Dolg
| Dolg Jakob Normand |
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 12 (16. junija) v rubriki Listek
| |||||||||||||
»Zakaj vendar ne vatopite v kako društvo, v kak klub.?« so nagovarjali grofa R., po vsem Parizu znanega ogerskega bogataša, njegovi prijatelji. »Povsod bi vas vsprejeli z odprtimi rokami, saj ste boljši Parižan kakor marsikdo, ki je že od nekdaj tu. Vsekako morate iti med nas.« V 'Jaz Vas predstavim ,Jokeju'!« »Jaz .EpatantuM« »Ne, ne«, odvrne grof uljudno; »zagotavljam vas bilo bi popolnoma brezvspišno.« ' »Nikakor ne; lam bodete čitali časnke, našli bodete prijateljev, pogovorili ae bodemo o dnevnih dogodkih — I« »Shajali še bodemo k skupnim obedom —!• »Urili v sablanju — |« »Igrali biljard — I« »Prilično napravili tudi kak izlet -1« Gri fu se čelo zmrači; osorno zavpije: »Ne govorile več o temi Nkdar, ne, nikdar!« Prijatelji ostrme; še nikoU ni tako neuljudno govoril, nikoli ga še niso videli tako razburjenega. Takoj opazi stari grof, kako neprijeten utis so napravile njegove besede, salo se jame hitro opravičevati: 'Oprostite, prosim vas, oprostite ! Po nepotrebnem sem se razburil. Surovo sem odgovoril na prijazna vaša vabila. Oh! Vzbudili ste ni neprijetne spomine. Ne, prijatelji, nikdar ne vstopim v kako društvo, čemu? Povedal vam bom vzrok, ker tako prijateljski sa me skrbite. Umeli bodete potem mojo razburjenost in gotovo tudi oprostili.« Grof rzdihne, nasloni si osivelo glavo na roko ter začne pripovedovati počasi, s tihim glasom. »Takrat sem bil star"25 let, — sedaj sem jih 58. Stvar je, kakor vidite, že nekoliko stara; vendar se mi je tako globoko utisnila v spomin, kakor bi ae dogodila včeraj.
Kot dvajsetletni lahkožive c sem živel v Parizu grozno lahkomiselno in brezskrbno. Zapravil sem vse svoje precejšnje premoženje. Da poravnam dolgove, pisem svojemu očetu. Posije mi zahtevano svoto, ne da bi Crhnil jedne besedo; a ravno ta velikodušnost me je tako potrla, da sem prisegel, da ga n koli več ne poprosim, naj pride karkoli. Ko sem vse plačal, ostalo mi je še 80 000 frankov, — pač malenkost. Sklenil sem za vso svoto igrati; če dobim, si opomorem, če pa izgubim, — no, preostane mi ie Se jeden korak — ostaviti življenje. Sklep je bil res malo prehiter za petindvajsetletnika, toda bil je trden in ne omajala bi ga nobena sila. Najprvo grem v gledišče, potem pa naravnost v klub, — tedaj sem bil član marsikaterega kluba. Noč je bila mrzla, žalostna, deževalo je neprenehoma. Ko pridem na glavni trg, vidim visoka, razsvetljena okna; zdi se mi, kakor bi me opazovala z velikimi rumenkasto rudečimi očmi. Za okni prihajajo in izginjajo temne sence. »Tu bodemo torej nocoj poslednjič igrali!« si mislim ter pospešim korake. Ko hočem prestopiti prag, zadenem s nogo ob nekaj črnrga, ki je ležalo na lit h. — Stopim bližje.
Bila je mala beračica, stara komaj deset let, bleda in bolna, zavita v umazane cunje; spala je. Nekoliko is sočutja, so bolj pa vsled aeke slutnje — kajti tam gori s« jo Slo nocoj za moje življenje — vzamem zlat ter ga stisnem speči ubožici v roko. Motne oči se nekoliko odpro; tiho saSepečo »hvala«; prsti se ji tesno oklenejo zlata, — potem pa sirota zopet zaspi.'
Nekaj minut pozneje sem bil že v igralnici. Le kakih deset igralcev je bilo, vsi so bili razvneti. — Takoj pri prvi igri dobim tisoč frankov; zlat, ki sem ga podaril siroti, mi je prinesel srečo. A kmalu se list obrne. Saj poznate strastna igralce; nepotrebno bi mi bilo torej opisovati strast, ki me je Freobvlada'a tedaj, ko sem omahoval med dobičkom in zgubo, med obupom in nado, med — življenjem in smrtjo, časi in ljudje se spremene, igralci nikdar!
Ura je odbila dve čez polnoči, jaz sem imel le Se tisoč frankov. Vso sem stavil naenkrat. Vzdignil sem osem... že sem upal, da sem r«>šen. v Nasprotnik je vzdignil devet. Izgubljen I , •/ Vstanem, na videz popolnoma miren, a v resnici razburjen, kakor Se nikdar. Na svidenje I so mi klicali od vseh stranij. D&, da, na svidenje! Jutri, kje bodem jutri ? Drugi sedejo na moje mesto. Nadaljeval so igro. Ko si oblečem suknjo, se nehote ugledam v ogledalu. Bled sem bil kot vosek. Počasi stopam po stopnjicah navzdoli. Spodaj so spali Štirje strežniki. Ko grem mimo se jeden prav zaspano vzdigne, vsi drugi spe dalje. Vseh Ceh podrobnostjj se ie natanko spominjam. Prižgem si smodko: zadnjo — sem si mislil. Stanoval sem le par korakov od igralnice. Vse moje stvari so bile urejene. Čez četrt ure bi imelo biti vse končano.
Težka vrata se zapro za menoj. Stal sem zunaj; zazebe me. Stopim nekaj korakov dalje ter zadenem ob nekaj trdega: — bila je moja beračica. Med igro sem jo popolnoma pozabil. Otrok se ne gane. Se vedno spi mirno, a v roki tišči podarjeni zlat. Nekaj smešnega mi pride na misel. Kdo . . .
Sreča je čudna reč. Z zlatom lahko dalje igram in lahko zopet vse nazaj dobim . . . Ta zlat, ki je počival tako dolgo v tej nedolžni ročici mi lahko prinese srečo . . . Tako je! . . . Toda miloščina je, ki sem jo podelil ©tri ku ; da bi mu jo zopet vtel, bi bilo nesramno! Toda dobil bodem . . . Morda vse jedno dobim . . . in potem ji dam podvojeno . . . stokrat toliko nazaj. Kakor hudodelnik pogledam krog sebe. NikogzT nO Skloaim se k otroku . . . stegnem varno roko . . . in potipljem bliščeči zlat... Ga imam že v roki... vrnem se v klub, v igralnico nazaj in vr2em zlat na zeleno mizo . . ." Grof postajal je vedno bolj vznemirjen. Njegov obraz, doslej miren, je prihajal vedno bolestnejši... Nadaljeval je le težko . . . .Dobil sem . . . jedenkrat. i . dvakrat... in mislil sem že mali sirotici vrniti... ji dati par zlatov... Takoj!... Toda sreča! Nestalna oreča 1 Morda bi bilo škoda jenjaU . . . Ne! Nadaljevati hočem... Igram dalje . . . in dobivam'... vaelej . . . čas prehaja . .. odbila je že tri... in v žepu imam 200.000 frankov. Igralci prosijo milosti.. . Zagrabim dve polne pesti zlatov ter hitim doli po stopnjicah . . . Ubogi, dragi otrok! Kako bode srečna I. . . Kako lepo ae bode vzbudila I . . . Skrbel bodem za njeno bodočnost... za celo njeno življenje . . . srečna bode. . . srečna po meni... saj sem ji dolžan . . . kajti rešila me je . . . Naglo skočim skoti vrata . . . z razprostrtimi rokami hitim k nji.. . Nikogar tu I . . .
Ne I To je nemogoče . . . Saj je ležala vetoder tukaj . . . pred nekaj hipi... oziram se . . . veliki prostor je bil prazen, hladan in otožen, skozi gosto meglo so prodirali prvi žarki jutranje zore . . . — Kje je ona, moja mala beračica . . . noja iešitev"... Mimo pride neki mož . . . Vprašam ga . . . osupnjen me pogleda . . . videl ni ničess, misli, da sem zblaznel, pospeši korake ter izgine v megli Kje je ? . . . Po kateri poti je šla ? . . . Na desno ? . . . Na levo ' . . . Preletim oeste . . . Nič, vedno nič ! . . . Ali bi bilo mogoče, da bi je več ne našel? Potem ostanem pa tat. .. Da!... Cisto navadno sem okradel to revico . . . Saj je bil ta zlat njen . . . in jaz sem ji ga vzel. . . tat I — In ta zavest, da imam dovolj zlata, da jo osrečim . . . osrečim celo njeno življenje . . . če jo zopet najdem . .. Grem k policiji; Čakam ure in ure dolgo . . . — Naposled se odpre pisarna. Sprejmejo me . . . Povem ves dogodek ter opišem svojo sirotko... Popraševali bodo . ..
Tndi sam grem na lov . . . Preletim ves Pariz; prciščem vse revne,še, najbolj oddaljene okraje, upajoč, da se me bode usoda usmilila ter mi vrnila otroka . . . Prešlo je osem, štirinajst dnij . . . nobenega sledu pri policiji . . . in tudi jaz nisem opravil ničesa. . . Morda bodete menili, da me je brezvspešno poizvedovanje kmalu utrudilo, da sem obupal? Nikakor ne. Le jedno misel sem imel: najti jo ter ji vrniti, kar sem ji vzel. Da, vzel I N hče mi ne more zmanjšati krivde. Kdo ve? Ali nisem bil še bolj kaznjiv, kakor sem mislil? Ta zlat, ki sem ji ga dal, pa zopit vzel, bi morebiti tudi njo osrečil, jo iz uboštva izkopal... obvaroval sramote . . . sed»j pa strada!. ..
Iskal sem, neprestano iskal... že Md 80 let..: in našel ničesa . . . Najbrže je umrla ubog* sirota... ali še slabše . In če pomislim, de sem jo morebiti kedaj srečal z njo govoril, ne da bi vedel, de je onal... Ona Je I Daj ji nazaj, kar si ji ukradel! w .. Ako so kaj posebnega ne pripeti, je ne bodem našel nikoli več. Tida svoje krivde se hočem vender oprati. Ker nisem mogel tega naravnost, bočem to storiti na drug način. Neoženjen sem in jedini gospodar svojemu premoženju in ob jednem tudi očetovem«... Ce ne najdem pred smrtjo svoje sirotke, hočem osrečiti več druzih I" Grof molči nekaj čisa. Potem sd vtdigne in otrese z glavo, kakor bi se hotel tnebiti žalostnih spominov. Nato reče z žalostnim nasmehom: „Sedaj, prijatelji dragi, veste, zakaj ne vstopim več v noben klub; radi hude, morda celo pretirano vesti sem to prisegel; gotovo me bodete umeli, kakor tndi prejšnjo mojo razburjenost." Tri leta so pretekla. Gref je hodil redno po potovanj b. Pred nekaj dnevi so pa brali T časopisih to U preproste vrst ce: „Iz Budimpešte nam naznanjajo smrt grefa H.... V oporoki je o.-Uvil vse svojo ogromno premoženje pariškim ubožcem." Svoje male beračice ni našel.