Goli in pusti Kras v 3 létih v mlade in seženj visoke boršte spreoberniti
Goli in pusti Kras v 3 létih v mlade in seženj visoke boršte spreoberniti Andrej Fleišman |
|
Skoz več sto lét leží dežela Kraških prebivavcov pusta in zapušena, – en svét, ki bi bil le pri srednjim obdelovanju na tavžente ljudi lahko preredil.
Ali prebivavci poprejšnjih časov niso tega neizrečeniga dobička spoznali, – zato se mora z veseljem tisti dan pozdraviti, o kterim je bila modra previdnost visocíga ministerstva svoje oko na pozabljeni in zapušeni Kras milo obernila.
Namen je zares velik in imenitin, potreba pa še veči, pripomočke zadobiti, de bi se revnim krajem Kraških prebivavcov pomagalo, ki že toliko lét med golimi skalami brez vsiga sadeža, lesá in derv za kurjavo žalostno zdihujejo.
Ali ta revni stan se zna kmalo v veseliga spremeniti, če terdnimu in resničnimu naménu sledi brez odlašanja krepko delo.
Ni tedaj prazno vprašanje: kako naj bi se to veličansko delo začelo? pa tudi ni prazno vošílo, de se morajo tukaj vse močí na pomoč poklicati, de se bo zastarani vozel te mertve in ne rodovitne zemlje razvezal in v prid ljudstva razdrobil. Nemogoče pa to delo, naj bo še tako veliko, vunder ni, kakor nekteri mislijo; zakaj kar je enkrat bilo, zna spet biti; kar je človek pokončal, zna človek spet popraviti. Zgodovina nas učí, de so že Kraški prebivavci ob času rimskiga cesarja Avgusta velike boršte hrastov imeli, v kterih se je dokaj želoda za svinsko rejo nabiralo. Pa začeli so hraste tako dolgo sekati in na vse plati pošiljati, na morje za barke, in na druge platí – za pohištva in mnogo drugo rabo, dokler jih nič več ni bilo. Za novo zaréjo pa niso nič skerbeli in zato so jo pa tudi tako delječ pervozili, de so Kraški svét do čistiga ogolili, de ima borja zdej ondi takšno silno moč, kakoršne poprej gotovo ni imela, ko so ji bili veliki gojzdje močna zapréka.
Ker sim se že od léta 1819 noter dosedaj pri svojim večkratnim popotovanju in preiskovanju mnogih krajev, rastljine nabiraje, prepričal, kaj de tù in tam, na enim ali na drugim kraju, na debeli in pešeni zemlji ali po pesku, kamništvu ali po skalnatih krajih slabo ali dobro raste, in ker mi je tudi iz lastnih skušinj znano, kako se s semeni pri sejanju in pri presajanju rastljin sploh vesti mora, de dobro rastejo in dober sad obrodé, sim se tudi že zdavnej nameníl naznaniti, ktere dervesa, germovje, zeliša in trave naj bi se po Krasu zasadile ali vsejale, de bi se ti kraji nar hitrejši v gojzde spreobernili, ker gojzd je nar perva potreba za sledeče obdelovanje.
Naj mi bo tedaj pripušeno, de se tudi s svojimi misli pridružim drugim možém, ki se za to reč prizadevajo, de se taka imenitna reč s združeno pomočjó prevdari in izpelje.
Nar poprej se mora pri obdelovanju Krasa zemIjiše ali grunt prekopati in izrahljati, skale in kamnje, kar je nar več mogoče, odbrati, zemlja izčistiti in, kolikor le okoljstave perpusté, dobro obdelati, preden se bojo semena sejale in drevesca sedile.
V več krajih se bo tudi dalo po dolinah in jamah dobre persti dobiti, de se bo med bolj pusto in pešeno zemljo primešala; zakaj neobdelan svet in gôle skale nič druziga obrodile ne bojo, kakor mah, suhe gobe in pusto lišajovje.
Kaj naj se pa potem tù in tam seje ali sadí: to naj razsodijo zvedeni možjé, ti naj se v ta namen izvolijo, de preišejo celi Kras, ki je obdelati, de presodijo svet na raznih krajih po njegovi zemlji, legi, gorkoti, borji in druzih vetrovih, bolj ali manj vlažnim zraku i. t. d., ker je gotovo, de vsaki sadež ni za vsaki kraj, Tudi na to bo pazljivo gledati: ktere rečí že tù in tam po Krasu rastejo, de se jim bo pomagalo še k bolji rasti, in de se ravno tistih ali enacih sadežev še več perseje ali persadí.
Letó opravilo mora pervo biti, de se zvé in določi: kje de bo za eno in drugo reč nar pripravniši in nar boljši kraj.
Posebno pa moram svetovati, de naj bi se semena precej tam vsejale, kjer se imajo boršti narediti, in scer bolj globoko, kakor je sploh navada, pervič zato, de jih vetrovi ne razpišejo, in drugič zato, de jih suša preveč ne zatare in ne umorí. –
S presajanjem mladih, še manj pa starejih dreves se pa ne bo kaj varno pečati, zato ker v teh krajih, ki so večidel pešeni, suhi in velikrat vetrovni, je tudi pomanjkanje vode – in če presajenci ne dobivajo dovolj mokrote ali izpod nebja ali po prilivanju, se jih le malo prime, večidel vsahnejo, in delo je zastonj!
Zraven domačih rečí se znajo sèm ter tjè tudi ptuje rečí poskusiti, ktere so že po druzih krajih znane, de veselo rastejo in dober sad rodijo. Tode to se ne sme pri tem nikdar v nemar pustiti: ali je tudi Krasova zemlja in podnebje za-nje?
Dalje se bo moglo na to paziti, de se bo to, kar se bo vsejalo ali vsadilo, sleherne škode varovalo, de ne bojo mlade rastljine na nobeno vižo poškodvane; popasene, porezane ali na kako drugo vižo poškodovane, in tako dolgo ne, de bojo tako velike, de jim koj taciga več škodovati ne more.
Ko se bo na to vižo drevje in germovje dobro ukorenilo, de bo veselo rastlo, bo začelo listje, ki z drevja in germovja pada in gnjije, rodovitno zemljo od léta do léta množiti in poboljševati, – drevje in germovje pa, od léta do léta veči in močnejši, bo sčasama nasprotna in nar krepkejši stena viharjem borje. In tako bo borja od dne do dne, od léta do léta, svoje moči zmeraj več zgubivala; in tudi zemlja se ne bo po nji na vse platí trosila in v doline raznosila, kakor se zdej godí. –
Tudi prihodnji železnici čez Kras bi se dala živa drevesna stena nasprot borji narediti, ako bi se na vsaki strani v več verstah različne drevesa nasadile.
Izmed vsih vsih drevés, saj za pervo obsetev, je posebniga priporočila vredno za Kraški svét ahác ali ahacija, ki se tudi farš, signojka, bagrena (gemeiner Akazienbaum, Robinia Pseudoacacia) imenuje.
Priporoča ga njegova hitra rast, v kteri vse druge drevesa prekosí, pa tudi njegova koristnost na več straní.
To drevo zrase zlo visoko in debelo, in doseže v svoji domači deželi Virginii in jutrovi Ameriki visokost od 60 do 80 čevljev, debelost pa od 19 do 25 pavcov.
Se priporočuje zavolj njegoviga lepiga obrastja in sence, ktero od mesca majnika noter do avgusta s svojim perjem zmeraj veči dela, Njegoviga perja ne poškoduje nobena žival, ne gosence, ne kebri, in je prav dobra in zdrava piča (futer) za živino.
Njegovo prijetno dušeče cvetje dajè veliko in posebno dobriga medú čebelam, ki ga na ahácu rade nabirajo. Tudi obrodí veliko semenskiga zernja, iz kteriga se da veliko olja izprešati, ki je pripravno za vžitek.
Lés je gibčen, pozneje pa postane posebno terd in terpeč, in ker ne gnije z lepo, ga zavolj tega rabijo ne le za dela v zemljo temuč tudi pod vodó. Koristnost ahacije za vinograde je znana. Tudi za mnogotero drugo orodje je nje les pripraven, – ker razun imenovanih dobrih lastnost je tudi njegova barva stanovitna in od dne do dne lepši. Za mnogo hišno orodje, za palice, štange, dile, mize, skrinje, kakor sploh za mizarske, kolarske in strugarske dela je prav dober, samo posušiti se mora poprej, de se potlej ne razpoka.
Tudi prav dobro oglje da ta lés, ne le za naše domače ognjiša, temuč za mnoge fabrike, sosebno služi v solinah in solitarnicah.
Nadalje se še priporočí ahacija ne samo za drevesne ulice (alê), ampak tudi za žive plotove ali meje v vertih in po drugih krajih, posebno zavolj svoje hitre rasti; zakaj skušnje učé, de ga ni drevesa v naših krajih, ki bi na pusti, kamnitni zemlji ali med skalnatnimi zemljiši, s tolikšnimi dobrimi lastnosti tako dobro in hitro raslo, cvetelo in seme obrodilo kakor ahác. Ahác iz semena o enim létu po dva in tudi po tri čevlje visoke mladike požene, iz kterih o treh létih, če je še v tako slabim zemljišu, de je le prekopano in enmalo obdelano, čez en seženj visoke drevesca zrasejo.
Ahacjevo seme bi tedaj utegnilo za Kras tista pripomoč biti, s kterim bi se dali njegovi goli in pusti kraji nar hitreje vgojzditi.
Med seme tega dervesa naj se pa sejejo tudi druzih drevés semena, ki bojo gotovo boljši in hitrejši rastle, kakor če bi bile same, zato ker bojo od ahacjevih, ki hitreje rastejo, zmeraj več sence in tudi potrebne rose izpod nebja dobivale, ki jim boste pri rasti veliko pripomogle, de se bojo lože ukorenile. Ahacija jim bo dala narboljši zavetje.
Še pa moramo opomniti, če hočeš, de ti drevesa visoko rastejo, jim smeš le od korenín gori pertlike in vejice po deblu proti verhu trebiti in obrezovati, sredni verh pa moraš pri miru pustiti. To veljá tudi pri druzih drevesih.
Ako pa nočeš visokih dreves imeti, ampak pertlikovce, jim pa znaš verhe, kar je čez 8 ali 10 čevljev visočine, preč porezovati ali pa posekovati, vsako léto ali pa vsako drugo léto. Tako si znaš veliko derv za kurjavo ali mnogoterih palic za druge reči napraviti.
In še zato je dobro, de se več dreves precej od konca vseje in poskusi, ker bi se utegnilo primeriti, de bi se ta ali una sorta prav ne obnašala ali scer všeč ne bila; tako se zmeraj popred in ložeje iztrebi, kakor pa pozneje perseje ali persadí. Vunder se pa sme léto še le potem zgoditi, kader manjši drevesca, kterih zarod želimo, že nekoliko odrastejo in močneji postanejo.
Za ahacam se zamore priporočiti bela murba (weisser Maulbeerbaum, morus alba), ktera 15 do 20 čevljev visoko zrase in nar boljši perje za rejo svilnih gosenc dajè.
Ti se pridruži černa murba, (schwarzer Maulbeerbaum, morus nigra), ktera še višji zraste, 30 do 40 čevljev visoko, in se rabi kakor poprejšnja. Z njenimi jagodami se dajo tudi vina čistiti in postanejo dobriga okusa. Obe plemeni se daste še za več druzih rečí rabiti.
Za temi drevesi se verstí recljasti hrast, (Stiel-Eiche, quercus pedunculata), kteri zraste od 100 do 180 čevljev visok in doseže starost od 300 do 500 lét; korist tega dervesa je velika.
Enak recljatimu hrastu je grozdnati hrast (Trauben-Eiche, quercus robur), ki med vsimi hrasti nar viši starost doseže, 400 do 600 lét, in 100 do 120 čevljev visok postane.
Zraven teh so še mehko-dlaknati hrast (weisshaarige Eiche, quercus pubescens); – cer (Burgunder-Eiche, quercus cerris) in pa avstrijanski hrast (österreichische Eiche, quercus austriaca), ki vsi zavolj velike koristnosti zaslužijo, de se po želodu prav pridno zasejejo in obdeljujejo.
Če pogledamo v stare čase nazaj, kteri nam pokažejo, de je bil na Krasu nekdaj mogočin hrastov gojzd, nam to očitno kaže, de se zna, kar je bilo, kadaj zopet biti.
Nadalje se priporočuje:
Bukev (gemeine oder Wald-Buche, fagus sylvatica); ona dorase visočino od 100 do 130 čevljev in je zavolj njeniga lesá, kakor tudi zavolj sadniga zernja eno nar koristniših, v rasti nar lepših in med borštnimi dervesi nar imenitniših dervés. Bukev da narboljši les za kurjavo, ki se tudi za brez števila veliko rečí podela. Po spričevanju Virgilija je bilo nekdaj vse hišno in tudi drugo orodje Rimcov iz bukoviga lesá. Njeno oglje da nar hujši vročíno, 10 vaganov (mecnov) tega oglja da nek 4 cente potašlja. – Njeno zernje da dobro pičo za živino, posebno za prešiče, in veliko olja dobriga okusa, ki se da prav dolgo hraniti. Množí se po zernju, in nar bolje ga je v jesenu sejati.
Beli gaber (gemeine Hainbuche), carpinus betulus); les tega drevésa je za kurjavo in oglovje grozno dober, in se za vse rabi, kar ima dolgo terpeti in močno biti. Zraven tega se tudi posebno perporočuje za žive meje in plotove.
Za tem se verstí in priporočí gabrovna ali černi gaber, (gemeine Hopfenbuche, ostrya carpinifolia), ki veliko hitrejši raste, kakor poprejšnji beli gaber, scer se pa tudi ravno tako rabi. – Oba se po semenskim zernju množita in o jeseni sejeta. –
Bela breza (weisse Birke, Betula alba) zrase v 60 létih še čez 80 čevljev visoka. To drevo je grozno velike vrednosti, vsaka stvarica se da za kaj druziga dobro porabiti, naj bo lés, (oglje, pepél), korenine, veje, šibovje, perje, koža ali skorja, cvetje. Množí se po semenu.
Pravi kostanj (echter Kastanienbaum, Castanea vesca) dorase visočino od 50 do 60 čevljev, včasih na močnosti in visočini še hrast prekosí. Les je grozno terpeč in ima veliko enakost z hrastovim, zato se pa tudi za posebne in imenitne dela rabi. Sad je, kakor je znano, dober živež; so nekteri kraji, kjer se prebivavci skor le od tega sadú preživé, iz kostanja se dela tudi olje in štirka. Posebno za revne kraje je priporočíla vreden; množí se po sadu in po pogrobanju vejic v zemljo.
Borovc ali farovc (gemeine Kiefer ali Föhre, Pinus sylvestris) postane 80 do 100 čevljev visok, in 3 do 4 čevlje debel, in da težák in terpeč les, ki se za veliko rečí in na mnoge viže rabi. To drevo da tudi sploh znani terpentin, in iz smole se tudi terpentinovo olje dela. Množí se to tako koristno in obrajtano drevo po semenu, ki je v steržih, in se seje mesca maliga travna ob času, ko je nekoliko mokrotno vreme, ki potem že v 6 tednih kaliti začne. Borovc nar rajši rase na kamnitnim, pustim in precej suhim svetu, zato se ne more za slabe kraje zadosti priporočiti.
Mecesen (gemeiner Lerchenbaum, Larix europaea ali Pinus Larix) je nar koristniši iz verste smrečnatih dreves, in jih tudi v rasti prekosí; ker že v 16 létih 40 do 45 čevljev visok zraste, v 50 do 70 létih pa od 60 do 80 čevljev visoko doverší, in večkrat pa še višji. To drevo je enako hrastu, je za nad- in podvodne déla, kakor za barke na morju in še za druge rečí; les je neminljiv, in se tudi za silno veliko in prav imenitnih dél porabi. Množí se po semenu, seje se spomladi, in že v 4 tednih rudeče kalí požene. Mecesen raste v pustih, kamnitnih in skalnatih krajih po visocih in nizkih hribih, kakor tudi po ravninah, na vsakterim zemljišu prav dobro, zato pa tudi zasluži na vso moč za sejanje in pomnoženje priporočen biti.
Jelka (Edeltanne, Abies pectinata ali Pinus Abies) nar veči zrase in nar starejši drevo postane med vsim, ki se med smrečnate drevesa štejejo, ona se najde 160 do 180 čevljev visoka in 6 do 8 čevljev debela, in njeni les ostane večkrat 300 lét zdrav in dober, ki se za silno veliko imenitnih in dobrih rečí rabi. Množí in seje se po semenu.
Smreka (gemeine Fichte, Pinus picea ali Abies excelsa) zrase tudi 160 do 180 čevljev visoka in po 5 do 8 čevljev debela. Nje les je prav koristen, in se na mnoge viže in za veliko rečí porabi. Množi in seje se tudi po semenu.
Te štiri dozdaj imenovane sorte, kakor borovc, mecesen, jelka ali hojka in smreka se še zato posebno priporočé, ker na vsakim, še tako slabim kraju in zemlji rade in dobro rastejo; po njih listji pa dobro perst ali zemljo delajo in množijo, de po tajisti tudi druge rastljine prav dobro rasejo.
Trepetlika (Zitter-Pappel oder Espe, Populus tremula) zrase v 60 letih 80 čevljev visoka in čez dva čevlja debela. Sivobeli jagned (weissgraue Pappel, Populus canescens) dorase v 40 létih visočino od 80 do 100 čevljev. Les obeh zdej imenovanih dreves rokodelci za mnoge rečí rabijo; koža ali skorja in perje daste tudi dobro barvo. Množita se po semenu in pogrobanji vejic.
Velki ali černi jesen (gemeine Esche, Fraxinus excelsior); to lepo drevó dorase visočino do 130 čevljev in starost od 200 do 300 lét. Beli cvetni jesen (Manna- oder blühende Esche, Fraxinus Ornus) dorase visočino od 25 do 30 čevljev. Les obéh sort je krepek in se za mnogoverstno orodje prav dobro rabiti da; iz 28 funtov pepéla teh dreves se dobí 5 funtov potašlja. Množita se po semenu in pertličnih izrastkih; pravi čas sejati je pozna jesen.
Javor (gemeiner Ahorn, Acer Pseudo-PIatanus) zrase 60, 80 ali clo 100 čevljev visok, in pri starosti 150 do 200 lét je čez 4 čevlje debel. Javor s spičastim perjem (Spitz-Ahorn, Acer platanoides) postane 40 do 60 čevljev visok. Meklen (Feld-Ahorn, Acer campestre) se najde kakor drevó le 30 do 50 čevljev visok, večidel pa je manjši, rase rad, če je še tako pusto zemljiše. Les vsih treh sort je prav koristen. Množijo se po semenu in zaslužijo zavolj velike vrednosti prav zlo sejani biti. –
Divji ali konjski kostanj (gemeine Rosskastanie, aesculus hippocastanum) je iz severne Azije k nam pirnešen in zdej je že povsod domač. O 80 létih zrase 70 do 80 čevljev , in 3 do 4 čevlje debel postane. Les se za mnoge in imenitne rečí rabi, skorja in lušine sadú ste za farbo, perje posebno pa sad sta pa za živinsko pičo in rejo prav dobra. Iz sadú ali kostanja se moka, štirka in otrobi dobé, ki so tudi za perilo čediti. Množí se po semenu (kostanju) in pa precepljenju na druge kostanje.
Orehovo drevó (gemeiner Wallnussbaum, juglans regia) je prišlo iz Perzije na Laško in od tod v druge dežele pod imenam „laški oreh“. Oreh hitro raste in doseže visočino od 60 do 80 čevljev; njegov les je zlo obrajtan; orehi so dober živež, orehovo olje je dobro za jedíla; lušine, perje in koreníne dajo rujavo in černo barvo. Ker povsod po hribih in ravninah tudi prav v pustih zemljiših dobro raste, zasluži, de bi se to drevó prav pomnožilo.
Jerebika ali jerebikovec (gemeine Eberesche, Vogelbeerbaum, sorbus aucuparia) zrase 60 do 70 čevljev visoka in se da za več rečí prav dobro podelati. Njegov sad je dobra piča za perutníno, tudi za ovce; iz sadu žgejo dobro žganje in delajo dober jesih. Množí se po semenu in s cepljenjem; hruške in jabelka na-nj cepljene dobro rastejo.
Mokovc (Mehlbeerbaum, Mehl-Eberesche, sorbus aria) dorase 30 do 40 čevljev, in se od vsih druzih dreves po svojih moknatobelih peresih že od delječ razloči. Brenkovec ali brenkinja (Elsebeerbaum, sorbus torminalis) doseže visočíno od 40 do 50 čevljev. Les obeh dveh drevesc se da za mnoge rečí, sad pa za žganje, jesih in za pičo perutníne dobro rabiti. Množita se obá po semenu.
Mali berst (Feld-Rüster, ulmus campestris) postane 50 do 80 čevljev visok, 2 do 3 pa debel. Dolgo recljasti berst (langstieliger Rüster, ulmus effusa) zrase pa se veči in debelejši kakor uni. Les obeh sort je hrastovimu in mecesnovimu enak, in je veliko vreden.
Češnja (Süsskirschbaum, prunus avium) zrase po 60 in 80, – višnja (Sauerkirschbaum, prunus cerasus) pa od 30 do 40 čevljev visoka. Les in sad teh dveh dreves se mnogoverstno rabita; kakor tudi ternulje, (Schlehen, Pflaume, Schwarzdorn, prunus spinosa) in mahalelke (Machaleb-Kirsche, prunus Mahaleb). Vse se množijo po sadnih peškah.
Opomniti moramo še nekterih bolj germovčastih drevesc, ki so tudi zlo koristne in se na več viž in v velik dobiček rabijo; zavolj tega pa tudi zaslužijo, de se med druge drevesa sejejo in sadé. Množijo se po sadu in semenu. Te le so: nagnoj (gemeiner Bohnenstrauch, cytisus laburnum) – medvedove hrušice (stumpfblättriger und spitzblättriger Weissdorn, crataegus oxyacantha in monogyna), – brinje (gemeiner Wachholder, juniperus communis), – dren (Kornelkirschbaum, cornus mascula), – šmarna hrušica (Felsen-Birnstrauch, Amelanchier vulgaris), – kozje češnje, černi glog (Purgier-Wegdorn, rhamnus catharticus), – smerdel (Alpen-Wegdorn, rhamnus alpinus), – bezeg (gemeiner Hollunder, sambucus nigra), – ruj, strojarsko drevo (Perüken-Sumach, rhus cotinus), – kločki, kločičuje (gefiederblättrige Pimpernuss, taphylea pinnata), – češminje (Sauerdorn, Berberitzeustrauch, berberis vulgaris).
Pred sklepam svojiga priporočila za obdelovanje goliga Krasa moram še za napravo senožet ali travnikov naslednje zeliša in trave na vso moč priporočiti, de si bojo kmetovavci za živinsko klajo ali pičo kaj dobriga in koristniga poskerbeli.
Te zeliša so: protisončnica (Wiesen- und grosser Bocksbart), – mleček ali škersobca (Acker-und Gemüse-Gänsedistel), – regrat divji (spiesslicher Löwenzahn), – regratnik borštni (Wald-Habichtskraut), cikorja (Cíchorie gem.), – regrat pravi (gebrauchliches Pfaffenröhrlein), – metelka ali polžarca (gemeiner Siechel-und Karster Schneckenklee), – detelja rudeča, rumenkasta, travniška, hribovska, rudečkasta, srednja, zlatorumena, in bela (rother, vveisslichgelber, Wiesen-, Alpler-, röthlicher, mittlerer, goldfarbiger Berg-KIee), – kamniška bela in rumena detelja (gem. und gebräuchlicher Stein- oder Melilotenklee), – kozja zel ali rutica (gebräuchliche Geisraute), – grašica tičja, borštna in mejiška (Vogel-, Wald- und Zaun-Wicke), grahor travniški, borštni in mejni (Wiesen-, Wald- und Zaun-Platterbse), – detelja turška1 ali petelinova glava (gem. Esparsette), – lesičji rep (Wiesen-Fuchsschwanz), – mačji rep (Wiesen - Lieschgras oder Tymotheusgras), – migla (gemeiner und Auslaufer treibendes Straussgras), – ojstrica (Wald-Reithgras), – ovsnica ali pahovka (französisches Raigras), – medenica ali erženika (wolliges und weiches Honiggras), – tratnica travniška ali snožetna, létna in obmejna (Wiesen-, jähriges und Hain-Rispengras), – bilnica ovčja, rudeča, snožetna in borštna (Schaf-, rother, Wiesen- und Wald-Schwingel), – oves snožetni rumenkasti in mehkodlakni (Wiesen-, gelblicher und vveisshaariger Hafer), – pirnica Queckengras), – dišeča trava, rosulja, poboljka (wohlriechendes Ruchgras).
1) Posebniga priporočila vredna. Vred.