Dvojna aleluja. Velikonočna povest.
Janko Kessler
Povest je bila objavljena pod psevdonimom Janko K...r.
Izdano: Slovenski narod 29. marec 1902 (35/72), 1—2
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kavke so se spreletavale v velikih kolobarjih okrog vaškega zvonika, sedale na obstrešne robove in okraske, stiskale se ter grele na toplih žarkih pomladnega solnca. Gorek jug je dihal preko pomlajajoče se narave, srkal vase prijetno vonjavo zelenega brstja ter jo odnašal s seboj v nepoznane kraje, kdo ve kam ... Bila je velika sobota.

Na trati za vasjo se je motal Slobodnikov Tinče med šestorico velikih možnarjev. Otročaji so mu donašali dračje in drva ter jih pokladali na plapolajoči ogenj. V žareči žrjavici se je belila na dolgem kolu nasajena železna ost, s katero je Tinče — bivši topničar v Kotorju — prižigal svoje možnarje. Iz velike vinske buče nasul je v topič pest smodnikovega zrnja, malo navrgel, zdrobil nekaj kosov opeke, priložil dve pesti žaganja in s to Mešanico do vrha napolnil zijajoče žrelo. Da pa je bil pok še močnejši, nabijal in tolkel jo je neusmiljeno s težkim kladivom, dokler se ni strdila v trdo, kamenu podobno plast ...

V »slepih linah« se je oglasil mali zvonček s svojim srebrno čistim glasom v znamenje, da se poje v cerkvi vesela Aleluja ...

Tedaj je po prašni cesti hitela v lahkem diru dvovprežena kočija proti vasi; štirje gospodje so sedeli v njej. Voz je obstal pred prodajalno Štefana Dolinarja: izložbe in vrata so bile zaprte zaradi velikonočnega obhoda. Gospodje so poskakali na tla ter poklicali gospodarja. V vidni zadregi je stopil Štefan med to nenavadno, gosposko druščino.

»Jako neljubo mi je« — pričel je slovesno najimenitnejši izmed njih — »da vam moram ravno jaz naznaniti, da je c. kr. okrožno sodišče v N. ukazalo zapreti vašo prodajalno; tukaj, čitajte ta odlok! Ne delajte torej nikakih ovir! ...«

Dolinar je še bolj prebledel, lahno se priklonil ter hotel oditi, da ne bi videl, kako se bodo šopirili novi gospodarji po njegovem imetju.

»Prosim, gospod Dolinar, ostanite; izročite nam svojo gotovino; veste, dolgov je veliko in plačati vam jih je prej ali slej.«

»Vse vam dam — izročim — idimo«, dejal je z zamolklim naglasom: in šli so ...

Iz cerkve so se vsipale goste množice vernega ljudstva. Mlad, bled dijak sedmošolec z vstalim Spasiteljem v rokah postavil se je na čelo slovesnemu sprevodu. Marsikako mlado očesce se je predolgo zamudilo na njegovem lepem obličju, marsikaka ženica je izrekla sama sebi predobro sodbo o bodočem »lepem gospodu«, kateremu iz gole pobožnosti bledi mlado lice. Zastave so zavihrale v mehkem, pomladnem ozračju, oblački lepo dišečega kadila so se dvigali kakor simbol molitve in prošnjâ proti nebu ter se izgubljali polagoma, vmes pa se je čulo ubrano zvonjenje velikonočnih zvonov ...

»Zveličar z groba vstane,
Veselo pevaj, o kristjan!« ...

Slavnostni sprevod je dospel do prodajalne Štefana Dolinarja. Ljudstvo je zvedavo motrilo oklic, ki je bil prišel tako nepričakovano na vrata. Toda, česar marsikdo sprva verjeti ni mogel, verjel je kasneje; saj sta bila dva velika uradna pečata živi, žalostni priči nespremenljivega dejstva: Dolinar je prišel na boben ...

Žalostne praznike so imeli pri Dolinarju: nihče si ni upal na svetlo. Žena in hčeri so jokale, on pa je molče strmel predse. Pa prišlo je še hujše. Nekako mesec dnij pozneje dobilo je županstvo brzojavno povelje, da mora Štefana Dolinarja aretovati in izročiti sodišču, ker se namerava izseliti v Ameriko ter uiti roki pravice.

Ta novi, nepričakovani udarec je docela potrl starega Dolinarja. Konkurz se mu je zdel popolnoma naravna, logična posledica, ki se ni dala več odvrniti, ko je bil voz že preveč zavožen. Slabe kupčije in špekulacije, raznovrstne elementarne nezgode, nekaj pa tudi potratno, pregospodsko življenje: vse to je pripomoglo do — poloma. Molče je objel ženo, poljubil hčeri ter prišel k orožniku, ki ga je imel spremiti v zapor.

Državno pravdništvo je razširilo obtožnico; imelo je dokaze, da je skušal zavesti nekaj prič h krivemu pričanju, ker jih je nagovarjal, naj napovedo pri sodišču večje svote, kakor pa jih je bil v resnici dolžan; hotel je vsaj nekaj premoženja rešiti svojima hčerama. Toda pazno oko pravice ni videlo v tem postopanju znak očetovske ljubezni, ampak čin, ki se po zakonu ostro kaznuje.

V prvem zesedanju porotnih obravnav je prišel Dolinar pred porotnike. Ker so priče govorile resnico, tudi sam ni skušal utajevati dejstev, katerih bi utajiti ne mogel. Spoznali so ga krivim in sodišče ga je obsodilo na pol tretje leto ječe.

Kmalu potem se je prodajalo imetje Dolinarjevo na javni dražbi in prodalo se je za slepo ceno; domačih ni bilo nikogar, ki bi bil priča te nove sramote. Štefan je sedel v zaporu, žena s hčerama pa je bila odpotovala v Ameriko. Na domu oženjeni brat ji je bil posodil štiri sto goldinarjev, ki so zadoščali, da so vse tri prišle preko »velike luže.«

Sprva jim je bilo težko, ker niso razumele jezika, toda kmalu so se ga privadile, da je šlo za silo. Mati — še vedno čvrsta in čila — je bila kuharica v neki odlični rodbini, v istem mestu sta pa tudi hčeri živeli v dobrih službah. V jednem letu so si prislužile toliko, da so pričele malo trgovino z jestvinami in drugim takim blagom. Pridne roke in razumna glava, pravijo, da tudi nekaj velja. Sreča, ki jih je bila zapustila v Evropi, začela se jim je iznova smehljati. Počasi, toda neprestano jim je rastlo imetje ...

Bridke dneve je imel Štefan v zaporu. Duševna bolest in zapuščenost vplivala je tudi na njegovo telo: staral se je kar vidno in strahovito naglo pešal. Žena mu je redno dopisovala, njena poročila so bila tudi čem dalje veselejša, vendar pa ne jasna dovolj, da bi bil mogel presoditi resnični položaj svoje družine ...

***

Nad vasjo krožijo lastovke, obstajajo v zraku samo s perotmi mahajo, spuščajo se na tla za ogrci in drugo golaznijo, dvigajo se zopet in radostno pozdravljajo svojo ljubo domovino. V golobnjaku, kjer so gnezdile v lepem miru več let zapored, naselila se je bila zadnjo jesen golobja dvojica. Obe družini imata gotove pravice do stanovanja, toda vdati se noče niti jedna, niti druga; odločiti mora torej telesna moč. Stotkrat zapored je že močnejša lastovka iztirala in izpehala goloba na plano, vendar še sili nazaj, dokler ne omahne ter pade frfotaje na tla. Zmagalka veselo zavpije streblje s perotmi ter naznanja svojo zmago ...

Na trati za vasjo se zopet mota Slobodnikov Tinče in nabija svoje možnarje nalaga drva in popravlja žrjavico. Rahli veterc donaša plavkasti dim s seboj, odnaša pa tudi cestni prah izpod kočije, ki se bliža vasici ...

Tam v »slepih linah« je zapel mali zvonček, lepo pritrkovaje, sprva rahlo in počasi, potem pa močnejše in hitrejše. »Pok, pok!« poka za vasjo ... V cerkvi buče orglje, vtihnejo in začuje se veličastna pesem Spasiteljeva: »Aleluja! ...«

Pred vaško gostilno so potniki poskakali raz voz — štirje so — postaren gospod in tri elegantne dame. Gostilničar jih je spoštljivo pozdravil, obstal, zazijal in zajecal: »Dolinar, gospod — Dolinar!«

»Da, zopet smo tu«, oglasila se je Dolinarca, »prišli smo poplačat svoje dolgove.«

»Oh, gospa, gospa,« čudil se je gostilničar, »to bogastvo, to nepričakovano bogastvo.«

»Pošteno smo ga pridobile; le poglejte«, in slekla je rokavico, »te-le žulje! ... Šest tisoč dolarjev imamo; zdaj lahko pričnemo iznova ...«

»Pok! Pok!« grmi za vasjo in moti ubrano zvonenje. Drug bledoličen dijak nosi Spasitelja; zastave vihrajo, pevci in pevke v oblakih dišečega kadila pojo pred nebom.

»Dan presveti, dan veselja.
Srčno mi pozdravljen bod'.«

Ginjeni poslušajo Dolinarjevi znane, lepe glasove domačih velikonočnih pesmi in v katerih se jim rodi nova, slovesna, srečna: Aleluja!