Duhovnik pod bremenom
| Duhovnik pod bremenom (Resnična dogodba) R. Alois |
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 10 (20. maja) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
•Hej, krčmar, napolnite mi še jedenkrat vrček! Pivo je danes res dobro, kar samo pravi: Pij me Se! Prej pa mi <e povejte, kakšno sloveanost obhajate dane«, ker je celo mesto danes v mlajih in zastavah. Kamor pogledam, videti je napisov iz svetega pisma. Koma na Čast je vse to pripravljeno ?« »Koma na Čast ? Tujec v Jeruzalemu, pa saj mi prah na vaSih črevljih jasno pravi, da niste od tod«, odgovori mu krčmar: .mi — to ae pravi celo mesto — obhajamo danes petdesetletnico, odkar je na« g. župnik novo sv. maSo bral.« •To je pa vendar le čodao, vsaj, v kolikor mi jo znano, je tn več protestantov kakor katoličanov.« •Zalibog, da res, ta pest katoličanov ae akoro poizgabi med toliko mnotico Intarancev in ridov, kolikor jih je pri nas; pa vendar, le stopite malo po saestu, težko boste naleteli na hiSo, da bi ne kazala ničesar prazničnega, če je prav le s smrekovim vencem ozaljšana. Kaj tacega se pri nas le redkokedaj dogodi in nam katoličanom Mumerno dobro de, ker vidimo, koliko spoštovanje 'iiva naš dutai pastir pri starih in mladih ne giedš na versko prepričanja« »Potem jo pa tn prava deveta delala, kraj miru. Totnj raznih ver, pa vendar prijategi mej seboj! Različni po verskem prepričanji ste se vendar zdruiifi, da skupno proslavite katoliškega duhovnika! 2iveii! Veste kaj, krčmar, na to zdravje ga bomo pa še zvrnili nekaj vrčkov !c
Saj res, jaa bom pa danes sam sebi gost. Trčiva na zdravje gospoda iupnikal Vem sicer ni še ničesar o njem znanega, pa, če hočete spoznati človeka, katerega bi lahko nepriatljeno mogal spoštovati, pojte k našemu župniku. Naj bo katoličan, naj bo tid ali pa hotentot, ne morejo si kaj, vae od kraja ga mora ljubiti. Cele knjige bi lahko o njem popisal, samo okoli revetev bi moral iti, le oni vedo in čutijo v svojem srcu, knj je zanj« gaepod župnik. Jaz sem sam prav po nekem naključji priča jodnega takega junaškega dejanja. Če vas dogodba zanima, vam jo pa povem. Saj je kratka, kakor so navadno junaški čini, samo če jih kak romanopisec ne dobi pod pero.
Takrat so se ravno tepli med seboj Nemci Francoze. Na to je bil sklenjen mor. Zmagaici so vračali domov, t njimi vred pa tudi vozniki, ki so bili najeti, da so prevažali živež. Innej voznikov prišel je domov tudi stari Tiae. Razun nekaj r nslušetuh krajcarčkov prinesel je pa svojej zvesti tenki tndi strašno bolezen — Črne koze! Kakor hitro se je nanesla ta grozna novica nekoliko po mesta, te tndi prepovedali vsako zvezo s Tmetovo hišo. Nihte si ni upal blizu. Nesrečni leni se j« vsakdo isognil, kakor da bi bila oaa tudi okužena. Nihče jo niti čes prag svoj« hiša ni postil, nihče jej ni hotel s kakim svetom pomagati, bila je popolnoma zapuščena. Naš iupnik pa j« raz priftnieo trkal na brezčutna srca bojaslivih in neaemiljenik Ijadij, jih opominjal, prosil, on sam je pomagal, samo, in bi bil dobil koga, da bi ga posnemal, toda ni j« bilo Aašo, ki bi bila se čutila za nesrečnega Tiaela in njegovo ženo. Vsak so je bal, da hi se ne nalnaai groane bolezni Po dolgem prigovarjanji šele so j« posrečile gospodu župniku, da so ljudje začeli donašatikrofca, mM in dragih jedil in tndi pijače, toda I« v gotovi daljavi so darove odlagali, in od tam jih je šean noaiia Tineta, tako nekako, kakor so sa časa Kristana od daleč metali Judjs gobovim in kutaim bolnikom.
To donašaaje se tako nekaj dnij ponavljalo. Ko so usmiljeni {jadje neko jutro topel prinesli jodij, videli so, da ieaa še onih od pejšnega dna ni bila odnesla. Čudno se jim je sdeio, zato so tekali, tekali, toda nobene duša ni bilo ia hišico. Nato gre gospod tapnik v hišico, ljudje pa čakajo nanj zunaj. Kmalu sa svodih, — revica je aama nalezla koz in sedaj sta edma prebivalca oae hiice, oba stara ia betedna, letala za kozami Sedaj pa bi se bilo kmalu nekaj pripetilo. Ni namreč mnogo manjkalo in kmalu bi biU tudi gospod* topniks v hišico zaprli in ga pustili umreti. Toda negledd aa to stori je, kar asu jo dolžnost velevala. Hodil jo od hiše do hiše in nabiral milih darov sa nesrečna bolnika, kajti on sam je bil kakor naš Zvebčar, revež. Siromaka bi bila morala lakote umreti, če bi ne bil beračil gospod župnik zanje. Tako je prišel tndi k meni in me je prosil, naj pomagam s kakim darom. Obljubil som mu vrečo krompirja sa bedna bolnika in sem takoj šel, da bi krompir pripravil. In res, ne dolgo in objjabljenn vreča krompirja je stala je kmalo ob drvarnici, toda ni ga bilo človeka, kfc bi vrečo k Tinetu nesel. Niti nnjholj reveti. hend aa ni hotel ponuditi, da bi krompir nesel* dasi sem maogo ponujal. Zveder pa je prta* gospod sapnik fo vpraMl, če j« 2» redtot Povedni seof mu, <*» sen snstenj^ iskal kog*>, dat bi nesel Tibetu'v*etoy fe telostlui seta mu pokaral kfomplr, M' je s* vedno stal'tam, kamor sem* ga bil ^stsMl zjutra. tfekfcj časa xro gospod župnik zamišljeno pred se, polem pa rt*e: •Če nikogar nli potem pa ostane lis Se jedfen — župniki«
Kotnaj je to fegbvOril, že je rt vil pri hilnem voglu na dvorišče. Jaz stojam se vedno na mestu lit premifi- Ijujtem zadnjte njegove besed«, nato hitim skozi hiso na dvorili irt ravno pridem Sls prav, da vidim kako stopa gospod župnik pod težo krompirja h natega dvorišča! Strmeč zrem to čudfco podobo, in res - gospod župnik jo j« zavil k Tinetu. Drugo jutro smo zvedeli, da je po noči stari Tite umrl, in da je gospod župnik celo noč prečul ob njegovi postelji. Ves osramoten oblečem netMjtfi« sekajo in' Mthta * župnisflo, da M da bi#e nekoliko opravičit. Opravftagem še ia izgovatjali, da imam doma lestero Otročiffev, Ar Bi Mo skoro predrsm* od mtee — — —, oapnjjtiirpa ne pusif «ospod'4upnik govoriti; marveč rv&e: r - »Ljubi moj, nikar ne goverite toliko, to šft stoao po sebt raaume, da je kita u»j» dolžnost storiti W,ker' nimam' niti (rtfoft, iritf nikakifa skrt>|j. VenAir ptt bota v prihodnje«, prietavr smehljaje, vr«je svojo safcnjo siekel, nov« j« namreč sa prenašanje krompirja 8ko<fe.« ' " Zdi mi, da mi valile mojemu izgovarjanju ni ' bil« nič ložjo pri' src«, marveč, §e bolj me je MIo sram. "< Pristavim naj 8« kese<fieo, da je ta dogodbie* skoti in skoti resnična ia d« dotifni žopnik #e dams deluje v onem mestecu v blagor du8. RariOček med tedaj in sedaj je le ta, da je v (ari sedaj ve« katetifem* nego protestantov in židov skopaj.