Iz pariških zapiskov
| Iz pariških zapiskov B. Borko |
| |||||||||||||
20. septembra.
... In zdaj je nastopil najzanimivejši trenutek: ostal sem sam v Parizu. Deset dni smo obletavali ta Babilon trije prijatelji: od jutra do pozne noči smo skupaj begali po njegovih bulvarjih in ulicah, iskali galerije in cerkve, se gnetli v metroju in v paviljonih velike razstave, vdihavali isti zrak, posedali za isto mizo, navdušeni za vse, kar smo skupaj doživljali: za louverske umetnine in za dobrega bordojca v gostilni Saint Michel, za pogled z Montmartra ob sončnem nedeljskem popoldnevu in za nočno tišino stare Rue du Sommerard, kjer smo prebivali. Tako smo se uravnovesili v majhno skupino z istimi smotri in istim urejenim načinom življenja; naše sveto pismo je bil Baedecker ali Guide bleu. Z nami je še venomer hodila domovina; nismo je zaznavah samo v jeziku, ki smo ga govorili, marveč v vsem, kar nas je združevalo. Zdaj se je ta zveza na mah prekinila, prijatelja sta odpotovala in ob mračnem, deževnem popoldnevu sem se bil sam napotil z Gare de Lyon v vrvenje velikega mesta.
Najveličastnejši se mi je zdel občutek popolne samote. Med več ko štirimi milijoni ljudi, ki bivajo v krogu tega čudovitega mesta, sem imel enega ali dva, ki sta me poznala. Čakalo me je najmanj še dvajset dni življenja v Parizu. Na tej samotni poti z Gare de Lyon v Latinsko četrt me je neznansko opajala misel, da sem repatica, ki je zašla v veliki vsemirski otok, in da se med svetovi, ki krožijo okrog mene in katerih vsak ima svojo usodo, nihče ne zmeni zame. Slehern izmed njih je tolikaj zaposlen s samim seboj, da me sploh ne opazi; kakor v najoddaljenejšem planinskem gozdu sem tu s svojo življenjsko eksistenco skoraj izven zakonov socialne gravitacije, v kolikor sam ne zadenem v kakšno tuje telo tega človeškega vsemirja in sam ne vzbudim kakršne koli pozornosti za svoj obstoj, svoje prisotstvo.
Magna civitas, magna solitudo. Ta stari rek mi je vsijivo prihajal na misel kakor nekaka čarobna formula za moj novi položaj. Nikdar v življenju nisem s toliko silo občutil veličino samote, kakor v tem hipu, ko sem se docela sam in sproščen vseh vezi pomešal med sprehajalce na Boulmichu. Predolgo sem hrepenel po tem občutku, da se mi ne bi sedaj od njega vrtelo v glavi; bil mi je nekaka duševna krtača, ki sem z njo skušal do kraja izprašiti malomeščanski prah iz zanemarjenih kotov svoje duše. Kajti vsi Slovenci prihajamo v svet iz mesta Goge.
22. septembra.
V mojo samoto sredi vrvenja pariških množic ni vstopil noben nov oseben obraz. Stiki, ki jih imam z ljudmi, so konvencionalni. Parižani so nasproti tujcu zaprti vase in kdor noče biti napadalen v iskanju družabnih vezi, lahko ostane dolgo časa sam med ljudmi: brezlična in brezimena mravlja v ogromnem mravljišču. Nikjer ne občutiš tako kakor v tujini obstoj prostora, ki leži med teboj in človekom, s katerim se ti stikata koleni v tesnem metroju ali na avtobusu. Ta prostor se zdi včasi nedogleden: tvoj in njegov pogled sta kakor dve nasprotni obzorji. Če ga kdaj pa kdaj preleti kakšna vendan vržena beseda, je to kakor blisk nad puščavo. Med teboj in bližnjim je prostor molka — nekak nevtralni pas, ki tolikokrat pravilno ureja odnos med ljudmi. Molk je velika preizkušnja človeškega dostojanstva in dostikrat zgovornejši pričevalec o nas, kakor morejo biti besede.
Anonimni obrazi, ki se mi v neznanskem številu gnetejo pred očmi, se počasi združujejo v vedno očitnejše skupne poteze. Če zanemarjam poedince ali le-ti zanemarjajo mene, se mi tem bolj oblikuje tip Parižanov. Pariz v meni raste in se združuje v veličastno doživetje.
24. septembra.
Kolikokrat sem že zdavnaj prej ponavljal besedo flaneur, v kateri sem zaslutil čisto pariško posebnost. Mar nisi že opazil, da dobivajo iste besede v določenem okolju in ozračju poseben pomen? Flaneur v Ljubjani — kakšen nesmisel! Če poiščeš besedo v slovarju, dobiš zanjo skrajno slabo domačo valuto: postopač. Med ljubljanskim postopačem in pariškim flaneurjem je visoka hierarhična razlika. Postopanje po Parizu je ena najvzvišenejših pustolovstev, ki si jih lahko mislimo. Na takih poteh brez cilja in vnaprejšnjega načrta odkrivamo tiste strani Pariza, ki so zanj najznačilnejše in o katerih nam ne pove noben Guide bleu: Utrip njegovega vsakdanjega življenja, intimnost skritih zakotij, barvo njegovega siromaštva, neskrbnost njegove veselosti. Tu se srečujemo z najavtentičnejšo preteklostjo Pariza — ne s tisto, ki ima turitično znamko in pri kateri preže na tujca ciceroni. Pariško postopaštvo ni za turiste in za slučajne obiskovalce: je privilegij Parižanov, ki ga posnemajo tujci samo takrat, kadar se jim nikamor ne mudi in ko so lahko zmagovito vrgli Baedeckerje na dno svojega kovčega.
Najrajši imam neznane ulice pod Montparnassom ali Montmartrom, v Latinski četrti in zadaj za Notre-Dame. Od njih do velikih bulvarjev je najbolj očitna rast Pariza iz ozkih, skoraj malomestnih in močno starinskih plasti v babilonsko višino Cosmopola. Tako hodim skozi razvojne pasove civilizacije in doživljam mesto mest v vsej njegove intimnosti in v omamnem stopnjevanju njegove veličine.
Morda sem samo še v Rimu občutil v taki pretresljivi nazornosti pomen dejstva, da je mesto najznačilnejša stvaritev civilizacije, kakor doživljam to vsak dan na tavanjih po labirintu pariških ulic. Z njih se vračam do bolečin izmučen, vendar zadovoljnejši od snoba, ki je presedel popoldanske ure pred Café de la Paix. Skušam doumeti vzrok svojega zadovoljstva. Menim, da je to posledica daljšega duhovnega vdihavanja resničnega in čistega Pariza, ki se razprostira onkraj svojih mednarodnih znamenitosti: v nepreglednem, nemirnem in opojnem valovanju vsakdanjega življenja. Je to Pariz stvarnosti in sanj. Razumem, da so se v njem mogli razviti simbolisti ali surrealisti. Resničnost je tu tako svojska, da se moraš prej ali slej zgraditi nad njo svoj nadresnični svet. V manjšem ali drugače ustrojnem mestu bi se ti zdelo to občutje abotno. Da, Pariz ima ugodno podnebje za umetnost.
26. septembra.
V tem mestu ni prostora za tragično življenjsko občutje: njegov dih ga sproti spreminja v heroični življenjski stil. Nazorna podoba Pariza je ogromen vrtinec življenja, ki se razvija na še večji sesedlini preteklosti, na mogočnem diluviju človeških usod. Tu mislimo na besede Gustava Le Bona, da so v sleherni življenjski dejalnosti udeleženi tudi mrtvi, ki soodločajo pri vsem, kar ustvarjajo živi. Ali, kakor je zapisal Renan: Tout ce que nous faisons, tout ce qui nous sommes, c'est l'aboutissement d'un travail séculaire.[1]
Pariz je korenito zgodovinsko mesto, vendar je ta njegova zgodovinska vsebina za razliko od premnogih zgodovinkih mest živa in — kakor bi danes rekli — dinamična. Najsi je na njegovih starih stavbah še toliko patine (Parižan jih čisla prav take, kakršne so, medtem ko bi jih naši snobi hoteli prebeliti in oznažiti!), vendar čutiš, kako naravno se tu preko vsega starega in mrtvega prelivajo valovi večno razgibanega življenja. Mrtvi žive z živimi, zgodovina je tvorni del sodobnosti, ne pa njena razbita lupina. V Italiji sem včasi imel občutek, da je zgodovina zaprta v veličastni, monumentalni molk. V Parizu pa deleži mrtvih rodov še vedno »notirajo na borzi življenjskih vrednot.«
28. septembra.
Francoska mesure in clarté? Da, koliko pravilnosti in lepote je v čudovito lahkotnih formah gotične mojstrovine Sainte-Chapelle, kjer se arhitektura skoraj spreminja v muziko, ali v masivni harmoniji katedrale Notre-Dame. Kakšna jasnost in uravnovešenost je v neštetih drugih stavbah in vrtovih, ki jih imam pred seboj, če za hip zaprem oči: v plemenitem klasicizmu Versaillesa in njegovih vrtov, v mirni monumentalnosti Louvra, v slikoviti arhitektonski liniji quaijev ob Seini, v noblesnem Jardin du Luxembourg, »tem parku kraljic otožnih« (0. Župančič), v Tuilerijskem parku in v neštetih vedutah po širnem velemestu.
Mera in jasnost sta osnovni, urejajoči lastnosti francoske duševnosti, ki nedvomno dajeta obrazu Pariza značilno potezo. V resnici pa je to mesto preveč mesto, da bi se dalo ujeti v kakršno koli togo formulo in zakonitost. Njegova največja gibalna moč je volja do rasti. Ta se ne zmeni za sostav in simetrijo; njeno načelo je raznoličnost. Vzlic vsej raznoličnosti pa ima to najbolj francosko in obenem najbolj evropsko mesto uglajene poteze, ki pričajo o zrelosti in okusu. Mesure in clarté imata svoje varuhe v mrtvih, v tradiciji, ki je tu deležnik življenja.
29. septembra.
Na pariških hišah mi posebno ugajajo njihovi številni balkoni. Balkon je bolj kakor okno izraževalec nekega zaupljivejšega odnosa do narave in do človeškega življenja; z njim se v elegantni obliki razbija preočitna zaključenost človekovega gnezdišča. Balkoni dajejo hišam nekaj južnjaškega, a to pomeni vero v sonce in v dober zrak, pa tudi tesnejšo udeležbo na vsem, kar se dogaja na ulici.
Stare hiše se tu odlikujejo po čudnih, kakor ščrbasto zobovje štrlečih strehah, ki se vidijo zlasti v večerni osvetljavi ali v mesečini fantastično lepe. Zdi se, kakor da hoče v te j obliki dobri ljudski čut protestirati zoper načela pravilnosti in reda. Rad gledam mansardna stanovanja in si obujam v duhu prizore iz Charpentierove »Luize«.
4. oktobra.
Vso noč sem užival »la ville lumière«. Predniki nas lahko zavidajo za magično lepoto, s katero umetna luč spreminja poteze mesta in jim daje nadih pravljičnosti. V tej noči sem hotel doživeti dvoje pariških svetov: po montmartrskih zabaviščih z njihovim vonjem razkošja, slasti in gnilobe, z njihovo melanholično veselostjo, ki se zdi podobna cvetlicam na grobovih, sem ob štirih zjutraj utonil v delovnih množicah v Les Halles centrales. Kako malo povedo tisti izžeti ponočnjaški obrazi in uvela naga polt tam zgoraj nasproti tej robustni moči in delavnosti malega človeka tu spodaj, v svetu, ki mu je Zola pisal svoje velike prozne himne!
Po lahnem dežju, ki je šumel v mračnih ulicah, sem videl nad pariškimi strehami prvi svit jutra. To vstajenje dneva je imelo nadih neke baudelairovske poezije, lepoto njegovih juter, ko se temačni Pariz prebuja iz nočne megle in »se frottant les yeux, empoigne ses outils, vieillard laborieux«.[2] Videl sem vzhajati sonce nad Notre-Dame in mrežasto igro njegovih odsevov v rožnato-zeleni vodi Seine. Tudi pariška jutra še niso zatajila svojih poetov.
5. oktobra.
Pariz je mesto knjigoljubov. Knjige so kakor lepe ženske: vabljive neznanke, ki obetajo slast in neredko prinašajo razočaranje. Tu imaš na pretèk živih in papirnatih zapeljivk, in prav zato, ker je izbira ogromna, hodiš žejen mimo vode. Bukinisti ob Seini so me vabili ves mesec, ki sem ga preživel v Parizu, vendar so me ure pred njihovimi policami, pritrjenimi na kameniti zid ob reki, navdajale z malce melanholičnim občutjem. Medtem ko je veter trgal z vej orumenelo listje in ga vrgel včasi v skladovnico orumenelega papirja, sem moral po vsiljivi asociaciji misliti na minljivost vseh slasti, tudi knjigoljubskih. Zakaj pravi bibliofil ima naravo don Juana, ki za vsemi ženami išče eno samo, tisto skrivnostno Neznanko, o kateri sluti, da je ni nikjer drugje razen v njegovem nenasitnem hrepenenju. Tudi knjigoljub išče za knjigami platonovsko idejo knjige, najčistejše shrambe duha in najvernejše podobe večne duhovne lepote. Zaradi te fikcije se knjige ne le kupujejo, marveč tudi pišejo. In vendar — kako hitro gredo knjige na pot svoje pogube! Bukinisti so pogosto predzadnja postaja njihove usode. Vzlic temu ima prav Anatole France, ki meni, da je knjigoljubska »last vredna toliko kakor sleherna druga naslada: četudi se te naše prijateljice neizprosno razkrope po naši smrti, so nam vendar za življenja nudile lepe trenutke. Pa naj potlej življenje teče dalje, kakor teče Seina mimo pariških bukinistov ...
6. oktobra.
Preden zapustim Pariz, sem se hotel še enkrat posloviti od nekaterih slik v Louvru, zlasti pa od razstave Vincenta van Gogha v paviljonu mesta Pariza na Exposition internationale. Podoba je materializirana muzika, barve pojo, kakor vzbujajo zvoki občutje barv, vizije teles in krajin. Razstava van Goghovih del je ena najzanimivejših prireditev, kar senu jih videl v okviru svetovne razstave. Če pravi Walter Pater, da vse vrste umetnosti streme dospeti v stanje muzike, tedaj se je prav van Gogh s svojimi linijami in barvami primaknil blizu tej muzikalni sintezi umetnostnega stvarjanja. Že dolgo me ni nobena razstava tolikanj pretresla po svoji strastni, nemara malce čudni in zmedeni, vendar pa vzlic vsemu linearnemu in barvnemu eksperimentiranju tako globoko človeški slikarski govorici, kakor odlikuje slike tega holandskega fantasta. Van Goghovo vzorno urejeno in z dokumenti umetnikovega življenja in mišljenja nazorno podprto razstavo ne zapustiš z občutjem, da je dihnila v tebe večnost, ne, v teh njegovih slikovitih blodnjah in težkih zmagah je zaobsežena čisto zemeljna stvarnost, v njih so sledovi mučnega boja med umetnikom in življenjem, med idejo in snovjo, med oblikujočim načelom in razklano dušo. Zato je ta umetnost tako zelo človeška in v najboljšem smislu sodobna.
7. oktobra.
Ko se poslavljam od neskončnih pariških luči in zvezd, ki se skrivajo v višavi nad tem morjem človeških usod, čutim znova in z vso jasnostjo, da je sleherno doživljanje novega in neznanega samo odkrivanje nečesa, kar je skrito v nas samih. Za svet, ki se nam približuje in odmika, nimamo drugih meril, kakor so naše lastne sposobnosti doživljanja, moč naše doglednosti, sprejemljivost našega duha in širina našega srca. Če bi bil Parižan ali če bi tu preživel dalje časa, ki marsikaj dobilo drug obraz in pravkar zaključena epizoda življenja bi imela drugačno vsebino in drugačno lepoto. Sedaj se vse to premika iz stvarnosti v sen, iz doživljanja v spomin, in na svetli sledi ostaja nema melanholija minljivosti, kakor deževne luže na sledeh voza, ki je izginil v mračni noči.
Partir, c'est mourir un peu
c'est mourir à ce qu'on aime:
on laisse un peu de soi-même
en toute heure et dans tout lieu.[3]
(E. Harancourt.)