, ni je mogoče ljubiti brez Boga! Iz Boga jo ljubijo celo oni, ki Boga taje. Iz Boga jo ljubijo, pa se te sreče svoje ne zavedajo. Za nehvaležno srečo, da ljubijo nehote Boga, se zahvalimo Gospodu Bogu mi, ki verujemo vanj do konca dni...« 

Beseda je umolknila. Pesem se je zbudila. Zvonček je vodil misli k daritvi. V jasnem solncu so klonili rdeči cvetovi, svetli prapori so se klanjali Bogu nebes in zemlje, ki se je tedaj skrit pod podobo kruha in vina dvignil v tresočih se mašnikovih rekah visoko nad klečeče množice. Zvon iz višin je padel slovesno nad sveto opravilo, vonj kadila je ogrnil množice, kakor blagoslov nebes in solnce je sijalo, pelo v tisočih očeh:

»K Solncu, k Solncu ...«

Deset let je minulo. Setev sejana na Brezjah je klicala iz leta v leto obilnejšo in slovesnejšo žetev. Tedaj so na praznik sv. Petra blagoslovili v Podgorju novi, pravkar dograjeni društveni dom. Bila je redka slovesnost, skoraj tolika ko ona na Brezjah. Tedaj je bilo prelepo videti, kako je utonil domači orliški prapor v novem domu. Ko pa je stopil praporščak na plano, ga je dočakala ljubka Orlica, slovenska mati s štiriletnim Orličem na rokah in se mu obesila za roko. Bila je Ana Jeranova. Njen mož je bil Pavle. Tako pod roko, veseli, lepi, zdravi, pravi naši Slovenci vsi trije, so šli zlahka strmo pot na Zalaznikov dom. Ko so bili že čez brv in v bregu, so opazili v solnčnem lazu ženo z deklico. Skušala se je prikriti, a spoznali so jo in šli bliže in mlada Zalaznikovka je rekla:

»Bog pomagaj, Ana, kaj samuješ tu v rebri? Na vas bi šla. Ali pa pojdi zdaj z nami. Ana, zares te vabim od srca.«

»Zares, Ana!« je prikimal še mož.

Ano Jerajevo, nesrečno in nezakonsko mater, so polile solze in je odkimala trudno. Ko pa se je ozrla na bledo svoje dete, ki doma ni imelo kdovekaj dobrega, odkar so bili Jerajevi nesrečno dogospodarili, je bilo še huje. Ana Jeranova je umela mater v Ani Jerajevi. Tiho je prijela bledo Jerajevo dete za roko in rekla:

»Danes je praznik. Pa znanci smo si. Pojdi, mala moja. Saj pride tudi mamica.«

V treh so šli od fare, na Zalaznikovem so vstopili v petih. Zato, ker je bil praznik. Zato, ker je bila Devica zmagala, ona Večnolepa, Vsečista od vekov do vekov...

In za veliki šmaren so se zgovorili na Brezje ...

Bog živi!