Divja ptica
← Vikrče | Pesem: Divja ptica Temna vrata Lili Novy |
Zrcalo → |
|
DIVJA PTICA
Da zletela si od mene
kakor temna, divja ptica!
Zdaj, ko trava spet pronica,
ko so meje že zelene,
mi je vrba le družica,
k nji prihajam dan za dnem,
a o tebi nič ne vem.
Saj besedam ne verujem,
ki stojé na belih listih!
Pôgled mi po vrstah tistih
plaho bega, tuj na tujem.
V bolečinah vedno istih,
ki jim lek je vsak zaman,
sreča me za dnevom dan.
Tebe, srčna kri predraga,
je zibála moja hoja,
ti na mojem čelu znoja
si bilà pekoča sraga!
Slast in tuga nepokoja,
duše mučene drgèt,
tajnih sil v temò polèt!
Daleč, daleč si zletela,
z vrbo sama sem ostala.
Kje si, mehka roka mala?
Kóga si se oprijela?
Včasih sem se zate bala,
zdaj se nič več ne bojim,
vrbo gledam in molčim.
A nekoč bo moji vrbi
drobno listje zašumelo.
Kaj je mesečino belo
preletela v črni skrbi?
V padu, kakor pred razpelo,
krikne, vzkrili, se spusti
v senco vrbe sred noči.
Joj, uboga ptica moja,
draga temna ptica tuja!
Ne vzbudi mi divja nuja
več srcá ne žalost tvoja.
Zemlje me zaziblje struja,
žametna in dobra dlan
mi obriše kri iz ran. -