Greh in pokora (Gustav Strniša)
| Greh in pokora Gustav Strniša |
| |||||||||||||
Žegnanje
urediVas Krtnina praznuje žegnanje.
Iz nizkega, sirovo ometanega zvonika vihra zastava. Pod njo, na sivem podstavku stoji kameniti kipec patrona svetega Boštjana. Okrašen je s šopom trave, sršeče iz razpok okoli prizidka. Strma streha je pokrita z novo, zeleno, loščasto opeko, ki odbija solnčne žarke. Cerkvica čepi udobno sredi polja. Zvonovi praznično potrkavajo. V linah se zabavajo mladi zvonarji. Debeloglav fant se je zagledal v nižavo, kjer se gneto ljudje na domači veselici. Golorok dolgin je prešerno zajezdil spodnji tram široke oknice. Z rokami maha znancem pod seboj. Z gornjim delom telesa se nagiba venkaj. Drzno niha po udarcih zvonov. Zdaj, zdaj se bo zagnal v nemirne valove trave in splaval med množico.
Travnik je prostran, poln cvetja in zelenja, ki vabi kmete v prijazno naročje narave.
Vaščani se stiskajo po ozkih klopeh. Otroci se zadovoljno igrajo in valjajo po travi.
Fantje in dekleta plešejo na lesenem odru. Bovški godci sede udobno v kotu in svirajo. Lica se jim smešno napihujejo. Harmonikar se v pasu ziblje. Harmoniko razteguje, da iztresa vesele, poskočne glasove. Tovariši ga spremljajo s pihali.
Godba utihne.
Svirači se hlastno zalivajo s pivom. Spet se prično napenjati.
Proti vasi prehaja travnik v sadovnjak. V njem se košatijo drevesa, polna sadja. Zoreča, živo rdeča jabolka vabijo oči. Modre slive se sramežljivo skrivajo za drhteče liste. Vetrc jih brezobzirno razmika in kaže bogastvo polnih vej.
V senci drevja se pomenkujejo mlade matere. Z otroki v naročju opazujejo vrvež.
Krepka kmetica z dojencem na prsih se je naslonila na široko jablan. Otrok se smehlja zrelemu sadju. Nemirno steguje kvišku zalite ročice.
Mati stoji nepremično. Glava ji mirno sloni ob deblu. Prisluškuje, kar šepeče plodna mamka jablan, ki dviga nad njo svoje vejaste roke.
Zemljakom se je pridružila drobna kočarica Jeranka. Prepeličje neznatna čepi med kmečkimi grčami.
Ko pristopi veljak Peter Zalar, se starka zgane. Mož prisede. Pokliče mero vina.
Zarjavel, podolgovat obraz ženice oživi. Gubice vztrepetajo. Pogled temnih oči švigne po navzočnih. Njene žuljaste roke živahno zamahnejo, ko izpregovori:
«Kaj mar vam, zemljakom! Vsega imate dovolj! Tale Peter se vedno baha s svojimi zemljišči. Že njegov mesnati podbradek razodeva napuh, pravi nekrščanski napuh, da veste!»
Kmetje se spogledajo. Zalar zagodrnja.
Jeranka goltne požirek vina. Že nadaljuje:
«Vedno se hvališ, da imaš, ker si delal! Vsi zemljaki delate. Saj morate! Že zemlja sama, vaša domača gruda, vas sili k delu. E, pa tudi mi delamo, čeprav često obdelujemo tujo zemljo! Pa kako delamo! Primožila sem se na bajto. Z rajnkim sva garala. Da bi se laže izmuzala revščini, sva tlačanila tudi zemljakom. Posestvo je raslo. Prekvašeno z znojem in krvavimi žulji se je počasi večalo. Moj stari je poskusil srečo v Ameriki. Prinesel je dolarje. Postati sva hotela zemljaka. Za tem sva koprnela vse življenje. Najprej sva predelala in popravila hišo. Postavila sva nov skedenj. Segel je med nas hudič; požigalec. Vse je šlo po zlu! Kako je gorelo! Kakor bi bil vrag les polil z oljem. Tudi v meni se je vnel požar. Žgalo me je. Ščipalo z razbeljenimi kleščami srce. Lani je še voda nagajala. Hotela nas je kar zaliti baš mesec prej, preden je moj izgarani siromak legel in umrl za pljučnico. Naša bajta stoji na močvirju. Kadar je povodenj, sili voda vanjo. Kljub vsemu smo se izmotali. Ostali smo pa samo bajtarji. Nikoli ne bom mogla nositi glave pokoncu kakor ti, Zalar.
«Kaj me ujedaš? Ali sem kaj rekel? Sama si pričela!»
«Sem! Menda veš, zakaj. Pred pričami, na vsa usta ti povem: Bojim se za svojo Rotijo. S tvojim Štefanom se kaj rada vidita, a iz te moke menda ne bo peke, kajne? Ti, oče, ne boš dovolil! Ne bo ti všeč, da bi prišla v hišo skromna nevesta z beraško turščično pogačo. Povem ti pa: če jo fant vzame, je prav. Po moji smrti dobiš vse. V zakon pa dekle ne bo ničesar nosilo. Ne maram raniti teh nekaj dlani zemlje in je trgati na koščke. Posojila tudi ne bom najemala in plačevala visokih obresti. Ne zmorem! Vem, krivenčil se boš. Tvoj sin se bo moral krepko spoprijeti s teboj!»
«Baba, ali res noriš? Kar navalila si name. Še dihati mi ne pustiš. Če je Štefan zaljubljen v deklino, ne vem. Vaša bajta samuje pod vasjo. Tam fant lahko vasuje. Ponoči ga ne nadzorujem. Za babje čenče se ne brigam.
Iz cerkve je prihitela Rotija. V loku je obšla množico. Približala se je od zadnje strani in se stisnila k materi. Plašno je pogledala starega Zalarja.
«Ne bodi no kislica!» je vzkipela mati. Tule očetu se prikupi! Denar ima. Naših žuljev mu ni treba! Morda se omehča, da te sprejme za sinaho?»
Sunila je hčerko s komolcem, se prisiljeno zahahljala. Bila je že vinjena. Izpraznila je kozarec. Podražila je veljaka:
«Pravijo, da si nevaren mladim nevestam. Štefan da je eno privedel na oglede, pa si jo hotel kar ti pobasati! Ha, ha, ha!»
Zarobantil je: «Ženščina salamenska, zdaj mi je dovolj tvojih čenč! Govori pametno, ali pa grem!»
«Hud jezik imam, a odkrito srce! Drugi te žvečijo in nosijo po ustih. Seveda govore le, če nisi navzočen. Ne vem, ali se boje tebe ali tvoje bogatije? Bog jih razumi!»
Čez polje se je bližal Štefan. Zagozdil se je v gručo ljudi. Kmalu je stal pri mizi.
«Kaj je s teboj? Jeranka me nekaj napada, da se prijateljiš z njeno hčerko. Ničesar še nisem slišal. Kar povej, kako in kaj!» je rezko kriknil oče in sina srepo pogledal.
«Tu se menda ne bomo ženili? Se bova že doma pomenila!» je odvrnil mladenič v zadregi.
Pri sosedni mizi so zapeli pevci narodno pesem:
Ko so fantje proti vasi šli, lepe pesmi so prepevali, jaz pa nisem pel, nisem bil vesel, pa tudi z njimi nisem šel.
Taval sem pod okence moje drage verne ljubice; ona sladko spi, ona mirno spi in se nič več ne prebudi.
Pojdem sam na grob zeleni, z rožicami posajeni, tam si vtrgam cvet, tam si vtrgam cvet, ki je ljubezni moji svet.
Siva Cenka, v boku prelomljena ženska nagubanega obraza in krepkega rdečega nosu, se je jela križati. Sedela je baš med pevci. Vse, kar je omenjalo ljubezen, je smatrala za greh. Spominjalo jo je pač njene mladostne ljubezni, ki je ženici brez zakonskega blagoslova darovala dvojčke.
Zalar se je ozrl preko mize v Rotijo.
Lepa je bila. Beline vratu še solnce ni zmagalo. Lica so lahno zardela. Obraz se je zoževal v majhno, krepko bradico. Ustnice so bile zdrave, sočne. Oči temnozelene, resne. Postava dekleta je bila kakor izklesana, rame polne, vrat vitek, roke drobne.
Starec si je priznal, da mladenka ni napačna.
Ko se je njegov pogled vsesal vanjo, je mladenka začutila, da jo zbada snopek drobnih trnjev, ki švigajo iz njegovih sivih oči. Povesila je glavo.
«Ti pa ne veš, kaj se pravi trdo delati,» je začula njegov kovinski glas.
«Zjutraj vstaja ob štirih. Dela ves dan. Nikar ne misli, da polega v senci! Saj ni mestna damica. Menda ti je prenežna. Le poglej jo! Ali ni lepa?» se je navdušila mati.
Hči se je branila:
«Ne govorite tako! Sramujem se.»
«Česa se boš sramovala? Zakaj se boš sramovala? Dovolj skrbno sem te vzgojila. Treba ti je dobrega, poštenega moža. Okoli oglov pa ne bo nihče več postopal, sicer ga nakrešem z burklami, čeprav sem šibka, a sem zato bolj huda!»
Zazvonilo je k večernemu pozdravu Mariji. Kmetje so mrmraje molili. Molitev se je spojila z odmevom zvona in utihnila v daljavi.
Komaj je odklenkalo, je Jeranka silila domov:
«Deklič, pojdiva, delo bo klicalo jutri zgodaj na noge!»
Odhajali sta.
Starka je navzočnim pokimala. Zalarju je poredno pomežiknila. Kriknila mu je:
«Sporoči, preden pošljete snubce, da bova nacvrli flancatov!»
Nejevoljno je Zalar zagodrnjal. Sin je Rotijo prijazno pozdravil.
Neprijetno sta se počutila med navzočnimi zemljaki. Stari je bil jezen, da je bajtarica toliko čvekala. Kmalu se je dvignil. Štefan je odšel z njim.
Korakala sta proti domu. Oče je povzel:
«Fant, če je kaj resnice na tem, me poslušaj! Danes si zadnjič govoril s tem dekletom! Da, zala je, prikupljiva. Marsikomu bi zmešala srce. Povej pa, čemu nam bo bajtarska nevesta. In še z materjo, ki ima gobec, da bi lahko z njim potrkaval.»
«Rotija je pridna. Ni kriva, če je mati preveč zgovorna. Res bi bili Jeranovi lahko zemljaki, če bi ne bili imeli požarne nesreče.»
«Ne brbraj neumnosti! Kaj bi lahko bilo, če bi ne bilo tega ali onega, to rajši pustiva!»
Štefanu je bilo mučno:
«Saj menda ne bomo kupovali neveste kakor kravo?»
«Prav tako in nič drugače! Preteklo sredo me je naprosil sosed Dragar za pričo pri notarju. Sam veš, da je ženil sina. Stali smo že v notarjevi veži. Nevestin oče se je skesal zaradi krave. Obljubil jo je bil za doto. Dragar ni rekel ničesar, namignil je fantu in meni ter hotel kar oditi.
«Ali vam je več za kravo kakor za srečo svojega sina?» je jeziknila nevestina mati.
«Rajši vprašaj svojega starega, ali mu je več za kravo kakor za hčerko! Menda je ne bo nikoli več oddal takemu ženinu!» se je odrezal Dragar. «Resnico je govoril, šele notar nas je poravhal. Sosed je dobil kravo.»
«Oče, zelo čudni ste!»
«Kaj čuden? Zakaj čuden? Ali se tako govori z menoj? Se boš mar protivil moji volji? Čimprej sva na jasnem, tem bolje! Ali ne?»
Sin je sklonil glavo. Zazrl se je v noč. Sence dreves ob poti so se spajale v gosto mračino, ki ga je stiskala, da mu je pohajala sapa. Srce mu je težilo nekaj bolestnega.
Spomnil se je svojega vasovanja v lihih, jasnih nočeh. Kako je lazil okoli Rotije! Kaj vse ji je govoril! Zmagala ga je strast. Odšel je iz čumnate. Z njim se je izplazilo nekaj neveselega. Menil je, da ga bo greh zadovoljil. Začutil je samo nemir. Sramoval se je sebe
«Vse popravim! Moja žena bo!» se je tolažil. Zdaj je nastopil njegov oče.
V mladeničevi notranjosti se je pričela borba med ljubeznijo do Rotije in spoštovanjem do očeta. Kaj če ga naposled starec razdedi in se sam poroči, kakor mu je že namignil?
Zalar je stopal počasi. Glava mu je ošabno počivala na širokem vratu. Hropel je, premišljal. Slutil je sinovo borbo.
Obstal je in ga potrepljal po rami:
«Zapomni si, fant, če se ne zgodi po mojem se sam oženim! Kakor star hrast sem. Ni ga zlepa konec. Potem boš lahko delil dediščino z bratci. Nakupil jih bom pa toliko, da bo od posestva zate prav malo ostalo!»
«Ne govorite tega! Naj vzamem Rotijo! Predaleč sva. Nazaj ne morem.»
«Norec, zakaj pa ne? Če si se spozabil in boš imel otroka, ga lahko kesneje vzameš k sebi. Na deželi otrok kmalu zaleže pri delu. Odslej pa jo pusti pri miru!»
Štefan ni odgovoril. Bil je preveč razburjen, žalosten. Zamišljena sta vtonila v visoki senci domače hiše.
Rotija
urediJeranka se je naburjena vrnila z veselice. Preden je legla počivat, ji je hči potožila:
«Tako mi razbija srce! Nekaj vam moram povedati. Zelo hudo mi je!»
«Bodi no, bodi, kar reci, potem pa urno pod odejo! Zaspana sem.»
«Mati, tako sem nesrečna!»
«Pamet, pamet, avša avšasta! Če ne bo s Štefanom nič, boš dobila drugega ženina. Tako dekle se lahko poroči, kadar hoče. Eden ti bo že ugajal. Tudi bajtarski fantje niso napačni. Vredni so baš toliko kakor zemljaški. Vsi so iz enega testa.»
«Ne morem, ne maram nobenega! Štefana sploh ne smem pustiti. Premotil me je. Čutim se mater.»
«To je torej. Zdaj mi poveš, da ti je delal silo? Zdaj, ko je prepozno? O, ti nesrečna deklina! Sramujem se te. A ti se sramuj sebe in otroka, ki si ga spočela v svojem grehu! Ne, nocoj ne boš počivala pod eno streho z menoj! Kar poberi se! Pojdi, kamor hočeš, nečistnica! Sem se pa še hvalila, da sem te dobro vzgojila. Zdaj mi je gorje, da te imam, da sem te kdaj rodila. Šibka sem, majhna, v moji duši je pa moči in sile za deset Zalarjev. Pa sem sirota vzgojila hčer mehkužnico, ki onečašča pošteno ime svoje matere in svojega očeta v grobu! Moj Matija se bo obrnil v črni jami zaradi tebe. Glej, da hitro izgineš, sicer ti bom pomagala!»
V Rotijinih očeh je vzblestela solza. Mladenka je izkušala mater pomiriti.
Starko je že prej razburkalo izpito vino. Divje se je pognala proti hčerki:
«Takoj ven, tam so vrata»
Dekle je glasno zaplakalo in zbežalo v mrak.
Travne bilke so se pogrezale v sinjavo. Jasno nebo se je v daljavi dotikalo zemlje. Izgnanka je počasi korakala pod modrim, žametnim baldahinom, okrašenim z živimi, utripajočimi biseri.
Začutila je zapuščenost. Bolelo jo je srce. Vprašala se je:
«Kam naj grem, kaj naj storim? Zame ni rešitve! Rodna mati me je zavrgla. Odpahnil me bo ves svet.»
Pšenica ji je bičala bose noge. Rotija ji je gladila zlate žitne glavice.
Zaželela si je skrivnostno moč: Sprostila bi se nad žitom. Poiskala bi v globini skrit zaklad, ga dvignila, odnesla materi. Postavili bi si belo, visoko hišo in nakupili zemlje. Štefan bi sam prišel. Prijazen, ljubezniv bi jo vprašal, ali hoče postati njegova nevesta ...
Dosegla je hosto.
Pred njo so zasijale bele breze in se nemirno zazibale. Gledala jih je skozi solze.
Pojavil se je trenotek nežne mladosti. Bila je majhna deklica, ko je tu sedela. Poleg nje je čepel star berač in ji pripovedoval pravljice o brezah.
Rotija se prestraši:
«Preveč sem se oddaljila. Kam hočem?»
V gošči jo je prevladala tesnoba.
V bližini je začula enakomerno sikanje reke. Voda jo je začela vabiti zapeljivo, počasi sanjavo:
«Pridi, nasloni se na moje mehke grudi! Vse boš pozabila, zasnula boš najslajši sen. Na blestečih pernicah boš spala sladko kakor še nikoli. Pridi, mati te je zavrgla, jaz te vabim... »
Drhtela je. Vsa omamljena se je bližala reki.
Pogledala je v valove in zazrla v njih svoj obledeli obraz.
Reka pa je šelestela:
«Tako lepo je tvoje lice, tako bledo! Skrb te muči, nikoli te ne bo zapustila. Le pri meni boš vse pozabila.
Rotija je pila zapeljive glasove.
Tedaj je zapazila v blesketu valov tenke pramene, slične zlatim strelicam.
Spomnila se je svetega Boštjana v oltarju domače cerkve. Njegov obraz ni bil lep, le neskončno žalosten. Kadar je grešila, je vedela, da svetnik trpi. Kako je plakala pred njim, ko jo je premotil Štefan! Mučenik je bolestno gledal vanjo. Njegov obraz je postajal vedno otožnejši. Razdvojena in trpeča je klečala v cerkvi usodno jutro. Solnce je umivalo sveže Boštjanove rane in zlatilo puščice, ki so prebadale sveto telo.
Pa je skozi ozko razpoko pri oknu prodrl tenek žar. Doslej ga ni videla. Švignil je baš v svetnikovo desno oko.
Zabolela jo je duša. Skoro glasno je zaihtela:
«Nova rana! Strašna rana! To strelico sem jaz vrgla!»
Sključena in skesana je naposled samo še jecljala.
Ko se je zdaj tega spomnila, se je je lotil nemir.
Ozrla se je preko vode.
Na nasprotni strani je bil griček. Vrhu rebri je gledal iz grmovja star križ.
Temnordeče listje grmičja je krvavo žarelo. Iz nemirnih plamenov se je dvigal Kristus. Mesečina ga je ovijala v prosojno tenčico.
Razpete roke so se premaknile, zaplavale v zraku.
Opazila je predrto sveto dlan. Na njej je blestel krvaveč rubin. Bledi prozorni prsti so oživeli. Kazalec je zapretil.
Preplašena se je stresla. Zbežala je od vode. Sprejel jo je gozd. Oddehnila se je.
Njeno živčevje je bilo že prenapeto. Ko je hitela skozi goščo, je v njej vse gomazelo.
Zasopla se je hotela nasloniti na drevo pred seboj. Sunkoma je odmaknila roko. Zatipala je hrapavo, mokro skorjo, kakor bi se bila dotaknila ogromnega, ogabnega plazilca.
Na mah so se sklenile nad njo veje. Visoki vrhovi so se spojili. Zavladal je mrak. Le v višini so se črtale nejasne sence. Zašklepetali so ji zobje.
«Da bi vsaj že dosegla polje!» si je želela.
Ni se mogla premakniti. Zaklecale so ji noge. Padla je, zakrila obraz z rokama...
Ko ji je nekoliko odleglo, se je plazila dalje tiho, da bi ne zdramila tega pošastnega drevja.
Dospela je na polje in zavila na pot k cerkvi. Strah jo je minil. Globoko med žitom jo je obšla utrujenost.
«Samo malo se odpočijem. Potem pojdem k cerkvi. Sveta Boštjan in Šimen, varujta me!» je šepnila in se sesedla v travo.
Šele zdaj se je zavzela zanjo mati priroda. Objela jo je. Rotija je obsedela s sklonjeno glavo. V ušesih ji je mehko odmevalo ubrano šepetanje polja. Zakimala je. Že je počivala na zemlji. Polglasno je zajecljala, zadihala globoko, enakomerno. Zaspala je.
Slikar.
Tedaj, ko so se krtinski kmetje zabavali na veselici, je sedel nekaj streljajev od cerkve slikar Primož Marn. Solnčno popoldne ga je zvabilo med zelenje.
Mali mož se je zamislil. Sedeč na nizkem stolcu je mrmraje polagal barve na paleto.
Mogočni snežniki so izžarevali iz daljave svoje blestenje.
Pričel je slikati. Med šelestom trave je začul veselično godbo. Zabrneli so mu na uho razposajeni glasovi.
Tudi drobni murni so vjeli poskočno melodijo. Zasvirali so.
Pred slikarjem se je košatil star kozolec. Bil je prazen. V viharju je igrala nanj divja burja. Drveča mimo je proizvajala zategle zvoke.
Umetnik je zamaknjen dvignil roke. Hotel je objeti to veliko harpo. Ponosna, ožarjena je stala sredi polja. Solnce ji je pozlatilo dolge, debele strune.
Kupičili so se vtisi. V Marnovi notranjosti so se zgoščali v mehko ubranost.
Čopič je oživel. Brzel je po platnu in oddajal barve.
Slikarja se je lotila utrujenost. Legel je med žito, zaprl oči. Sprejemal je privid. Slikal je. Hotel je odložiti paleto. Iz valov žita se je tedaj izobličila prelestna vila. Komaj slišno je zašepetala:
«Ne počivaj! Vztrajaj!»
Na drugi strani mu je prigovarjal pan:
Ne poslušaj! Čemu večni napor brez oddiha? To ni ona najvišja slast, o kateri sanjaš vse življenje!
Drhteč je dvignil glavo. Solnčni čopiči so zopet slikali.
Podoba je bila dovršena. Ozrl se je na platno, zastrmel:
Iz slike so se prelivale boje v naravo. Njegove prvotne umetnine ni bilo nikjer. Razžarela se je v živo sliko poljane. Žito je valovalo. Murni so cvrčali. V meji je pel slavec. Oglasila se je daljna godba. Kvišku je hušknil škrjanec, zažvrgolel. Zatrijančili so zvonovi vaške cerkve. Na kozolec je svirala vila velikanka. Vse je pelo, vse kipelo v ognjeno zmes barv.
Vila se je nagnila nad njim:
«To je ono, za čemer hrepeniš. To je umetnost. Ne boš je dosegel! Preveč hrepeniš po užitku!»
Bolno je vzdihnil, odprl oči. Zarja je žarela za skalnatimi snežniki.
Tiščala ga je bolečina.
«Najvišje hočem doseči! Moram doživeti! Popolnost hočem!»
Zavrtel se je okoli svoje osi, lovil paleto z rokama. Po licu mu je zdrknila solza:
«Zakaj sem tako nesrečen? Kje je vsa sila? Mar je res vse izgubljeno? Pokveka sem, grbec. Ljudje kupujejo moje slike, mene ne razumejo. Preklete ženske! Prekleta pijača! Prekleto mesto! Zakaj se nisem pravočasno vrnil? Šibek sem bil, pohabljen! Gruda me je kljub vsemu ljubila! Kadar sem ležal med cvetjem s svojo grbo, mi je bilo lahko pri duši. Priroda je čutila z menoj, mi pomagala nositi breme. Ljubila me je. Zakaj sem zapustil kmete? Šel sem v mesto po modrost. Dobil sem jo! Dahnilo je vame, me zaznamenovalo s strašnim pečatom razdejanja. Uničila me je bolna ženska. Vrnil sem se. Prepozno!»
Stemnilo se je.
Na nebu se je začrtala rimska cesta.
«Taka bi bila morala biti moja pot! Po tej poti bi bil moral iti! Vedno višje! K popolnosti! Nihče bi ne opazil moje grbe. Zdaj je pa tako daleč ta cesta! Sam tavam pod njo, pod visokim mostom, v blatu življenja. Vsakdo vidi mojo nesrečno grbo, se iz mene norčuje.»
Spomnil se je svojega dela, študij, lahkomiselnih tovarišev. Vzdramili so v njem strast uživanja. Spoznal je divjo, nenasitno hotljivost. Dala mu je strašno bolezen. A koprnenje je ostalo. Boril se je s hotljivostjo, jo z muko premagoval, boječ se za svojo umetnost, kajti v duši je čutil, da ga zapušča.
Naposled je švignilo vanj ko ostra strela. Prevzelo ga je nejasno zavzetje. Obšlo ga je divje koprnenje za nepoznanim, popolnim.
Ko je želel novih motivov, ga je nepričakovano poklicala priroda sama:
Zagledal je pokrajino. Vzbudila je v njem umetniško občutje. Obstal je. Oko je izkušalo prodreti v potenkosti. Ko se je utrudilo, je čakal, mislil. Narava je ustvarjala.
Zavedel se je. Pozno je bilo. Sličen mesečniku je z dvignjeno glavo odšel čez polje.
Sredi žita se je ustavil. Začul je mirno, globoko dihanje. Pogledal je okoli sebe.
V travi, nekaj korakov pred seboj, je videl spečo žensko. Bila je Rotija.
Zagledal se je v njeno krasoto.
Kodri zlatih las so lepili belo čelo. Pristopil bi, jih pogladil. Bal se je, da se dekle prebudi, prestraši. Mirno je obstal.
Dih noči ji je s sladkim pokojem olepšal lice. Spala je z glavo, stisnjeno k žitu.
Stresla se je.
Žar umetnikovega očesa je bil predrl v notranjost njene duše, prekinil sanje.
Izpregledala je in prestrašena skočila kvišku. Primož ji je prijazno govoril:
«Ne boj se me! Ničesar ti ne morem storiti, saj vidiš, da sem šibek grbec!»
«Prestrašila sem se. V snu se mi je prikazal poljski škrat. Sij njegovih oči je bil tako prodiren, da sem se stresla in prebudila.»
Spomnila se je svoje nesreče. Na lice ji je privrela solza.
«Zakaj jokaš, dekle? Kaj se ti je pripetilo?»
Molčala je, dvignila glavo in začela leteti po poljski poti.
Dohitel jo je:
«Ti molčiš? Ne zaupaš mi?»
Premerila ga je z očmi. Njegov glas je bil mil. Globoke oči so jo gledale odkrito, prijazno. Obraz je imel bled, prikupljiv.
Njen pogled je zadel njegovo grbo. Zaslutila je tajno bol te lepe glave, počivajoče na skaženem truplu. Ni vedela, da je odgovorila:
«Mati me je zavrgla. Pahnila me je iz hiše.»
«Kako to? Ali imaš fanta?»
Kri ji je udarila v glavo. Zakrila si je obraz z rokama. Skozi prste je zrla tujca, ki jo je bil presenetil sredi noči. Njegove oči so jo mirno gledale.
«Da, imam ga! Premotil me je. Zemljaški je, jaz bajtarska. Razodela sem se materi. Zavrgla me je. Pa kaj vam to pripovedujem? Moj Bog! Še zdaj sem vsa iz sebe! Sicer bi bila molčala. Ne poznam vas.»
«Morda ti nisem tako tuj! V velemestu sem srečal človeka. Videl sem v njem svojega starega prijatelja in on v meni. Komaj sva se pa pozdravila, sva spoznala, da sva se oba motila. Še nikoli se nisva videla. Poslej sva se res spoprijateljila. To je sorodnost duš, ki ne poteka iz krvne sorodnosti. Svoje korenine ima drugje, mnogo globje.»
Trudno mu je prikimala.
Prigovarjal ji je:
«Vrni se k materi! Če te je enkrat zapodila, ji je desetkrat žal. Neizkušena si. Življenja ne poznaš. Jaz sem se mu moral kmalu privaditi. Pošteno me je preobložilo, da vedno mislim nanje. Samo nazaj k materi! Sprejela te bo! Njeno srce že trepeče zate. Zapodila te je. Bila je pač razburjena!»
Počasi sta šla proti vasi.
On je bil srečen. Našel je obraz za svoje razočaranje. Dotlej je zaman stikal za njim med ljudmi.
Podal ji je roko.
Čutil je, da struji iz njene zdrave desnice toplota, ki se preliva v njegove žile, kakor bi pritakala njegovi duševnosti moč za ustvarjanje tega mladega življenja.
Odšel je med njivami.
Rotija je prispela do cerkve. Na nebu je zasijal prvi trak jasnega jutra. Razširil se je v rubinsko preprogo. Priplula je go nji nebeška kraljičina zora.
Že je svetli pas zamigljal nad poljem.
Rotija je pred cerkvijo obstala. Skozi okno je zagledala glavni oltar. Ozek sij je prodrl skozi nasprotno okno, obsvetil svetega Boštjana. Zapletel se je v žago svetega Šimna ob strani. Žaga je zasijala. Podaljšala se je skozi vso cerkev. Deklica je čutila, da sega do nje. Ognjeni zobje so se ji zarezali v srce. Zabolelo jo je.
«Odpustita sveta Boštjan in Šimen! Kesam se, kesam!» je molila in pokleknila v rosno travo.
Zaskelela jo je misel na mater. Vstala je in odhitela domov.
Jeranka je ležala, bedela. Mimo so polzele ure, počasni polži. Srdila se je na starega Zalarja, premišljala hčerino usodo.
Zaužita pijača se ji je kmalu razkadila. Zenica je jela jasneje presojati. Misli so se ji umirile.
Stresla se je:
«Zapodila sem jo. Mlada je, neizkušena! Še hujša nesreča se ji lahko pripeti, da obupa! Kaj naj storim?»
Pričela se je vznemirjati. Premetavala se je po postelji. Život jo je pekel. Nič več ni mogla strpeti. Vstala je.
Danilo se je.
Starka se je oblekla, se tiho kot tat splazila v hlev. Upala je, da dobi tam Rotijo. Ni je bilo.
Še z večjo skrbjo se je vrnila.
Tedaj je nekdo potikal. Preplašena je hitela k vratom. «Kaj, če je kdo prišel najavit smrt njene edinke?» ji je presunilo možgane.
Težko se je obvladala, mirno je vprašala:
«Kdo je?»
«Mati, jaz, Rotija!»
Jeranki je zaigralo srce. Odprla je duri. Najrajši bi bila hčerke objela.
«Mati, odpustite! Ne zapustim vas. Še enkrat me zapodite, vrnila se bom!» je dehnilo iz dekleta.
Starka jo je pogledala. Njene koščene roke so se razklenile. Glasno je zaihtela:
«Moja nesrečna Rotija!»
Solzna je objela svojo ljubljenko.
Ženin
urediSkalarjev Martin je bil rejenec Amerikanca. Suhljat, srednjevelik fant, skoro plešast, še ni prekoračil treh križev. Njegovo koščeno, široko lice je bilo bledo, oči okrogle, sijoče kakor motni opali. Pogled mu je vedno begal okoli. Obrvi ni imel.
Martinov rednik je bil rudar v Ameriki. Ponesrečil se je v rovu. Zena je dobila znatno odškodnino. Kmalu je umrla. Sinu je zapustila precej dolarjev.
V njem je prevladal nemiren duh. Rad je postopal, delal malo. Smatral se je za preskrbljenega.
Vedno se je hihital, menda še v spanju. Vsakogar je pozdravil s cvilečim smehom. To hihitanje je bilo priskutno.
Mnogi so trdili, da nedostaja fantu kolesce v glavi. Drugi so se temu smejali. V sebi so bili prepričani, da je modrejši in pametnejši kakor vsak kmet.
Včasi se je oglasil pri Jeranovih. Oči je kar buljil v Rotijo. Vsiljeval se ni.
Njegovo obnašanje je mladenko dražilo. Če je sedel za njo, je nejasno čutila srepost njegovega gledanja. Zadrega ji je presunila telo. Okrenila se je. Kimal ji je, povešal trepalnice...
Vedel je, da je bil Štefan njen fant. Dolgo ga ni omenil, ni je opozoril da se nezvestež ženi drugje. Samo, da se ji ni zameril.
Ko je zahajal kake tri mesece v hišo, je pravil neko jutro, da je ujel velikega lisjaka na železnega skopca. Ta lisjak je bil močno podoben Zalarjevemu, ki je vasoval v sosedni vasi.
Res je nastavil skopca Štefanu na poti ob grmovju. Fant se je ujel za nogo. Komaj je prišepal domov.
Martin je nemirno mežikal v dekle. Bil je radoveden, kaj bo odvrnila.
Užalil jo je. Pokazala mu je hrbet.
Jeranki se je pa prikupil. Krohotala se je, ko je omenil lisjaka na dveh nogah.
Zalarjevi se niso brigali za Rotijo. Štefana ni bilo več blizu.
V mesečnih nočeh je slonela na oknu, jokala. Mlečna sinjava ji je poljubljala grenke solze spoznanja.
Jeranka se je sama napotila k Zalarjevim. Sklenila je zahtevati odločilno besedo.
Stari se ni zmenil zanjo. Ko jo je zagledal, se je zarežal.
Sin je oba plašno motril. Bil je pač šibek značaj brez močne volje.
Jeranka je postala pri vratih, pripravljena na vse.
Starec je zakašljal. Nahrulil jo je:
«Kakor divja mačka si me napadla vpričo vse vasi! Opravila nisi ničesar! Moj fant ne pozna več tvoje dekline, če dobi otroka, boste že skrbeli zanj! če ne marate ali ne morete, ga prinesite k nam! Se bo oče pobrigal! Opravila si!»
«Zalar, to je tvoje maslo! Pregovoril si slabiča! Seveda, če bi se fant oženil proti tvoji volji, bi tudi ti nalašč rogovilil v zakonski jarem, motovilo staro! Zdrav si, čvrst, a tvoje srce je gnilo! Sama gadja zalega se je zaplodila v njem!»
Dedec se je pognal proti njej. Kakor urna podlasica je švignila starka skozi vrata in odbrzela domov.
«Bog nas tepe za naše grehe!»
je tolažila hčerko, prestopivša domači prag.
Posvetovali sta se, kaj storiti. Hči se je bala sramote, mati še bolj:
«Vzemi Martina! Zateleban je vate! Privadila se mu boš! Zadovoljna boš.»
«Martin je hinavec. Ko ga opazujem, si tudi često mislim, da ni pri pameti. Tako čudno in zlobno gleda!»
«To so prazne marnje. Dober fant je. Denar ima. Če dolarji podpro hišo, lahko prikupimo zemlje. Te nam manjka! Še bi se gnala, čeprav sem stara, da bi se pozemljačila! Ne zmoremo! Zato obdelujemo, kar imamo! Če se pa samo ponuja kakor pri Martinu, zgrabimo z obema rokama! Za poroko se ne mudi! Preden bomo kupovali, se že sprijateljiš z njim. Jaz mu vse povem. Če te ima rad, te bo vzel!»
Hči je molčala.
Martin je še dalje zahajal v hišo. Mati je bila z njim prijazna. Rotiji ni šlo. Srce ni dopustilo.
Jeranka mu je razodela domačo skrivnost.
Čudil se je:
«Tako? Vidite, taki so! Tudi jaz ljubim Rotijo, pa se je niti dotekniti ne upam! Dajte jo meni! Ne bo ji napačno! Stanovanje nama boste pa kar vi prepustili, kajne?»
Bila je zadovoljna. Omenila je hčeri.
«Pustimo to! Sama ostanem!» je ugovarjala Rotija.
«In otrok, ki se bo rodil? Ali naj tava brez očeta?» jo je zavrnila mati.
«Da, da, otrok!» je zaječala mladenka. «Morala se bom žrtvovati zaradi njega!»
Premišljala je. Pred njo je zanihalo življenje bednih nezakoncev. Ljudje jih zaničujejo.
Porodila se je borba. Že zdaj, preden se je dete rodilo, ji je nalagalo materinstvo hude žrtve.
Nekaj časa se je upirala, trpela.
Martin je samo zijal vanjo, čakal. Pogosteje je prihajal in molčal.
Jeranka ga je vprašala vpričo hčere:
«Kako misliš zaradi Rotije?»
«Ali hočeš iti z menoj pred oltar. Rad te bom imel. Žal besede ne boš slišala od mene!» je grozničavo moledoval.
Premerila ga je z očmi:
«Ne želim si moža! Hočem očeta svojemu otroku! Če mu boš dober, je med nama domenjeno ...» «Veš, da bo, kakor ti želiš! Zakolnem se ti, da mu bom kakor pravi oče!»
Dogovorili so se zaradi poroke.
Zalar in Štefan sta bila na polju.
Po cesti je zaropotal visoko naložen voz, okrašen z zastavicami.
«Balo peljejo! Čegavo?» je vprašal oče.
«Rotijino!» je iztrgal iz sebe sin.
Voz na cesti se je počasi premikal. Svetla oprava je praznično čepela na njem.
Mladeniča je prevzela otožnost. Res se je ženil okoli, vendar Rotije ni pozabil.
Njegove misli so begale za vozom:
Z zastavicami okrašena bala se pelje po cesti. Visoko na njej leži njegovo srce, trudno, strto! Kaplje se cede iz njega, krvave kaplje bolečine. Voz se divje guglje, stresa, da srce prej izkrvavi, utihne...
Voz je v zelenju. Ne, ne peljejo bale! Same bele krste so! Koliko jih je! V vsaki počiva njegov spomin, njegova ljubezen!
Godec ne svira vesele polke! To je mrzla, temna pogrebna pesem! Njegovo srečo pokopavajo.
Starec je opazil sinovo zamišljenost:
«Siten postajaš! Kmalu se boš tudi ti poročil! Priženil boš ljubezen, bogastvo! Verjemi meni»
«Ne verjamem!»
«Čeprav ne verjameš, vendar si dolžan, da se poročiš z bogato, samo da pomnožiš našo posest! Gospodarji smo! Vsi zemljaki smo pa tudi sužnji svoje zemlje! Vedno več je moramo pridobiti! Mi režemo kruh tisočerim! Če bi ne bili spoštovali zemlje, se zanjo ne žrtvovali, bi nam ne vračala našega truda! Tudi sam sem se žrtvoval!
Moj oče je bil bajtar. Oženil sem se s tvojo materjo, posestnico. Bila je petnajst let starejša od mene. Petindvajsetletnik sem poročil štiridesetletnico. Ko smo se peljali čez polje, je donela harmonika. Med vriskanjem svatov in med glasovi harmonike sem vendar čul tudi pesem grude. Pela mi je, me proslavljala, ker sem se ji posvetil... Tvoje matere nisem ljubil. Dekletu, ki sem ga rad imel, se nisem nikoli razodel. Življenje mi je dalo samo očetovsko ljubezen. Pa še eno, silno, mogočno ljubav do domače grude.»
Pri cerkvici so počili topiči. Štefanu je pa počilo nekaj v notranjosti. Bled in molčeč je stopal poleg očeta.
Zaropotal je koleselj. Čez polje se je peljala nevesta k poroki.
«K cerkvi pojdem in vse razderem!» je prešinilo fanta.
Pa je oče nadaljeval:
«Ljubezni dekleta nisem poznal, ne srečne zakonske ljubavi! Žena in jaz sva samo delala. Delo je rodilo zadoščenje, mir in srečo!
Zalarji smo obsojeni, da gospodarimo, da smo veliki, močni! Srca ne smemo poslušati! Srce poraja čute, ki so sama mehkužnosti.»
Svatje so se vračali. Zapela je harmonika. Razposajeni zvoki so se razleteli čez njive.
Spet je zaropotal koleselj. Nevesta se je peljala z drugim.
Še enkrat jo je videl Štefan v daljavi. Prepozno!
Svate je pozdravil Jeranov dom.
Rotija je bleda sedla za domačo mizo poleg veselega ženina.
Zakon
urediRotija ni od zakona ničesar pričakovala. Vdala se je usodi.
«Otroka! Otroka!» je kričalo njeno srce.
V svojem materinstvu je bila prepričana, da ji dete prinese najsvetlejše žarke ljubezni. Živela bo zanj! Mora ga osrečiti!
Martin je ostal čudak. Vedno je letal okoli, se hahljal. Spoznala je, da je res neodkritosrčen.
Včasih ga ni bilo vso noč domov. Ko se je vrnil, ni bil pijan, le truden, bled. Tresoč se je lezel v posteljo.
Če ga je vprašala, kje je hodil, kaj delal, jo je ošinil s svojimi vročičnimi očmi. Odgovoril ni.
«Skrivnosti ima pred menoj!» se je razodela materi. «Hude morajo biti! Ko premišljujem o tem, mi je strašno! Ne vem zakaj. Tajna groza me muči! Kar morilca sumim v njem. Ponoči bi najrajši pobegnila pred njim. Skrila bi se! Na srečo me pusti v miru. Truden in izčrpan pade na ležiščem.»
«Unesel se bo. Nočni ptiček je. Po krčmah hodi. Res ne pije preveč, a doma ne mara biti!»
«Ni res! Vaški krčmar mi je priznal, da ni Martina skoro nikoli v gostilno. Zato mi je še večja uganka.» «No, potem pa postopa po polju. Saj veš, da rad kolovrati okoli. To vendar ni nič hudega!»
Bližal se je dan poroda.
Rotija je drhtela, mislila je samo na dete.
Tako si ga je želela. Že vnaprej se je bala zanje. Čustvo materinstva je vse v njej prevpilo. Pozabila je ves svet.
Martin se je zvečer odpravljal z doma kakor običajno. Videl se ji je žalosten, potrt. Glasno gai je zaprosila:
«Ne hodi po samem! Prosim te! Lahko naletiš na požigalca. Divji človek mora biti! Že nekaj let strahuje okolico. Pravijo, da pomagaš povsod gasiti, kjer zaneti ogenj njegova zlobna roka. Pa prehladil se boš! Ubogaj me! Ostani doma, da se ti res kaj ne pripeti!»
Tolažil jo je:
«Moram iti! Moram! Ali ne vidiš, kako se ponavljajo požari? Danes v naši vasi, jutri v sosednji. Onega zlodeja baš iščem, požigalca! Enkrat bom že naletel nanj! Potem gorje mu! Koliko naših domov je že upepelil! Tedaj bo zanetil poslednji požar! Hi, hi, hi! Da, poslednji!»
Odšel je.
Zjutraj, bila je nedelja, se je Jeranka vrnila od zgodnje maše. Povedala je novico, da je požigalec zažgal Zalarjev skedenj, ki je pogorel do tal.
«Ali še niste vedeli tega? Gasil sem tam! Svojemu sovražniku sem gasil. Ampak onega capina, požigalca moram dobiti! Sinoči sem ga videl. Odpetal mi je. Nisem ga mogel dohiteti!» je zamolčal Martin, ki je prišel kesno domov. Obrnil se je v postelji, zahropel, zaspal.
Med tem se je žena pričela viti v porodnih bolečinah. Mati je hitela po babico.
Okoli poldne je Rotija porodila krepkega dečka.
Oddehnila se je. Blažen smeh ji je obkrožil usta, ko je začula cvileči glasek novorojenčev.
Zahtevala je otroka. Pokazali so ji ga. Čez nekaj ur je usnula.
Ko je Martin vstal, je žena dremala. Po prstih se je splazil k zibelki. Sklonil se je k otroku. Sovražen pogled njegovih srepih oči se je vsesal v dete. Zarežal se mu je. V tem smehu se je zrcalila prikrita zloba.
Rotija se je predramila. Ni vedel, da ga opazuje.
«Martin, zakaj škiliš tako togotno vanj? Kaj hočeš ubogemu črviču?»
«Ne razburjaj se! Spi! Samo pogledal sem ga!»
Z vročo roko ji je pogladil glavo in po prstih odcincal iz sobe.
Mati in babica sta ostali pri otročnici.
Moža ni strpelo doma. Odšel je v hosto nad vasjo, zlezel globoko v grmovje. Zleknil se je po tleh, in se pomenkoval sam s seboj:
«Sinoči sem podkuril onemu hudiču, ki jo je zapeljal. Sam ne ve, da mi je plačal obresti za ta svoj dolg! Tako dobro, nedolžno golobico je premotil! Koliko požarov sem že zanetil! Vendar premalo! Zebe me, zebe! Zopet mi je mraz! H-u-u! Kar stresa me! Ko zašije na strehi ogenj, tedaj šele sem srečen! Samo. ta me ogreje! Ljubim ga bolj ko življenje! Kako prasketa ogenj in iskre kreše, strašne iskre razdejanja! Meni so pa goreče zvezde sreče, razkošja. Oglasi se tromba. Gasilce kliče. Plamen pa prhuta nad strehami. Frfotajoč se posmehuje ljudem, ki ga hočejo ujeti, uničiti! Veča se. Svetlejši postaja. Ogenj zapoje divjo pesem zmagoslavja! Njegov krik je plat zvona, ki brni iz visokih lin.
Oster curek ognja huškne pod nebo, ki ga razsvetli v mračni noči...
Stisnil je z rokama razbolelo glavo, jo zagrebel v mah in godrnjal:
«Ognja si želim! Več, vedno več! Upepelil bi rad svet... Zakaj me tako boli moja nesrečna betica? Le kadar zanetim svetel kres, sem srečen! Vse je dobro! Ogenj mi razjasni možgane. Mrak izgine iz glave. Duša postane svobodna, sproščena! Radostno bi vriskal! Zakaj se ne smem veseliti požigalčeve sreče? Čemu je treba odvračati sum, trpeti? Bojim se kmetov, da, bojim se jih!»
Zadrgetal je, prebledel, krčevito stisnil pesti:
«Pred kmeti bežim. Ko me pa dosežejo, bom miren. Maščujejo naj se nad menoj! V ogenj naj me vržejo! Rad se spojim s temi vročimi, gorečimi jeziki! Oblizali me bodo do kosti.»
V grmičju je nekaj počilo. Blaznik je planil na noge. Pokazal je svoje močne zobe, renčal nerazločne besede. Na ustih so se mu zapenili beli mehurci slin. Zapodil se je globlje v grmovje.
Babica je med tem ogledovala doma dete, ležeče v zibeli poleg postelje. Oči je imelo zaprte, dihalo je lahno, enakomerno.
«Novorojenček je. Čakajte, lahko se bo še vsega nagledal! Takile otroci najrajši meže!» je razlagala babica.
Pristopila je, dvignila detetu trepalnice desnega očesa, se zresnila.
Rotija je sledila njenim kretnjam. Presunil jo je vznemirjen izraz na babičinem obrazu. Zaslutila je nesrečo.
«Kaj je mojemu otroku?» je vprašala.
«Nič hudega! Le počivaj!» je hlastnila babica.
«Ne, ni res! Povejte po resnici!»
«Tudi Jeranka je odprla otrokovo oko. Poizkušala je mirno govoriti, vendar se ji je glas tresel, ko je rekla:
«Rotija, pomiri se, zaspi! Otroka ni hudega!»
«Ne varajta me! Vedeti hočem! Če ne povesta, vstanem in sama pogledam!» je zapretila otročnica.
Mati se je nagnila nad njo, oko ji je orosila solza:
«Hčerka moja, bodi močna! Otrok ima oči popolnoma bele, zastrte z neprodirno mreno. Ne vem, če bo kdaj videl.»
«Še to! Moj Bog, še to!»je zaplakala nesrečnica in skrila obraz v blazino.
Nasprotnika
urediŠtefan je hodil vasovat v sosednjo faro. Lazil je za lepo Kramarjevo Angelo. Kmalu je opravil. Živahna mladenka ni bila petičnih staršev. Res so bili zemljaki, posestvo so pa imeli zadolženo.
Dekle je zvedelo, kako je zaključil z Rotijo. Odslovilo ga je. Nekajkrat je zvečer še potrkal. Odgovora ni dobil.
Oče mu je svetoval krepko, pet let starejšo vdovo Marušo:
«Ni še stara! Denarna je! Čvrsta, delavna ženska je. Otrok nima. To je več ko preveč za resnega ženina!»
Štefan je postal navidezno ravnodušen:
«Živel bom s to ali ono! Rotija ne bo nobena! Rad se oglasim, kjer hočete!»
Poizvedovala sta, ali ni že Maruša s kom zmenjena. Ničesar nista zvedela.
Pa se je fant osramotil. Nekega večera je prišel povasovat k Maruši v hišo. Naletel je na krepkega vdovca Grogo, ki ga je zasmehljivo vprašal, ali se ponuja za pričo pri poroki.
«Nihče nam ničesar ne pove! Kozla sem ustrelil!» se je jezil, ko je prigodrnjal domov.
Zalar je imel znance v raznih krajih. Nekdaj je kupčeval s poljskimi pridelki, mnogo občeval z ljudmi.
Želel je, da bi se sin čimprej oženil. Odpeljala sta se v pol dne oddaljeno vas, kjer sta našla prikladno nevesto Smoletovo Cilko. Bila je še mlada, suhljata, mrkih, sivih oči, podolgovate, koščene brade, mesnatega nosu, kar jo je izdajalo za starejšo, kakor je bila. Zala res ni bila, toda bogata, pridna.
Zdaj so se kar vsi trije vrgli na delo. Tudi stari Zalar se ni štedil. Obdelovali so zemljo od zore do trde noči. Izsesati so hoteli iz nje, kar je imela. Privočili so si malo počitka, slabo hrano.
Mlada, ki je bila že itak suhljata, je še bolj shujšala. Garati ni nehala.
Čas je brzel. Kmalu je razodela Štefanu, da je mati.
Najbolj je bil vesel oče. Kimal je, se hvalil:
«Kar je nas, zemljakov, smo čvrsti.»
Ljudje so se mu posmehovali.
Štefan je zvečer krenil zadovoljen v gostilno.
Delavnik je bil. Naključje je hotelo, da sta se sešla dva redka gosta. V krčmi je sedel Martin.
Štefan je hotel sesti v kot k prazni mizu. Martin ga je zbodel:
«Ali se me bojiš? Strupenec nisem! Na lepem ne pičim!»
«No, bom pa prisedel. Kaj bi se te bal! Trdijo, da malo govoriš.»
Tiho sta sedela. Martin se za soseda ni več brigal. Strmel je pred sebe. Štefan bi rad govoril. Skozi polzaprte trepalnice je ošvignil nasprotnika, pokašljal, začel:
«No, bom pa prisedel. Kaj bi se te bal! Trdijo, da malo govoriš.» Tiho sta sedela. Martin se za soseda ni ve brigal. Strmel je pred sebe. Štefan bi rad govoril. Skozi polzaprte trepalnice je ošvignil nasprotnika, pokašljal, začel:
«Se mar jeziš? Zaradi Rotije?»
«Čemu? Vedel sem, kaj sem kupil!»
«Tudi pri nas bo kmalu. Oče so veseli.»
«Že pol vasi ve, pa še nič ni!»
Nad mizo je brlela petrolejka in slabo osvetljevala prostor.
Martin je dvignil glavo. Punčice njegovih oči so prestregle sij, se zaiskrile.
«Čudne oči imaš!» je glasno opazil Štefan.
«Kajne? To je bolezen. V glavi me žge.»
«Jaz sem zdrav.»
Martin je ostal pri prvi merici. Štefan je hlastno pil. Ni bil vajen. Vino mu je udarjalo v glavo. Opojna toplota ga je objemala, mamila, zibala. Kakor zadreman se je gugal za mizo. Vendar je bil čuječ.
Nepričakovano je segel po Martinovi roki, jo stisnil, hlipnil:
«Ali je brhka? Kajne, zelo lepa je?»
«Kdo?»
«Ona, Rotija.» Iz Martinovih sijočih očesnih kroglic sta blisknili dve tenki strelici. Hripavo je odgovoril:
«Je! Čemu vprašaš?»
«Ne vem. Tako.»
«Lepa je! O, kako je lepa! Dobra je, ljubezniva! Vse pretrpi kakor Marija, prebodena s sedmerimi meči! Vse prenese!»
«Nehaj! Nehaj!»
«Zakaj? Hotel si vedeti.» Štefan je zvrnil kozarec:
«Ne zameri mi! Ne morem je pozabiti! Zdavnaj je nisem videl. A njen pogled je ostal v meni. Ponoči se zbudim. Gledajo me tiste skrivnostne, globoke oči, vprašujejo:
«Zakaj, Štefan, zakaj si to storil?»
«Molčim, trpim!»
«Ti si šleva!»
«Res je, šleva sem! Vsakdo vpliva name! Oče je že v otroku ubil voljo. Prav za prav še samostojno misliti nisem smel. Njegov suženj sem bil, ne sin!»
«A ona? V nji je zmagala ljubezen. V meni pa strast. Preveč me je Rotija rada imela. Jaz njo premalo! Vendar sem jo ljubil! Zdaj spoznavam. Globlje čutim kakor kdaj poprej! Veš, Martin! Nisem pomislil, da ima dušo. Zdaj vem! Trpim kakor norec, kajti tudi v sebi sem jo izsledil. Trga se iz mene! Boli me! Rana krvavi! Ona morda ne trpi več. Naj bo srečna! Vsega je kriv moj stari, njegova zemljaška modrost!»
«Ti imaš dušo? Ha, ha, ha! Kakšen si bil prej? Zdaj razmišljaš o svoji mrki babi. Priznavaš, da ni kakor Rotija. Razlika te grize! To je tvoja duša! Ha, ha, ha! Zalarji ste samoljubni! Rotija je dobra, pridna, brhka! Tvoja samo delavna! Reci drugače, če moreš!»
«Ne, ne, rad sem imel Rotijo! Zavrgel sem srečo! Otroka dobim. Morda mi prinese nekaj veselja. Radujem se očetovstva!»
«Le veseli se! Tudi našega ti bomo enkrat poslali. Ne misli, da bom večno redil tvoiega slepca!»
«Kakor misliš! Kakor veš! Včasih mi je zoprno, kar pogledam. Raztrgal bi se! Izkrvavel! Želim si, da bi bilo vsega konec! Vsega razumeš? Tedaj zasovražim svoje najbližnje: ženo, očeta, vse živo, neživo! Še moj dom mi je odveč, gnusi se mi, kar je v njem. Le proti zemlji ne morem grešiti! Za njo čutim ljubezen v svojem srcu! Zadovoljno hodim po mehkem, prstenem žametu! Brst klije pod menoj. Moje delo dobiva obliko, rodi! V oranicah je moje življenje! Ko to neha, ko izgubim to radost in strast do dela, želim, da bi se zgrudil mrtev!»
Martin je skomizgnil:
«Meni se pa gabijo ljudje, stvari, tudi zemljal Da, tudi ta mrzla, temna, samoljubna! Znoj zahteva za košček kruha! Le Rotijo ljubim in ogenj! Ogenj! Ko sedim pri njem in se grejem, mi je prijetno! Kri polje v meni, ne vem odkod, saj je drugače ne čutim. Ogenj zastruji po telesu! Rotijo objamem! He, veš, tudi ona je živ plamen!»
«Dražiš me! Norčuješ se! Pij z menoj! Skupaj pijva! Krčmar, zaspane, vina prinesi!... Martin, prijazen si, gasil si mi, vendar vem, da si moj največji sovražnik!»
«Hm, hm.»
«Da, dosmrtni sovražnik si mi zaradi Rotijel Prej sva si bila le znanca. Odkar je tvoja žena, sva si sovraga! Ona pa stoji vmes s svojo Ijubavjo! Angel z ognjenim mečem. Ona je čista! Ni grešila! Jaz sem grešil! Greha ni poznala, le ljubezen! Nji se je žrtvovala! Rotija! Rotija! Zakaj sem te zapustil? Zemlja je kriva! Če bi ne bil zemljak, bi jo lahko poročil, njo, bajtarsko hčer! Zemlja je kriva! Vendar jo ljubim, ker sem kmet! Ti pa nisi kmet, zato je ne maraš! Preziraš jo! Kmet nisi, kaj si torej? Postopač?»
«Kmet sem! Mar sem drugače oblečen kakor ti? Ti si pa pijan. Vino ti vre v glavi. Hudiče vidiš, ki plešejo okoli tebe! Jaz se ti smejem! Kaj sem jaz? Postopač? Kmet? Ne, tudi kmet nisem, čeprav sem dejal, da sem! Na kmetih sem rojen, kmet nisem! Nikoli nisem rad tlačanil vlačugi, ki jo teptam z nogami, pljujem nanjo. A vi jo častite, obožujete, imenujete mater zemljo. Kdo naj v znoju obdeluje te črne, mastne prstene kepe? Včasih res primem za plug. Jeranka sitnari. Preveč si le ne upa. Ve, da imam denar. Sanja, da ji dokupim nekaj oralov sveta. Pa se moti! Če ga hoče, tam gori na pokopališču! Onega ji rad kupim, za grob. Ve pa ne! Da bi me podila po njivah, me še bolj priganjala k delu!»
«Naj te! Prav ima! Tudi jaz bi te! Garati bi moral, pa če bi poginil!»
«Tebi? Hlapcu svojega starega? Ali veš, da sem Martin, svoboden človek? Tebi je za prazno prst ve ko za ljubezen! Meni je največ za svobodo!»
«Razsrdil sem te. Moj nasprotnik si. Ne morem te gladiti! Pusti me že enkrat zaradi očeta! Res me drži na verigi! Danes se ne morem več odtrgati! Prepozno je»
«Kdaj si se pa poizkušal? Igrača starega! Suženj svoje babe»
Štefan je vzkipel, segel po Martinu, ga hotel podreti po tleh.
Priskočil je krčmar, ju razdvojil.
Pomirjena sta sedla. Štefan je podprl glavo z rokama.
Soba je zaplesala pred njim. Jecljal je kot otrok:
«Tako je z menoj! To sem jaz, bogati Zalarjev, mož brez volje! Bog me varuj otroka slabiča!»
Martin je odhitel brez pozdrava.
Prijatelja bleščave.
Slikar Marn je neko noč blodil po polju. Šibko telo mu je oslabelo. Bil je prepričan, da sega po njem neizprosna smrt.
Ono noč je slonel na visokem mostu in opazoval vodo pod seboj. Težka, žolta se je leno vlekla dalje. Valovi so se lahno penili.
Slikar se je zganil. Pod mostom na nasprotni strani je začul glasove. Bobneče so odmevali med skalovjem. Prisluhnil je.
Ob vrbah se je pomikala človeška postava. Bled obraz je strmel v luno, treso se glas Je odmeval iz vrbovja:
«Povsod vlada svetloba! Same plamene vidim! Še voda gori s prozornim sijem. Reka se peni, kipi pred menoj polna ognjenih zakladov! Meni jih siplje! Polno naročje jih imam. Bogat sem z ognjem! Zdaj nesem to bogastvo kmetom. Slikar je videl človeka, ki se je na nasprotni strani mosta pognal v klanec.
«Norec!» je šepnil polglasno in pospešil korak za njim.
Senca neznanca se je opotekla v strmino.
Nagonsko je obstal in se nagnil za skalo. Res se je človek pred njim okrenil in se ozrl v dolino. Ko ni opazil nikogar, se je pognal dalje.
«Kako občutljiv je ta blaznež! Čutil je, ko se je njegova senca doteknila mene. Kako razvito ima neko stran živčevja, dočim je druga hroma,» je modroval slikar.
Vrhu klanca je stala vas. Hiše so bile lesene, s slamo krite.
Marn je čakal. Požigalec je dospel do zadnje hiše. Iz žepa je privlekel kos v papir zavite smole. Položil jo je pod skedenj za hišo. Priložil je nekaj trsk, ki so bile ležale v butarah v skladovnici na dvorišču. Zaiskril se je plamen in obsvetil Martina, ki je zabuljil v ogenj, se tenko nasmehnil in hotel zbežati. Slikar je kriknil: «Zgrabite požigalca!»
Navalil je nanj.
«Ti hudič boš mene izdajal?» je sikal napadenec.
«Pomagajte vendar je vpil Marn, vedoč, da bo zaradi svoje šibkosti kmalu podlegel.
Ogenj je planil kvišku. Ljudje so pričeli gledati skozi okna. Nekateri so prihiteli na plan. Zgrabili so Marna.
Kričal jim je:
«Pustite me vendar! Primite požigalca!»
Martin je mirno stal poleg. Bled je bil. Oči so mu sijale. Glasno dihajoč je kmetom pripovedoval:
«Vendar sem ga dobil. Ta je požigalec, ki je upepelil že toliko naših domov! Dovolj dolgo sem oprezoval za njim»
Martina so vsi poznali, saj je bil doma iz sosednje vasi. Bili so prepričani, da je podnetil tuji grbec. Pričeli so ga brcati, tepsti. Če ne bi bil prišel župan, bi ga bili linčali, tako so bili razkačeni.
Župan ga je odvedel s seboj.
«Bodite no pametni! Pustite me! Toliko sem požigalec kakor vi!» je prepričeval župana.
Starec ni odgovoril. Odvlekel ga je domov in ga zaprl v mračno čumnato. Za stražo je postavil svojega močnega hlapca.
Naslednji dan ga je izročil kot požigalca sovrožnikom.
Časopisi so poročali v dolgoveznh članikih o Marnu.
Neki novinar ga je imenoval slikarja ognjenih barv. Proslavljal je njegova umetniška dela, polna življenja in sile. Zaključil je, da je umetnik duševno obolel. Barve je izpopolnjeval, ko je požigal kmečke domove.
Marn je pa ždel med zidovi jetnišnice. Spočetka je menil, da se morajo vse mračne stene in zidovi, med katerim je tičal, nad njim sesuti in ga zdrobiti, tako tesnost ga je tlačila.
Marna so zasliševali in ga vlačili k preiskovalnemu sodniku. On pa je navajal vedno isto, da je nedolžen, da je sam hotel preprečiti požar, razkrinkati zločinca.
V ječo so mu prinesli platno, čopiče, barve. Kot otrok se je razveselil barv.
Ko je ležal med tem železjem, se je pričel topiti kakor vosek na solncu. Vse trpko, sovražno je izginilo. Duša je postala mehka, voljna.
V tihi noči se je pa vse dvignilo proti njemu: stene, železni ljudje, vse, vse! Še posteljo je čutil. Stresla ga je na tla, se postavila na podložnikove končnice. Nekaj nevidnega je tolklo po železni steni. Vse se je premikalo proti njemu. Železne stene so zabučale, železni ljudje so zarežali z železnim, ropotajočim smehom.
Na Marnovo srečo je bil preiskovalni sodnik njegov znanec.
Osumljenec mu je vse pojasnil. Sodnik je zaslišal tudi Martina. Dal ga je preiskati po zdravnikih za duševne bolezni, ki so izjavili, da se na Martinova pričanja ni zanesti, ker je duševno manj vreden človek.
Tako je prišel Marn zaradi nedostajanja dokazov iz zapora.
Ko je prestopil prag mrke ječe, se je radovedno ozrl okoli sebe. Prvo minuto je vprašal samega sebe, ali je še tako na svetu, kakor je bilo prej.
Med hiralci
urediKo je slikar Primož zapustil ječo, je najprej obiskal svojega očeta.
Stari Marn je bil nekdaj čevljar.
Živel je več let na deželi, kjer se je rodil. Kasneje se je preselil v mesto. V zakotni ulici je krpal ljudem čevlje.
Ko se je postaral, so ga sprejeli v hiralnico. Sin je skrbel za njegovo postrežbo.
Hiralnica je stala ob koncu mesta nad reko, ki se je penila globoko pod hišo.
Topel dan je bil.
Stari ljudje, zbrani na zagrajenem vrtu, so se zadovoljno greli.
Ženski oddelek je bil ločen z leseno pregrajo.
Skoro vsi so bili bledi, z zmršenimi lasmi, prepadeni, slabo oblečeni.
Eden med hiralci je bil visok, krepak možak s popolnoma belimi lasmi, bledimi, sivimi očmi, razodevajočimi praznino in mir. Zadovoljno je hodil po vrtu in žvižgal. Bil je vse življenje veseljak. Njegov edini pokic je bilo tičarstvo. Še zdaj je najrajši oponašal ptiče in se smejal kakor otrok, če je privabil k sebi krilatega pevca.
Dva hiralca sta igrala domino za gumbe. Starejši se je praskal po hrbtu, pačil obraz. Imel je polno izpuščajev. Njegove čelne kosti so bile na straneh močno izbočene. Tovariši so ga dražili, češ, da mu rasejo rogovi. Oči je imel krvave, nos pa ozek, stlačen. Njegov glas je bil trd, zamolkel. Rekali so mu Satan. Bil je brezobziren, bahaški, skop. Kar je priigral, je pograbil, shranil. Svoj čas je potoval mnogo po svetu. Še mlad je zašel med komedijante. Naposled je postal potepuh.
Slikarjev oče je bil visok, suhljat starec. Najrajši je ležal na vrtu v senci, ločen od drugih, spuščal iz pipe dim, gledal oblačke in se prepiral sam s seboj. Oči je imel globoke, lepe kakor sin, telo sloko. Nikoli ni mogel razumeti, kako da ima Primož grbo.
Ko ga je sin zdaj obiskal, je bil slabe volje. Njegovo lice je bilo trudno.
Odšla sta v starčevo ozko, zatohlo sobo.
Plesnivi zadah je Primoža neprijetno dirnil. Spomnil se je ječe, ki jo je baš zapustil. Odprl je na stežaj okno in globoko vsrkal zrak, struječ iz vrta.
«Razsrjen sem! Satan je nekje iztaknil star časopis. Vsem je čital, da si ti požigalec,» je rentačil oče.
«In vi ste verjeli?»
«Kdo bo verjel! Le skrbelo me je, ker te tako dolgo ni bilo blizu. Saj veš, da sem siromak. Ce bi tebe ne imel, bi moral iti prosjačit. Tisto, kar tu dobim, je pičlo. Kljuke pa nerad gladim. Ni vsakdo za ta posel. Pretrd tilnik imam! Zadnji čas mislim mnogo na smrt. Ne vem zakaj. Menda se res bliža. Ko ležem ponoči v posteljo, jo nenadno zaslutim poleg sebe. ‚Ne maram te še!‘ ji rečem. Tako se prepirava. Zjutraj sem truden, bolan. Odpodim jo, a vsakikrat teže. Enkrat je ne bom ve mogel odsloviti. Nekaj ti moram povedati! Ne stoj poleg mene! Si mar tujec, ki se ustavi le mimogrede?»
Sin se je vsedel.
Starec je nadaljeval:
«Ko sem bil še mlad fant, sem se seznanil na deželi s prijaznim dekletom čedne zunanjosti. Bila je zdrava kmetica, jaz pa sem bil pa pokvarjen kmet. Rad sem jo videl. Poročil bi jo rad. Čevljaril sem dobro. Pa se je oglasil njen oče. Prepovedal ji je občevati z menoj, ker sem bil prehud pijanec. Povedala mu je, da ni vse tako brez ničesar med nama. Zavrnil jo je: ‚Bolje, da imaš enega nezakonca kakor kup otrok in moža pijanca!‘ Zapustila me je. Odšel sem drugam. Za njo je lazil tudi neki delavec. Poročila sta se. Kasneje je šel delavec v Ameriko. Vse ji je odpustil in skrbel za mojega otroka, kakor bi bil njegov.»
«Kje je zdaj ta moj polbrat?»
«Morda ga boš kdaj videl! Če bo v stiski, mu pomagaj! Menda je pa dobro preskrbljen. Danes mi je žal, da se nisem bolj pobrigal zanj. Niti ne pozna me. Njegova mati je živela zadnje čase na Krtini. Fant se piše Martin Skalar.»
Slikar se je zganil:
«Torej požigalec Martin je moj polbrat?»
Nato je hlastno vprašal:
«Oče, kako je z njegovo pametjo? On je vendar blazen.»
«Preden je bil rojen, je nastal v domači hiši požar. Nesrečno nezakonsko mater so komaj rešili. Bila je zelo opečena in že vsa omamljena, ko so jo sosedje izvlekli iz hiše in jo položili na travo. Pri rojstvu bi bila novorojenec in mati skoro umrla. Hud porod je bil. Sirota je bila v zadnjih mesecih, ko je nastal ogenj. Morda so te njene opekline škodovale otrokovemu živčevju? Ne vem. Nisem zdravnik.»
Martin se je poslovil od očeta. Na mah mu je postalo tesno. Slutil je, da ga res zadnji vidi živega.
Slepec
urediRotijinega nebogljenca so krstili za Tomaža. Preden so ga odnesli h krstu, so vprašali Mar-, tina za otrokovo ime. Zagodrnjal je:
«Zaradi mene naj bo Antikrist, samo Martin ne sme biti!»
Dete je mirno trpel, le v svoji notranjosti je sovražil nedolžnega slepca, ker ni bil njegove krvi.
Mlada mati je zelo skrbela za svojega Tomažka.
Neko nedeljo je sedela z njim v naročju pred hišo. Pozdravil jo je zveneč glas:
«Dober dan!»
Prestrašila se je, pogledala na stezo.
Pred njo je stal slikar Marn.
«Menda me še poznate,» je govoril.
«Saj se še spominjate tiste noči, ko ste bili tako žalostni in zapuščeni. Slikal sem vas. V globini svoje notranjosti sem obdržal vašo sliko. Čarobna je, a ni popolna! Prosim vas, sedite mi nekajkrat, da jo dopolnim!»
Gledal jo je otožno, proseče.
Bolno se je nasmehnila:
«Često sem mislila, kaj je z mojo sliko. Tako tolažilne so bile vaše besede. Še se vsega spominjam!»
Pogledal je slepega otroka in zamišljeno zmajal z glavo.
Pogledal je slepega otroka in zamišljeno zmajal z glavo.
«Uboga mati!» je stisnil med zobmi.
Odslej je prišel nekajkrat v hišo.
Rotija je povedala možu, da jo slika neki slikar.
«Zakaj neumnosti?» se je jezil.
Ni mu odvrnila. Sedela je še dalje Marnu, da je sliko dovršil.
Prihajal je samo ob nedeljskih popoldnevih. Martina ni bilo nikoli doma.
«Samo še danes sem pri vas.» je omenil umetnik, ko je prišel poslednji slikat.
Baš je hotel pospraviti svoje reči, ko so se sunkovito odprla vrata.
Na pragu je stal Martin. Divje je gledal. Ko je opazil Marna, ga je spoznal, zaškripal z zobmi:
«Ta človek te lovi na svoje umazano platno? Ta mi je bil tedaj za petami.»
Stisnil je pesti in skočil k stojalu, hote raztrgati platno.
Pogled se mu je bežno ustavil na sliki. Odrevenel je. Lice je dobilo milejši izraz. Ustnice so mu zatrepetale. Pred seboj je videl svojo ženo. Drugačna je bila, kakor jo je gledal sam, vendar je bila ona! Zazrl je vso njeno srčno plemenitost, ki je ni znal najti v njenem obrazu, bolest matere mučenice, ki je rodila nesrečno, slepo dete.
V očeh mu je zasijala solza. Zajecljal je:
«Lepa si! Kako si lepa!»
Sklonil je glavo in odšel proti vratom. Pograbil se je za senca, se okrenil in hripavo zakričal:
«Vse je laž, tudi tvoja lepota! Nocoj vse razkrinkam! Pomagal si bom, pa tudi vam!»
Zletel je na plan.
Slikar ni odšel domov. Sprehajal se je po polju, čakal noči. Martinove besede so valovale v njem. Begala ga je huda slutnja.
Ob mraku se je obrnil proti Krtini. Tiho je stopal po samotni poti med njivami.
V daljavi, kjer je stala Jerankina hiša, je zazrl luč. Približal se je in se ustavil za visokim drevesom. Sam ni vedel, kaj počenja. Kakor v polsnu je čakal. Njegovi živci so bili silno napeti.
«Kaj se godi z menoj? Zakaj čakam? Vendar moram čakati, moram!» si je šepetal.
Po stezi se je bližal človek. Spoznal je Martina. Pred domačo hišo je obstal in se ozrl okoli sebe: «Nocoj bo vse končano! Videl sem sliko. Vem: ta grbec je vzel moji ženi dušo! Pokazal jo bo svetu. Meni naj ostane le njeno lepo, toplo telo brez duše! Ne maram ga! O, saj njena duša ni bila prav nikoli moja, nikoli! Štefanova je bila, kasneje otrokova, zdaj je grbčeva, a moja ni bila nikoli!»
Pričel je šariti za hišo in pripravljati slamo.
V slikarjevi duši se je zasvetilo:
«Zato sem moral priti semkaj! Bratova misel me je prisilila, da zabranim njegov zločin!»
Martin je nadaljeval:
«Vse naj zgori! Zena, slepec, tudi jaz! Škoda, da je grbec odšel! Tudi njemu bi privoščil ta ogenj, v katerega sam skočim!»
Vzel je iz žepa škatlico z vžigalicami.
«Stoj! Tu me imaš! Želel si me, prišel sem,» je kriknil Primož.
«Prekleti! Prekleti! Spet si tu, da bi mi zabranil požar, me ovadil!» je zahropel blaznik. S sklonjenim gorenjim telesom se je pognal proti slikarju.
Marn se ni premaknil. Z jasnim glasom je odvrnil:
«Nikoli več te ne bom izdal! Ti si moj brat!»
Martin se je stresel kakor moker pes. Zahripal je:
«To ni res! Lažeš, da bi se me znebil, pa se me ne boš!»
Slikar je mirno nadaljeval:
«V Krtini je živela žena, tvoja mati. V dekliških letih je bil njen prijatelj čevljar, pijanec. Dna bi ga rada poročila. Njen oče je nasprotoval. Čevljar se je preselil v mesto. Mladenka se je odločila za rudarja Skalarja, ki je odšel kmalu po poroki v Ameriko. Njena prva ljubezen ni ostala brez posledic. V zakonu je mlada žena rodila dete, ki je bilo čevljarjevo. Se preden je porodila, bi bila kmalu zgorela v domači hiši, bi jo je nekdo zažgal. Čevljar se je v mestu Oženil. Dobil je sina. Ta sin sem jaz, Primož Marn. Ti si pa oni nezakonski otrok, rejenec Američana.»
«Ho, ho, ho! Nazadnje si res moj brat, sicer bi ne vedel vsega tega! No, pa ne bomo kurili. Pojdi z menoj v hišo, čeprav je kasno! To je druga stvar, če si moj brat.»
Blaznik je srepo gledal slikarja z vročičnimi očmi. Marn ga je prijel za roko in ga kot otroka odvedel v hišo.
«Mali Tomaž je kazal mnogo življenske sile. Komaj je dopolnil devet mesecev, že je kobacal po sobi, tipal z ročicama ob steni, varno stopical po tleh.
Ko je postal starejši, se je navadil pasti privezano kravo. Sedeč v travi za hišo je držal vrv. Krava se je mirno pasla po travi.
Pred slepimi očmi malega dečka so se polagoma pojavljale slike.
Sede pred hišo, obrnjen k solncu, je zagledal urno se vrteče kolobare. Premikali so se, izpreminjali v modre, zelene, sive, bele. Naposled so se zgostili v ostre iskre, predirali vanj vedno globlje, da ga je pričela boleti glava.
Ko je povedal materi, da vidi nekaj pred seboj in ji začrtal z roko krog, mu je odvrnila, da je to kolobar, da so tako okrogla tudi mlinska kolesa.
«Torej to je moj mlin!» je šušljal deček.
Pri teh kolesih se je največ mudil. Vse, kar je otipal, je v mislih oblikoval, nato pa vrgel na svoja kolesa, da so mlela.
Ko si je zaželel druge slike, je obrnil solncu hrbet. Vlegel se je na trebuh in tipal travnate bilke. Ugodno mu je delo, če je začul med travo murna. Prijateljsko ga je klical. V duši je sestavljal barvo njegove zunanjosti. Njegovo obliko si je zamislil zelo preprosto. Mati mu je omenila, da leži murček v travi s podvitimi nožicami, da ga je lahko zamenjati s fižolom. Otipal je fižol in si ustvaril murna. In ta murn poje. Drobni fižol čepi v travi, poje: «Čri, čri, čri!»
Enkrat mu je čriček zlezel na roko. Prijel ga je. Ni ga videl, a prepričan je bil, da je murn. Kar zagomazelo je po njem, taka radost ga je obšla, ko je držal drobnega žužka v roki. Murček pa je molčal. Deček ga je razočaran spustil v travo.
Kadar je ležal v senci, so se običajno pojavile pred njim temne pike, na robeh svetlejše. Med njimi so se zvijale tenke krivulje. Ko je materi črtal njihovo obliko, je trdila, da so take kače, ki pikajo ljudi in živali.
Deček ni mogel pozabiti kač.
«Neverjetno! Da sovražijo človeka, da pikajo! Mati me pa ni nalagala!» je modroval. Nobena živali ga še ni ugriznila, mu storila zlega.
Enkrat je sedel za hišo. Pred seboj na tleh je imel skledico toplega mleka. Pridružila se mu je domača mačka. Pogladil jo je in ji prepustil ostanek.
Na mah je muca divje puhnila. Deček je mirno obsedel. V uho ga je zbodlo tenko sikanje, nato pa vse utihnilo. Hotel je dvigniti steklenico, a je čutil, da se je nekaj drži. Lahno je šel z roko preko posode. Zatipal je kačo.
Za hišo so bile razvaline starega znamenja, kjer se je naselila gadja družina. Starega gada je privabila mlečna sopara.
Tomaž se je nasmehnil:
«Na, le pij še ti! Vsem privoščim! Vsi ste moji prijatelji,» je prijazno šepetal in pustil kači, da je pila mleko.
Gad mu ni storil ničesar. Ko se je napil, se je odzibal nazaj proti svojemu domu.
Odslej je deček še večkrat prosil mater za mleko. Ni ji povedal, da ga daje muci in kači. Tudi mačka se je privadila kače. Slepec si je izprosil večjo posodo, v kateri je nosil svojim ljubljencem mleko v bližnje grmovje za hišo.
«Kako da Tomažek porabi še enkrat več mleka kakor prej?» se je vpraševala Rotija. Enkrat je šla za njim gledat.
Tomaž je mirno odšel po travi. Poleg njega je zadovoljno korakala mačka z dvignjenim repom, veseleča se tople južine.
Ko je Rotija dospela v grmovje, bi se kmalu sesedla.
Deček je pomakal v skodelo košček kruha, na eni strani je lokal mleko maček, na drugi pa velik, star gad.
Mati je hotela krikniti. Ni mogla. Od samega strahu ji je zastala beseda v grlu, ko je videla, kako je dečkova roka segla proti gadu in ga prijazno gladila. Gad je tenko zasikal in se počasi odzibal.
«Kaj počenjaš? Ti nesrečni otrok, ti!» je kriknila Rotija, ko se je kača odplazila.
Prestrašil se je.
«Nisem vas hotel plašiti. Taka prijazna kača je! Žejna je, mleka sem ji privoščil!» se je opravičeval.
Maček je pa čepel pred njima, se oblizoval in prijazno opazoval gospodinjo.
Odslej je deček samo včasih še nesel kači mleka. Sam ni smel nikoli več ostati v njeni bližini. Ko je na gada naletel Martin, je pa kačam odklenkalo. Poiskal je zalego in jo vso pobil.
«Odkar je bil Primož v preiskavi, so požigi ponehali. Martin se je vendarle bal. da bi ga metje ne izsledili.
Sredi pota je naletel nekoč na človeka, ki ga je sumljivo opazoval. Zvečer je često vedel, da ni sam. Poleg sebe je slutil sence, čul odmev korakov nekoga drugega, ki je šel z njim, ga potajno opazoval.
Sumil je, da so mu na sledu. Bolna domišljija je ustvarjala strahove, preganjalce, ki ga hočejo presenetiti.
Prenehal je požirati, a staro koprnenje za ognjem je ostalo.
Rad je kuril na njivi dračje, ležal pri ognju, pekel krompir in si mel roke.
Doma je vedno silil k ognjišču. Po več ur je presedel v veži pred prasketajočim plamenom. Njegove oči so uživale, gorele.
Neko noč se je izdal ženi v sanjah. Globoko je spal, težko dihal.
Ona je bila predramljena. V sobi je bilo popolnoma temno. Skozi razpor pri platnenem zastoru je svetila v spalnico komaj vidna nitka luninega sija.
Rotija jo je opazila. Bilo ji je tako lahko pri srcu sredi nočne tišine.
Tedaj se je oglasil Martin. Predramil jo je iz lepih misli. Njegove lomeče se besede so sovražno udarjale na njeno uho:
«Spoznal sem, da brez ognja ne morem živeti. Požigal sem. Vsakdo ima svoj poklic! Tudi jaz ga imam! Požigalec sem, poklicni požigalec! Tatinsko sem se plazil ponoči okoli.»
Žena je poslušala blaznikovo izpoved. Zdaj je vse vedela.
On je uničil njen dom, ko je bila še otrok, ko so se se starši trudili, da bi postali zemljani.
Baš on, njen mož, je tista strašna pest usode, ki je udarila po njih, da se niso mogli nikoli dvigniti! Ves znoj njenega očeta in njene matere je upepelil. On je tisti, ki jo je ponižal pred starim Zalarjem, zakaj če bi ne bil pogorel njih dom, bi bila mati Jeranka čvrsta zemljakinja. Stari Zalar bi se ne protivil, takoj bi dovolil, da jo poroči Štefan.
Ali je to človek? Ali je res to njen mož, ki ga je poročila in se odpovedala vsaki sreči? Dvignila se je v njej divja mržnja. Obenem je začutila železne okove svojega zakona.
Nič več ni mogla zaspati. Premišljala je svojo in otrokovo usodo.
Pa je vzniknila v njej misel, da njen mož ni tak kakor drugi ljudje, da je blazen.
Mržnja in sovražnost sta prešli v tiho sočutje.
«Siromak je. Bog hoče, da moram jaz prenašati ta težki jarem!» si je rekla.
Sklenila je možu povedati, da ga je čula. Morda bo pa toliko pameten, da bo opustil požige. Sicer ga bo morala spraviti v blaznico.
Zjutraj ga je res opozorila na njegove besede. Prebledel je. Ustnice so mu vztrepetale:
«Saj vidiš, da sem se poboljšal. Trpim pa, hudo trpim! Ce hočeš, kar naznani me! Pojdi! Izdaj svojega moža!»
Rotija ni mislila, da bo še kdaj rodila, šest let je minilo, odkar se je bila poročila z Martinom. Pa je nepričakovano zanosila.
Ko je ležala na porodu, je dejal Martin Jeranki:
«Mati, zdaj bomo imeli svojega otroka. Slepec bo odveč pri hiši. K Zalarjevim ga bomo dali. Tam naj skrbe zanj! Več kruha imajo ko pri nas. Štefan je bogat!»
Starka ni rekla ničesar. Vedela je, kako je hči navezana na sina. Sama ni marala raniti njenega blagega srca.
Pa bala se je Martina. Zenica je vse opazila. On se tudi ni ve skrival kakor včasih. Skrita mirnost in pohlevnost sta ga že zdavnaj zapustili. Razgrajal je včasih, da sta se ga obe ženski bali. Potrpeli sta le, ker sta vedeli, da mu manjka precej pameti.
Mlada je porodila krepkega dečka. Komaj je vstala, ji je mož omenil:
«Pri nas bo treba nekaj izpremeniti! Ljudje, ki ne spadajo k nam, morajo k svojim! Tomaž bo šel lepo k Zalarjevim! Kar Štefan naj ga redi! Mi imamo zdaj svojega! Morda še kaj prikupimo?»
Žena je prebledela:
«Ali veš, kaj si obljubil, preden sva se poročila? Zaklel si se, da boš otroku dober kot oče! Zdaj ga pehaš iz hiše. Ne, ne pustim ga!»
Tomažek se je stisnil k nji. Z levico ga je objela okoli vratu, z desnico je držala dojenca.
Oba sta bila njena, mlajši rojenček, ljubek, smehljajočega obraza, slepi Tomažek, otožen, nebogljen! A njena duša se je nehote bolj oklepala nesrečnega slepca. S tem otrokom 60 bili spojeni vsa njena bolest, razočaranje, spoznanje, prva ljubezen.
«Rotija! Bodi pametna! Ne uganjaj neumnosti! Otrok mora iti k Zalarjevim! Z materjo sem tudi že govoril. Ni nasprotovala. Naj tam skrbe zanj. Štefan pa ne bo zavrgel lastnega deteta,» je prigovarjal Martin.
«Ne dam ga!» je jeknilo iz nje. «Ne, ne, ne dam ga! Rajši me ubijte! Če pojde on, pojdem tudi jaz! Kajne, moj bedni otrok, skupaj pojdeva po svetu?» Zaihtela je glasno, obupno.
«Ne vem, zakaj jokaš? Če zdaj ne pojde, bo moral iti pozneje.»
«Tepli ga bodo, trpinčili, se norčevali iz njega.»
«Zato se protiviš in cmeriš? Še sama boš zadovoljna, da pojde od hiše!»
Pokimal je z glavo, zlobno pomežiknil in odšel.
«Nikomur te ne dam! Nikamor ne pojdešl Skozi oči svoje matere gledaš svet, z njenim srcem čutiš ljubezen. Brez mene ne boš znal ljubiti! Sovraštva te bodo učili in zlobe, ko te bodo mučili! Če te vzamejo meni, boš dvakrat oslepel. Moje oči ti ne bodo sijale, moja ljubav te ne bo ogrevala! Živel boš ubito življenje!» je vzdihovala Rotija.
Martin je zdaj slepca očitno zasovražil. Znašal se je ne d njim, ga suval in pretepal. Če ga je zalotil pri Rotiji, ga ji je iztrgal iz objema, ga brcnil, da je sirotek odletel v kot in zastokal.
Otrok in mati sta vedno bolj trpela.
Bedna Rotija! Mlada, lepa je pričela že veneti. Njen mali ljubljenec je oslabel. Vedno je trepetal, prisluškoval korakom prihajajočih, se skril, če je spoznal hojo svojega neusmiljenega očima.
Mati Jeranka ni molčala. Prigovarjala je hčeri, naj se loči od moža in naj ga spravi v blaznico, kamor spada.
Mlada je žalostno odkimala. Trdila je, da mora vztrajati poleg njega, trpeti z njim, zanj, zaradi njega, kajti njen mož je.
Pa je bilo tudi Jeranki naposled vsega preveč. Kar zrasla je:
«Hči moja, zdaj je dovolj! Sama si oslabela. Otrok je zbegan, shujšan! Pred Martinom samo trepeče. Ponoči glasno kriči, skače kvišku! Mož bo ostal tak, kakršen je, če ga še tako pogovarjaš! On pa zahteva, da se popolnoma posvetiš samo njegovemu otroku. Končaj! Zahtevam! Sicer poženem vse iz hiše, čeprav se mi smiliš bolj kakor verne duše v vicah! Tomažka oddamo Štefanu, pa bo vse dobro! Njegova žena je stroga, toda pravična. Menda bo vendar imela srce za našega siromaka? Tudi jaz ga ne bom pozabila. Ko umrem, bo dobil svoj delež, pa če me tvoj dedec mrtvo vrže iz groba v jarek!»
Hči je molče jokala. Materi ni ugovarjala. Res ni moglo tako dalje! Starka je govorila samo bridko resnico. Domenili sta se, kdaj naj mati odvede Tomažka.
Prišlo je, kar je moralo priti. Rotija je bila vsa objokana. Deček se je k nji stiskal, ječal. Jeranka ga je s silo odtrgala od Rotije. Z njim je odtrgala del materinega srca.
«Zalarjevi se niso baš razveselili novega prirastka. Štefan je otroka nerad gledal. Smilil se mu je, jezen je bil. Odveč mu je bil, saj se mu je dozdeval njegova huda vest, ko ga je videl mirno čepečega v kotu.
Žena Cilka je bila dokaj dobra. Tomažek je bil zanjo nov član rodbine. Resno ga je sprejela. Ni ga objela. Dajala mu je skromno jed kakor vsem, skrbela zanj kakor za druge.
Smilil se ji je. Njeno, na videz trdo srce ni tega pokazalo. Le Štefan jo je nepričakovano zalotil, ko je opazovala slepca in so ji debele solze polzele po licih.
Vedela je, kako je otrok navezan na svojo mater. Neko nedeljo ga je vzela s seboj. Šla sta jo obiskat. Cilka je Rotijo pomirila, ji obljubila, da bo vedno skrbela za otroka in se zavzemala zanj.
Tudi na novi domačiji je deček pasel krave.
Neki tovariš mu je izrezljal iz lubja zvezdo. Ko je otipal njeno obliko, se je spomnil, da je tak komet že videl, ko je ležal na travi z zaprtimi očmi. Menil je, da je le ognjena šivanka, bi je preluknjala črn zastor njegove slepote.
Presunila ga je misel, da je nekaj za to mračino, nekaj novega, veličastnega, onega, kar se imenuje življenje! Sam ni vedel, kdaj se je oklenil misli, da bi predrl to temino.
Zdaj ni imel matere. Duševno je zelo trpel. Često se je sam ubijal dolge ure s posamezno in preprosto mislijo, ki je vendar ni znal razvozlati.
Pastirci so ga radi imeli. Eden mu je prinesel na pašo krta, ki ga je vjel na njivi. S čudnim veseljem ga je vzel v roke, stisnil k sebi, mu gladil žametno dlako, ga nežno otipaval.
Krt ga je nekajkrat ugriznil. Tomaž se ni za to zmenil. Odhajaje domov ga je vtaknil v žep. Ko je legel spat, ga je dal v svojo posteljo, ga ljubkoval, čakal, da bi se umiril. Živalca ni mirovala, grebla je po postelji. Vso noč ni spal.
Naslednji dan je bil krt mirnejši. Tedaj se je deček spomnil na njegovo hrano. Ni vedel, kaj bi mu dal. Žalosten ga je odnesel nazaj na njivo. Ljubeče ga je pritisnil k ustom. Krt ga je krepko zbodel v ustno, da mu je pritekla kri. Prijazno je pogladil sovražno živalco in jo izpustil.
Ko so pastirji stikali za gnezdi, so vzeli s seboj tudi Tomaža. Varno je stopal med svojimi prijatelji. Ni čutil, da je slep, vodila ga je ljubezen tovarišev.
Dali so mu mladega kosa. Nesel ga je domov. Vaški ptičar mu je podaril staro, zarjavelo gajbico. Srečen je obesil ptiča nad svojo posteljo v hlevu. Črve so mu dajali tovariši. Nosil jih je kosu v škatli za vžigalice.
Kadar je kos pel, ga je zamaknjeno poslušal. Niti dihati si ni upal.
Če je ptič molčal, je poizkušal slepec posnemati njegov glas. Požvižgaval je, ga izpodbujal, dokler se ni oglasil zveneči gostolevk.
Cilka je pričakovala že tretjega otroka. Morala bi si privoščiti kak priboljšek. Niti mislila ni nase. Vsi so se preveč pehali, delali, pozabljali drugo.
Maščevalo se je baš nad njo, ki bi bila morala ostati, podpirati hišo, dokler bi ne bil goden mladi zarod.
Tretji porod jo je nenadno zaskrbel. Bala se je nečesa hudega.
Pravočasno je poklicala babico. Pregledala jo je in izjavila, da otrok ne leži pravilno.
Otročnica je dobila popadek. Dete je ostalo v sklepih. Drugega popadka ni bilo. Štefan je dirjal z vozom v mesto po zdravnika. Ko ga je pripeljal, je ležala žena na postelji mrtva. Prešibka ni mogla prenesti borbe novorojenca v svojih sklepih. Čutila je, da se sirotek duši med njenimi kostmi, bori za svoje življenje. Sama mu je izkušala pomagati. Napenjala se je. Hotela je, da bi se dete rodilo, da bi živelo. Prisiliti se je hotela k popadku. Ni se mogla. Smrt je bila močnejša. Otroka je zadušilo. V nji je pa nekaj počilo. Bila je pa tenka nitka njenega življenja, ki se je odtrgala, jo rešila težav, nadlog.
Tomaž je objokoval smrt svoje krušne matere. Dobro je čutil, da je bila stroga, pravična, poštena žena. Ni rezala pogače ne sebi ne drugim. Bila je pristna kmečka gospodinja, prepričana, da si ne sme privoščiti preveč dobrega, da se mora mnogo premagovati iz ljubezni do zemlje, saj se lahko pripeti, da pride slaba letina. Treba je biti vedno pripravljen tudi za sedem nerodovitnih let.
«Martin, vzemimo dečka nazaj! Lepo te prosim!» je moledovala Rotija po Cilkini smrti. Bob v steno! Mož ji niti odgovoril ni.
Ona se je pa bala nove Zalarjeve gospodinje. Mladi pač ne bo mogel ostati sam z otroki, si je mislila. Pa Tomaž? Hitro rase, razvija se. Nikogar nima, da bi ga o čem poučil. Kdo naj se pri Zalarjevih peča z njim? Vse je v delu! Kako se bo ponašala proti njemu mlada? Bog ve, kaj ga čaka?
Štefan res ni dolgo žaloval za ženo. Že čez pol leta je zavladala na njegovem domu Trčkova Franca. Ta je pa bila drugače gospodarska! E, kako je nastopila! Starega Zalarja je prvi dan nahrulila, ko ji je nekaj ukazoval. Protivil se ji je. To sta zaropotala! Kakor ris se je zagnala proti njemu. Odnehal je rajši. Prvič v življenju je zapustil poražen bojišče.
Štefanu je ukazovala kakor hlapcu, Tomažka pa pretepala ko psa.
«Taki nepotrebneži so odveč pri hiši! Čemu žive? Ali bi ne bilo bolje, da bi jih bili že pri rojstvu odpravili?» se je jezila proti možu.
Bila je krepka tridesetletnica čednega obraza. Ljudje so jo opravljali, da je imela kot dekle razmerje z nekim oženjencem. V zakonu ji ni mogel nihče kaj sličnega očitati. Poštena je bila. Hudo delo ji pa ni dišalo. Polje je prepuščala rajši drugim.
«Gospodinja mora biti v kuhinji!» je rada poudarjala. Sukala se je najrajši okoli ognjišča. Pri hiši se je zdaj dobro jedlo. Le oče je dobival ostanke, slepec pa bere s prestanim krompirjem.
Zalarja je bolelo. Njegov ponos je bil ranjen. Možak si je v izročilni pogodbi dobro izgovoril. Črno na belem je imel zapisano, da lahko zahteva četrtino vrednosti vsega posestva od sina, če ne bo z mlado zadovoljen.
Franca se ni za to brigala. Starega še pogledal ni. Mar ji je bilo, kako je z njo zadovoljen. Silila je v Štefana in ga naposled res pregovorila, da ji je hotel pripisati posestvo.
«Če bom imela vse v rokah, navijem še druge strune! Tudi stari bo plesal, da bo cvilil!» se je veselila.
Prehitro je računala. Oglasil se je stari Zalar. To je bil njegov dan!
«Le prepišita, če hočeta! Štefan, vem, da si šleva, da si pa taka mevža, si nisem mislil! Kar daj svoji babi! Jaz bom zahteval svoje, ker nisem zadovoljen. Pa naj gre vse na boben. Denar imam, bom pa sam kupil. Ne bosta me še pokopala! Pa tudi boljšo hrano zahtevam, sicer, saj veš, kaj sem rekel!» je zarobantil stari.
Mlada je skakala, norela. Pene so ji od same jeze silile iz ust. Starcu je grozila, ga klela in bevskala nad njim.
Prezirljivo se ji je smejal:
«Zdaj veš, da ne boš nikoli gospodarila na Zalarjevem domu! Če gospodariš nad svojim dedcem, le gospodari, to mi malo mar. Utepa se mi. Premalo lastne volje sem pustil sinu!»
Odštorkljal je v zgornjico, se zaklenil. Snahe ni odslej ne pogledal ne vprašal zanjo. Zanj je bila mrtva.
Minevala so leta. Vsi so prenašali še dokaj lahko sitnosti Zalarjeve gospodinje. Le za Tomaža je bilo hudo. Za malenkosti ga je tepla, jezikovala često brez vzroka, se norčevala iz njega, ga suvala. Ker si ni upala svoje togote nad nikomer izliti do dna, je polivala njega s to svojo jedko gnojnico.
On je pa molčal. Postajal je krepkejši. Z leti je laže prenašal svojo usodo.
Le okoli ust se mu je zarezala trpka brazda, razodevajoča mnogo bridkega, skritega.
Tomaževa ljubezen
urediŠestnajstletna Minka je postala Zalarjeva dekla. Srednje velika, krepka deklica okroglega obraza, rdečih lic se ni bala nobenega dela. Ko je hitela za svojim poslom, so ji drobne, rjave oči poredno mežikale, iz ust ji je pa donela pesem. Vedno je pela.
Tomaž jo je poznal še s paše. Tudi ona je bila prej pastirica. Ko je hodila za kravami, se je rada ustavila pred njim, ga kaj vprašala in kramljala z njim.
Za to veselo, razposajeno deklico je bil slepec nekaj posebnega, nerazumljivega. Za njo je vse živelo, polje, travniki, hosta, živali, ljudje. Ona je živela za vse. A to življenje je bilo radostno.
Tomaž ni bil kakor drugi brezskrben, živahen, silen. Njegov obraz je bil žalosten, lep. Njegovo oko mrtvo.
Nekdaj je zakričala, ko se je ozrla v njegove oči:
«Kar velik trn bom vzela, ti ga zasadila v oko in strgala tisto grdo belo mreno! Ti boš pa za vriskal! Izpregledal boš!»
Rad jo je imel. Če je kak dan ni bilo blizu, se je dolgočasil.
Kadar sta šla skupaj čez polje, ga je držala za roko. Često sta se lovila, skakala.
Včasi je lovil on. Najprej sta obhodila prostor, da je spoznal tla, potem sta pričela. Če se je preveč približal kakemu grmu, ga je opozorila.
«Slepca igrava, tebi pa ni treba prevezati oči. Ali ni to imenitno?» se je šalila.
Pa se je takoj prestrašila, če ga ni morda razžalila, plašno ga je pogledala.
V njeni družbi je pozabil, da je res slep.
Pa je odšla dale pro za pastirico. Pet let je ni bilo nazaj. Zdaj se je vrnila, postala Zalarjeva dekla.
Prvo nedeljo je sedela s Tomažem ob mraku za hišo. Otroci so se igrali na travi. Gospodinja je šla obiskat v sosednjo vas mater. Gospodar je bil v krčmi.
Bledo lice slepca se je obrnilo k Minki. Njegova roka je lahno zdrknila čez njen obraz.
«Zakaj me tipaš?»
«Gledam, če si ista kakor nekdaj. Vidim, da si. Le mnogo lepša se mi dozdevaš.»
Zardela je, trenutno pozabila, da je Tomaž slep, in mu preteče požugala. Takoj pa se je spomnila, da je ne vidi.
«Kaj sedita v mraku? Delo kliče!» se je zadrta gospodinja prihitevša po stezi. Sunila je Tomaža v hrbet:
«Ti, gnoj, ki nisi za rabo, pojdi v hlev napojit živino!»
Molče je ubogal.
Zvečer, ko je bil sam s seboj in svojimi mislimi, je spoznal, da Minko ljubi. Nenadno se je oglasilo, zavriskalo v njegovem srcu.
Ležal je na svoji slamnjači z zaprtimi očmi.
Na mah se je pretrgal zastor slepote, ki ga je obdajal. Zagledal je cvetje, zarjo, vso prirodo. Videl je življenje. Bilo je nepopisno krasno, da je plakal od blaženstva.
Vse je v njem prežarelo solnce prve ljubezni in blagoslovilo njegovo dušo.
Drugače Minka.
Pozno ponoči se je nekdo splazil k hiši, pristavil lestvo k podstrešnemu oknu njene čumnate, potrkal.
Odprla je.
Že jo je objel najbrhkejši vaški fant, Žebrajev Janez, in jo pritisnil na srce.
Bil je zal, velik, ponosen. Ko je korakal v nedeljah k maši, mu je trepetal za kastorcem krivec, bahat, sijoč ko srpek, ki cvetke kosi. V ustih mu je žarela črna viržinka. Med fanti je stopal kot njihov kralj.
In ona ga je ljubila. Že radi njega je prevzela to službo takoj, ko sta se spoznala, samo da sta si bila bliže. Kaj ji je bilo mar, da je bila samo dekla? Varovala je vanj, zaupala mu je.
Neko noč je bedela gospodinja. V temini je slonela na oknu. Zagledala je senco človeka, ki se je tiho bližal hiši. Hotela je krikniti, ga vprašati, kdo je. Ko je opazila, da je dvignil lestvo, ga je molče zasledovala s pogledom. Bil je Janez. Prislonil je lestvo k Minkinemu okencu. Tenko je potrkalo na šipo. Okno se je odprlo. Vasovalec je pričel govoriti o svoji ljubezni.
V duši gospodinje je nastala zavist. Ona ni poznala nežne ljubezni, polne sanj. Pri nji niso nikoli vasovali fantje. Vedno je bila odurna, čeprav ne grda.
Zdaj je začula zvenenje strun ljubezni. Najprej se je ujezila. Hotela je Minki krikniti. Premislila se je. Izkušnjava je bila prevabljiva. Sama se je še bolj stisnila k oknu, prisluhnila. In ta divja, neobčutljiva ženska je strastno sesala besede kmečkega korenjaka, ki jih je šepetal svoji ljubici.
Franci je bilo, kakor da je ona tista izvoljenka. Pozabila je svoja zrela leta. Kakor osemnajstletna mladenka je lovila tople besede.
Naslednji dan je bila spet mrka, neobčutljiva. Pred seboj se je sramovala svoje mehkužnosti. Dekli je prepovedala odpirati ponoči okno:
«Če imaš poštenega fante, naj pride k nam v hišo, da se pomeni s teboj. Da bi pa ti enkrat odšla iz naše hiše z otrokom v naročju, tega ne maram!» je zrasla pred Minko.
Tudi Tomaž je nekaj slišal. Baš se je pripravljal, da bi dekletu razodel svojo ljubezen. Ko je naletel nanjo, jo je vprašal:
«Kaj sta pa imeli z gospodinjo, da je nekaj rentačila nad teboj?»
Trenutno je oklevala, potem je poltiho odvrnila:
«Fanta imam. Ne vem, ali se gospodinja res tako boji zame. Brani mi ponoči odpirati okno, če pride Janez vasovat.»
«Fanta imaš? Janeza?»
Ubit glas se je iztrgal slepcu iz grla. Prebledel je, se okrenil, odšel proti hlevu.
«Kam greš? Počakaj! Vse povem.»
Ni je slišal. Čutil je brnenje v glavi. Vse se je v nji obrnilo, tonilo.
Kot pijan se je zgrudil na ležišče, se zgrabil za srce, jecljaje vzdihoval:
«Kako sem mogel misliti, da bo ljubila mene, slepca?» Fanta ima. Kar vem, kakšen je! Vesel, pogumen. Vriska, poje, da se ga vsakdo vzradosti. Kaj bom jaz pohabljenec? Kako dela z menoj gospodinja. Tepe me, zmerja. Trpim. Srce mi krvavi, namesto da bi udaril neusmiljeno! In drugi? Prezirajo me, norčujejo se iz mene.»
Dolgo je sedel nepremično. Odslej je čepel skoro vedno v hlevu pri živini. Postal je še bolj žalosten, zamišljen, tih.
Janez je še hodil klicat Minko. Na prepoved gospodinje se nista ozirala. Kramljala sta, se veselila svoje ljubavi. Često jima je drugovala radovedna luna, ki ju je opazovala skozi veje sivega oreha pred hišo.
Neko noč ju je slišal Tomaž. Sedel je v travi pred hlevom. Spati ni mogel. Tihi mir noči je prinašal šepetajoče besede srečnih zaljubljencev.
Slepec jih ni razumel, a pojmoval jih je. Stiskal je zobe, da niso šklepetali od bolečine. Splazil se je v stajo. Vrgel se je na ležišče. Zaspati ni mogel.
Sredi žalostnega premišljevanja se je nečesa spomnil. Prižgal je vžigalico, jo nesel pred široko razprte oči. Ničesar ni videl. Prižgal je drugo. Samo drobni, izpreminjajoči se kolobarji so se zasukali pred njim.
«Moj mlinček!» je šepnil. Vžigalico je pritisnil skoro na oko, da si je osmodil trepalnico.
Ničesar ni videl.
«Slep sem, slep ostanem!«je vzdihnil, povesil glavo. «Kako naj ona ljubi slepca?»
Pričel je hoditi po hlevu. Komaj slišno so odmevali koraki.
Predramila se je najmlajša kravica liska. Zamukala je. Približal se ji je. Doteknila se ga je z mokrim gobcem. Popraskal jo je med rogovi. Oplazila ga je po roki s hrapavim jezikom. Naslonil ji je glavo na vrat.
Krava je spet zamukala, globoko, žalostno.
Njegova bolečina ni odnehala.
Odprl je hlevna vrata, stopil na nočni zrak.
Dospel je na stezo.
Brezskrbno je stopal dalje. Le palica v desnici, s katero je lahkotno tipal ob strani, je razodevala slepca. S palico je bežno iskal grmovje, ki je raslo na križpotju. Ko ga je dotipal, je zavil na stran, hitel dalje. Ustavil se je v dolini pred Jeranovim domom, komaj slišno potrkal na okno:
«Mati!»
Rotija je skočila v anu kvišku:
«Kdo je?»
Tvoj vasovalec,» je zasmehljivo odvrnil Martin, ki je čul.
Rotija se je za silo oblekla, odšla pred hišo.
Zunaj je stal njen Tomaž beden, žalosten. Lepo lice je sevalo v mesečini ko obraz svetnika mučenca.
«Sin, moj sin!
«Objela ga je, pritisnila k sebi. Zanjo je bil še vedno samo mali, slepi deček kakor nekdaj.
Sedla sta na klop.
«Mati! Toliko vam imam povedati.»
«Govori, otrok moj!»
Tomaž se je razgovoril. Materi je odkril svojo ljubezen. Pravil ji je o Minki, ki jo je že zdavnaj ljubil, še pastirico, a je ljubezen šele zdaj spoznal. Ona pa da ima drugega, ji je omenil, potožil svoje gorje.
Tolažila ga je:
«Si pač moj sin. Potrpi! Molči! Tudi jaz sem obsojena. Morala bi se poročiti s tvojim očetom. Stari oče mu je zabranil. Nesrečen je zdaj Štefan, nesrečna jaz. Sicer pa le ljubi dekleta, čeprav brez upanja! Brez ljubezni ni življenja. Ljubav pa moraš nositi v srcu skrito, nikomur razodeto! Zakoplji jo kot zakladi Ko boš tako žalosten, da boš zdvomil nad vsem, tedaj odpri srce! Pogovori se s svojo ljubeznijo! V tvoji duši naj vedno ostane čista, mila, čeprav nedosegljiva! Vedeti moraš, da si slepec! Zato ne upaj na ljubav, ki jo imajo drugi! Tvoja naj bo drugačna, lepa, dobra!»
«Res je, mati! Kaj naj počne Minka s slepcem? Ljubil jo bom vendar še dalje. Sladkost in bolest sta v tej ljubezni, a brez nje ne bom mogel biti.»
Danilo se je že, ko sta se sin in mati ločila.
Ko se je Tomaž vrnil na Zalarjev dom, ga je znova objela osamelost.
Pa so se oglasili spomini, ga tolažili: Na visokem griču je sedel z Minko. Bila sta oba še pastirja. Ona je zrla v dolino, mu pripovedovala:
«Hrib je strm. Trava žametna, temno zelena. Med bilkami kimajo cvetke. Pestrobarvne so. Solnce pozdravljajo, v nebesa se ozirajo. Ponekod stoje debeluščki grmiči. Bele kapice imajo, sfkane iz drobnega cvetja. Po vejah jim skačejo ptiči, se pozdravljajo, zibljejo, klanjajo drug drugemu v pernatih suknjicah. Eden se nama je približal. Pri tebi ždi. Prijazno te gleda. Že frfota dalje. V dolini stoje lesene hišice. Kar žive so. Slamnate strehe so pokrite z mehkim mahom. Pred prvo bajtico se igrajo otroci. Pritlikavci so. Tako majhni so videti, da bi jih midva lahko nosila na dlaneh.»
In on je odvrnil:
«Da, hrib pada pred nama. Trava poganja na njem. Njene barve ne poznam, čeprav vem, da je zelena. V svojem mlinčku sem mnogo mlel, namreč na tistih kolesih, ki jih vidim. Kako različno blešče! To je izprememba barv. Čujem ptička. Odletel je. Poje. Morda je to samo odmev njegovega glasu? Tudi odmev poje, sicer bi ga ne bilo! Hišice pod goro! Pritlikavci! Najlepšo hišico izberi, Minka! Najina bo! Pritlikavci nama bodo stregli! Prišel bo njihov vrač, me debelo pogledal, se začudil: ‚Ti da ne vidiš? Čudno, čudno! Vzel bo nožek s tenko klino, s tako, da je oko ne bo razločilo. Zarezal bo križ čez obe očesi. Mrena se bo kar sama odluščila. Jaz bom zavriskal, kajti videl bom. Objel te bom, svojo nevestico!...»
Spomin je umolknil.
Tomaž se je vzdignil, odgnal krave na pašo.
Razodetje
urediSlikar Mam se je naselil na planinah v tihi pastirski koči.
Hotel je imeti snežnike tik pred seboj. Želel se je napiti planinskega zdravja, okrepiti svojo bolno dušo. Vsak dan je ležal na visoki skalnati prižnici in strmel v gorovje pred seboj.
Iz doline so prihajali ljudje. Prvi je bil njegov oče. Drobno je korakal, spuščal iz pipe dim, se kregal sam s seboj. Bil je že blizu vrha. Opiral se je na debelo gorjačo, stopal lahkotno.
Očetove globoke oči so sijale kakor vedno. Ko je dosegel vrh, je prisedel k sinu.
«Kaj je z vami?»
«Prišel sem, da se posloviva! Hm! Neumnost! Ali ne? Pa mora biti! Običajno je! Potovanje bo večno!» Sklonil se je nad dolino, izpustil pred sebe oblaček dima, ki se je zožil, švignil skozi zrak, ostro počil. Iz njega je buhnil šop isker.
«Kaj počenjate?» se je čudil sin.
«Tovarišema sem dal znak,» se je rezko odrezal starec.
«Ker grem, je spodobno: poljubi me!»
Nagnil se je k sinu. Primož ga je poljubil.
Starec ga je objel, se ujezil:
«Že spet imaš grbo? Pustil bi jo bil doma!»
«Ni mogoče!»
«Da, da! Zdaj se spomnim! Vendar si prišel kot umetnik tako visoko! A drugi, brez grbe, so nizko. Ali ni čudno?»
«Kaj naj vam rečem za slovo?»
«Kaj neki? Da ti je hudo, ti čitam v srcu. Govoriti je nesmiselno!»
«Zbogom oče!»
Prisopihal je stari tičar, se zarežal:
«Moral sem priti! Smrt mojega prijatelja ni tako brezpomembna zadeva! Naposled pa, zakaj bi ga ne spremil? Pa ptiči mu bodo zapeli poslednji pozdrav!»
Spustil se je v travo, se oddahnil, zažvižgal. Od vseh strani so priletele jate ptičev, sedle po skalah, po travi. Ko so se pomirili, so zapeli. Iz drobnih grl se je topila milina, prevzemala okolico. Primož je bil ganjen.
Prišel je pek. Z lopatastima nogama je za trenutek obstal, nato pa klecnil na tla.
Tičar in pek sta izginila.
Slikar je poškilil na očeta.
Stari Marn je stal na skali s hrbtom proti sinu.
Umetnik je čutil grozo. Oči v starčevi glavi so se obrnile, ga gledale skozi možgane, skozi lobanjo, lase.
Prevzela ga je divja bolečina. Glasno je kriknil...
«Gospod, pojdite vendar v posteljo! Tako hudo ste bolni!»
Govorila je vanj planšarica Ančka, ga dvignila ko dete. Nanjo oprt je odšel v svojo skromno kočo.
Več dni je ležal v vročici.
Planšarica Ančka, ki jo je bil najel za postrežbo, preden je prevzel kočo, je skrbno hodila okoli njega, mu stregla.
Kadar se je vzdramil, jo je zamišljeno motril.
Bila je prava hči planin, krepka, srednjevelika, zdrava, mirnih kostanjastih oči.
V vročici jo je zrl drugačno:
«Kdo si, dekle?»
Približala se je, prisedla, šepetala:
«Ona sem! Neštetokrat si me zval, želel! Prišla sem! Dale si moral za menoj, visoko! Dosegel si me! Bolan si. Telo so ti onečastili, ranili dušo! Prepričana sem bila, da omagaš! Nisi! Prihitel si, da umreš v mojem objemu. Vesela sem! Rada te imam! Ustvarjal si slike. Iskal si me! Hotela sem, da postaneš moj, samo moj! In kdor je moj izvoljenec, je mučenik! Zdaj si pri meni. Pridi, da te objamem!»
Pristopila je ko lahna senca. Objel jo je, poljubil...
Vzdramljen iz omedlevice je spoznal, da je stiskal k sebi mlado planšarico.
Ona ga je zardela gledala. Oči so vprašaje strmele v krasni obraz zagonetnega tujca s spačenim telesom.
Ko jo je poljubil, mu ni branila. Takoj prvi dan, ko ga je zagledala, je vzljubila tisto glavo. Ko je nekoliko okreval, je spet odšel na svojo skalno prižnico.
Solnce je zahajalo.
«Zdaj pride ona, moja umetnost! Tiho priplava, odkrije čar planin!» je šepetal in metal barve na platno.
Ve dni se je trudil v mraku, da bi ustvaril snežnike. Ničesar ni mogel. Na platnu so res vstajale gore, a bile so mrtve.
Spomnil se je Boga.
Že zdavnaj ni molil. Zdaj se je pojavil pred njim Bog. Iz vsake bilke je dihalo v stvarstvo nevidno božanstvo. Vse je bilo tako popolno.
Pokleknil je na skalnati prižnici. Dvignil je roke k nebu, pričel moliti. Molil je udano, zaupljivo, pričakujoč blagoslov iz neba. Vse je ostalo mirno.
Zagledal se je v najvišji snežnik, si želel smrti.
Umirala je zarja. Vrh snežnika je zagorel. Iz konice je švignil ognjen žar.
Slikar je strmel v ta sij. Blesteči trak se je razcepil, zadrhtel je ognjen križ. Na križu je visel Kristus. Večal se je, se v ognju bližal: «Slikaj!»
Primož se je zagledal v sveto telo, njegove rane. V tem telesu je spoznal vse ponižanje trpečih, preziranih, a v božjih očeh vse odpuščenje.
Iz ran je curljala kri, kapljala na paleto, da je rdela ko velika rana.
Primož je v travi kleče slikal trpečega Kristusa, v vsej bolečini razpetega na križ...
Solnce je ugasnilo, privid izginil. Slikar je videl pred seboj naslikano strašno razmesarjeno in žalostno obličje križanega Jezusa.
Komaj se je zavlekel v kočo, kjer je obležal kakor mrtev.
Ko se je vzdramil v postelji, ga je žgala neznosna vročina. Opazivši stojalo s Kristusovo sliko, se je obrnil, kajti zbal se je svoje bolečine, spoznavši, da je ta Krist njegovo trpljenje, ki se je nakopičilo v njem v borbi za življenje.
Vročica se je stopnjevala.
S silo se je nekoliko dvignil. Zdajci ga je zatežila grba, ga vlekla nazaj na hrbet. Sključil se je, se nagnil dale naprej, da se je telo uravnovesilo.
«To ni mogoče! Grba ni svinčena! Vendar, kako me teži!» je šepnil, zdrknil iz postelje.
Z levico se je krčevito oprijel končnice, z desnico je hlastnil po vrču z vodo, stoječem na mizi ob koncu ležišča. Dosegel je vrč, ga dvignil, približal ustom in nekolikokrat globoko požrl vodo.
Obšla ga je misel. Dvignil je vrč nad glavo, izlil vso vodo nase, mrmral:
«Voda, krsti me za novo prerojenje!»
Zazeblo ga je. Opotekel te je nazaj, se vlegel, pokril.
Zaspal je. Morda ga je baš ta voda rešila.
Prebujen je pozabil, kaj je počel. Čutil se je okrepčanega, hotel je vstati.
Zabranila mu je Ančka, ga lahno potisnila nazaj, pokrila.
Čez tri dni je spet ležal na svoji skalnati pečini. Spet je bil skupaj z očetom. Pozabil je presledek, ki ju je ločil. Še vedno sta se pogovarjala. Začul je starčev glas:
«Poslovila sva se. Pa rajši počakam! Ne pojdem sam! Pojdeva skupaj!»
«Ne morem! Delo me čaka!»
«Poglej gore! Menil si, da so snežniki. Premikajo se. Najvišja se približuje. Oba hoče sprejeti. To je ladja vesolja!
«Z zlatimi ploščami je okovana! Rad bi prodrl vanjo!
Prosojna očetova roka se je dotaknila gladke stene. Zazvenela je, se odprla.
«Kaj vidiš?» je vprašal oče.
«Mrak. Iz njega vstaja jasnina, vedno živeje žari.»
«Slikar se je pijan dvignil, pričel kopičiti barve na platno, se z njimi ogral, delal čudeže! Kmalu je zasijalo pod kistom sneženo gorovje v vsej krasoti, goloti, sijaju!
Hotel je podobo zgrabiti. Zapihal je močen veter. Kakor papirnat zmaj se je dvignila s stojala, se pognala v zrak, izgorela v ognjenih oblakih.
«Ali si videl?» je vprašal oče.
«Da, da!»
«In zdaj pojdeš?»
«Pojdem! Brez nje ne morem živeti!»
Mirno se je dvignil, stopil na mehki žamet. Začutil je, da pada.
«Planšarica Ančka je jokala, ko ni našla gospoda na kamniti prižnici. Šla je iskat ljudi, ki so ga izvlekli iz prepada. Njegova kri je pordečila skale, jih prepleskala z ognjeno barvo, ki jo je ljubil vse življenje.
Umor
urediMartin je često zdivjal, rogovilil po hiši, razbil, kar je dobil pod roke.
Nenadno je popolnoma zbesnel. Jeranka je hitela po sosede, tožila:
«Ubil bo Rotijo, tako strašno jo pretepa!»
Prvi je prihitel na pomoč Žebrajev Janez. Zaletel se je v norca, da se je kar opotekel.
«Čemu jo biješ?» je zarjul fant.
Blaznik je občepel v kotu, si drgnil strnišče svoje neobrite brade, se posmehoval:
«Tepem jo, ker je lepa! Ali je že kdo tepel babo zato, ker je bila lepa? Bunkajo jih, ker so grde, zlobne! Jaz pa, ker je zala, dobra, potrpežljiva! Tega ne morem več strpeti! Jaz jo bijem, ona me gladi! E, spoznal sem jo! Tudi ona me tepe! S svojo dobroto me bije! To pa bolj boli kakor vsi moji udarci! Da, da, verujte mi, tepe me!»
«Bodi pameten!» so ga mirili sosedje.
«Saj sem! Zato jo bom še, baš zato! Boga moram izbiti iz nje, Boga dobrote! Ne maram svetnice, ki me muči s svojo plemenitostjo! Hudičevko hočem! Hudičevko, kajti tudi sam sem hudič! Hudobna mora postati, sicer jo ubijem!»
Jeranka se je med tem posvetovala z županom. Kmalu sta se domenila.
Komaj so sosedje Martina nekoliko pomirili, se je ustavil pred hišo voz. Izstopil je župan.
Tomaž se je odslej češče oglasil pri svoji materi. Dogovorila sta se, da se bo vrnil domov. Ona je bila pa prepričana, da Martin ne bo več okreval.
Slepec je vedno mislil na Minko. Tolažil se je:
«Janezov oče bo nasprotoval, zemljak je. Ona je samo dekla. Trpela bo! Ne želim ji! Toda, če se zgodi, če jo zavrnejo, se morda ne bo zagledala v drugega. Ostala mi bo prijateljica! Drugega ne morem, ne smem pričakovati!»
Stari Žebraj je pa poznal prisiljene zakone. Tudi njegova žena je bila menda devet vasi na okoli edina, ki je bila prišla iz lesene bajte na prostorno zemljakovino, kar pa ni bilo njenemu možu nikoli žal.
Ko je Janez očetu omenil, da hoče za ženo deklo Minko, mu je starec odvrnil:
«Zakon je loterija! Vzemi, katero hočeš! Sam boš moral živeti z njo! Dobro pa premisli, preden stopiš v te ojnice! Iz njih ne boš mogel do smrti! Če veš, kakšna je nevesta, da bo res za hišo, zate, za nas, da je dobrega srca, tedaj naj bo blagoslovljena!»
Sin mu je hvaležno stisnil roko. Določili so dan poroke.
Gospodinja Franca je debelo gledala, ko ji je dekla omenila, da pojde z ženinom vabit svate, da bosta prihodnjo nedeljo oklicana kar za trikrat.
Najtežje je govorila Minka o svoji sreči s Tomažem. Tako vdan in dober je bil, trpeč, potrpežljiv, vedno žalosten. Dobro je vedela, kako rad jo ima. Tudi ona je čutila zanj, a njena ljubav je bila nekaj prijateljskega, sestrskega.
Ko sta bila sama v hlevu, mu je z muko rekla:
«Kmalu se bova morala ločiti!»
«Sumil sem.»
«Ne bodi jezen, ne žalosten!»
«Kako naj se jezim nate? Vse se mi gnusi! Le ti in mati sta ostali v moji duši z lepimi spomini, ki jih imam namesto luči svojih oči. Svetijo mi tako jasno v mojem večnem mraku! Samo tedaj sem srečen, kadar se jim predajem.»
«Tako strašno žalosten si?»
«Kako naj bom vesel? Živeti moram! Vendar je življenje zaklenilo vse duri pred menoj! Ne smem ga poznati, ne okušati!»
«Tomaž! Prosim te, pridi na svatbo! Raztresel se boš! Dobro ti bo delo. Tudi gospodar bo tam, tvoj oče. Janezu je zadnji potožil, kako hudo mu je zaradi tebe, ker je njegova žena taka s teboj. Le zaradi ljubega miru trpi tudi sam.»
«Svatoval ne bom z vami! Čemu naj vam grenim veselje? Pogrebci in svatje ne smejo sedeti skupaj!»
«Pa vem, da boš prišel! Janez te bo prisilil!»
«Minka; pustimo to, nevesta si! Rad bi ti dal poročno darilo, saj sem tvoj prijatelj že izza otroških let. Ničesar nimam! Vzemi moj skromni, meni najdražji dar, kletko s kosom! Obljubi, da jo vzameš! Spomin moraš imeti. Janez ne bo ljubosumen!»
«Bom jo vzela, bom! Visela bo v hiši na steni. Kadar se bo ptič oglasil, se bom spomnila svojega dragega prijatelja Tomaža, ki je tako dober, pošten, a nesrečen!»
Nekaj jo je pobezalo v grlu. Obrisala si je solzo.
«Zdaj je hotel slepec kar takoj iz hiše, samo da bi ne čul ve mehke Minkine besede. Želel se je pomiriti pri svoji materi.
Srečen ni bil nikoli. Še to mu ni bilo dano. Baš ko je premišljeval, kako bo doma prijetno, se je vrnil iz blaznice Martin, mu prekrižal namene.
«Pa naj bo, če mi je tako usojeno!» se je vdal fant. Ostal je pri Zalarju, delal, kar je mogel, prenašal zlobo gospodinje.
Franca je že dvakrat splavila. Z otroki ni imela sreče.
Naposled je pa vendarle porodila dečka. Otrok je bil bolehen.
Za slepca se je pričelo novo trpljenje. No in dan je moral zibati otroka, ki se je samo cmeril. Mačeha je Tomaža vedno psovala:
«Ubil mi ga boš! Skrivaj ga ščiplješ, zato ne miruje! Samo joka moj ubožček!»
Med tem vpitjem ga je pa vedno tudi tolkla in suvala. Mlatila je po njem, nič ni gledala, kam je priletelo.
Zadnji čas je postal Tomaž še bolj mrk. Žalost, ki jo je razodeval njegov obraz, se je skrila pod krinko brezčutja. V njegovem srcu se je nakupičilo toliko gorja, da je prekipevalo v njem.
Mislil je na Minko, ki se poroči. Kako srečna bo! On pa mora krvave rvati iz sebe njeno podobo. Domov bi rad, pa se je vrnil Martin. Obkrožala sta ga popolna samota in mrak.
Najhujša je bila pa ta samota, ker je bila brez miru. Kako si je želel pokoja, da bi se umiril, o vsem premislil, pa je vedno kričala gospodinja, ga napadala.
Največ je trpel na dan Minkine poroke. Sam je sedel v sobi, zibal otroka. Gospodar in gospodinja sta odšla k sosedu na ženitovanje.
Pred odhodom ga je Franca premlatila z burkljami. Imel je opraviti v hlevu. Ni se dovolj hitro vrnil. Otrok je cvilil, se drl.
Opravičil se je, da mu je vol nekaj nagajal. Takoj je zarobantila:
«Zdaj mi boš še ugovarjal, ti pankrt! Doslej si vsaj molčal!»
Udrihala je po njem.
Skrušen je občepel pri zibelki, zibal dete, mislil.
Na mah ga je presunilo. Vzdrhtel je, plašno je oklenil Pristopil je k zibelki. Desnica je potipala otrokov obraz. Začuden se je zganil:
«Kakšen je ta otrok? Zmaličeno lice. In zaradi njega me ta pošast tako pretepa? Saj ona ni človek! Tudi njen otrok ni človek! Ne, to je hudiček! Majhen, zloben hudiček je! Zbada me s cvilenjem, piskajo kliče mater, da potem baba udriha po meni. Njegove drobne, komaj vidne oči čutim, posmehujejo se mi! Da, da, hudiček je! Ne vem, čemu ta izkušnjava. Zapeljiva je! Kaj mi morejo? Obesili me bodo! Naj me! Ona, gospodinja se kmalu vrne! Takoj ali nikoli!»
Vzel je iz žepa nož, otipal otrokov vrat, krepko zarezal.
Dete je zacvililo, ostalo nepremično.
Kri je brizgnila na slepčevo roko. Ta občutek ga je zbegal:
«Kam naj se obrišem, kam?»
Obstal je z nožem v roki. Potem se je spomnil, segel v žep po svoj umazan robec, obrisal roko, nož zaprl, odšel.
«Zdaj pa kar v vodo! Ne bom jih čakal. Sam se bom sodil!»
Uho je nehote ujelo glas harmonike, ki je igrala na svatbi. Predstavljal si jo je. Med svati pa nevesto Minko. Ljubezen je zakipela v njem. Pojavila se je misel na mater.
«Kaj sem vendar storil? Prenaglil sem se.!»
Nič več ni mislil na samomor.
«K materi, samo k materi!» je zaječalo iz njega.
Zataval je proji Jeranovemu domu.
«Sin moj, kakšen pa si?» se je prestrašila Rotija, ko ga je zagledala zbeganega, mrtvaško bledega, zmršenih las.
«Mati, žal mi je! Prepozno! Maščeval sem se za vse, kar mi je storila ta ženska. Krivica me je preslepila, krivica, ki mi jo je delala ona! Umoril sem otroka!»
«Nesrečnik!» se je izvilo materi iz prsi. Več ni mogla govoriti. Sesedla se je na klop.
Na pragu so se pojavili ljudje, med njimi orožnik.
«Nepridiprav, zdaj pojdeš na vešala!» se je zadrl mož postave, mu vklenil roke.
Slepec je vdano odvrnil:
«Kamor hočete, pojdem. Preveč sem storili Prehudo je bilo moje gorje! Nisem umoril otroka I Bil sem le orožje krivice! Ona ga je umorila, krivica, ki jo je rodila v meni očetova žena!»
Skomizgnil je:
«Pa tako čuden je bil tisti otrok! Morda je bil sam hudiček. Da, bil je! Še zdaj čutim stud, k mi je mrgolel po roki, ko sem otipal njegov hrapravi obraz! Hudiček, hudiček!»
Zamišljeno je pokimal, se pustil odgnati.
Blaznikova usoda
urediKo se je Martin vrnil iz blaznice, je postal navidezno drug človek. Bil je miren kakor nikoli prej, tih, molčeč. Komaj so vedeli, da je pri hiši.
Najrajši se je mudil ob vodi za hišo. Omislil si je čoln, se vozil po reki, lovil ribe.
Ženi se je dozdeval sumljiv. Skrbel jo je njegov mir. Moža je predobro poznala. Ni verjela, da je njegova notranjost ozdravljena.
Bila je pa zadovoljna, da je imela mir. Preselila se je v drugo sobo k materi. Možu ni več zaupala, prepričana, da ga lahko napade stara blaznost, da lahko zadavi njo nepričakovano v spanju. Zaklepala se je pred njim.
On tega ni opazil. Vedno je nekako boječe prihajal k jedi in pojedel, kar so mu dali.
Na vodi je pa oživel. Rad je strmel v vodno globel. Večkrat se je nagnil iz čolna, motril svoj obraz.
Samemu sebi se je videl beden, neznaten. Nekaj smešnega, klavrnega je našel na svoji zunanjosti. Kajkrat se je opazoval po več ur.
Naveličal se je tega opazovanja.
«To nisem jaz! Voda, lažeš, ti lažeš»
Udaril je z veslom sovražno po reki.
«Ne lažem, res je!» se je odzvalo iz valov.
«Res je, res je!»
Rad se je ustavil nad tolmunom sredi vode, Ki je bila tod slična temnozelenemu steklu.
«Očiščena si, globoka, resnična! Razodeni mi moj videz!» je želel.
Nagnil se je nad valove. Pokazal se je zelen obraz.
Ta odsvit njegove podobe ga je zadivil:
«To sem jaz, da, to sem jaz!» je pritrjeval.
«Ti si to, to si ti!» so odgovarjali valovi. Baš na tem kraju se je vedno spomnil slikarja, polbrata Primoža. Čudno! Tu je postal samemu sebi tuj, vzvišen, zdel se je podoben slikarju bratu s krasno glavo. Potem se mu je pa zazdelo, da je sličen še bolj povodnjaku, velikemu, strašnemu, mogočnemu, ki živi v globeli, ustvarja brušene odseve vode, ki jih odbijajo valovi.
Po Primožu je podedoval nekaj denarja. Dobival je pisma, povpraševanja po slikah. Postajal je ponosen na mrtvega, čimbolj je spoznaval svoje ponižanje. Primoževo slavo je sam dvigal, ga hvalil pred kmeti, si laskal, da je imel takega brata.
Vaščani so pa Martina izbrisali iz bukev živih. V blaznici je bil, obračunal je s svojim razumom! Pa če bi se zdaj pomodril, da bi užival svetovno slavo, bi ostal za kmete samo ubog norec, človek z bolnimi možgani, kajti za preprostega človeka blaznost ni ozdravljiva.
Martin se je tega zavedal, se skrivaj jezil, pretil, klel.
Spet se je zazibal nad tolmunom, pogreznil pogled vanj:
«Zelen sem, lep! Mogočen sem, ogrnjen v vodeni plašč! Da, povodnjak sem! Vse v globini je moje! Enkrat pridem, dvignem, obogatim! Vem, da so v vodi skriti zakladi!»
«Zakladi, zakladi!» so odmevali valovi.
«V vodi je zelen ogenj! Pri tem ognju se grejem! Spaja se s solnčnim ognjem, se z njim meša! Ta mešanica sem jaz.»
Nagnil se je globlje, segel z roko v vodo, pričel škropiti kaplje:
«To ni voda, plamen je!»
«Plamen! Plamen» so se odzvali valovi.
Pognal se je v bližino vodopada, zavozil k bregu. Privezal je čoln k vrbi in obsedel na bregu. Vodena griva vodopada je divje vihrala, hrumela, kaplje so ga obrizgavale po obrazu, ki se je razjasnil:
«O, divji belci, kako nebrzdani ste! Ogenj, ta divji, goreči jezdec bi vas moral zajezditi, uničiti svet! Da, da, na vaših plečih bi zdrvel kot bi sk, odnesel svojo strašno zmago povsod, povsod!»
Zaškripal je z zobmi:
«Na uzdi me imajo! Podjarmili so me! Nel Mislijo, da so me, pa me ne bodo nikoli! Norec sem, ker ljubim to strašno silo, ki uničuje! Kako bi je ne ljubil? Zapeljiva je, čarobna! Čas se bliža. Sam bom švignil na te bele vrance. Jaz, ognjeni kralj, jih zapodim v beg, se združim z njimi! Sam pojezdim, strašen, vse zmagujoč! Za menoj bodo pa žarele plamenice v poslednji pozdrav! Gorele bodo divje, svečano! Tisoči ljudi bodo kleli na bregu, mi pretili zaradi mojega poslednjega razdejanja, ki ga pripravim! Potem odjezdim ponosen, velik, s prezirom na ustih»
S stisnjenimi pestmi je pričel suvati proti sebi, kakor bi brzdal divje konje. Lice se je pačilo, oči so se bliskale.
Dolgo je ležal. Večerilo se je že, ko se je odpravljal. Skočil je v čoln, se vrnil proti domu.
V Martinu je dozoreval poslednji načrt. Zdaj se ni več bal ničesar. Smatral se je za zrelejšega, močnejšega.
Nekega poletnega večera se je pa odločil, pripravil čoln, naredil na njegovi vrvi pentljo, da ga je lahko takoj odve
Doma je imel skrito steklenko bencina. Dal jo je v notranji žep, se napotil v mrak.
Sklenil je zažgati vas na mnogih mestih, nato pobegniti. Bil je pripravljen na vse, tudi na smrt.
«Najprej zanetim pri Škafarjevih! Ko bodo tod gasili, pojdem na nasprotni konec vasi, nato na drugo stran,» je mrmral.
Pritihotapil se je do skednja, pripravil trske, jih polil z bencinom. Za hlevom je našel suh krcelj, ki ga je priložil, hotel zažgati.
Škafarjev hlapec Šimen baš ono no ni mogel spati. Zob mu je nagajal. Ker ni prenehala bolečina, je vstal, šel na zrak:
«Pokoncu ostanem! Bolje bo! Kri ne sili tako zelo v glavo,» je modroval.
Komaj je stopil ven, je zagledal požigalca, ki se je pripravljal, da bi zažgal.
Ko je Martin prižgal vžigalico, je dobil tako po glavi, da se mu je kar posvetilo.
«Jaz ti pokažem vraga! Boš hodil okoli naše hiše! Takoj sem vedel, da si ti, capin prismojeni! Čakaj no, na, še eno!» je zabrnelo Martinu na uho.
Šime je takoj pozabil na zobobol, krepko je še enkrat brcnil Martina, da je slednji kar odletel, urno poskočil na noge, zbežal.
Šime je kričal za njim:
«Primite ga, požigalca! Zadnji čas je, da obračunamo z njim! Če ga ne spozna gospoda za norca, ga pa sami premlatimo, da se bo res spametoval!»
Ljudje so prihiteli, skočili hlapcu na pomoč. Ker je Šimen šepal, mu je blaznež laže uhajal, vendar sta bila že blizu skupaj. Hlapec se je jezil, da ga je pustil uteči.
Martin je dospel k vodi, se zaletel v čoln, ga skoro prevrnil. Pognal se je na sredo reke, se preganjalem hrešče zahahljal.
Ko je nekajkrat zaveslal, je zadel z drogom steklenico, ki jo je imel pri sebi.
Vaščani so hiteli po bregu za njim, prepričani, da se bo pred vodopadom pognal k bregu.
V očeh blaznika se je zasvetilo.
Zlil je bencin v čoln, prižgal vžigalico, jo vrgel v tekočino.
Plamen je švignil kvišku, mu zaslepil oči.
Zapeklo ga je. Režal se je velikemu ognjenemu kolesu, ki je kipelo pred njim.
Norec je čutil, da ga je ognjeno kolo zgrabilo. Že je visel nategnjen na žarečem obroču. Kosti so zahreščale, strašno ga je zapeklo.
Nato je spoznal, da ga je kolo vrglo v ogenj. Telo je plamtelo ko smolnata kopa.
Na breg se je razlegal divji smeh iz blaznikovega grla:
«Ha, ha, ha! Zmagovalec sem, zmagovalec! Jaz sem oni! Ne poznate me! Ognjeni kralj sem! Divjega belca zajezdim, da uničim svet! Ha, ha, ha!»
Skočil je kvišku, zasijal, kakor bi brizgnil žaromet drhteče žarenje. Začul se je divji, predirljiv krik. Nato je vse utihnilo.
Martinovo telo je odletelo čez slap, obležalo v globini mrtvo.
Preiskava
urediTomaž je sameval v ječi. Ni je videl. Po hladu, ki ga je obkrožal, po volhkem vzduhu zidovja je pa moral nehote misliti, da se nahaja v ozkem zaporu.
Dnevi so se vlekli počasi, enakomerno.
Kakor si je pred umorom želel miru, tako se ga je zdaj bal. Kakor ga prej ni mogel doseči, tako se mu je zdaj usiljeval od vseh strani ta zunanji mir. Nihče ga ni ne nadlegoval ne mučil razen njegove vesti.
Baš to je bilo! Prej je imel notranji mir, zdaj ne! Prej ni imel telesnega miru, zdaj ga je imel!
Šele v preiskavi je spoznal, da se ona bolest, ki mu jo je povzročila gospodinja, niti primerjati ne da s to bolečino, ki jo zdaj čuti, ko se bori in preiskuje lastno krivdo.
Hujšal je. Sama kost in koža sta ga bila. Jesti ni mogel skoro ničesar. Vedno je mislil na storjeni zločin, na mater.
Čim bolj se je oddaljeval čas umora, tem bolj jasno se je ponavljal dogodek pred njegovo dušo.
Sodniki so ga dolgo pustili v miru. Zaradi tega pokoja je bila njegova duša bolj utrujena kakor tedaj, ko se je moral zatajevati, trpeti muke, ki mu jih je prizadela mačeha.
Ko je sedel dolge dneve v ječi, je spet pričel v duhu otipavati otrokovo glavico. Prav nalahno je šel čez kožo tistega hrapavega obraza.
Pri tem je mislil na zibelko z vrezanimi rožami, v kateri je dete ležalo. Spoznal je med cveti veliko marjetico:
«Da, tako je ležal otrok med marjeticami, ki so rasle na zibelki! Ležal je, krvavel, na vratu mu je zijala globoka rana!»
Ko se je spomnil na rano, se je stresel. Po umoru se je doteknil vratu, čutil nekaj mehkega.
«Strašna je morala biti rana.»
Pa je zadonela na uho vesela melodija harmonike. Od soseda je odmevala, kjer je svatovala njegova Minka z drugim.
«Pred umorom sem poizkusil nož na nohtu od palca, kakor so me naučili pastirji. Ne vem, kdaj sem zarezal! Vem, da sem, a ne vem, kdaj in kako. Vedno jasneje se vsega spominjam, a onega trenutka se ne morem spomniti! Kako se mi je zagabil otrok! Tista hrapava koža se mi je zagabila. Po umoru sem pa vedno bolj ljubil dete. Ne! Moriti nisem nameraval, čeprav sem moril! Na umor nisem mislil, četudi sem ga izvršil! Ona mi je ukazala, otrokova mati! Njena zloba mi je ukazala, ki je prekipela v moji bolečini! Jaz sem jo ubogal.
Med premišljevanjem se je spomnil vseh ljudi, ki jih je pobliže spoznal in imel z njimi opravka. Opredelil jih je. Kako lahko jih je ločil! Vsi so bili na eni strani, le mati in Minka sta bili na drugi.
Presodil je posameznike: oče je bil dober, a suženj svoje žene. Stara Jeranka ga je rada imela, vendar se ni marala zaradi njega sporeči z Martinom. Vsak je nekaj zagrešil nad njim, le mati in Minka ničesar!
Martin je bil norec. Šele kesneje enkrat ga je spoznal, ko je obiskal mater.
Tedaj se je Martin razgovoril, pravil o ognju, ljubezni, svoji ženi. Ljubav do žene se je često spojila v njegovi duši z divjimi čustvi ljubezni do uničevanja.
Tedaj je šele Tomaž spoznal, kdo je ta Martin, ki ga je tako pretepal v nežni mladosti in se ga vedno branil v hišo.
Vedel je, da je Martin norec. Njegovi zločini so se mu pa dozdevali tako tesno združeni s to blaznikovo naravo, da se mu je dozdevalo vse razumljivo.
Martin ga res ni nikoli maral. Le pred smrtjo ga je večkrat nagovoril, ga izpraševal, kakor bi hotel iz njega nekaj izvleči. Silil ga je, naj mu pove, kakšen občutek dobi, če se nahaja v bližini požara, če se boji, trepeta.
Enkrat se mu je celo ponujal, da mu ozdravi oči. S tresočo se roko je silil vanj, vročično govoril, da ima nož, ki je bil kaljen v dvanajstih ognjenih jezikih, ko je zanetil dvanajst požarov. Ta nož da je čudežen. Prerezal da mu bo mreno, ga ozdravil.
Ko je dvignil Tomaž roko, je začutil, da je Martin že nekaj stikal okoli njegovega obraza. Sunil ga je, zbežal v hišo.
Zdaj je mnogo mislil o Martinu in iskal, kaj je zakrivil norec, kaj pametnik v tem človeku.
«To sta bila dva človeka, ne eden!» si je del.
«Pametnik je bil dober, miren mož, norec pošast! Ali ni tako pri vsakem človeku? Ali nima dveh v sebi, pa vendar ni norec? Zakaj sem moril?»
Segel je nazaj v svoje kratko življenje, se izpraševal, če je kdaj samo trenutno mislil na umor najneznatnejšega bitja.
Spomnil se je, kako so ga nekdaj napadle mravlje. Zaspal je na paši. Predramljen je čutil, kako so mu lezle po roki, ga zbadale, da jih je kar stresal s sebe, toda niti ene se ni doteknil. Glasno jih je podil, se jezil nad njimi kakor nad sosedovimi ovcami, ki so silile vanj, če je jedel na paši kruh.
Ko je sedel že dolgo v zaporu, ga je prišel iskat paznik, ki ga je odvedel k preiskovalnemu sodniku.
Preiskovalni sodnik je bil majhen mož, že siv, suhljat, z debelo, kakor repa okroglo glavo.
Ko je zagledal fanta, je vstal, se mu približal, zamahnil z roko pred njegovimi očmi.
Tomaž je ostal miren.
«Saj si res slep» Seveda sem!» se je začudil Tomaž sodnikovemu vprašanju. Postal si morilec. Kako je to mogoče?»
«Tudi sam se često vprašujem. Čudno le, da se vsega dobro spominjam, le umora samega ne! Vem, da sem prerezal otroku vrat, a ne vem, kdaj in kako!»
«Kaj misliš fant, ali si kriv? Kar naravnost povej! Prav iz srca mi odgovori!»
«Nisem!»
«Tako?»
«Sodnik se je pognal kvišku kakor žoga, pričel letati po pisarni, opazovati slepca. Pri tem je nervozno mahal s palcem desne roke in govoril:
«Poznam fanta. V življenju ni imel sreče. Slep je bil. Od matere so ga baje kar nasilno odtrgali. Njen mož ga je sovražil, ker je bil deček nezakonski. Oddali so ga njegovemu očetu. Ta je imel hudobno ženo, ki je dečka pretepala, zmerjala. Fant je trpel, čakal. Ko je njegova muka postala prehuda, je pograbil nož, prerezal otroku svoje mučiteljice vrat. Pri tem je menda še pozabil, da je umoril svojega polbrata, kajti tisti otrok je bil sin njegovega očeta.»
«Moj brat je bil? Saj res, moj brat je bil, moja kri. Šele vi ste me spomnili, se je dramilo v Tomaževi duši.»
«Da! Ta slepec je bil morilec, kriv je bil umora! Kajne?»
«Ne, ne! Ne tajim, da nisem deteta umoril, tajim pa, da bi bil kriv umora! Dejanje priznam, ne pa krivde!»
«Zato ga priznaš, ker ga ne moreš tajiti! Ti si ptič! Moder si fant! To ti ne bo pomagalo! Seveda, sam si bil pri otroku. Našli so ga s prerezanim vratom. Ti si imel pri aretaciji krvav nož in krvav robec. Preplašen si bil. Sam si priznal, da si res umoril dete. Torej je umor brezmiselno tajiti! A krivdo tajiš! Menda boš dejal, da nisi imel namena, otroka umoriti, temveč ga samo z nožem preplašiti ali samo tako malo poščegetati ali kaj? Govori! Govori!»
«Ne samo, da nisem imel namena, temveč na umor sploh mislil nisem. Zato ne vem, da sem ga započel, čeprav vem, da sem otroku prerezal vrat.»
«Dobro! Toda preden si pristopil k zibelki, si vendar nekaj mislil! Segel si v žep, potegnil iz njega nož, ga odprl. Ali si nameraval tedaj olupiti jabolko ali odrezati otroku glavo? Zdaj povej! Brez oklevanja! Kaj si mislil med tem?»
«Na svojo nesrečo, na osamelost, na slepoto, na divjo, brezsrčno gospodinjo. Ne vem, kaj vse sem mislil. Govoril sem pa najbrže drugače. Morda o umoru. Nisem se nanj pripravljal. Misel se je pojavila, se razvila v meni že med tem, ko nisem ve mislil na umor, ko je v duši že prevladala druga misel: bolečina, trpljenje, jeza na ves svet.»
Sodnik ga je še razno izpraševal, poizvedoval, kakšen občutek ima do žensk, ga lovil v raznih rečeh, ga izpraševal, kakšen je bil nasproti živini, ali je bil z njo dober, ali je čutil do nje mržnjo, ali jo je rad trpinčil.
«Ti, ali si mnogo premišljal?» ga je nenadno vprašal. «Kajne, slep človek ima pred seboj vse temno, mračno? Povej mi, ali te je kdaj bolela glava, ali si čutil hud pritisk na možgane, ali te je zbadalo.»
«Nikoli! Mislil sem res mnogo, a glava je ostala vedno vedra čista. Nikoli me ni bolela!»
«Poslušaj fant!»
«Ali te ni kdaj napadla čudna misel kar takole na lepem? Recimo, da so ljudje živali na štirih nogah? Da oživljajo razni predmeti, kakor mize, stoli? Ali ni pričelo kaj sličnega siliti v tvojo glavo?»
«Tega nisem doživel. Takih trenutkov ne poznam v svoji notranjosti.»
«Kako si potem mogel smatrati otroka za hudička?»
«Tega mnenja ni ustvarila moja misel, temveč otrokova zunanjost. Bil je ves hrapav po obrazu. Čutil sem njegovo hrapavo kožo. Smatral sem ga za nekaj drugega, kakor je bil v resnici.»
«Kako se počutiš v ječi?»
«Slabo! Tesnobo ječe čutim, čeprav ječe samo ne vidim! Pa razne misli me mučijo!»
«Vidiš! Skesan in spokojen boš naposled vse priznal.»
Sodnik je ukazal Tomaža odvesti.
«Ko se je obtoženec vrnil v ječo, ga je na mali minilo vse veselje do življenja, vsak up na rešitev.
Dotipal je svoje ležišče, padel na postelj in obležal kakor mrtev.
Ta trenutek je spoznal, zakaj je tako otožen. Bil je sam brez vsakega živega bitja poleg sebe.
Vse, kar je imel, ljubil, je smatral obenem za del svoje opore, čeprav je vedel, da mu tisto bitje
v resnici ne more nič pomagati. Vedel pa je. da mu ta bitja lajšajo občutek slepote, ki ga stiska in trpinči.
Koliko rajši bi čakal na sodbo pri [nejasno], pa če bi ga še tako trpinčila gospodunja. Imel bi bil svoje krave, ovce, pastirje na maši. Imel bi prirodo okoli sebe.
Oglasil se je pri njem odvetnik, ki mu je bil določen za zagovornika. Ko je mladenič zvedel, zakaj je prišel, je stegnil roko, hoteč otipati njegov obraz.
Zagovornik se je razhudil:
«Kaj želiš od mene? Zakaj hočeš s prsti po mojem obrazu? Brodi po svojem licu, če hočeš!»
«Gospod, vaš obraz moram otipati!»
«Čemu ta neumnost? Ali nisi pri pameti?»
Tomaž mu je obrnil hrbet. Na nobeno vprašanje ni odgovoril.
«Ali boš govoril ali ne? V tvoje dobro poizvedujem!» se je repenčil advokat.
Tomaž je molčal.
«Zakaj me hočeš otipati po obrazu?»
«Poznati vas moram. Če se vam hočem zaupati, vas moram poznati! Jaz se ne bom zaupal ne sodniku, ne porotnikom tako kakor vam. Svojo dušo vam moram prepustiti, da bo govorila iz vas za mene.»
Odvetnik se je nasmehnil in pustil, da so Tomaževi prsti nalahno zbrzeli čez njegov prijazni obraz.
«Ali mi boš zdaj zaupal?»
«Kako rad, gospod! Ne zamerite! Zdaj ste moj prijatelj, zagovornik, a prej ste mi bili simo vsiljiv tujec, ki je hotel, da b se mu zaupal.»
Odvetnik ga je pričel izpraševati. Segal je v potankosti, poizvedoval, brskal po njegovi notranjosti, tipal povsod. Njegova vprašanja so bila spet drugačna od sodnikovih. Iskal je v mladeniču plemenito čuto in privedel do tega, da se je sam izpovedal.
Tomaž je odgovarjal brez oklevanja.
Zagovornik se mu je čudil, popravljal na nosu naočnike in ga z zanimanjem poslušal. Bil je že star gospod. Govoril je potihoma, živahno. Ogledoval je obtoženca, mu prijazno kimal, čeprav je vedel da ga ta ne vidi. Včasih ga je potrepljal po rami, se mu smehljal, se pogovarjal z njim vedno bolj očetovsko.
Naposled mu je zamišljeno pokimal, se odkašljal in obljubil, da bo kmalu spet prišel. Ko je odhajal, mu je mimogrede omenil:
«Saj si dober fant! Poizkusil te bom rešiti. Napel bom vse strune. Še to mi povej, ali se ti je otrok pozneje, ko si o umoru razmišljal, kaj smilil?»
«Seveda se mi je, vedno bolj. Baš tega ne morem razumeti, da sem ga umoril tako hladnokrvno, a potem pomiloval. Škoda, da je bil njen sin! Ona je mnogo kriva. Kako z veseljem me je trpinčila in dražila mojo potrpežljivost.
«Zagovornik se je že v treh dneh spet oglasil pri Tomažu. Znova sta predelala ves dogodek.
Starček je opozoril fanta, naj pred porotniki vse skesano pove, prav kakor njemu. Seveda le vse, česar se spominja! Česar ne ve temu naj ne pritrdi, da ne bo zašel po nedolžnem v protislovja.
Razprava
urediMed ljudmi je zavladalo veliko zanimanje za slepega morilca. Vsi so ga hoteli videti in poslušati njegov zagovor. Na dan razprave se je polno ljudstva trlo okoli sodišča.
Bedni slepec, za katerega ni prej nihče vedel, je postal kar čez noč znan.
V porotniških klopeh je sedelo dvanajst mož. Njih dobrodušni, mirni obrazi so se ozirali po ljudeh, obdolžencu, katerega življenje je bilo zdaj v njihovih rokah.
Pričela se je razprava. Oglasil se je sikajoč glas mladega avskultanta, ki je hrešče trgal iz grla obtožnico in metal besede pred množico.
Predsednik kazenskega senata je bil majhen, suhljat človek obrite brade, brez brk. Sive oči so se izp;d košatih obrvi uprle v Tomaža. Odjeknil je visok rezek predsednikov glas:
«Tomaž Jeran!»
Slepega je to ime nemilo dirnilo. On je Tomaž Jeran? Da, že preiskovalni sodnik mu je menda tako rekel, a le mimogrede, pa sama sta bila. Tu je pa polno poslušalcev. Vsi naj vedo, da je on Tomaž Jeran, da je nezakonski revček? Preden so ga zaprli, ni slišal tega imena. On je bil vedno samo slepi Tomaž, nič drugega.
Vstal je:
«Kajne, mene mislite?»
«Norčuje se iz mene!» ga je neprijetno spreletelo. «Vi, mi pravi, meni, slepcu Tomažu. Preiskovalni sodnik me je saj pošteno tikal.»
Ni še zaključil svojih misli, že je predsednik sipal vprašanja:
«Kako je bilo? Govorite resnico! Laž bomo hitro ujeli. Sicer pa, kakor hočete! Ali ste krivi?»
«Spet isto vprašanje! Znova se bo pričelo vse, kar sem že povedal. Kako je to hudo.»
Zanikal je krivdo.
«Opišite dejanje! Zagovarjajte se!»
«Globoko je zajel sapo. Trenutno je pomolčal. Nato je kar planilo iz njega.
V kratkih besedah je dogodek opisal, kakor je vedel in znal, in ga zaključil:
«Kakor mlado mačko so me odtrgali od matere, od njene ljubezni! Vsi so bili brez vesti, brez srca! Na očetovem domu mi spočetka ni bilo slabo. Pa je njegova prva žena umrla. Spet se je poročil. Oženil je vraguljo! Da, to je vragulja, ne ženska!»
«Ti, cigan, kako pa govoriš o meni?» se je zadrla Zalarica med poslušalci.
Predsednik je takoj prekinil zasliševanje:
«Vse priče morajo čakati zunaj! Zakaj ste odšli skrivaj poslušat? Takoj se vrnite!»
Prihitel je sluga, ki je odvedel Franco v sobo, kjer so čakale priče. Sram jo je bilo. Jezila se je, škripala z zobmi.
«Kaj boste še povedali?» je nadaljeval predsednik.
«Med vsemi ljudmi, ki so bili dobri z menoj, sem poznal samo svojo mater. Tudi Minka mi je bila naklonjena.»
«Kdo je Minka?»
«Bila je naša dekla. Poročila se je s sosedovim Janezom.»
Nato je še dejal, da je krivica zamorila v njem čut potrpežljivosti, ki ga je imel, da je nezavedno storil zločin.
Predsednik je zaslišal priče.
Vsaka je slikala Tomaža kot mirnega, dobrega Človeka, ki je bil pri svoji gospodinji pravi mučenec. Mnogo je moral pretrpeti, stradati. Ker ga ni zaradi slepote mogla porabiti za težka dela, ga je drugače mučila, ga pretepala kot živino, se vedno znašala nad njim.
Tudi Štefan je pričal. Zdaj, ko je šlo za življenje njegovega bednega otroka, je sklenil govoriti resnico svetu v obraz, pa Še se mu vsi smejejo, njemu, hlapcu svoje žene!
Očrtal je vse, kakor je bilo. Povedal je, da je njegova Franca neusmiljena ženska, brezsrčna, divja, ki je dečka sovražila od prvega dne, ko je prišla v hišo.
Franca je pričala zoper fanta:
«Potuhnjenec je, hinavec! Poglejte ga! Ali nima nekaj nežnega, ženskega na sebi? Šleva je, prava šleva! Nalašč, iz gole zlobe mi je umoril otroka! Vem, tudi moj dedec se ni zavzel zame! Že doma sva se zato spopadla. Vidite, takega moža imam! Ni mu za svoje mrtvo dete, ki vpije po maščevanju! O, kar obesite tega slepca nepotrebnega! Drugega ne zasluži!» je kričala in žugala Tomažu s pestmi.
«Molčite!» je zagrmel predsednikov glas. «Mnenje o krivdi bodo izrekli porotniki, ne pa vi! Opravili ste!»
Naposled je bila zaslišana Rotija.
Mirna in bleda je imela še vedno na sebi sledove nekdanje lepotice.
Ponovila je vso zgodbo svojega življenja in klicala Boga na pričo, da govori sveto resnico.
Končala je:
«Mojo prvo mladost mi je uničil fant, ki je bil prešibek značaj. Moj mož je bil norec, moj otrok slepec! Vzela sem norca, da bi rešila otroke sramote. Blaznik se je sam ugonobil. Tudi njegov in moj otrok je pred tremi tedni umrl. Ostala sem sama s svojo bolno materjo. V srcu sem pa ohranila ljubezen za svojega bednega Tomaža, za tega nesrečnega otroka. Pustite mi ga! Prosim vas, pustite mi ga! Kolikokrat so mi že trgali srce! Kako me je mučil moj mož! Pa sem vztrajala. Moč mi je dala misel nanj, ki me je najbolj potreboval, pa sem bila vedno ločena od njega. Ostala je materinska ljubezen. Ne umorite je! Če obsodite otroka, obsodite tudi mene, moje žalostno materino srce!»
Prijela se je za mizo, izgubila zavest in se zgrudila na tla.
Priskočil je paznik, ki jo je dvignil in odvedel na zrak.
Kazenski senat je stavil porotnikom samo vprašanje, ali je Tomaž kriv umora.
Zagovornik je ugovarjal in prosil še za eno vprašanje. Skliceval se je na Tomaževo nerazsodnost in omenil, da je bil morda tedaj res zaradi bolesti ves zmešan, saj je smatral otročiča za hudička.
Zato je prosil zagovornik, naj še vpraša senat porotnike v dodatnem vprašanju, ali ni storil Tomaž svojega zločina v duševni zmedenosti.
Ta predlog je bil zavrnjen.
Zagovornik je pričel s svojim zagovorom:
«Vstopil sem v ječo, da se posvetujem z zločincem. Zagledal sem pred seboj otroka, ki je sicer osemnajstleten, a šibek za svoja leta. Govorila sva. Z menoj ni govoril zločinec, temveč ubogi slepec, ki je iskal luči, pa mu je niso dali, ki je prosil za mir, pa so ga tepli. Ali ste opazili na njem senco zlobe? Kesa se, da je storil to dejanje. Takoj se je kesal. Duševne oči mu je zaslepila krivica sama. Krivica je najstrašnejša! Koliko je je zdaj med ljudmi! Zato je življenje tako hudo. To krivico je povzročila njegova mačeha, žena njegovega očeta, umorila je v fantu vse blažje čute. Zato je ona sama morilka svojega otroka»
Mnogo je še govoril. Opisal je Tomaževo duševno razvijanje, sanje, ljubezen, čisto nesebično. Kako dober, občutljiv je bil, dokler ga ni pehnila mačeha v prepad obupa.
Nato je vstal državni tožilec. Njegove besede so bile trde, jeklene. Skliceval se je samo na postavo, zanikal čut srca, češ, da morajo sodniki poznati samo zakone, a srce mora molčati. Tudi porotniki so danes sodniki, ki morajo soditi tako, da bodo mirni ne le pred svojo vestjo, temveč tudi pred postavo. Po srcu se ne sme soditi, sicer bi bili vsi zločinci nekaznovani.
Tudi on je očrtal mladeničevo mladost, trdil je, da je Tomaž duševno izredno razvit, da je morda že zločinec v krvi.
Predlagal je, naj ga porotniki spoznajo za krivega. Še enkrat je zadonel glas zagovornika:
«Kmetje ste! Kmet je obdolženec, kmet sem jaz, kajti rodil sem se v kmečki koči. Združila nas je usoda, sinove ene matere, grude domače! Kako jo je ta mladenič ljubil! Kako se je izkušal oživeti v njeno tajno! Kako rad je imel vse, kar ga je obkrožalo, vso naravo božjo! Zdaj naj obsodimo tega dobrega fanta! Ne nikoli ne! Obtožnica navaja, da je izvršil svoje dejanje hladnokrvno! Tega pa ne more trditi, kajti nihče ni bil poleg. Le storilec sam bi lahko rekel kaj takega, e bi bilo res. Pa če je storil dejanje hladnokrvno, ali je zato morilec? Morilec vse premisli, preštudira, vendar ni hladnokrven, kajti boji se posledice, niti ni preudaril zločina! Slep je. Potirazburjen, nepreudaren. Tomaž pa ni mislil na posledice, nit ni preudaril zločina! Slep je. Potipal je dete po obrazu, opazil, da ima otrok hrapavo kožo. To ga je presunilo, mu vrinilo misel o mladem vragu. Glavno je, če je fant tedaj, ko je prerezal otroku vrat, sploh vedel, mislil, kaj je delal! Če ni vedel, ne mislil, ni mogel imeti morilnega namena! Ali je imel tedaj res svojo duševnost v oblasti? Ali se je zavedal svojega zločina, medtem ko je pela pri sosedu harmonika na veseli ženitnini. Ta harmonika je pela tam svatovsko pesem, a umorjenčku posmrtnico. Obdolžencu je tudi donela na uho bridko odpoved ljubezni! Porotniki, preudarno sodite!»
Ko se je Rotija zavedla, je takoj hitela nazaj v porotno dvorano.
Vsesala se je v besede dobrega zagovornika. Solze so ji polzele po bledem licu, ko ga je poslušala. A ko je čula obtožitelja, je čutila strah, divjo mržnjo.
«Kako more z mirno vestjo tako govoriti? Jaz sem Tomaževa mati. Dobro vem, kaj sem povedala. Zavedam se, koliko je kriv moj sin! Ta gospod pa kar brezobzirno zahteva, naj Tomaža obsodijo.»
«Hotela je govoriti, oporekati. Dvignila se je, nekaj zajecljala. Pristopil je paznik, jo potisnil nazaj na klop.
Ozrla se je v Tomaža.
Mirno je sedel na zatožni klopi. Široka je bila, dolga! Deček je bil na nji ko dete v velikem, globokem čolnu.
In ta čoln plava po valovih. Ljudje ga ne marajo rešiti, puste ga, naj plava dalje, da se potopi.
Njen ubogi sin naj se utopi, naj izgine iz življenja! To zahteva tožilec brezobzirno, hladno, kakor bi ne šlo za življenje človeka. Spomin na njegovo strašno smrt jo bo ubil. Tega ne bo prenesla!
Predsednik je porotnikom še enkrat razložil primer, jih o vsem poučil, izročil spise.
Dvignili so se.
«Dvanajst jih je, kakor apostolov,» je premišljala Rotija, ko jih je gledala.
Hotela je skočiti kvišku, poklekniti prednje, jih prositi za življenje svojega deteta.
Ni mogla. Telo je bilo svinčeno težko. Ni se mogla premakniti. Le njene žalostne oči so se uprle v ljudske sodnike.
Eden jo je pogledal. Bil je čvrst, petdesetleten mož, tršat, dobrodušen človek. Prijazno ji je pokimal. To jo je vzradostilo:
«Kje sem videla te oči? Tako dobre so, tolažljive!»
Spomnila se je slikarja Primoža:
«Da, da, njegove oči ima! Ta bo govoril zanj, za mojega bednega fanta! Rešil ga bo! Moj Bog, rešil ga bo»
Tomaž je mirno sedel.
Molče je poslušal obdolžitve tožilca. Niti premaknil se ni.
Imel je občutek, da se ne sme ganiti, da je prikovan na klop s tenkimi, železnimi kavlji. Če se premakne, ga bodo ti kavlji ranili, se mu zagrizli v meso.
Počasi se je tako umiril, da se je skoro smehljal. Nič več ga ni bilo strah. Ničesar se ni bal. Če ga obsodijo, se bo mirno nasmehnil. Storili bodo pa svoje! Nihče ga ni videl v dušo! Zato ne more od nikogar zahtevati, da ga oprosti!
Sodba
urediPorotniki so odšli v svojo posvetovalnico. Bila je ozka, dolga soba z razgledom na jetniško dvorišče. Sredi sobe je stala miza s stoli.
«Tako, zdaj smo pa sami zase! Zdaj se bomo pa zares pomenili!» je dejal kmet Pivk, trdo sedel na prvi stol in premotril navzočne z bodečimi očmi.
«Najprej bomo izvolili prvomestnika. Enkrat sem že bil. Vem, kako se taki reči streže! » je poudaril.
«Kaj bomo rešetali? Prvomestnik naj bo gospod Rupar! Uradnik je bil, na take reči se najbolje razume!» je kriknil drobni kroja Čižek, ki je bil Ruparjev prijatelj.
Zedinili so se, izbrali Ruparja.
Pivk je jezno zmajal s svojo drobno glavico in jih strupeno pogledal. Na tihem se je srdil, da se ne bo mogel v nedeljo pobahati v domači gostilni, da je bil prvi med prvimi.
«Preidiino takoj k reči!» je povzel Rupar.
«Dobro sem zasledoval obtožnico kakor razpravo! Kriv je, tako vam povem,» je udarilo iz Pivka. Pri tem je trdo položil pest na mizo.
«Zakaj je kriv?» se je oglasil Čižek. «Ko stojim pred svojo mizo, urezujem blago, me dražijo muhe. Dvignem dlan. Hop! Nekaj muh obleži. Udaril sem kar tako mimogrede, nepremišljeno, v hipni jezi! Če bi tako udaril po otroku, ali sem zato morilec? In ta deček? On ne vidi. To moramo vedeti! On ne vidi! Ne ve, kakšen je tisti človek, čeprav ga je otipal! Samo sluti, a slutnja lahko vara. Če bi bil videl, bi bil morilec, a tako ni mogel biti! Udaril je, a nepremišljeno, slepo! Če bi bil videl nedolžnega črviča, tisto nebogljeno dete v zibelki, bi se ga niti dotaknil ne bil! Tako je in ni drugače! Fant je nedolžen!»
«Jaz pa še vedno trdim, da je kriv!» je vztrajal Pivk. «Njegova krivda je še večja baš zato, ker je slep. Zatisnimo oči in pojdimo po sobi! Kako previdno stopamo in pazimo, da se kam ne zadenemo! In to je slepec. Previdno stopa. Kar napravi, dobro preudari. Ker dobro preudari, ve bolj kakor vsak drugi, kaj stori! Ve, da ne sme moriti ljudi! Njegova vest je tenkočutnejša kakor pri drugih ljudeh. Tako spretno se zna vsemu izogniti, na vse paziti! Pa bi se kar brez misli zaletel, moril? Mene ne bo preslepil! Pa še nekaj!
Ne pozabimo njegove mladosti! Sam je čul materine tožbe, saj so ga neusmiljeno ločili od nje! Vedel je, kako sirota trpi! A mati nedolžnega črviča, ki je bila srečna, da je vsaj enega otroka rešila iz objema smrti, ta se mu ni smilila? Smrt je detetu prizanesla, pa je morilec dete s silo pahnil v smrt. Iztrgal ga je materi iz naročja, ga izročil smrti! Če tak človek ni zločinec, ni nihče drugi! Jaz ga obsodim! Priznam ga za krivega!»
«Oglasil se je gostilničar Bevk, prijazen debeluhar. Z gorenjim telesom se je upogibal, ko je govoril:
«Kriv je, kriv, mora biti kriv! Postava ga je obsodila. Državni tožilec je sam vložil tožbo! Če bi ga bil smatral za nedolžnega, bi bil molčal, postopanje ustavil! Možje, kam pa pridemo, če bomo takele umore kar odpuščali? Naposled nam pokoljejo vse otroke, saj nismo na Herodeževem! Kar obsodimo ga!»
Obsedel je odprtih ust. Spomnil se je dobre večerje, ki jo je bil naročil v gostilni. Zdaj je pa že tako kasno, vse bo zamujeno! To ga je razburilo. Nejevoljen je še enkrat ponovil:
«Na vislice z njim!»
Tako je namreč slišal včasi kričati svoje pijane goste.
Svoje mnenje je moral izreči hribovec Brenkač. Baš on je bil tisti, ki je Rotiji prijazno pokimal.
Krepki mož se je premaknil, da je stol nemilo zaječal. Zamajala se je njegova velika glava, prijazne, globoke oči so se nasmehnile. Izpregovoril je počasi s težkim, hribovskim glasom:
«Nedolžen je! Mrzla zima je bila v deželi. Moj triletni edinec je umrl za davico. Kaj naj storim? Kje naj vzamem rakev, kje pogrebce v naših hribih, sredi samega snega? Ali naj pokopljem otroka za bajto kakor žival brez duše? Krščen je bil kakor jaz! Predolgo ga nisem več mogel imeti v sobi. Trupelce je pričelo smrdeti. Tedaj sem se pa spomnil. Čez noč sem odnesel otroka pred hišo, ga položil v sneg. Zmrznil je. Zjutraj sem se toplo oblekel. Sinčka sem postavil v nahrbtnik, a naprtil na hrbet, se spustil po snegu v dolino. Ko sem tako nesel svojega otroka, sem začutil strašno težo. Sam nisem vedel, kaj me tišči. Otrok je lahak kot peresce, nahrbtnik sploh nima teže! Kaj je torej? Premišljujem, premišljujem. Pa se mi ulijejo solze po licih. Tedaj sem šele spoznal, kaj me je težilo! Srce, lastno srce! Saj sem nesel svoje dete mrtvo v dolino. Z otrokom sem pa nesel njegovo kratko mlado življenje, ki se je porajalo pred menoj. Ni ga bilo več! Umrlo je to drobno, milo bitje! V dolini sem šel k mizarju. Pogledal je mene, se ozrl v otroka, me pobaral: ‚Kaj pa prenašaš fantička v takem mrazu! Prehladil se bo, pa boš imel!‘ Deček je pa stal v nahrbtniku kakor živ. Glavica je štrlela kvišku, oči so mizarja začudeno gledale. In tedaj sem spravil iz sebe: ‚Veš, otrok je mrtev! Po krsto sem prišel. Drugače ga nisem mogel spraviti v dolino!‘ Truden sem se spustil na stol. Hudo mi je bilo za otrokom, vedno huje! Zdaj, ko sem odložil svoje breme, me je nekaj še bolj težilo v duši. Z mizarjem sva položila otroka v krsto. Vzdihnil sem, ko sem se dotaknil tistih nežnih koščic. Malo je manjkalo, da nisem glasno zaplakal. Vendar sem trden človek. Ne cmerim se zlepa! Ker vem, kako strašno boli starše, če izgube svojega otroka, zato ne morem obsoditi tega otroka na smrt. Te strašne teže si ne morem naložiti na svojo vest! Ali ni dovolj, da je eden mrtev? Zdaj naj še drugi umre? Ne! Nedolžen je, nedolžen!»
Besedo je povzel trgovec Kuhar. Z desnico si je gladil čelo, napenjal spodnjo ustnico in zbiral misli.
Iskal je izraza, čeprav mu v trgovini ni nikoli zmanjkalo besed. Tu je bilo pa drugače!
Hotel je povedati nekaj stvarnega. To je pa včasi hudo, zlasti za človeka, ki je vajen metati besede iz ust, kakor bi spuščal dim v zrak, brez smisla, brez globljega čuvstva.
Lahno je naposled zakašljal, pogledal tovariše, se uslužno nasmehnil ter dejal s tenkim glasom:
«Morilca moramo soditi, morilca, gospodje! Če je enkrat moril, je morilec, pa konec! Druga reč je vprašanje, kakšen je morilec. Različni so, prav kakor blago v moji trgovini! Dobri, solidni so, ki jih lahko poboljšate, spreobrnete, napravite dostojne ljudi. Slabi so, ki ostanejo slabi, kakor slabo blago, ki že novo ni za nič! Imel sem vajenca. Bil je uren, prijazen, postrežljiv. Vesel sem ga bil. Otrok nimam. Nazadnje bi ga še posinovil. Pa sem žalosten opazil, da fant nima srca. Kjer je mogel, je kakšno živalco ubil. Muhe je lovil, jim trgal krilca, jih metal proč, se jim posmehoval, ker niso mogle zleteti. Nekdaj se je kar na lepem lotil domače mačke. Pri tem ji je za kratek čas lomil koščice. Za tega fanta sem vedel, da je rojen morilec. Tale mladenič pa, ki ga danes sodimo, nima v sebi morilske zlobe! Trdim, da ni vedel, kaj je storil, čeprav je storil! Pred Bogom in svojo vestjo ga oproščam!»
Velikan Koželj se je zamajal kot majhen griček, si obrisal drobne oči, hripavo zarobantil:
«Kaj modrujemo! Fantiček je revček, ali ne? Vzgoje nima nobene! Vsi so delali z njim kakor z živino! Pa slep je sirotek! Odtrgali so ga od matere! Zlobe ni bilo nikoli v njem, čeprav je zločin izvršil! Menda bomo imeli vsi skupaj košček srca, da bomo fanta oprostili? Jaz ga oprostim!»
«Veleposestnik Kctač, vel k človek stlačenega, zarjavelega obraza, je ves čas mešal z roko po žepu drobiž.
Ko je moral glasovati, je vstal, podal čez mizo roko staremu Pivku, se odrezal:
«Vi ste govorili pametno, preudarno! Vam se pridružim! Morilec je pa morilec, pa še slep po vrhu!»
«Kako morete tako brezčutno govoriti?» ga je zbodel Čižek.
«Govorim, kakor sam hočem! Oba imava enako pravico! Oba sodiva krivca! Vi ga gledate kot dobrega, nepokvarjenega mladeniča, jaz pa drugače! Slep je! Že zato ga smatram za neodkritosrčnega!»
«Ne mešajte njegove telesne slepote z njegovimi duševnimi hibami! Zato nismo tukaj!»
«Tudi to smem, če vem, da je neposredni vzrok njegovega zločina!»
«Dvignil se je grbast možiček, klobučar Ribič, nekaj zajecljal in boječe izpregovoril:
«Slepca sem preštudiral kakor star klobuk, ki ga dobim v popravilo. Veste, nisem kar takole! Bral sem učene knjige, se sam učil in spoznaval.
Dela nima slepec, pravega dela, ki ga lahko vrši zdrav človek! Slepec ima sam svoj svet, ki je pa zelo majhen. Slepčev svet je namreč samo oni, ki ga lahko sam otipa z rokama. Drugi svet je zanj mrtev! Z malim obzorjem ni mogel imeti skrbi kakor mi, ki se moramo dnevno boriti za košček kruha. Torej je imel misli bolj svobodne. To je ono, na kar sem vas hotel opozoriti! Zamislite si zločinca, zdravega človeka, ki zakrivi umor! Njegovo dejanje nas često ne preseneča. Vzrok: preveč skrbi, trpljenja, bolezen, stradajoča družina! Drugačen je današnji primer. Na deželi pa nihče ne strada, tudi siromak ne! Za vsakega se dobi košček kruha. Obdolženec se je zagovarjal, da se mu je slabo godilo. Če bi bil samo enkrat rekel materi, bi mu slednji dan kaj dala, da bi ne stradal. Pa če je dobil nekaj udarcev, ali je zato treba umoriti otroka? Ali je zato treba prerezati vrat svojemu polbratcu, ki je na vsem nedolžen? Potrdim njegovo krivdo!»
«Petrač je bil dolg, suhljat mož rdečega obraza. Bil je upokojen paznik blaznice in posestnik. Rad je mnogo pil. Pijan je bil neznosen in z ženskami sirov. Slepca je hitro karakteriziral:
«Srednje velik, slaboten, bled! Slab značaj! V blaznici sem se takih hudičev najbolj bal. Nevarni so bolj kakor vsak drug norec. Vsi zlobni, zahrbtni norci so bili slabiči, kakor tale naš obdolženi Tomaž! To so pa samo navidezni slabiči! Pa slepec je, ga zagovarjate nekateri! Pri tem smo pa pozabili, da so baš zato, ker je slep, drugi njegovi čuti bolje razviti! Ali menite, da je kar tako lahko umoriti človeka, čeprav samo otroka? Kaznovan naj bo! Zaslužil je!»
Graščak Hladnik, majhen, čokat gospod, si je mel roke, se sukal na stolu okoli svoje osi [nejasno] lagal.
«Vsak ima pač svoje mnenje!» Ne vidim tistega strašnega hudodelstva kakor nekateri od vas.
Priznam pa, da umora ne odobravam! Slepca ne obsojam. Ne morem ga obsoditi, na če še tako o stvari razmišljam!
Mesar Pintar je dejal:
«Različno ste sodili. Zdaj sem jaz na vrsti! Trdijo, da smo mesarji brez srca. Kako se motijo! Ko držim v roki telička preden ga usmrtim, mi trepeče pod dlanjo. Smili se mi! Kaj pa obdolženec? Storil je zločin, pa ne zato, da bi umeril nedolžnega otročička, temveč le, da se je maščeval nad gospodinjo, ki je to svoje dete tako ljubila. Če bi bila gospodinja ljubila kaj drugega, morda kako živalco, bi ubil tisto žival. Torej ni bil njegov namen umor, temveč maščevanje! Oproščam ubogega fantka!»
Zadnji glas je ostal Ruparju, kot predsedniku. Urno je švignil s svojega sedeža, saj je že komaj čakal, da bi zaključil:
«Otrok je umorjen. Tega ne moremo tajiti. Zdaj pride glavno. Ali je imel namen dete umoriti? Ona, ki jo je slepec ljubil, se je poročila. Zadnje, kar ga je vezalo z življenjem, je bila njegova mati. Tudi od nje je bil ločen. Gospodinja je pa baš ta dan posebno divjala nad njim. To ga je razburjalo, pa sam ni vedel, kaj je storil. Torej odpade namen umora. Če pa ta namen odpade, ne moremo fanta obsoditi! Preden preštejem glasove, vas še enkrat vprašam, ali hoče kdo kaj pripomniti ali mnenje spremeniti.» «Jaz bom govoril,» se je oglasil Ribič. «Zdaj, ko sem fanta obsodil, me vest peče. Ali naj bo zaradi mene človek obešen?»
«Če mu ostanejo ti glasovi, ne bo hudega z njim. Več ko tretjino glasov ima,» ga je tolažil Rupar.
«No, pa vseeno. Veste njegovo bolečino, ki jo je trpel zaradi nesrečne ljubezni, sem res pozabil. Huda je lakota, vse zamori, a ljubezen je hujša. Sam sem jo izkušal v mladih letih. Zaradi njegove ljubezni ga oproščam!»
«Zdaj ste se vsi izjavili!» je vprašal Rupar znova. Bil je že zelo nestrpen. Vedel je, da v dvorani komaj čakajo izida, da slepec šteje dolge minute, da se mati zvija v smrtnih krčih!
«Preštejem glasove: Pivk kriv, Bevk kriv, Kota kriv, Petra kriv, Čižek ne, Brenka ne, Kuhar ne, Koželj ne. Ribi ne, Hladnik ne, Pintar ne, Rupar ne! Štirikrat kriv, osemkrat ne, torej ni kriv»
Rupar je podpisal zapisnik in odbrzel skozi vrata, tovariši pa za njim.
Dvorana je napeto poslušala globoki Ruparjev glas.
Ko so ljudje čuli, da je Tomaž oproščen, so se oddehnili.
Predsednik je prečital oprostilno sodbo.
Tomaž je vstal. Pristopil je zagovornik in dejal Tomažu, naj se pokloni porotnikom v znak zahvale.
Fant je bil ves zmešan. Stegnil je roke predse kakor zmeden diletant, ki je prvič na odru, in se nerodno poklonil občinstvu, ki mu je navdušeno ploskalo.
«Hvala vam, dobri ljudje,» je kriknla tedaj porotnikom Rotija, ki se je dušila v solzah. Hitela je k Tomažu.
Tesno objeta sta mati in sin odhajala iz dvorane.