Don Carlos
| Don Carlos. |
| |||||||||||
Kadar nam nemški naši gledališčarji kako klasično žaloigro obetajo, tedaj vstopim jaz vselej z nekakim strahom v svete prostore starega našega gledališča. V sredo večer igrala se je Miroslava Schillerja dramatična „pesen“ Don Carlos. Igralo se je slabo, a človek tudi nij privlekel s seboj Bog zna koliko upov! Po ložah sedele so nemške gospice in na krasnih svojih obrazili prodajale so modro resnost, izvirajočo iz navdušenja za klasični koturen! Tistega večnega smijanja, tistega streljanja po vojakih v parter, tistega glasnega šepetanja, kimanja in druzega jednacega počenjanja denes nij bilo! Samo tu in tam slaboten poskus bolestnega posmeha, ali pa elegičen pogled v parter, kjer se je morda dolgočasil nekdo, ki v ljubezni nij imel tako tragične osode kakor Don Carlos, infant iz Španije!
Ali govorimo o predstavi samej! Nemško naše gledališče nij samo diletantično, in opravičeni smo, da od nemških igralcev lahko nekoliko več zahtevamo, kot pri slovenskih diletantih! Ker nam časih primanjkuje podlistka, mislili smo si, tla našej narodnej stvari nikakor škodovalo ne bode, če tu in tam tudi ljubljansko nemško gledališče in njega nemške igralce položimo na kritično svoje rešeto in to zategadelj, ker naši nasprotniki vedno kričé, da je nemško gledališče v Ljubljani pravi rudokop kulture in olike! V tem oziru moramo sicer priznati, da kaže vodja Mondheim dobro voljo, in vse hvale je vredno, da je do sedaj le malo tistih bedastih operet v repertoar postavil, v katerih se mlada dekleta tako krasno pripravljajo za prihodnji zakon. Pri vsem tem pa zahtevamo, da se pokaže občinstvu, kar se tiče vodstva in insceniranja, nekoliko več vkusa, kot smo ga opazili pri predstavi Dona Carlosa. Občinstvo nij tako najivno, in niti za jeden trenutek, da se pred njim vršijo prizori na dvoru najmogočnejšega in tedaj tudi najbogatejšega kralja, kateremu sta Peru in Meksika odpirala neizmerne svoje zaklade. Istina je, da so nekoliko decenij pozneje trpeli španski kralji in posebno don Filip III. in IV. hudo potrebo, tako, da časih na dvoru niti denarja nijso imeli, da bi bili plačati mogli zelenjavo, ki se je potrebovala v kraljevej kuhinji. A don Filip II. živel je v blesku in obilosti. Sedaj pa si oglejmo stanovanje ljubljanskega don Filipa II.! Na njegovem dvoru vlada jasna beračija in vsak ljubljanski filister, ki živi ob kuponih Leykam-Josefsthala ali pa kranjske industrijelne družbe, ima krasnejše stanovanje, kot ga je imel le ta sveta zapovednik, v kojega kraljestvih solnce nikedar zatonilo nij!
Poglejmo si samo, kako revno stanuje princesinja Eboli, ta strastna ženska strastnega juga! Da se je v ta „budoar“ na neznatno mizico postavil vrč vode in kos plesnjivega kruha, pa se ti je pod roko spremenil v najkrasnejšo ječo! In pa še le tista „otomana“, na katerej sedi kneginja z lavto v roci! Ta otomana bila je tako obrabljena in tako očitno umazana, da sem jaz svojemu prijatelju nasproti opravičeno mnenje izrekel, da mora to stara rodovinska relikvija biti, katero si je bila gotovo še Izabela Aragonska omislila. Ali so jo pa Gotje s seboj privlekli, tedaj ko so se naselili v Španiji, kar tudi nemogoče nij!
Ta notorična revščina po odru motila je iluzijo, ker na svetu je uže tako, da si kraljevo stanovanje nekoliko drugače predočujemo kot druga stanovanja! No, pa to so stvari, ki se časi predrugačiti ne dado! Vse drugače pa je z igralci, ki tudi na revnem odru lehko dobro igrajo, če imajo voljo in spretnost, česar o vseh naših nemških igralcih kratko nikar ne trdimo.
Don Carlos, igre prvi junak, ima hvaležno nalogo, ki pa je v tem nevarna, da zapelje mladega igralca h kričanju in rjovenju. Gospod Feliks, ki nam je ta večer predstavljal dona Carlosa, izvrševal je svojo rolo s silnim kričanjem, a v prvej vrsti — s svojim trebuhom! Izrek le-ta je nekoliko neestetičen, a v tem slučaji opravičen! Naš don Carlos zvijal in raztezal je svoj trebuh v jedno mer in to tako krčevito, da je človek menil, da je nesrečni princ ravnokar izpil liter najgrenkejšega kinina. Tudi noge so se mu vedno šibile in roke je raztezal takisto, kakor bi na križi visel. Pri tem pa je pri največjem razburjenji gledal milo in tako proseče, in ker je pri tem vsakih pet minut malo pojokal ter požiral stokajoče glasove, videlo se nam nij prav nič nenaravno, da don Filip takega „jokavca“ in raztopljenemu surovemu maslu jednakega značaja nikakor ljubiti nij mogel!
Odločno se moramo izreči proti načinu, s katerim nam je gospod Auspitz predstavljal kraljevega spovednika, patra Domingo. Gospod Auspitz je prej ta večer v operi Marti izvrševal molčečo rolo starega biriča. In gugal in zibal se je z razkoračenimi nogami po odru, ter tako občinstvu prepričanje vriniti hotel o „humorji“, katerega je natura vlila v gospoda Auspitza nogi. Tudi ta večer je gosp. Auspitz s svojimi nogami razkoračen hodil po odru in se gugal in zibal, kakor da je še vedno birič v operi Marti! Napravil je iz dvornega spovednika karikaturo, iz zvitega diplomata bedaka, ki ne nosi niti grana možganov v svojej črepinji! Mož je s kruljavimi svojimi nogami malo da ne vzbudil smijanje in dopadajenje na galeriji, kjer se je bila postavila ta večer prav mogočna klaka, ki je vsak krik gospoda Feliksa s ploskanjem pozdravljala. Vkus je ravno mnogovrsten!
Vojvoda Alba bil je gospod Linori, a napravil je iz tega historičnega fanatika krotkega, ponižnega in plašljivega meščana, ki bi se najrajši vsakemu v obraz smijal, kdor bi mu z resnim licem pripovedoval, da je on, vojvoda Alba, grozovit človek in da se pred njim, vojvodom Albo, treseta Brabant in Flandrija! Gospod Linori igral je pred kratkim referendarja na potovanji. Njegov vojvoda Alba nij bil ničesar druzega, kot oni referendar, se ve v španskej obleki in z malo brado okrog obraza! Ad vocem brada še nekaj! Nekatere historične osobe so take, da so nam zdaj še vedno toliko znane, da si živo predočujemo, kako da so izgledale v življenji. Kardinal Richelieu, Ljudevit XIV., Martin Luter itd. so brez dvombe take historične osobe! A tudi vojvoda Alba se jim lahko prišteva! Mi vemo vsi, da je bil vojvoda Alba koščena, dolga prikazen in da ga je odlikovala dolga, a tenka brada. Ta brada je karakteristična za vojvodo Albo, tako da smo izgubili mnogo iluzije, ko nam je ljubljanski Alba nastopil s kratko, maloletnemu mladeniču pristoječo bradico.
Ako še povemo, da nas je don Filip v svojej jezi le premnogokrat spominal na slabo plačanega uradnika, ki se srdi nad sinom, kateri mu je čez noč napravil dolga 200 gld.; da je bila Elizabeta Valois vse drugo, samo kraljica ne, da je marki Poza izgledal kakor kak srednjeveški pisarček (če se ne motimo, zavit je bil gospod marki v obleko, katero sicer nosi kratkodušni znani Favstov famulus!), potem mora sprevideti vsakdo, da nam je nekako tesno prihajalo na tem dvoru dona Filipa. Še celo princesinja Eboli nam nij mogla pomagati, da si radi priznamo, da je gospica Solmar jako spretno si prizadevala rešiti svojo nalogo. Ta gospica je brez dvombe pri našem nemškem gledališči najbolj nadarjena, samo da časih tako tiho govori, da ne ume nikdo njenih besed. Posebno pri tistem prizoru, ko jej je don Feliks priklical v sobo, šepetala je pogostoma tako tiho, da je gotovo še don Carlos umeti nij mogel.
Istina je, da je človek tedaj, kadar govori o ljubezni, rad sam in da se take stvari v praktičnem življenji tiho razpravljajo, — a na odru je to drugače in gledališko občinstvo ima pravico, da čuje vse, tudi najsladkejše vzdihe ljubečega srca. To si naj gospica Solmar zapomni!
Tedaj pa sem jaz obrnil pogled proti krasnemu dekletu, katero je cvetelo v mojem sosedstvu. Pod težo črnih las se jej je bila nagnila zaspana glavica in pri očesih se je jasno videlo, da lezejo svilnate trepalnice skupaj. In res mi nij bilo treba dolgo čakati, in krog ust se jej je napravila poteza dolgočasja in odprla so se rudeča usta in pokazala se je bela vrsta belih zob!
A jaz sem si dejal, lepšega prizora, kot je bila bela vrsta belih njenih zob, na odru dona Filipa ta večer več videl ne bodeš in vstal sem ter zapustil gledališče.
Dr. I. T.