Zakleti zaklad Gospod in sv. Peter
Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice
Fran Milčinski
Sojenice in cigan
Spisano: Matteja
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


GOSPOD IN SV.PETER

Ko je Gospod še hodil po svetu in ga je spremljal sv. Peter, se je zgodilo, baš sta šla čez most, da se je z neba usula toča; par trenutkov — in vse žito na polju je bilo pobito. Dokoder je neslo oko, povsod samo strnišče.

Peter je zmajal z glavo in je rekel: »Gospod, ali je prav, da vse vprek kaznuješ, dobre ljudi in nemarne?« Gospod je bil kar tiho.

Peter pa si je mislil: »Če bi jaz bil Gospod, jaz bi drugače vladal svet.« Ta misel mu ni šla iz glave. In ko sta se bližala vasi, je rekel: »Gospod, povej mi: »Ali se še nisi naveličal biti Bog? Vidiš, jaz sem že davno sit, da sem sv. Peter!«

Gospod je videl Petrove misli, okrog usten mu je legel smeh in je rekel: »Ali hočeš, da menjava za današnji dan?"

Peter je vesel pritrdil.

In sta šla v vas. Pri prvi hiši sta se ustavila in ker sta bila še na tešče, sta prosila zajtrka. Gospodinja je ravnokar iz peči jemala pogačo, pa jima pride nasproti deklina; prijazno jima pokima, še lepše ju pozdravi.

Peter se pošali in jo vpraša: »Deklina, kje pa je tvoj zajtrk?«

»Ha,« se mu nasmeje deklina, »moj zajtrk je še v božjih rokah.«

Gospod stopi k sv. Petru in ga tiho opomni: »Ali nisi čul, da je njen zajtrk v božjih rokah ? Zdaj si ti Bog, ti ji moraš dati svoj kos pogače.«

Peter je milo pogledal belo pogačo v svojih rokah, pa ni bilo drugače, dal jo je deklini. Žalosten in tih je stopal za Gospodom in namesto pogače je požiral sline.

Nebo se je zvedrilo, pot ju je peljala zopet prek potoka in ko sta bila sredi vode, pravi Gospod: »Peter, vzdigni svoj prst!« Peter je komaj to storil, že prileti roj čebel, obesi se Petru na prst in ena ga upiči. Peter v nevolji otrese ves roj v potok. Gospod se rahlo nasmeje in reče: »Peter, Peter, hud si Bog! Ena edina čebela te je upičila, ali je prav, da si končal ves roj?« Petra je bilo sram in ni znal odgovora. Tako sta prišla prek širokega pašnika. Pastirica je baš prignala goske, se jih je preštela, potem se je obrnila, da gre domov.

Gospod jo vpraša: »Ali ne bos pazke imela na gosi?«

Pastirica odgovori: »O, danes se mi mudi nazaj, moram materi streči, bolni leže in nimajo drugega kakor mene. Mi bo že ljubi Bog pazil na goske!«

Gospod pravi Petru: »Čuješ, danes gre tebi pazka na goske!«

Obstala sta oba na pašniku. Solnce je pripekalo, goske pa žive kakor šent. Pojale so se po pašniku semkaj in tjakaj in hotele uhajati proti domu, ubogi Peter se je lovil za njimi, mahal je, kričal in jih vračal, ne trenutka ni imel miru. Gospod pa je sedel v hladni senci in ga gledal.

Slednjič se je solnce umaknilo za gore, pastirica je prišla po gosi in Peter se je truden zleknil pod hrast. Bridko je potožil Gospodu in rekel: »Dovolj mi je, nočem več biti Bog.«

Gospod pa pravi: »Peter, počakati moraš do polnoči, tako sva se zmenila.«

Vzdigneta se in gresta naprej. Bila je že noč, ko prideta v mesto. Stopita v krčmo in vprašata zastran prenočišča. Krčmar jima ga obljubi, sedeta za mizo in Gospod naroči kruha in vina.

Peter je bil truden in lačen, dobro mu je del počitek in dišal mu je božji dar. Pa je komaj prvi grižljaj spravil vase, se odpro vrata in v krčmo stopi nočni stražar.

Gospod ga vpraša: »Nočni stražar, ti tukaj? Kdo pa namesto tebe čuva?«

»Ej,« pravi oni, »Do polnoči naj ljubi Bog ima pazko, po polnoči jo bom pa jaz.«

Peter se je potuhnil in ni maral nič slišati, ali Gospod ga je rahlo dregnil in spomnil, da je Bog in da bo moral do polnoči ogenj čuvati in tate po mestu. Peter je čemeren vstal in šel.

Ko se je po polnoči vrnil, je Gospod že sladko spal. Peter je kakor snop padel na posteljo, oddehnil se je tako glasno, da je zbudil Gospoda, in še je vzdihnil:

» Bogme, rajši sem le Peter kakor Bog!«