Ivan don Bosco, njegovo življenje in njegova dela, 3. del
| Ivan don Bosco, njegovo življenje in njegova dela, 3. del |
| |||||||||||||
V Turinu pričel je don Bosco premišljevati, kako bi rešil zapuščeno mladino nravnega propada. Dne 8. dec. 1841. pripeljala mu je božja previdnost prvo 16 letno siroto, Jerneja Garelli. Brez starišev, zapuščen ni poznal sv. križa, ne sv maše, še manje sv. zakramentov, Bosco pričel ga je poučevati v krščanskih resnicah, in redno je prihajal deček vsako nedeljo k ljubeznivemu učitelju.
Z Garallijem prihajali so kmalu tudi drugi. Bosco poučeval jih je v zakristiji semeniške cerkvice. L. 1842. imel je vže 100 gojencev, katere je 8 dec. izročil varstvu Marije Device. Vsaki praznik prejemali so zjutraj sv. zakramente, popoludne pa je bil krščanski nauk in mala zabava. L. 1843 je postal don Bosco vodja hospica sv. Filomene ter tje preložil tudi svoje »zavetišče sv. Frančiška Saležkega.« V porabo prepustili so mu večjo kapelo, ker gojencev je bilo vže 300.
Toda Bog je izkušal don Boscova dela. Dne 8. dec. 1843 bral je v novem zavetišču prvikrat sv. mašo, a vže črez 7 mesecev zapustiti je moral kapelo. Vdarec bil je hud, kajti don Bosco vstanovil je bil tudi večerne šole. katere so morale prenehati. Nadškof turinški odkazal mu je staro cerkev sv. Martina, iz katere pa je ga kmalu izgnal mestni župan Cavour (Kavur). Kriv vsemu je bil največ neki mestni pisar, ki je don Boscovo zavetišče pri magistratu očrnil kot šolo nenravnosti. Toda komaj je odposlal prepoved, pričela mu se je roka tresti, in več ni pisal. Mestni svet prepustil mu je cerkev sv. Petra z poleg ležečim dvoriščem. A od todi izgnal ga je župnik, ker so otroci preveč kričali.
Don Bosco z 300 sirotami bil je na cesti; toda njegovo zaupanje v Boga ostalo je neomajljivo. Skozi dva meseca vodil je vsako nedeljo mlado četo v okolico turinško, kjer je v kaki cerkvi daroval sv. mašo, poučeval pa pod milim nebom. A približala se je zima, in moral je dobiti stanovanje. Vdobil je tri sobe, katere so za silo zadostovale, ker število se je pomnožilo vže na 400. Nasprotovati začeli so mu celo mestni župniki, in naenkrat odpove mu gospodar stanovanje.
Bilo je pomladi l. 1840. Don Bosco prepričan, da Bog ki oskrbi ptice pod nebom ne bo zavrgel zapuščenih sirot, je vzel v najem neki travnik. Tu pod milim nebom zbirali so se ob nedeljah. Na travi sedeč spovedoval je don Bosco otroke. Po dokončani spovedi dal je znamenje se starim bobnom, ter zbranim naznanil, kje bode skupna sv. maša in obhajilo. Popoludne pa so se na travniku vrstile vesele igre s poukom in duhovnim berilom. Dan so zaključili s kratko Marijino pesmico. Vse bilo je tako priprosto, in vendar je toliko koristilo.
Toda Gospod je še izkušal svojega hlapca. Lastnik odpovedal je travnik; mestni župan pa zahteval, da naj otroke razpusti, ker vzgaja iz njih le nevarne socijalne demokrate. Za dobrodelno napravo potegnil se je sardinski kralj Albert, ter celo daroval 300 frankov. Don Bosco nikjer ni mogel vdobiti stanovanja. Njegov prijatelj, vneti Borel, svetoval mu je obdržati 20–30 otrok, druge pa odpustiti. A don Bosco o tem ni hotel slišati. »Božja previdnost,« ponavljal je pogosto, »izročila mi je te otroke, in nikdar ne bodem odvrnil le enega. Prepričan sem da bode Bog preskrbel vse, česar otroci potrebujejo. Ker stanovanja ne vdobim, bodem sam s pomočjo naše ljube Gospe sezidal hišo. Kmalu imeli bodemo zavod z raznimi delavnicami, v katerih se bode vsaki doma učil izvoljeno rokodelstvo, velika igrališča za otroke, in tudi obilno duhovnikov ki jih bodo podučevali.«
Ker je z izvanrednim navdušenjem razvijal svoje načrte, začeli so mnogi dvomiti o njegovi pameti. Ko pa se je celo odpovedal vsaki službi ter se posvetil le sirotam, bili so vsi gotovi, da je ob pamet, in skušali so ga se zvijačo zvabiti v norišnico. A don Bosco ušel je vsem zanjkam. Na oljčno nedeljo l. 1846 zbrali so se poslednjikrat na travniku. Goreče molila je mladina z don Boscom v bližnji kapucinski cerkvi. Ob 2. popoludne bili so zopet vsi na travniku. Žalosten in solznih oči ostal je don Bosco na strani, pogosto je poklekoval ter goroče prosil Boga in Marijo, naj se usmilita zapuščenih sirot.
In glej! med molitvijo pristopi k njemu nenadoma mož, ter mu ponudi potrebni prostor. Takoj gre don Bosco ž možem, ki mu v bližini pokaže nekako senico (skedenj). Kmalu sta se pogodila. Ker je bil skedenj prenizek, izpodkopali so tla, in do prihodnje nedelje bilo je zavetišče gotovo. Dne 12. aprila 1846 zbral je don Bosco prvikrat svojo mladino v novem zavetišču. Nepopisljivo bilo je veselje srečne mladine. Zaupajoč v pomoč božjo premagal je don Bosco vse ovire, vresničil svoje načrte. Kajti iz skednja nastali so veliki zavodi s krasno cerkvijo, o katerih govoriti hočemo prihodnjič.